Karel III. Španski

Karel III. (20. januar 1716, Madrid † 14. december 1788, Madrid) katerega so klicali ''najboljši župan Madrida'' je bil kralj Španije ter španskega imperija (1759–1788), po tem ko je kraljeval Neaplju kot Karel VII. (1731–1735) in Siciliji kot Karel V. (1734–1759).

Bil je četrti sin Filipa V. Španskega in najstarejši sin Filipove druge žene, Elisabeth Farnese. Na španski prestol je prišel po smrti svojih polbratov Luisa I. in Fernanda VI., ki nista imela potomcev.

Karel si je prizadeval ponovno vzpostaviti španski vpliv v Italiji. Sprva je leta 1731 po materi podedoval vojvodini Parmo in Piacenzo in kasneje, ko je Filip V. osvojil Kraljevino Dveh Sicilij v Poljski nasledstveni vojni (1733–1738), je podedoval in kraljeval tem ozemljem z imenom Karel VII. Leta 1738 se je poročil z Marijo Amalijo Saško, hčerko Avgusta III. Poljskega, ki je bil saški volilni knez, veliki knez Litve ter kralj Poljske.

Mladost

thumb|200px|left|Karel III. pri desetih letih. Naslikal ga je Jean Ranc.

Njegova skrbnica je bila María Antonia de Salcedo. Kasneje je zanj skrbela skupina moških, ki je prav tako skrbela za Francisca Marío Spínola, vojvodo San Pedra. 15. januarja leta 1724 je njegov brat Luis postal kralj po tem ko je Filip V odstopil s presola, toda Luis je avgusta istega leta preminil in Filip V je ponovno prevzel tron. Leta 1729 se je skupaj z očetom preselil v Seviljo. Evropski narodi so z Utrechtskim mirom (april 1713 – september 1714) in Hannoverskim sporazumom (september 1725), ki je bil odgovor na Viennsko pogodbo podpisano aprila 1725, določili svoj položaj v Evropi. Španija je po nasledstveni vojni izgubila mnogo ozemlja, toda Filip V. je že koval načrte kako bo povrnil svoja ozemlja v Italiji.

S podpisom Seviljskega sporazuma z Anglijo in Francijo je monarh zagotovil nasledstvo svojega sina v Vojvodini Parma. Toda po smrti vojvode Parme je vladar Svetega rimskega cesarstva Karel VI. udrl na to ozemlje ter ga osvojil. Ker Filip V. ni dobil podpore je sam razglasil vojno. Leta 1731 se je Sveto rimsko cesarstvo pridružilo Seviljskemu sporazumu in Karel III. je pri petnajstih letih zapustil Španijo ter odšel v Italijo da bi zasedel svoj položaj.

Prvega februarja leta 1733 je umrl Avgust II., poljski kralj, čigar monarhija ni bila nasledstvena temveč izvoljena v poljskem parlamentu. Filip V. je iz Sevilje poslal kurirja v  Varšavo, da bi se pogodil o kandidaturi dediča Filipa ter dediča Karla. Kljub temu, njuni kandidati niso imeli dovolj možnosti v primerjavi z drugimi, ki so imeli podporo Avstrije ter Francije. Filip V. je v Madridu podpisal sporazum El Escorial, Prvi pakt družine, s katerim je Španija opustila svoje prizadevanje za Poljsko ter postala zaveznica Francije v bitki proti Svetem rimskem imperiju. V zameno bi jim Francija pomagala v kampanji zoper Neaplja in Sicilije, pod avstrijskim nadzorom, ter ponovno osvojiti Gibraltar. Vojna v Italiji je bila dobljena, 10. maja leta 1734 je dedič Karel ukazal postaviti za kralja svojega očeta, toda Filip V. je prestol Neaplja in Sicilije prepustil svojemu sinu.

Kralj Neaplja in Sicilije

180px|thumb|left|Karel kot kralj Neaplja in Sicilije, Kraljevine Dveh Sicilij. (Giuseppe Bonito, Madrid, Muzej Prado)

V času svojega kraljevanja v Neaplju in Siciliji je Karel (Carlo VII. po italijansko ali Karel Burbonski, kot ga imenujejo tam) poskušal reformirati in modernizirati kraljestvo, ga poenotiti in si pridobiti zvestobo prebivalstva skupaj s svojo ženo Marijo Amalijo Saško.

Karel je zakon z Marijo Amalijo Saško sklenil leta 1738, ko je imela 14 let. Bila je poljska princesa iz premožne in plodne družine. Njun zakon je bil sklenjen zaradi političnih razlogov toda kljub temu sta bila složen par. Poročila sta se v dvorcu Dresden na Saškem, 9. maja 1738 in poroko so praznovali v Neaplju 9. junija istega leta.

