Bombardiranje Bruslja francoskih vojakov Ludvika XIV. 13., 14. in 15. avgusta 1695 ter posledično požar sta bila najbolj uničujoča dogodka v celotni zgodovini Bruslja. Bruselj v večini vojn ni bil zelo poškodovan, niti med prvo svetovno vojno, niti med drugo ni bil tako zelo poškodovan kot leta 1695. Glej . Veliki trg skupaj s tretjino stavb v mestu je bil uničen. Obnova mestnega središča v naslednjih letih je zelo spremenila videz mesta in pustila številne sledi, vidne še danes.
Bombardiranje je bilo del devetletne vojne. Francoske sile so upale, da bodo lahko z bombardiranjem ali grožnjo Bruslju preusmerile zavezniške enote iz obleganega Namurja. Strategija je bila neuspešna in noben vojaški uspeh ni bil dosežen zaradi bombardiranja, le Ludvik XIV. je bil ob dober ugled zaradi barbarskega dejanja.
Zgodovinsko ozadje
V 17. stoletju, ki so ga Francozi imenovali veliko stoletje, je bilo za prebivalce južne Nizozemske vse prej kot veliko. V tem obdobju je ta regija doživela zaporedje vojn in uničenja, ki so jih poslabšale velike vojske, ki so se preseljevale skozi regijo v velikih količinah. Leta 1695, skoraj štirideset let po bitki za Dunkirk leta 1658, je Francija začela svojo politiko ozemeljske širitve. Ta širitev je povzročila postopno priključitev španskih posesti francoskemu severu. Potekale so vojne, ustanovljene in pretrgane so bile zveze, utrdbe so se nenehno spreminjale. Devetletna vojna je divjala od leta 1688. Nasproti Franciji je bila velika evropska koalicija, velika aliansa (ali augsburška liga) z vodjo Viljemom III. Oranskim, voditeljem Nizozemske in kmalu kraljem Anglije. Poleg Viljema so se borili tudi Španija, Švedska, Sveto rimsko cesarstvo in številni volilni knezi, med njimi Maksimilijan II. Emanuel, volilni knez Bavarske, guverner Španske Nizozemske.
Julija 1695 je mesto Namur, ki ga je Francija zasedala tri leta, oblegal Viljem III. na čelu zavezniške vojske. Po smrti vojvode Luksemburškega je francosko vojsko vodil vojvoda Villeroi, osrednji strateg, ki je bil blizu kralju. Kralj, razdražen nad nedavnimi dogodki, je pozval Villeroia, naj uniči Brugge ali Gent z nepričakovanim napadom. Villeroi je namesto tega predlagal bombardiranje Bruslja, ki bi imelo večji učinek na sovražnika, pritegnili bi ga v mesto, v katerem bi jih Francozi lahko strateško napadli.
Bombardiranje Priprave
Konec julija je Villeroi poslal kralju zahtevo za oskrbo, ki jo je pripravil vodja artilerije. Ocenil je, da bi potrebovali 12 topov, 25 možnarjev, 4000 topovskih krogel, 5000 eksplozivnih granat, veliko smodnika, svinčenih izstrelkov, ročnih bomb in detonatorjev ter 900 vozov za prevoz. Poleg tega bi potrebovali tovorni konvoj, ki bi lahko oskrboval vojsko s skoraj 70.000 moškimi z orožjem in hrano. Vojne potrebščine in vojaki so bili v glavnem iz francoskih garnizonov in trdnjav v regiji. 7. julija je Villeroi zapustil Mons in se odpravil v Bruselj s skoraj 1500 vozovi.
Ti manevri niso minili neopaženo, saj je Villeroi dovolil, da so bili njegovi nameni znani zavezniški vojski, ki je oblegala Namur. 3. avgusta je bilo pri obleganju razglašeno premirje, da bi lahko oskrbeli ranjene in obnovili citadelo. Po šestih dneh se je obleganje nadaljevalo z obema vodjema Viljemom III. in Maksimilijanom II. Emanuelom. Le majhna vojska princa Vaudemonta je lahko blizu mesta Gent nadzirala ceste, ki so vodile v Bruselj. Imel je samo 15.000 moških, ki so se bili prisiljeni umakniti, ko so se soočili z veliko večjo silo Villeroia. Francoska vojska je prišla v bližino Bruslja 11. avgusta in se postavila na hrib zahodno od mesta. Bruselj se ni močno branil, saj njegovo obzidje ni omogočalo primerne obrambe kljub izboljšavam, ki so jih naredili Španci v prejšnjem stoletju. Francozi so zlahka prevzeli dva vhoda, Flandrijska in Anderlechtska vrata, in nato namestili svojo artilerijo v bližini.
