Gentski oltar ali Čaščenje mističnega jagnjeta (nizozemsko Het Lam Gods) je zelo velik in zapleten staronizozemski oltarni poliptih v stolnici svetega Bava v Gentu v Belgiji, ki ga pripisujejo bratoma Hubertu in Janu van Eycku. Velja za mojstrovino evropske umetnosti in je eden od svetovnih zakladov.
Table so v dveh vrstah, vsaka z dvema sklopoma zložljivih kril z notranjimi in zunanjimi slikami. Zgornja vrsta notranjih tabel ima osrednjo, ki prikazuje Boga Očeta/Kristusa Vladarja, Marijo in Janeza Krstnika. Ob straneh sta tabli z angeli pevci/muzikanti in na skrajnih tablah goli figuri Adama in Eve. Osrednja tabla spodnje ravni prikazuje zbor svetnikov, grešnikov, duhovnikov in vojakov, ki spremljajo Čaščenje mističnega jagnjeta. Več skupin osebnosti nadzira golob, sveti Duh. Štiri spodnje table zaprtega oltarja so razdeljene v dva para; spodaj sta podobi sv. Janeza Krstnika in sv. Janeza Evangelista, na dveh zunanjih ploskvah pa portreta donatorja Joosta Vijdta in njegove žene Lysbette Borluut; v zgornji vrsti sta nadangel Gabriel in Oznanjenje, čisto na vrhu pa preroki in sibile.
Umetnostni zgodovinarji se večinoma strinjajo, da je celotno strukturo zasnoval Hubert v zgodnjih do srednjih 1420-ih in da je table naslikal njegov mlajši brat Jan med letoma 1430 in 1432. Celoten oltarni nastavek je eden najbolj znanih in pomembnih slikarskih spomenikov v zgodovini umetnosti. Generacije umetnostnih zgodovinarjev so poskušale pripisati posamezna dela obema bratoma, vendar jim ni povsem uspelo Burroughs (1933), 184. Oltarno sliko sta naročila trgovec in gentski župan Jodocus Vijd ter njegova žena Lysbette kot del večjega projekta za kapelico stolnice svetega Bava. Uradno namestitev so praznovali 6. maja 1432. Iz varnostnih razlogov je bil precej kasneje premaknjen v severno kapelo ob vhodu oz. ob zvoniku stolnice.
Čeprav je oltar mešanica vplivov mednarodne gotske in celo bizantinske ter romanske tradicije, je predstavljal velik napredek v umetnosti, v kateri se idealizacija srednjeveške tradicije umika natančnemu opazovanju narave Gombrich, E.H., The Story of Art, pages 236–9. Phaidon, 1995. ISBN 0-7148-3355-X in realističnemu upodabljanju ljudi. Zdaj delu zabrisani napis na okvirju je navajal, da je Hubert van Eyck, maior quo nemo repertus (večji kot kdor koli), začel delati oltar, končal pa ga je Jan van Eyck, arte secundus (drugi najboljši na tem področju), leta 1432. Prvotno zelo bogato okrašen izrezljan zunanji okvir, ki naj bi bil po predvidevanjih okrašen z obarvanim krogovičjem, je bil uničen zaradi ikonoklazma v času reformacije; morda je bil na njem nameščen celo nekakšen mehanizem za premikanje kril in celo predvajanje glasbe.
Ohranjene table so bile ogrožene med izbruhom ikonoklazma in poškodovane v požaru. Nekatere so bile v preteklosti prodane, nekatere pa so bile zaplenjene med vojno. Nemci so med prvo svetovno vojno odnesli več tabel, a so jih kasneje vrnili v stolnico svetega Bava. Leta 1934 sta bili ukradeni dve tabli, Pravični sodniki in Janez Krstnik. Kmalu zatem je bila tabla Janeza Krstnika vrnjena, tabla Pravični sodniki pa še vedno ni bila najdena. Belgijski umetniški restavrator Jef Van der Veken je s prizadevanjem obnovil in izdelal kopijo manjkajoče, leta 1934 ukradene table Pravičnih sodnikov. Leta 1945 je bil oltar vrnjen v Gent, potem ko so ga Nemci odpeljali in je bil večino druge svetovne vojne skrit v solnem rudniku, kjer sta bila močno poškodovana barva in lak.
