sličica|Ureditev v slogu šoka 40. ravnatelja šole ikebane Ikenobo, Sendža. Skica iz dela Soka Hjakki šole Šidžo (1820). sličica|Cvetlični aranžma v tokonomi (niša v tradicionalni japonski hiši) pred kakemonom (»visečim zvitkom«)
Ikebana (生け花, »živeče cvetje«) je japonska umetnost aranžiranja cvetja, znana tudi kot Kado (華道, »pot cvetja«).
Izvor Tradicija sega v 7. stoletje, ko so na oltarjih v templjih darovali cvetje. Kasneje so cvetne aranžmaje postavljali v hišne niše tokonome. Višek popularnosti je tovrstna umetnost urejanja cvetja in rastlin prvič imela v 16. stoletju, pod vplivom budističnih mojstrov čajnega obreda, od takrat pa le še narašča, saj je danes na Japonskem in drugod preko 1000 različnih šol aranžiranja.
Kado se šteje za eno od treh klasičnih japonskih umetnosti uglajenosti, poleg umetnosti kodo (»pot kadila/dišav«) in čado - japonskega čajnega obreda.
Etimologija Izraz ikebana je sestavljen iz japonskega glagola ikeru (生ける, »ohranjati živo, aranžirati cvetje, živeti«) in hana (花, »roža, cvet«). Možni prevodi so »dajanje življenja cvetlicam« ali »aranžiranje cvetja«.The Modern Reader's Japanese-English Character Dictionary, Charles E. Tuttle Company,
Zgodovina sličica|Risba aranžmaja micu-gusoku iz Senden-šo (15.–18. stoletje) sličica|Ilustracija iz Kao iraj no Kadenšo, verjetno najstarejšega rokopisa, ki uči o ikebani, iz časa kmalu po Ikenobu Senkeju. Kaže raznolike široke (desno) in pokončne sloge aranžiranja tatebana (ogibana). Rastline imajo pomembno vlogo v domorodem japonskem šintoizmu. Joriširo je predmet, ki privlači svete duše. Zimzelene rastline so tradicionalno novoletno okrasje, ki postavljeno v parih pred hišo prikličejo duše prednikov (imenovane tudi kami) na žetev.
Obdobje Heian (794–1185) Preživljanje časa z opazovanjem in občudovanjem cvetlic preko letnih časov se je med japonskim plemstvom uveljavilo že precej zgodaj. Antologiji poezije Vaka, Manjošu in Konin Vakašu iz obdobja Heian (794-1185), sta vključevali mnoge pesmi s tematiko cvetja. V tem času se je s Kitajske in Koreje razširil budizem in darovanje cvetja na budističnem oltarju je postalo pogosto. Čeprav je v Indiji, od koder budizem izhaja, najpogostejša uporaba lotosovega cveta, so na Japonskem uporabljali domorodno sezonsko cvetje. Medtem ko so na Kitajskem aranžiranje učili budistični svečeniki, so na Japonsko predstavili samo najbolj osnovne elemente te umetnosti, ki dolgo časa ni imela pomena. Šlo je bolj za postavljanje rož v vaze brez sistema, nato pa predstavitev teh rož kot daritev v templjih in pred svetišči prednikov. Prvi sistem urejanja se je imenoval šin-no-hana (»središčno aranžiranje cvetja«). Večja veja bora ali ciprese je bila postavljena navpično v sredino vaze, med tri ali pet sezonskih cvetlic. Takšne, večinoma simetrične postavitve, so se pojavile na japonskih verskih slikah 14. stoletja. Šlo je za prvi poskus oponašanja naravne pokrajine. Večja veja je predstavljala ozadje, cvetovi slive ali češnje srednjo razdaljo, manjše cvetje pa ospredje. V obdobjih Kamakura in Nanboku-čo se je med drugim pojavila postavitev micu-gusoku. Različni budistični spisi se imenujejo po cvetlicah, npr. Kegon-kjo (»sutra cvetnega venca«) in Hokke-kjo (»lotusova sutra«). Zvitek Čodžu-džinbucu-giga (»Zvitek poskakujočih živali in ljudi«) prikazuje lotosov cvet, ki ga opica/menih poklanja pred žabo, ki oponaša Budo.