Želel je preurediti Neapelj, da bi mesto bilo tako kot se spodobi za dvor. Poudarek je dal na izboljšanje javnih stavb, kot npr. sirotišnica, in poskušal je prilagoditi nadomestno palačo v skladu z modo, ki je vladala od izgradnje Versaillesa. Zgradil je tudi dragocene palače v drugih delih kraljestva kot npr. Kraljevski dvorec v Caserti, eden največjih kraljevih dvorcev na svetu. Med drugim je zgradil tudi gledališče Teatro de San Carlos.

Leta vladanja Kraljevini Dveh Sicilij so mu predstavljala dragoceno izkušnjo, ki mu je pripomogla na mestu kralja Španije. Baroni in Cerkev so si prilastili več kot 50% zemlje, poleg tega pa so baroni imeli jurisdikcijo nad le-temi, zaradi česar so preprečevali svojim vazalom sodelovanje na tribunalih. Kralj je omejil njihov politični vpliv, s čimer je poudaril nadvlado krone, toda njihov ekonomski vpliv je ostal nedotaknjen. Kralj je 3. julija 1738 ustanovil Kraljevi red San Jenara (vojaški red).

Leta 1740 je eden kraljevih svetovalcev vojvoda Salas, dovolil Judom vrniti se v kraljestvo iz katerega jih je izgnal leta 1609 Karel V., zato da bi spodbudili ekonomsko aktivnost. Ljudstvo ter Cerkev sta bila proti, zato je bil Salas odstavljen, dovoljenje vstopa Judom pa razveljavljeno. Kmalu po tem je nadškof Spinelli poskušal uveljaviti Inkvizicijo, toda ljudstvo se je uprlo tudi temu ukrepu. 

V tem času je monarh našel nekaj mož, ki so imeli največji vpliv v njegovem življenju, kot npr. Bernardo Tanucci, pravnik katerega je kralj naprej imenoval ministra za pravosodje, kasneje pa ministra za zunanje zadeve. Tanucci je ostal član kraljevega sveta tudi po tem ko je Karel III. podedoval prestol Španije.

Izstopa dejstvo da je bil on tisti, ki je ukazal naj se začne sistematično izkopavanje mest, ki jih je pokopala erupcija Vezuva leta 79: Pompeji, Herkulanej, Oplontis in las Villas Stabianas. Ne samo to, leta 1752 po začetku gradnje ceste v smeri proti jugu (predhodnica današnje Statale 18), so bili najdeni ostanki mesta Pestum, ki so bili leta pokriti s plevelom (del amfiteatra je ležal tik pod prej omenjeno cesto). To je bilo posebej pomembno odkritje, kajti tam so se nahajali trije grški templji, ki so bili precej dobro ohranjeni. Za njihovo preučevanje sta se zavzela Felice Gazzola (izobražen aristokrat ter vojak, kateremu je Karel zaupal že od časov, ko je bil vojvoda Parme) in Francesco Sabatini.

Ker Karlov polbrat Fernando VI., kralj Španije, ni imel naslednikov, je po njegovi smrti prestol prevzel Karel in sicer leta 1759, ter z veliko žalostjo tako kraljev kot ljudstva zapustil Kraljestvo Dveh Sicilij svojemu tretjemu sinu Fernandu.

Kralj Španije 280px|thumb|right|Veliki grb Karla III. s kraljevim paviljonom, kastiljskim grbom ter sloganom: A solis ortu usque ad occasum (od sončnega vzhoda do sončnega zahoda), izvor fraze pripisane Filipu II.: V mojem kraljestvu sonce nikoli ne zaide. Vključena je tudi beseda Santiago, ki se navezuje na španskega pokrovitelja z imenom Santiago el Mayor ali bolj konkretno na slogan Santiago y cierra España. Uporabljali so jo do leta 1931, čeprav je že v XIX. stoletju padla v rabi.

Po smrti Luisa I. ter Fernanda VI., ki nista imela naslednikov je španski prestol pripadel Karlu III., tretjemu sinu Filipa V., oz. prvemu v njegovem zakonu z Isabel de Farnesio. Karel je že imel veliko izkušenj kot kralj Neaplja. V Madrid se je vrnil 9. decembra 1759. Fray Sebastián de Jesús mu je že kot otroku napovedal da bo kralj. Po menihovi smrti je Karel III. sprožil proces beatifikacije maja 1771 v pismu naslovljenemu nadškofu Seville Franciscu de Solís.

Zunanja politika Sedemletna vojna (1756-1763)

Prva zadeva s katero se je kralj soočil je bila Sedemletna vojna. Španski monarh je bil primoran vstopiti v vojno po britanski okupaciji Hondurasa ter izgubi francoske kolonije Quebec, kar je zahtevalo špansko intervencijo v konfliktu z namenom zaustavitve britanske širitve v Ameriki.

Leta 1761 je bil podpisan Tretji pakt družine in Španija je s tem vstopila v vojni konflikt. Kralj se je zmotil pri oceni kraljeve pomoči, ki jo lahko ponudi Franciji ter pri oceni stanja svojih čet. Britansko ladjevje, ki je obsegalo 53 ladij ter vojsko 14.000 mož, je uspelo osvojiti Havano, zaradi neusposobljene nasprotnikove vojske, manjšega števila mož ter nesposobnosti guvernerja Juana de Prade. Kmalu potem je še eno ladjevje iz Indije bombardiralo ter osvojilo Manilo. Angležem ni uspelo osvojiti Filipinov zaradi gverilske organizacije Simona de Ande. Vojna se je končala s Pariško mirovno pogodbo leta 1763. Španija je Veliki Britaniji prepustila Florido ter teritorije v Mehiškem zalivu v zameno za Havano in Manilo. Francoska Louisiana je pripadla Španiji, ki jo je bila bolj pripravljena braniti. Portugalska, angleška zaveznica, je povrnila kolonijo Sacramento.

Vojna za neodvisnost od Združenih držav (1776-1783) Španija je nadaljevala alianso s Francijo. Vstajenje trinajstih kolonij v boju proti Jorgeju III. je pomagalo obema državama v maščevanju. Tako se je trinajstim kolonijam v vojni za neodvisnost pridružila Španija s Francijo proti Veliki Britaniji.

Od Deklaracije o neodvinosti ZDA (4. julij 1776) dalje so osamosvojene države prejemale špansko pomoč, toda ta zveza se je leta 1779 prekinila. Španci so oblegali Gibraltar brez uspeha, ampak so uspeli zavzeti Menorko. Bernardo de Gálvez, guverner Louisiane, je okupiral Florido. Anglija, osamljena in brez moči, je bila primorana podpisati sporazum.

Pariški sporazum (1783) je pomenil konec vojne za neodvisnost. Španija je dobila Menorko, Florido in obalo Hondurasa, toda Gibraltarja jim Britanci niso odstopili. Španija je tako pripomogla v bitki za neodvisnost; dejstvo ki pa je kasneje omogočilo emancipacijo španskih kolonij v 19. stoletju.

Rusija in Prusija

Dve novi moči, Rusija in Prusija, sta vstopili na evropsko politično mapo 18. stoletja zahvala dvema razsvetljenima despotoma: Katalini II. in Federicu II. Oba monarha sta pokazala interes in občudovanje do Španije, toda ruska širitev je presegla Pacifik, kar je bilo zaskrbljujoče saj so se ljudje bali angleško-ruske alianse v Sredozemlju. Strah na koncu ni bil upravičen, saj do te alianse nikdar ni prišlo, ker se je Rusija uprla britanskemu morskemu nadzoru v času vojne.

Sredozemlje

Karel je še za voljo kraljevanja v Neaplju in Siciliji podpisal pogodbo o trgovanju skupaj z Osmanskim cesarstvom. Čutil je da je ta imperij bil zavora za angleške, avstrijske ter ruske interese. Izključil je možnost alianse saj je čutil, da ta odločitev ne bi bila dobro sprejeta v državi, toda vseeno je posredoval v Oranu, ki je bil odvisen od Osmanskega cesarstva. To je storil iz dveh razlogov: želel je osvoboditi morje od berberskih piratov in si zagotoviti ekonomsko koncesijo. Leta 1775 je poslal vojaško ekspedicijo v Alžir po prošnji generala O'Reillyja, kar pa se je končalo katastrofalno. Po dveh novih napadih, leta 1783 in 1784, je bila podpisana Špansko-alžirska pogodba leta 1786.

Pacifik

V različnih območjih Pacifika sta Podkraljestvo Peru in Podkraljestvo Nova Španija pridobila dovoljenje Karla III. za širitev španskega imperija v velikem oceanu. Sledilo je več poskusov priključitve obale Oregona in Aljaske k Podkraljestvu Nove Španije. Na ekspedicije so med drugimi odšli Bruno de Haceta, Bodega y Quadra, López de Haroy itd. Hkrati je na jugu Pacifika (takrat imenovan Južno morje) Manuel de Amat y Junyent iz Podkraljestva Peruja ukazal dve ekspediciji: v prvi je Felipe Gonzáles de Haedo odkril Velikonočni otok, ter ga v imenu Karla III. osvojil. V drugi ekspediciji je kapitan Domingo de Bonechea prišel do otočja Tuamotu ter do Družbenih otokov, kjer je uveljavil špansko suverenost. Vodje glavnih vasi Tahitija so sprejeli suverenost Španije. Proces okupacije Polinezije pa je bil opuščen zaradi pomanjkanja podpore v Madridu in zaradi religioznih problemov kraljestva; leta 1775 so Španci povsem zapustili Polinezijo.

Notranja politika: razsvetljeni despotizem thumb|200px|Karel III. v oblekah kraljevega reda, okrog leta 1783-1784. Naslikal ga je Mariano Salvador Maella (Kraljeva palača, Madrid).