Avtorstvo Pripis avtorstva bratoma van Eyck je podkrepljen z le nekaj ohranjenimi listinami, priloženimi naročilu, in Janovim podpisom ter datacijo na spodnjem robu okvirja zaprtega oltarja. Zdi se, da je Jan sam precej zmanjšal svoj prispevek v korist brata, ki je umrl leta 1432, šest let pred dokončanjem dela. Dva od konjenikov na tabli Pravični sodniki naj bi po nekaterih interpretacijah bila njuna portreta. Ramsay Homa je opozoril na črke na osrednji tabli v spodnji vrsti, ki bi lahko bile podpis van Eycka, vidna je besedna igra s črkami »ALS IK KAN« ('kot sem lahko'), to je njegovo polno ime. Napis je na glavi enega od prerokov, ki stoji na hrbtni strani skupine, je hebrejski, grob prevod v francoščino je Le chapeau ... orne de trois lettres herbraiques formant le mot Saboth ali verjetneje »Yod, Feh, Aleph«, ki so po transliteraciji Janove inicialke, JvE. Homa (1974), 327
Od 19. stoletja so umetnostni zgodovinarji razpravljali o tem, kaj je mogoče pripisati manj znanemu Hubertu in kaj Janu, znanemu po vsej Evropi od začetka 1430-ih. V 17. in 18. stoletju se je pogosto domnevalo, da je Jan po Hubertovi smrti naletel na več naključnih tabel, ki jih je sestavil in jim dal sedanjo obliko. Ta ideja je bila zavržena že v začetku 19. stoletja na podlagi očitne splošne zasnove dela, čeprav so med posameznimi deli očitne slogovne razlike.Pächt, 214
Na splošno je sprejeto, da je večino celotne Hubertove zasnove končal Jan, ki je verjetno nadziral izdelavo večine okvirjev. Številne težave so zato, ker ni ohranjeno nobeno delo, ki bi bilo samoumevno pripisano Hubertu, zato ni mogoče zaznati njegovega sloga. Namesto tega so umetnostni zgodovinarji poskušali primerjati posamezne dele z znanimi Janovimi deli in so iskali slogovne razlike, ki bi lahko nakazovale Hubertovo delo. Napredek v dendrokronologiji je na primer pokazal, da je bil les za dele krilnih tabel posekan okoli leta 1421. Glede na sušenje lesa najmanj 10 let so bile krilne table verjetno končane po letu 1426, ko je Hubert umrl, torej ni mogel izdelati velikega dela kril. Nash (2008), 13
Slog in tehnika
Poliptih se v številnih vidikih razlikuje od drugih slik, ki so jih pripisali Janu van Eycku, ne nazadnje tudi po obsegu. To je edino njegovo delo, namenjeno javnemu in ne zasebnemu čaščenju in prikazovanju. Harbison (Reaktion), 194 Van Eyck je veliko več pozornosti namenjal lepoti zemeljskih stvari kot pa religioznim temam. Oblačila in dragulji, vodnjak, narava, ki obkroža prizor, cerkve in pokrajina v ozadju so naslikani izjemno natančno. Pokrajina je bogata z vegetacijo, v glavnem je neevropska, narisano s skoraj znanstveno natančnostjo.
Obravnava svetlobe je ena glavnih novosti poliptiha. Značilni so zapleteni svetlobni učinki in subtilne igre senc, ki so bile dosežene z novimi tehnikami ravnanja z oljno barvo in prozornimi glazurami. Figure se večinoma kažejo s kratkimi, diagonalnimi sencami, ki po besedah umetnostnega zgodovinarja Tilla-Holgerja Borcherta »ne samo povečajo njihovo prostorsko prisotnost, temveč nam pravijo, da je primarni svetlobni vir nameščen tudi zunaj same slike«. Borchert (2011), 22–23 Na prizorišču Oznanjenja sence izhajajo iz dnevne svetlobe v kapeli.
Nadaljnje novosti najdemo v podrobnostih površinskih tekstur, še posebej v odboju in lomu svetlobe. To se najbolje vidi v padanju svetlobe na oklepe Kristusovih vitezov in v valovitosti vode v Vodnjaku življenja ob Čaščenju mističnega jagnjeta. Čeprav ima delo veliko posameznih novosti, se niso pojavile spontano, ampak so del dolge tradicije oljnega slikarstva in oblikovanja oltarnih del na jugu Nizozemske. Veliko teh del je bilo uničenih med ikonoklazmom sredi 16. stoletja, obdobju, v katerem je bil Gentski oltar dvakrat skoraj uničen; 19. avgusta 1566 in spet leta 1576, ko je bil za zaščito pred nemiri postavljen poseben stražar. Nash (2008), 11-12
Obseg uničenja je bil tolikšen, da je zgodovinar Gent Marcus Van Vaenewijk (1516–69) zapisal, da so bile poleti leta 1566 goreče grmade, na katere so bila vržena dela, vidne 10 milj daleč. Zaradi tega umetnostna zgodovinarka Susie Nash opozarja, da se gentsko delo zdi tako nenavadno, ker je med redkimi velikimi deli, ki so se ohranila popolnoma nedotaknjena.
Zgodovina Več poslikanih kril je leta 1816 kupil angleški zbiralec v Berlinu Edward Solly. Leta 1821 jih je kupil pruski kralj Friderik Viljem III. in so jih še naprej hranili v Nemčiji. Med prvo svetovno vojno so druge table iz stolnice odnesli Nemci. Po koncu vojne so kot nadomestilo po versajski pogodbi vrnili razdeljene table skupaj s prvotnimi, ki jih je zakonito kupil Solly, da bi se nekako opravičili za druga nemška »dejanja uničenja« med vojno. Nemci so »zelo zamerili izgubo tabel«. Na začetku drugega spopada leta 1940 je bila v Belgiji sprejeta odločitev, da bo sliko poslala v Vatikan, kjer bi bila varna. Nastavek je bila na poti v Vatikan, v Franciji, ko je Italija razglasila vojno na strani sil osi poleg Nemčije. Med vojno je bil shranjen v muzeju v kraju Pau, saj so francoski, belgijski in nemški vojaški predstavniki podpisali sporazum, ki je zahteval privolitev vseh treh pred premestitvijo mojstrovine. Leta 1942 je Adolf Hitler odredil, da ga zasežejo in pripeljelo v Nemčijo, da bi jo shranili v bavarskem gradu. Kurtz (2004), 24 Potem ko je bil grad zaradi letalskih napadov preveč nevaren za sliko, je bila shranjena v solni rudnik. Belgijske in francoske oblasti so protestirale proti zasegu slike in vodja enote za zaščito umetnosti nemške vojske je bil zavrnjen.
Notranja ali praznična stran (odprt oltar) Oltarni nastavek je bil odprt v prazničnih dneh, ko so bili bogastvo, barva in zapletenost notranjega pogleda namenjeni temu, da bi pokazali nasprotje s sorazmerno varčnimi zunanjimi tablami. Ko so krila odprta, se vidi, da so table v dveh vzdolžnih vrstah, na njih so upodobitve stotine podob. Zgornja raven je sestavljena iz sedmih veličastnih tabel, od katerih je vsaka visoka skoraj 1,82 m, z veliko osrednjo podobo Kristusa, ki ima na levi Marijo in desno Janeza Krstnika, z več kot dvajsetimi napisi, od katerih se vsak nanaša na podobe na osrednji tabli s Kristusom Vladarjem.
Te table obdajata dva para slik na zložljivih krilih. Dve, ki sta najbližji srednji, prikazujeta angele v nebesih, ki igrajo razna glasbila ali pojejo; najbolj oddaljeni par prikazuje golega Adama in golo Evo. V spodnji vrsti je panoramska pokrajina razširjena na petih tablah. Medtem ko so na posameznih tablah zgornjega dela jasno ločene, čeprav parno slikovne enote, je nižja raven predstavljena kot enotna mizanscena (mise en scène), razporeditev oseb v prostoru. Od 12 tabel jih ima osem tudi slike na svoji zadnji strani, ko se zaprejo.
Zgornja vrsta Kristus v slavi Tri osrednje zgornje table prikazujejo Kristusa Vladarja z veličastnimi in ustoličenimi osebami, ki imajo svetniški sij. To sta Devica Marija na levi, Janez Krstnik na desni, in osrednja oseba, ki je lahko Bog Oče ali Kristus Vladar, razlika, o kateri se veliko razpravlja med umetnostnimi zgodovinarji. Teorije vključujejo, da tabla kaže Kristusa Vladarja, oblečenega kot duhovnika, Boga Očeta ali sveto Trojico, združene v eni osebi. Oseba gleda proti gledalcu z roko, ki blagoslavlja, na tabli, polni napisov in simbolov. Grški napisi so okrašeni z biseri na obodu njegovih oblačil ali plašča, ki so iz Razodetja in piše REX REGUM ET DOMINUS DOMINANTIUM ('Kralj kraljev in Gospod gospodov').
Zlat brokat na prestolu kaže pelikane in vinsko trto, verjetno sklicevanje na kri, ki se je razlila med Jezusovim križanjem. Za pelikane so takrat verjeli, da prelivajo svojo kri, da bi hranili svoje mladiče. Trta se nanaša na zakramentno vino, evharistični simbol Kristusove krvi.
Pri njegovih stopalih je krona, na obeh straneh stopal pa sta dve vrsti besedila. Leva zgornja vrstica se glasi VITA SINE MORTE IN CAPITE ('Življenje brez smrti na njegovi glavi'), na desni LUVENTUS SINE SENECTUTE IN FRONTE ('Mladost brez starosti na čelu'). Postavljene so zgoraj na levi in desni strani besede GAUDIUM SINE MERORE A DEXTRIS ('Radost brez žalosti na njegovi desni strani') in SECURITAS SINE TIMORE A SINISTRIS ('Varnost brez strahu na njegovi levi strani').