Obdobje Muromači Z razvojem arhitekturnega sloga šoin-zukuri v obdobju Muromači so postali viseči zvitki kakemono in posode primerni predmeti za postavitev v prostor ošiita (押板 »potisnjena deska«), ki je bil predhodnik niše tokonoma in dvonivojskih polic čigajdana (違い棚). V tem prostoru so razstavili tudi cvetlične aranžmaje v vazah, ki so vplivale na notranji dizajn, ki je postal bolj enostaven in prefinjen. Ta slog dekoracije se je imenoval zašiki kazari (座敷飾). Niz treh ceremonialnih predmetov pri budističnem oltarju, imenovanih Micu-gusoku, je vseboval svečnik, kadilnico in vazo z rožami, ki so bile aranžirane v najstarejšem slogu tatebana/tatehana (立花, »stoječe cvetje«), kjer aranžma sestoji iz elementov šin (ali motoki 本木 »izvorno drevo«) in šitakusa (下草, »podrast«). Nedavne zgodovinske raziskave zdaj kažejo, da je bila praksa tatebana sinteza več sistemov prepričanj, vključno z budističnim, šintoistični joriširo pa je najverjetneje izvor japonskega prakticiranja ikebane, ki ga poznamo danes. Skupaj tvorita podlago za izvorno, zgolj japonsko izpeljavo izdelave ikebane.
Obdobje Sengoku (1336–1573) Umetnost se je razvijala zelo počasi in mnoge šole so nastajale šele proti koncu 15. stoletja po koncu obdobja državljanske vojne. Osmi šogun Ašikaga Jošimasa (1436-1490) je bil pokrovitelj umetnosti in največji spodbudnik slavnostnega čajnega obreda ča-no-ju ter aranžiranja ikebane. Jošimasa je na koncu celo abdiciral s prestola in se posvetil zgolj umetnosti. Rečeno je, da se cvetja, ponujenega ob priložnostih slavja in predstavljenega kot darilo bogovom, ne daruje ohlapno, ampak naj bi predstavljalo ustvarjalčev čas in posvečene misli. Potem so se začela formulirati tudi pravila.
Slavni slikar Soami, Jošimasov sodobnik, je zasnoval idejo predstavljanja treh elementov nebes, človeka in zemlje, iz katerih izvirajo principi današnjega aranžmaja ikebane. V Jošimasovem templju srebrnega paviljona (Ginkaku-dži) v Kjotu, za katerega bi lahko rekli, da sta se v njem razvijali umetnosti čajnega obreda (ča-no-ju) in ceremonija kadila (ko-avase), je prišlo tudi do največjega razvoja ikebane.
Umetniki šole Kano, kot so Sesšu Tojo (1420-1506), Seson, Kano Masanobu, Kano Motonobu (1476-1559) in Šugecu iz 16. stoletja so bili ljubitelji narave, tako da so ikebano v tem obdobju razvili korak dlje od templjev in sobne okrasitve ter začeli razmišljati tudi o naravni lepoti v cvetnem aranžmaju. V tem času se je ikebana imenovala rika.
Ista doba je zasnovala še eno obliko, imenovano nagejrebana. Rika in nagejrebana sta dve veji, na kateri se je razdelila ikebana. Popularnost teh slogov je med obema nihala več stoletij. Na začetku je bila rika toga, formalna in bolj dekorativna, nagejrebana pa enostavnejša in bolj naravna.
Čeprav je postajala nagejrebana v času kulture Higašijama v 15. stoletju (začetnik šogun Ašikaga Higašijama) bolj priljubljena, je bila rika še vedno v ospredju. Nagejrebana je postala zares popularna šele v obdobju Momojama, približno sto let po Ašikagi Jošimasu. V tem obdobju je tudi ceremonija ča-no-ju dosegla najvišji razvoj in močno vplivala na cvetlično umetnost. Kdor je prakticiral pitje čaja, je zelo verjetno sledil tudi ikebani.
Obdobje Azuči-Momojama (1573–1603) Po dolgem boju za obstoj se je nagejrebana ločila od rike in postala zelo popularna. Ljudje v 16. stoletju so jo pozdravili zaradi svobodnih linij in naravne lepote.Rika je bolje predstavljala okus obdobja Higašijama, nagejrebana pa okus obdobja Momojama. Rika je v tem času celo izgubljala na popularnosti, a je doživela še večji razcvet v obdobju Edo (1603-1668), ko so jo oživili. V obdobju Higašijama je bila rika zgolj kot okrasje v sobi ob slovesnih priložnostih, kasneje pa so jo videli kot fino umetnost in razvedrilo za višje sloje.
Ikebana je v japonski kulturi bila vedno obravnavana kot dostojanstven dosežek. Vsi najbolj slavni japonski generali so bili mojstri te umetnosti, saj je umirjala njihove misli in razjasnila odločitve na bojnem polju. Samuraji, kot sta bila Hidejoši in Jošimasa, so dokaz, da je veda vojskovanja združljiva s kreativnostjo ustvarjanja ikebane.