13. julija je Villeroi poslal pismo Filipu Françoisu de Berghesu, vojaškemu guvernerju Bruslja. Ker je upal, da bodo zavezniške armade odšle iz Namurja, ni bilo mogoče razumno uporabiti utemeljitve za napad na civilno prebivalstvo v sorazmerno nebranjenem mestu kot pretvezo za bombardiranje, ki je bil povračilni ukrep za bombardiranje francoskih mest vzdolž Rokavskega preliva angleške flote. V šestih urah je pismo, ki je napovedalo bombardiranje, to potrdilo, poleg tega pa je prosil tudi za lokacijo žene Maksimiljana Emanuela Tereze Kunegunde, hčerke poljskega kralja Jana III. Sobieskega, nevtralnega v konfliktu, saj je francoski kralj prepovedal, da bi jo obstreljevali. Princ Berghes je zaprosil za 24-urni odlog in se skliceval na zahtevo, da bo Viljem Oranski prenehal bombardirati francoska obalna mesta. Prav tako je Villeroia prosil, naj razmisli o maščevanju nad Brusljem, saj je bila za bombardiranje francoskih mest v celoti kriva Anglija. Villeroi se je nasmehnil in rekel: »... mi ni dal (kralj) pooblastila za sklenitev pogodbe s princem Oranskim.« Vsi dogodki tega dne so podrobno razloženi v Villeroievem pismu Ludviku XIV. 13. avgusta zvečer.
Ogenj
Francoske baterije so začele streljati tik pred sedmo zvečer. Prve zažigalne bombe in granate so prizadele več hiš, ki so se vžgale, požar se je hitro razširil med ozkimi ulicami, ki so jih gosto obrobljale hiše in delavnice, ki so bile delno narejene iz lesa.
Samo tri obrambne baterije, nameščene na zahodni obrambni liniji mesta Navedeno v Načrt bombardiranja Bruslja (Plan du bombardement de Bruxelles), ki ga je Nicolas de Fer objavil leta 1695 v Parizu , so poskušale vrniti ogenj, vendar niso imele smodnika, streliva in strelcev. Nekaj salv topov in kasneje kamnitih krogel, ki so jih bruseljske milice lahko izstrelile, so kljub temu ubile okrog 35 francoskih vojakov Pismo gospoda de Vignyja gospodu de Barbesieuxu 15. avgusta dopoldne., vendar niso mogle upočasniti bombardiranja.
Mestna oblast je do zadnje minute verjela, da se je mogoče najhujšemu izogniti, zato je prebivalstvo pozvala, naj ostane doma z vedri vode, tako da bo pripravljeno pogasiti ogenj in preprečiti širjenje. To se je hitro pokazalo za neuporabno in panični prebivalci so poskušali rešiti svoje najdragocenejše stvari in pobegniti na višje predele mesta vzhodno od doline Senne. Nemočna množica je gledala ogenj iz parka ob vojvodski palači. Sredi noči je bilo celotno srce mesta v plamenih, vključno s kamnitimi zgradbami Velikega trga in njegove okolice, mestna hiša, ki so jo oblasti zapustile in katere stolp je francosko topništvo uporabljalo kot tarčo, Pekovska hiša, Récolletov samostan in cerkev svetega Nikolaja, katere zvon je padel in zdrobil sosednje hiše. Maks Emmanuel, ki se je naključno vrnil iz Namurja, si je zaman prizadeval organizirati učinkovit odpor in ohraniti red.
Zjutraj 14. avgusta se je obstreljevanje ustavilo dovolj dolgo, da so Francozi obnovili svoje baterije. Govorice, da bi se Francozi odločili za nove cilje, so se hitro razširile in v zmedi so prebivalci prepeljali svoje stvari v dele mesta, ki so že bili prizadeti. Vsi so bili uničeni, ko se je bombardiranje nadaljevalo.
Nadaljevanje bombardiranja je bilo še močnejše na še večjem območju: na severu, proti Mintu in dominikanskemu samostanu, v katerem je bilo shranjeno veliko pohištva, dediščine, umetniških in družinskih arhivov, vse je bilo izgubljeno pod ruševinami. Na vzhodu se je strah širil, da bo uničena stolnica svetega Mihaela in Gudule in njeno bogastvo evakuirano. Območje okrog današnje železniške postaje Bruselj-Central in kapele Marije Magdalene Bruseljske je bilo v plamenih, Récolletov samostan, ki je bil že pred tem zadet, je bil skoraj povsem uničen. Uničenje je zajelo bolnišnico svetega Janeza in ponoči cerkev Naše gospe. Do 15. avgusta dopoldne je bilo celotno središče mesta ena sama žerjavica. Da bi Maks Emmanuel preprečil širjenje ognja in ohranil okoliško mesto, je uporabil smodnik za rušenje številnih stavb, da bi ustvaril protipožarno preseko v okolici prizadetega območja kljub močnemu nasprotovanju lastnikov zgradb.
Francoske baterije niso prenehale streljati do sredine dneva, to je po 48 urah bombardiranja.
Obseg nesreče
Ker so ljudje imeli dovolj časa, da so se zatekli vzhodno od mesta, je bombardiranje povzročilo le nekaj žrtev. Noben vir nima natančne številke, vendar se zdi, da je bilo število smrtnih žrtev v primerjavi z žrtvami drugih bitk majhno. Kljub temu obstajajo zapisi o moškem, ki je bil ubit v prvem navalu, dveh mlajših bratih, ki sta ostala pod ruševinami samostana, štirih bolnikih, ki so živi zgoreli v bolnišnici svetega Janeza, in dveh prebivalcih, ki sta poskušala rešiti svoje posesti in ostala pod ruševinami.
Škodo, ki jo je povzročilo bombardiranje, je dokumentiral lokalni umetnik Augustin Coppens, katerega hiša je bila tudi uničena. Coppens je prišel na ulice v Bruslju in podrobno risal grozno uničenje svojega domačega kraja. Vrezal je 12 risb, nekatere s pomočjo prijatelja Richarda van Orleyja. Plošče so bile v Bruslju objavljene v letu bombardiranja pod naslovom Perspektives des Ruines de la Ville de Bruxelles. Tiskane slike je v različnih velikostih in barvah reproduciral tudi nemški graver Peter Schenk starejši v Amsterdamu. Tiski imajo pomembno dokumentarno vrednost o vplivu bombardiranja. Véronique Van de Kerckhof, 'Le peintre et l'arpenteur: images de Bruxelles et de l'ancien duché de Brabant', Renaissance Du Livre, 2000, p. 71
Kulturne in materialne izgube so bile neverjetne. Narejene so bile številne ocene škode Tiste francoske vojske, samega Villeroia, mestnih oblasti, guvernerja, verskih skupnosti, verskih oblasti, poročila nuncija papežu in ta španskemu veleposlaniku v Haagu.. Po podatkih virov je bilo uničenih med 4000 in 5000 stavbami, kar je tretjina stavb v mestu. Veliko jih je bilo v širšem območju, v katerem je bila uničena skoraj vsaka stavba.
Cele ulice so bile povsem prekrite z ruševinami. Lesene hiše so zgorele, ostali so samo zidovi in dimniki iz kamna. Na seznamu stavb, ki so preživele, so bile javne stavbe in cerkve iz kamna in opeke.
Občinska umetnostna dediščina, ki se je zbirala stoletja, je bila močno poškodovana. Nemogoče je oceniti število umetniških del v stavbah, ki so jih uničili. Med izgubami so bile bruseljske tapiserije, pohištvo in risbe ter slike umetnikov, kot so Rogier van der Weyden, Rubens, Anthony van Dyck in Bernard van Orley. Veliko zgodovine mesta je bilo prav tako izgubljeno, saj je bil uničen velik del arhiva.
Po vseh ocenah je bila škoda ogromna. En teden po katastrofi je bila ocenjena na 30 milijonov florinov pismo španskega veleposlanika v Haagu kralju: Relacion de lo succedido en el bombardeo de Bruselas, 26. avgust 1695, španski arhivi.. Po nuncijevem poročilu papežu je bila škoda 50 milijonov. Za primerjavo, letna najemnina navadne nove hiše je bila med 120 in 150 florinov, medtem ko je nakup ene znašal okrog 2000 florinov. To je mogoče primerjati z nakupno ceno v vrednosti okoli 200 000 evrov danes According to average selling price at Expatica.com , Global Property Guide verifies that the rent/selling price ratio is roughly the same., kar skupno škodo po zelo grobi sodobni vrednosti ocenjujejo med 3 in 5 milijardami evrov.
Odzivi in posledice