Kilarneyjski narodni park (irsko Páirc Náisiúnta Chill Airne) v bližini mesta Killarney v grofiji Kerry je bil prvi narodni park na Irskem. Ustanovljen je bil leta 1932, ko je bilo posestvo Muckross podarjeno Irski svobodni državi. Od takrat je bil park zelo razširjen, obsega več kot 102,89 km² raznovrstne ekologije, vključno s Killarneyjskimi jezeri, hrastovimi in tisinimi gozdovi mednarodnega pomena in gorskimi vrhovi. Ima edino čredo navadnega jelena na kopnem na Irskem in najobsežnejše ostanke gozdov. Park ima visoko ekološko vrednost zaradi kakovosti, pestrosti in razširjenosti mnogih habitatov ter ogromno različnih vrst, od katerih so nekatere redke. Park je bil leta 1981 razglašen za Unescov biosferni rezervat. Je del posebnega zaščitenega območja po habitatni direktivi (92/43/EGS) Evropske unije o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst.
Služba za narodne parke in divje živali je odgovorna za upravljanje in vzdrževanje parka. Ohranjanje narave je glavni cilj parka in ekosistemi v njegovem naravnem stanju so zelo cenjeni. Park je znan po svoji pokrajini, rekreacijskih in turističnih objektih.
Geografija Narodni park je v jugozahodni Irski blizu najbolj zahodne točke otoka. V parku so Killarneyjska jezera in hribovje Mangerton, Torc, Shehy in Purple. Nadmorska višina je od 22 do 842 metra. V parku je velika geološka meja med devonskimi starimi rdečimi peščenjaki in apnenci iz karbona. Osnovna geologija večine parka je peščenjak s ploščami apnenca, ki se pojavljajo na nizki vzhodni obali jezera Lough Leane.
Lough Leane je največje Killarneyjsko jezero in ima več kot 30 otokov. Nekateri obiskovalci izkoristijo izlete z ladjo do otoka Innisfallen, enega večjih otokov v Lough Leanu.
Park ima oceansko podnebje, na katero močno vpliva Zalivski tok. Ima blage zime (februarsko povprečje 6 °C) in hladna poletja (15 °C julija). Povprečne dnevne temperature segajo od najnižje 5,88 °C januarja do 15,28 °C julija. Precej je padavin in so pogoste vse leto. Povprečne količine padavin so 1263 milimetrov letno, 223 dni letno jih pade več kot 1 milimeter. Povprečno število dni zmrzali je 40.
Geološka meja, širok razpon nadmorske višine parka in podnebni vpliv Zalivskega toka zagotavljajo pestro ekologijo. Ekosistemi so barja, jezera, močvirja, gore, plovne poti, gozdne površine, parki in vrtovi. Kamniti izdanki, klifi in čeri so značilnosti parka. Nad 200 metri na območju peščenjaka so velika območja visokih barij in resave.
Zgodovina Zgodnje obdobje
Narodni park je eden redkih krajev na Irskem, ki je bil od konca zadnjega ledeniškega obdobja pred približno 10.000 leti nenehno pokrit z gozdovi. Ljudje so živeli na tem območju vsaj v bronasti dobi pred približno 4000 leti. Arheologi so odkrili dokaze, da so v tem obdobju na Rossovem otoku kopali baker, kar kaže, da je bilo to območje zelo pomembno za ljudi v bronasti dobi. Park ima veliko arheoloških najdišč, vključno z dobro ohranjenim kamnitim krogom pri Lissivigeenu. Gozdovi v parku so bili izkoriščani in očiščeni v različnih obdobjih od železne dobe dalje. To je povzročilo postopno zmanjševanje raznovrstnosti drevesnih vrst v parku.
Nekateri najveličastnejši arheološki ostanki v parku so iz zgodnjega krščanskega obdobja. Najpomembnejši je samostan Inisfallen, ruševine naselja okoli samostana na otoku Inisfallen v jezeru Lough Leane. V 7. stoletju ga je ustanovil sveti Finian Leper in je deloval do 14. stoletja. Inisfallenska kronika o zgodnji zgodovini Irske, kot so jo poznali menihi, je bila napisana v samostanu od 11. do 13. stoletja. Menijo, da je samostan dal ime jezeru Lough Leane, kar pomeni 'jezero učenja'.
Samostan Muckross so leta 1448 ustanovili frančiškani in kljub večkratnim napadom, poškodbam in rekonstrukciji še vedno stoji. Za Friars Glen na gori Mangerton običajno pravijo, da je bil to eden od krajev, kamor so menihi pobegnili, ko je bil samostan napaden. Osrednja značilnost samostana Muckross je glavno dvorišče, na katerem raste mogočna tisa in je obkroženo z obokanim križnim hodnikom. Pravijo, da je to drevo staro toliko kot samostan. Bil je tudi grobnica lokalnih voditeljev. V 17. in 18. stoletju so tam pokopali kerryske pesnike Seafraidha O'Donoghua, Aogána Ó Rathailleja in Eoghana Rua Ó Súilleabháina.