Obdobje Edo Rika je dosegla višek popularnosti v obdobju Genroku (1688-1704), ki velja še danes za zlato dobo obdobja Edo. Mnoga dela o ikebani so nastajala stoletja od obdobja Kenei (1206-1207) do obdobja Sakoku (ko se je Japonska zaprla pred zunanjim svetom), temeljila pa so na Soamijevi ideji o treh elementih. Prva in ena pomembnejših je bila Sendenšo iz začetka obdobja Kenei. Vse druge so imele manj vrednosti, saj je bilo v njih zapisanih bolj malo pravil, zaradi tega pa so dajale vtis, da želijo prej zadržati informacije kot jih deliti z učenci ikebane. Uporabne so bile zaradi slik, po katerih se lahko spremlja napredovanje umetnosti. V obdobju Edo (17. stoletje) je bilo izdajanje knjig v razmahu in knjige o ikebani so si kar sledile. Izdali so tudi Sendenšo (仙伝抄), ki velja za najstarejši priročnik. Kavari Kaden Hišo (替花伝秘書) je nastal v 1. letu obdobje Kanbun (1661). Napisan je bil zelo poučno, s prosto podanimi pravili in principi. V obdobju Edo je bila to druga publikacija po Sendenšoju. Čeprav je besedilo po vsebini podobno komentarjem iz obdobja Muromači, so ilustracije kazale, kako uživati v Tačibani. Tačibana se je razširila od menihov do samurajev in naprej na meščane. Kokon Rika-šu (古今立花集) je bilo najstarejše objavljeno delo o riki iz 12. leta obdobja Kanbun (1672). Kokon Rika-taizen (古今立花大全), objavljen v 3. letu obdobja Tena (1683) je bil najbolj znan priročnik za riko. Rika Imajo Sugata (立華時勢粧) je izšel v 5. letu obdobja Džokjo (1688).
V obdobju Kenei je bila rika enostavna in naravna, brez ekstremnih zavojev v aranžmaju, v obdobju Genroku (1688-1704) pa so postale linije zapletene, forma pa je dobila tudi vzorce. To je bil čas visoke elegance, saj so bile vse fine umetnosti visoko razvite, predvsem tiskanje vzorcev za tkanine in okrasje. Proti koncu 17. stoletja je Korin, slavni umetnik z lakom in ustvarjalec vrhunskih vzorcev, močno vplival na ikebano. V tem času je dajalo najbolj razveseljive in uglajene rezultate kombiniranje vzorcev ali dizajnov z linijami, ki so sledile naravni rasti rastlin.
Na koncu 17. stoletja je umetnost dosegla svoj vrhunec in najvišjo stopnjo popolnosti. Še vedno pa so se ustvarjalci posluževali nenaravnih vijug, kar je vodilo v ponovno oživitev nagejrebane. Do takrat se je naenkrat poučeval samo ena veja ikebane, glede na tedanji okus, kasneje pa so obstajali rivalski učitelji obeh vej.
Slog rika je dosegel svoj največji razmah v obdobju Genroku, nato pa je začela počasi zamirati. Od padca rike se je uveljavila nagejrebana, izvorna oblika današnje ikebane. Od takrat se tovrstni aranžmaji več ne imenujejo nagejrebana, ampak so prevzeli ime ikebana. V obdobju Tenmei (1781-1789) je nagejrebana oz. ikebana hitro napredovala, razvila se je velika lepota linije. Predstavniki umetnosti niso samo študirali narave, ampak so opažanja kombinirali z znanjem rike, kar je ikebano pripeljalo v popolno stanje razvoja. Po obdobju Tenmei se je najčistejši in najboljši okus za ikebano začel izgubljati, pojavila se je formalna in umetna oblika aranžmaja. To je današnja oblika, ki sledi pravilu/modelu nebes, človeka in zemlje.
Najbolj priljubljene šole danes, Ikenobo, Enšu-rju, Mišo-rju, idr., se držijo teh pravil, v Tokiu in Kjotu pa so tudi mnogi mojstri ikebane, ki učijo preprostejše oblike Ko-rju in Ko-Šin-rju iz obdobij Genroku in Tenmei.
Ikebana International V Tokiju je bila leta 1956 ustanovljeno mednarodno združenje ljubiteljev ikebane, znano pod imenom »Ikebana International«, katerega častna predsednica je bila princesa Takamado.. Naloga tega združenja je pospeševati in kultivirati ikebano na Japonskem in po svetu, povezovati med seboj mojstre, učitelje in učence ikebane, ter s tem širiti lepoto, harmonijo in mir.
Privrženci Privrženci sloga kado, od učencev do učiteljev, so znani kot kadoka (華道家). Učitelj umetnosti kado se imenuje sensei (先生). Izraz prihaja iz sen ali saki (pred) in sei (življenje), to je tisti, ki je pred teboj, predhodnik. Pomembnejši Japonci, ki danes prakticirajo ikebano, so Džuniči Kakizaki, Mokiči Okada in Juki Cudži. Slednji je marca 2015 predaval na TEDx dogodku v Šimizu, kjer je pojasnjeval razmerje med ikebano in lepoto.
Šole Danes obstaja na svetu več kot 1000 različnih vrst šol ikebane. Šolo običajno vodi iemoto, pogosto pa se vodenje prenaša iz roda v rod, znotraj družine. Med najbolj znane šole spadajo: