thumb|Izvir v Sevilji, ki je posvečen pesnikom Generacije 27. Ustvaril ga je Antonio Barrionuevo Ferrer leta 2011. Avtor kipa je César Portela. S terminom Generacija 27 imenujemo skupino moških španskih pisateljev, večinoma pesnikov, v 20. stoletju, ki so se prepoznali v kulturnem kontekstu leta 1927, katerega cilj je bil poklon baročnemu pesniku in dramaturgu Luisu de Góngora. Organiziral ga je José María Romero Martínez v kulturnem, znanstvenem, literarnem in umetniškem združenju Ateneo de Sevilla ob tristoletnici njegove smrti. To obdobje se imenuje kulteranizem. Zaradi izjemne kvalitete del lahko govorimo o novem španskem zlatem veku poezije. Ženske umetnice te generacije so prepoznavne pod imenom Las Sinsombrero, kar pomeni Tiste brez klobuka.
O konceptu generacije Obstaja polemika o tem, ali lahko omenjeno skupino resnično dojemamo kot generacijo ali ne, saj je namreč eden izmed članov te skupine, Pedro Salinas, govoril o neizpolnjevanju kriterijev, ki jih je dodelil Julius Petersen zgodovinopisnemu konceptu generacije.
Ti kriteriji so: rojstvo avtorjev v majhnem časovnem zamiku, podobna izobrazba, osebni odnosi, sodelovanje v lastnih kolektivnih dejanjih, obstoj nekega »generacijskega dogodka«, ki združuje njihove težnje, navzočnost »vodje« skupne lastnosti sloga (»generacijski jezik«) ter stagnacija prejšnje generacije.
Težko je razpoznati jasen vzorec v heterogeni skupini avtorjev, ki bi se lahko uvrstili v tako imenovano Generacijo 27. Kriterij rojstva avtorjev v majhnem časovnem zamiku je sicer izpolnjen, saj rojstvo večine ne presega časovnega zamika 15 let, vendar pa niso bili vsi člani skupine, ki so bili rojeni v tem obdobju. Vsi so bili akademsko izobraženi, ampak ni bilo navzoče vodje, čeprav je na začetku pomagal Juan Ramón Jiménez. Mnogi člani, ki so bili v prijateljskih stikih, so imeli enake literarne interese, ki so bili spodbujeni zaradi metaforičnih inovacij in svobode jezika že prej omenjenega baročnega avtorja. Prav tako ni obstajal nek generacijski jezik, kljub temu da so vsi izvajali estetiko umetniške avantgarde, niso pa se odrekli literarni tradiciji španske zlate dobe ali popularni tradiciji oz. neopopularizmu. Značilno je tudi prehajanje v različne faze, precej pogosta in najbolj opredeljena pa je bila nadrealistična.
Kot »generacijski dogodek« lahko smatramo tristoto obletnico Luisa de Góngore v združenju Ateneo de Sevilla. Vendar pa to obdobje pogosto zavrača uradna literarna kritika, saj se predstavniki niso trdno uprli prejšnjim generacijam, niti te niso bile v stanju stagnacije. Ravno obratno, tvorijo združeno generacijo, ki prevzema dosežke prejšnjih generacij in vse te – Generacija 98, Generacija 14 in Generacija 27, ki tvorijo srebrno dobo španske literature, v bistvu reagira samo proti eni generaciji - generaciji 19. stoletja, ki je bila znana po obnovi monarhije. Generacija 27 se čuti kot dedič vseh teh tokov. Osebni odnosi med člani so bili prisotni, tudi globlja prijateljstva med tistimi, ki so prebivali na istem območju, obiskovali so kulturni center Residencia de Estudiantes, kjer so prišli v stik z umetniško in znanstveno avantgardo, ter Center za zgodovinske študije (el Centro de Estudios Históricos), kjer so usvojili špansko kulturno tradicijo, kakor tudi v uredništvih raznih revij, med drugimi revij La Gaceta Literaria, Cruz y Raya, Revista de Occidente, Litoral, Caballo Verde para la Poesía in Octubre. S tem pridobijo kolektivno zavest, ki jo združujejo lastne in skupne izkušnje, definirana pa je kot posledica pozitivne republike, negativne državljanske vojne ter notranjih in zunanjih izgnanstev.
Zaradi vseh teh razlogov literarna kritika zatrjuje, da gre v bistvu bolj za »generacijsko skupino«, »zvezo« ali »letnik« avtorjev, kljub temu pa se je potrdilo poimenovanje Generacija 27. Preden se je to ime ustalilo, so obstajala tudi druga poimenovanja za to generacijo, npr. Generacija diktature, Generacija revije Revista de Occidente, Vnuki generacije 98, Generacija prijateljstva, Generacija pesnikov in profesorjev, Generacija Guillén-Lorca ali Lorca-Guillén, Generacija 1925, Generacija 1931, Vnuki Góngore, itd.
Predniki Generacije 27 Za prejšnjo literarno skupino, ki je nasledila moderniste in Generacijo 98, je bila značilna jasna proevropska usmerjenost in pojmovanje umetnosti kot ločeno področje od socialnega in političnega. Ta literarna skupina se je imenovala novecentizem ali Generacija 14. Vse te prejšnje skupine so prišle do časovnega sovpadanja z umetniškimi gibanji, imenovanimi avantgarde, ki so se razvijale v Evropi od leta 1909. Prekinile so tako s tematiko kakor z izraznimi tehnikami romantike in realizma. Avantgardiste privlači tehnološki napredek in njegove možnosti, kar je vodilo futurizma, nekateri raziskujejo resničnost z razkrajanjem (kubisti), ostali pa nadomeščajo resničnost s sanjskim svetom (nadrealisti). To časovno sovpadanje in značilnosti avantgardnega gibanja sta povzročila, da so člani novecentizma v njem videli zavezanost umetniškemu izdelku igrivega in svobodnega dejanja, ki je plod intelektualne in ekspresivne zmožnosti avtorja, to pa jih je zelo privlačilo.
Temeljne značilnosti tega literarnega gibanja so: izražanje subjektivnega, zato je pogosta uporaba metafore, in konceptualna natančnost, ki prikazuje trdno intelektualno izpopolnjevanje članov te skupine. Glede na njegove temeljne značilnosti nas ne sme presenetiti, da sta najbolj reprezentativni literarni zvrsti teh literatov lirika in esej, ki se večinoma razširjata preko časopisov in specializiranih revij (npr. seviljska revija Grecia, ki sta jo ustanovila Isaac del Vando-Villar in Adriano del Valle, ki je izhajala med letoma 1918 in 1920 in je v letu 1919 sodelovala z ultraističnimi pesniki). Kljub temu se je še vedno znotraj novecentizma našel kakšen predstavnik romana, ki si je prizadeval za subjektivizem in obnovo, ki jo je sprožila Generacija 98, tj. z manipuliranjem situacije, da bi lahko izrazili svoje mnenje o najrazličnejših temah.
Zgodovina V tej situaciji kontinuirane obnove ter političnih in socialnih sprememb so se začeli pojavljati mladi pisatelji, predvsem pesniki, z značilnostmi, ki bi jih bilo težko umestiti v eno od že obstoječih skupin. Združujejo jih ključne točke: stopijo v stik s špansko literarno tradicijo preko Centra za zgodovinske študije (el Centro de Estudios Históricos) ter z umetniškimi in kulturnimi avantgardami preko aktivnosti študentskega naselja.
Prav tako prisostvujejo pri uredništvih nekaterih skupnih publikacij, kot je npr. Revista de Occidente, ki jo je usmerjal José Ortega y Gasset ali La Gaceta Literaria, katere vodja je bil Ernesto Giménez Caballero, in tudi pri nekaterih drugih revijah: Litoral, Verso y Prosa, Mediodía, Meseta, Cruz y Raya, Carmen, Octubre in Caballo Verde para la poesía.
Kljub vsemu je ta skupina drugačna, saj ima vsak izmed članov izstopajočo osebnost, ki je sposobna preobraziti vplive ali spoznanja kateregakoli modela v svojo lastno substanco, ki se popolnoma razlikuje od drugih članov. Ravno zaradi tega ne moremo govoriti o njihovem skupnem slogu ali šoli. Tako obstaja veliko avtorjev, ki se raje dojemajo kot »Skupina 27«.
Člani skupine Znotraj te skupine literatov lahko izpostavimo naslednje pesnike: Jorge Guillén, Rafael Alberti, Federico García Lorca, Pedro Salinas, Dámaso Alonso, Gerardo Diego, Luis Cernuda, Vicente Aleixandre, Manuel Altolaguirre, Juan José Domenchina in Emilio Prados. Ta skupina je tako zaprta in ozka, da jo je kritik José-Carlos Mainer zasmehoval in jo označil kot »Generacijo SL« (sociedad limitada – omejena družba), da bi vztrajal pri kanonični nepremičnosti te skupine pesnikov. Posledično se je skupina širila brez prenehanja in obstajajo avtorji, ki na seznam prištevajo tudi Miguela Hernándeza. Epigon, ki bolj pripada prvi povojni generaciji ali pa se prišteva k članom drugih generacij, s katerimi ima podobnosti kakor npr. različni romanopisci, esejisti in dramaturgi (Max Aub, Fernando Villalón, José Moreno Villa ali León Felipe).
Poleg tega bi morali upoštevati tudi avtorje, ki jih je pozabila literarna kritika. To se zgodi večini izmed dvanajstih žensk te skupine, deset od teh kolegic Generacije 27 v društvu Lyceum Club Femenino. Na splošno so bile prepoznavne pod imenom »Las Sinsombrero«: Concha Méndez-Cuesta, pesnica in pisateljica gledaliških iger; María Teresa León, pisateljica; Ernestina de Champourcín, pesnica; Rosa Chacel, pesnica, pisateljica romanov ter esejev, prevajalka; Josefina de la Torre, pesnica, pisateljica romanov, lirična pevka in igralka; María Zambrano, filozofinja in esejistka; Luisa Carnés, socialna in feministična pripovedovalka, ter umetnice Margarita Gil Roësset, Margarita Manso, Maruja Mallo in Ángeles Santor, katerim je potrebno dodati še umetnico Remedios Varo. Nekaj podobnega lahko trdimo tudi za društvo Lyceum Club de Barcelona.
Po drugi strani pa moramo vključiti tudi druge umetnike, katerih življenjska pot je bolj ali manj sorodna ali zelo povezana z avtorji Generacije 27, čeprav zaradi različnih okoliščin niso bili tako povezani s skupino: Juan Larrea, Mauricio Bacarisse, Juan José Domenchina, José María Hinojosa, José Bergamín (bolj pripada novecentizmu ali Generaciji 14), Alejandro Casona in Juan Gil-Albert.
Ne smemo pozabiti tudi na poziv enega izmed članov (José López Rubio) za »Drugo generacijo 27«, ki jo sestavljajo humoristični učenci avantgardista Ramona Gomeza de la Serne, med katerimi lahko izpostavimo naslednje: Enrique Jardiel Ponela, Edgar Neville, Miguel Mihura in Antonio de Lara ali t.i. »Tono«. Ti člani so se preko državnega boja spremenili v člane uredništva revije La Codorniz.
Prav tako je treba upoštevati, da ni vsa literarna produkcija Generacije 27 bila napisana v kastiljščini. Obstajajo avtorji, ki so pripadali tej generaciji, vendar so pisali v drugih jezikih. To so npr. Salvador Dalí ali Óscar Domínguez, ki sta pisala v francoščini, ali Felipe Alfau, ki je pisal v angleščini, ter nekateri pisatelji in tuji umetniki, ki so bili pomembni za to gibanje, npr. Pablo Neruda, Vicente Huidobro, Jorge Luis Borges in Francis Picabia.
Zaradi vseh teh razlogov ideja, da se Generacija 27 šteje za strogo madridski fenomen, nima veliko doslednosti. Pravzaprav lahko opazimo obstoj drugih kreativnih jeder, ki so bila razpršena po celotnem nacionalnem območju, čeprav so bila med seboj v tesnih odnosih. Tako so bili glavni centri v Sevilji (v okviru revije Mediodía), na Kanarskih otokih (v okviru revije Gaceta de Arte) in v Málagi (v okviru revije Litoral). S tem pa to še ne pomeni,, da ni bilo pomembne dejavnosti tudi v Kantabriji, Galiciji, Kataloniji in v Valladolidu.
thumb|Spomenik Gerarda Diega na ulici Pío Baroja pred stavbo Casa de Cantabria v Madridu. Generacija 27 v drugih umetniških manifestacijah Ne smemo pozabiti, da so se nekateri člani skupine osredotočili na umetniške dejavnosti, ki so se razlikovale od strogo literarnih. Takšni umetniki so npr. Luis Buñuel, filmar; K-Hito, karikaturist in animator; nadrealistični umetniki kot so Salvador Dalí in Remedios Varo; Maruja Mallo, slikarka in kiparka; Ángeles Santos Torroella, slikarka in grafična umetnica; slikarji Benjamín Palencia, Gregorio Prieto, Manuel Ángeles Ortiz, Ramón Gaya in Gabriel García Maroto, katerim je potrebno dodati še članice skupine Las Sinsombrero: Margarita Gil Roësset, Margarita Manso in Ángeles Santos; tudi Rodolfo Halffter in Jesús Bal y Gay, skladatelja in slednji prav tako muzikolog, ki sta pripadala skupini Grupo de los Ocho, tj. korelat literarne Generacije 27 na glasbenem področju. Skupino sestavljajo: Jesús Bal y Gay, Ernesto Halffter, Rodolfo Halffter, Juan José Mantecón, Julián Bautista, Fernando Remacha, Rosa García Ascot, Salvador Bacarisse in Gustavo Pittaluga, med manj znanimi pa tudi Gustavo Durán.