Po vdoru Normanov na Irsko je bilo zemljišče okoli jezer v lasti McCarthyjev in O'Donoghuejev. Rossov grad je bil v 15. stoletju bivalno-obrambni grad na obali jezera Lough Leane. V njem je živel vodja klana O'Donoghue Mór. Grad je bil razširjen v 17. stoletju. Je obnovljen in odprt za javnost. V vojaškem zapisu iz leta 1580 je opisano območje Killarneyja kot borno naseljena puščava gozda in gora.
Od 18. stoletja je bilo ozemlje današnjega parka razdeljeno med dve veliki posesti, Herberta Muckrossa in Brownsa (grofje Kenmare). V 17. in 18. stoletju so se gozdovi v veliki meri uporabljali za lokalno industrijo, tudi za pridobivanje oglja, sodarstvo in strojenje. Pritisk na gozd se je še okrepil v poznem 18. stoletju. Največji vzrok za uničenje hrastovega lesa v Killarneyju v 18. stoletju je bil pridobivanje oglja za talilne naprave, ki so se uporabljale v lokalni industriji železa. Za eno tono litega železa je bilo potrebnih približno 25 ton hrasta. Leta 1780 je Arthur Young slavno opisal Derrycunihyjski gozd kot »veliko pogorje, ki je bilo deloma pokrito z gozdom, je bilo v odličnem stanju, del pa je bil posekan, precej raztresen, preostanek so uporabili sodarji, graditelji čolnov, tesarji in strugarji ...«.
Izkoriščanje gozda se je v začetku Napoleonovega obdobja v začetku 19. stoletja znova povečalo, verjetno zaradi visokih cen, ki jih je v tem času dosegal hrast. V tem času so sadili in upravljali hrastove gozdove. Obsežna sečnja hrastovih dreves je bila na Rossovem otoku leta 1803, Gleni okrog 1804 in Tomiesu leta 1805. Tomies je bil nato ponovno zasajen s triletnimi hrasti, Glena pa je bila pomlajena. Te dejavnosti so v zadnjih 200 letih povečale sorazmerno številčnost hrasta v parku. Ker je večina hrastovih dreves v gozdu danes stara okoli 200 let, je verjetno, da je bila večina zasajena. Hrastovi gozdovi, ki jih ljudje niso nikoli sekali, so omejeni na nekaj osamljenih žepov na odročnih območjih, na primer v gorskih dolinah.
Družina Herbert je imela posesti na polotoku Muckross od leta 1770 naprej. Postali so zelo bogati zaradi rudnikov bakra na tem območju. Henry Arthur Herbert in njegova žena, slikarka akvarelov Mary Balfour Herbert, sta zgradila Muckross House leta 1843. Finančni položaj Herberta je postal negotov v poznem 19. stoletju in posestvo je kupil lord Ardilaun iz pivovarske družine Guinness leta 1899.
Oblikovanje parka Leta 1910 je Američan William Bowers Bourn kupil posestvo Muckross kot poročno darilo svoji hčerki Maud ob poroki z Arthurjem Vincentom. Med letoma 1911 in 1932 je vložil 110.000 funtov za izboljšanje posesti, gradnjo vrtov in skalnjaka na kraju izdankov apnenca.
Maud Vincent je umrla zaradi pljučnice leta 1929. Leta 1932 so Arthur Vincent in njegovi starši v spomin darovali posestvo irski državi. Posestvo, veliko 43,3 km², je bilo spremenjeno v spominski park Bourn Vincent. Irska vlada je leta 1932 ustanovila narodni park, s tem ko je leta 1932 sprejela zakon o parku Bourn Vincent. Zakon je od komisarjev za javna dela zahteval, da »ohranjajo in upravljajo park kot narodni park za rekreacijo in uživanje ljudi«. Spominski park je jedro današnjega razširjenega narodnega parka.
Irska vlada prvotno ni mogla zagotoviti ustrezne finančne podpore parku, zato je deloval predvsem kot delujoča kmetija, ki je bila odprta za javnost. Muckross House je bila zaprta za javnost do leta 1964.
Okoli leta 1970 je bila javnost zaskrbljena zaradi ogroženosti spominskega parka. Irske oblasti so proučile mednarodno razvrščanje in upravljanje narodnih parkov. Odločeno je bilo, da se park razširi in ponovno imenuje narodni park, ki je v veliki meri ustrezal ICUN kategoriji II. Prav tako je bila sprejeta odločitev o ustanovitvi drugih narodnih parkov na Irskem. Prvotnemu parku je bilo dodanih skoraj 60 km², med njimi tudi tri jezera, posestvo Knockreer, Rossov otok, Innisfallen in mestna območja Glene, Ullauns in Poulagower. Park je zdaj več kot dvakrat večji kot leta 1932. Ker je irsko gospodarstvo postalo bogatejše in se je spremenilo zaznavanje vloge narodnih parkov, je bilo za park na voljo veliko več denarja.
Killarneyjska jezera
Killarneyjska jezera so Lough Leane (spodnje jezero), jezero Muckross (srednje jezero) in Upper Lake (zgornje jezero). Ta jezera so med seboj povezana in skupaj zasedajo skoraj četrtino območja parka. Kljub temu da so medsebojno povezana, ima vsako jezero edinstven ekosistem. Jezera se združijo (Meeting of Waters) v priljubljeno turistično območje. Športni ribolov na jezerih je že nekaj časa zelo priljubljen, lovijo zlasti potočne postrvi in losose.
Jezero Lough Leane je približno 19 km² veliko in je največje od treh jezer. Je tudi največje telo sveže vode v regiji. Prav tako je najbogatejše jezero s hranili. Zaradi fosfatov v kmetijstvu in domačega onesnaženja je postalo evtrofno, steka se v trstičevje, pomemben habitat na robu jezera. Ta obogatitev s hranili je v zadnjih letih povzročila večje cvetenje alg, kar pa še ni močno vplivalo na jezerski ekosistem. Za preprečevanje nadaljnjega onesnaževanja, ki povzroča trajno spremembo ekosistema jezera, pregledujejo rabo tal v povodju. Zdi se, da se je kakovost vode v jezeru izboljšala, saj od leta 1985 odstranjujejo fosfate iz kanalizacije. Od avgusta 2007 je več velikih hotelov in podjetij izjavilo, da nameravajo prenehati uporabljati detergente s fosfati, da bi ohranili kakovost jezerske vode.
Jezero Muckross je s 73,5 m najgloblje od treh jezer. Najgloblje je blizu kraja, kjer strmo pobočje gore Torc vstopi v jezero. Jezero leži na geološki meji med peščenimi gorami na jugu in zahodu ter apnencem na severu.
Lough Leane in Muckross ležita čez geološko mejo. Apnenec povzroča, da sta jezeri rahlo bogatejši s hranili kot Zgornje jezero. V apnencu je veliko jam na nivoju jezera, ki jih ustvarja delovanje valov v kombinaciji z učinkom raztapljanja jezerske kisle vode na izpostavljeno skalo. Te jame so največje na severni obali jezera Muckross.
Od stika vseh treh jezer (Meeting of the Waters) se nadaljuje ozek kanal, imenovan Long Range, ki vodi do Zgornjega jezera, najmanjšega od treh. To jezero je v skalni gorski pokrajini v zgornjem območju doline Killarney/Black Valley. Hitro odtekanje vode v deževju v povodju jezera lahko v nekaj urah dvigne raven jezera do enega metra.
Jezero Muckross in Zgornje jezero sta visokokakovostna oligotrofna sistema z vodo, ki je rahlo kisla in ima malo hranil. To je posledica iztekanja iz gorskih peščenjakov in visokih barij v njunih povodjih. Imata pestro vodno vegetacijo, vključno z Merlinovo travo (Isoetes lacustris), obrobno travo (Littorella uniflora) in vodno lobelijo (Lobelia dortmanna).
Vsa tri jezera so zelo občutljiva za kislino in zato za pogozdovanje v svojih povodjih.
Gozdovi Killarney ima najobsežnejše območje (približno 120 km²) polnaravnega gozda (gozda, v katerem prevladujejo avtohtone vrste), ki rastejo na Irskem. Večina tega gozda je vključena v narodni park. V parku so tri glavne vrste gozdov: acidofilnega hrasta (Quercus petraea-Ilex aquifolium) na devonskem peščenjaku, z mahom bogat gozd tise (Taxus baccata) na karbonskih izdankih apnenca in mokrotni gozd, v katerem prevladuje jelša na nizko ležečih močvirnih apnenčastih tleh na robovih jezera. Gozdovi v parku naravno potekajo v dveh delih vzdolž geološke meje. Hrast in tisa sta mednarodno pomembna.
V parku so tudi mešani gozdovi in iglavci. Mešan gozd na Rossovem otoku ima eno najbogatejših plasti zelišč v parku.
Paša in vdor rododendrona ogrožata gozdove v parku. Rododendroni vplivajo na približno dve tretjini hrastovih gozdov. V parku ga odstranjujejo. Na gozdove tise je slabo vplivala dolgoletna težka paša.
Hrastov gozd