sličica|312x312_pik|Kip Ane Ozores v Oviedu (Asturija). La Regenta je prvi roman izpod peresa španskega pisatelja Leopolda Alasa, poznanega pod imenom Clarín (1852-1901), objavljen v dveh delih v letih 1884 in 1885. Nastajal je v obliki neodvisnih sestavkov, ki jih je avtor pošiljal uredniku v skladu s tem, kolikor je napisal, in ki so izhajali v podlistku. Dobršen del kritike je roman prepoznal za najpomenljivejše delo tako pisateljevega opusa kot španskega romana devetnajstega stoletja nasploh, kot drugega zapovrstjo z vidika celotne španske literature (takoj za Don Kihotom) in kot enega najvidnejših primerov španske smeri t. i. naprednega naturalizma in realizma.
Roman, ki se dogaja v Vetusti, španskem provincialnem mestu z izmišljenim imenom, a ki v resnici neopazno napeljuje na Oviedo, glavno mesto španske pokrajine Asturije, je bil lahko objavljen izključno le v Barceloni (založba Daniel Cortezo y Cía.), saj je tedaj povzročil velik škandal in to še posebej ravno v Oviedu. Tamkajšnji škof je napisal pastirsko pismo, nastrojeno proti avtorju, na katero se je Clarín tudi osebno odzval.
Žanr Tradicionalno se je roman uvrščalo med naturalistična dela, a se vendarle ne sklada v celoti s kanoni te literarne smeri. Še posebej če delo postavimo ob bok Zolajevim ali Maupassantovim romanom, opazimo, da nekateri ključni vidiki ortodoksnega naturalizma umanjkajo. Tu je treba poudariti predvsem dejstvo, da se avtor na primer ne drži dogme o popolni objektivnosti, kljub temu da teži k temu, da ostane neopazen v trenutkih, ko se pripovedovalec, morda iz nekega neizogibnega impulza, obrača neposredno k bralcu.
V svojem članku »Del naturalismo«, objavljenem v La Diana leta 1882, Clarín deloma zagovarja Zolajev opus, s tem da zavrača znanstvene temelje te književne smeri, se pravi pozitivizem, in raje kot to poveličuje emocionalno plat naturalizma. Spet v drugih se v svojem pogledu na naturalizem osredotoča na deterministično komponento:»takšen determinizem obvezuje avtorja, da se odvrne od predstavljanja tipov in se posveti človeškim značajem, jih obda s tako stvarnim svetom kot so oni sami ter jih s tem izpostavi enakim vplivom kot v resničnem življenju in omogoči naraven razvoj dogajanja, kar je Taine imenoval »la logique du milieu« (neuraden prevod citata).V La Regenti se determinizem odraža v neizbežnosti mesta, ki pritiska na književne osebe. Alasovo delo dejansko na zelo strog način aplicira naturalizem v pripovedništvo. Nekatere teoretične zadržke do naturalizma, o katerih je moč govoriti zaradi določene oblike duhovnosti, ki jo roman obravnava in hkrati kritizira, Clarín omenja že v svojih teoretičnih spisih. La Regenta je zavesten in pretehtan produkt teh razumevanj naturalizma, ki predpostavljajo razumsko analizo stvarnosti. Clarín je v resnici več naturalista kot si je sam mislil.
Vsebina V provincialnem mestu Vetusta živi Ana Ozores, mlada ženska iz finančno in deloma tudi socialno propadle plemiške družine, po sili okoliščin poročena z don Víctorjem Quintanarjem, predsednikom okrajnega sodišča (šp. regente), od koder nadimek la Regenta (gospa sodnikova). Precej mlajša od svojega moža, do katerega goji prej čustva prijateljstva in hvaležnosti kot pa partnersko ljubezen, svoje življenje prebija v samoti in naveličanosti. Gre za žensko, ki se umika iz javnega življenja in se raje zateka v lastno samoto, ki trpi zaradi spolne in deloma tudi materinske neizpolnjenosti in ki hrepeni po nečem nedoločenem in nepoznanem, kar bi se zmoglo povzpeti nad vsesplošno vladajočo povprečnost in preproščino mesta Vetuste.
Mesto Vetusta v romanu nastopa kot simbol nizkotnosti, nekultiviranosti in farizejstva, deloma se to podobo ustvarja že z zunanjim izgledom mesta (sivo ozračje, nenehen dež, ozke in umazane ulice). Ana Ozores je tip literarne osebe, ki trpi za tipičnimi znaki duhovne bolezni, ki jo poznamo pod imenom bovarizem. Hkrati pa je Ana utelešenje skupka vseh mogočih idealov, ki se zoperstavljajo Vetusti kot kolektivni literarni osebi in ki v hinavski in sovražno nastrojeni družbi tega mesta postopoma propadejo. V soočenju teh dveh sil Vetusta, ki je med drugim verodostojen odsev španskega provincialnega življenja (predvsem vladajočih družbenih krogov, ki tedaj vključujejo tako aristokrate kot meščane) v obdobju restavracije konca 19. stoletja, konča kot kruta in neusmiljena zmagovalka.
Brez dvoma gre za literarno mojstrovino, eno izmed najpomembnejših del španske književnosti. V njem najdemo potret španske družbe omenjenega časa v vsej svoji kompleksnosti značajev (po eni strani najbolj povprečnih, po drugi strani tudi tistih brezčasnih, vseskozi prisotnih v španski književnosti, kot je npr. donhuanski literarni lik), družbenih položajev ter političnih in svetovnonazorskih prepričanj. Clarín prav vse družbene sloje mesta podvrže ironični kritiki: dekadentno plemstvo, skorumpirano duhovščino, visoko meščanstvo in njen zbor hinavskih plemenitih gospa, nasprotujoče si politične struje, malomeščane - trgovce in obrtnike..., čemur skupni imenovalec je predvsem vsesplošna dvojna morala v mišljenju in delovanju. Vse to oblikuje zadušljivo in stiskajoče družbeno ozračje, ob katerega trčijo romantični nazori Ane Ozores. Njen občutljivi in sanjaški temperament začne iskati uteho in osvoboditev v misticizmu, tj. v poti proti vrlini in veri, ki jo ubere pod budnim očesom svojega spovednika, duhovnika Fermína de Pasa, v prepričanju, da mu lahko popolnoma zaupa in jo lahko njegova pomoč privede do moralno neoporečne rešitve iz zakonsko in družbeno nezadovoljive situacije. Sčasoma se pokaže, da je navezanost, ki jo don Fermín goji do Ane Ozores, vse prej kot nedolžna vez med duhovnikom in vernico, da se lahko, potem ko je enkrat že prerasla v ljubezen platoničnega tipa, kaj kmalu použije v telesnosti.
Ana Ozores ima v Vetusti sloves neuklonljive trdnjave čistosti in ideala poročene ženske. Kljub svojim frustracijam ne opusti brezhibnega vedenja, ki je k takšnemu slovesu prispevalo, kar povzroči nemalo zavisti med someščani, predvsem damami iz visoke družbe in jih draži do te mere, da Ani privoščijo padec, celo konspirirajo, da bi uspeli dokazati Anino moralno brezmadežnost za zmotno. Tako Ano postopoma, premišljeno, nevsiljivo in s tiho podporo zaveznikov iz visoke družbe osvaja Álvaro Mesía, lokalni donhuan precej povprečnih adutov, katerih povprečnost skriva pod oblekami po prvi modi in s francosko obarvano govorico. Ano razkritje ljubosumja, ki ga v Fermínu kot v moškem iz mesa in krvi in ne kot v spovedniku in duhovnem vodniku, vzbudijo nameni don Álvara, popolnoma presune in odbije od njunega razmerja. V begu, gnusu, razočaranosti in občutkih prevaranosti pade v roke donhuanovskega Mesíje in z njim zaživi ljubezenski odnos, ki ga sprva dojema kot izpolnitev dolgotrajnih romantičnih hrepenenj, ne vedoč da profesionalni ljubimec v resnici le igra eno izmed številnih vlog, s katerimi zna ugajati ženski. Zavist in pokvarjenost služinčadi hočeta, da se Anino skrivno razmerje z Mesíjo razkrije, čemur sledi propad glavne junakinje in vseh njenih poskusov, da se povzdigne nad povprečnost Vetuste. V dvoboju, ki ga bijeta Ana in Vetusta, bo prva izšla kot poraženka in bo posledično obsojena na družbeno izključenost. Dejstvo, da sta vpliv in pritisk okolja ter družbe ključna za zgodbo romana, to delo približuje naturalističnim teorijam.
Razplet - zaključna katastrofa - se odvije kot dvoboj med prevaranim možem in ljubimcem, v katerem Álvaro smrtno rani Quintanarja in pobegne v Madrid. Ana je pahnjena v finančno in socialno mizerijo, kjer ji, kot je moč predvideti iz sklepnega poglavja, ne bo v uteho niti vera več, saj ne najde poti nazaj do iskrenega verskega čustva, kot je tudi nemogoče, da bi se obnovil odnos, ki ga je imela z don Fermínom. Dogajanje se po vseh zunanjih indicih sodeč (vreme, nenaklonjenost družbenega okolja ipd.) zavrti nazaj na začetno točko, s čimer je obsodba glavne junakinje, ki si je prizadevala za spremembo svoje usode, še bolj dokončna in neizprosna.
Zgradba La Regenta ima na začetku zelo nepravilno in zapleteno zgradbo. Razdeljena je na dva dela, ki pa ne ustrezata dvema enako dolgima časovnima enotama. Vsako poglavje deluje kot samostojna enota in se povezuje z drugimi v celoto, ki sčasoma ustvarijo občutek notranje koherentnosti. Takšna struktura je nastala kot sad nemirnega in hitrega pisanja, med katerim je avtor včasih pozabil celo ime kakšne izmed oseb, kot je sam priznal.
Prvi del: statičen in opisen, prvih petnajst poglavij, ki se odvijejo v treh dneh, minevanja časa se skorajda ne zaznava. Pripovedovalec nam predstavi osebe, prednike in biografijo nekaterih izmed njih ter opiše Vetusto. Spominja na t. i. cuadro de costumbres (španska književna vrsta, sorodna slikam v slovenski kratki pripovedni prozi).
Drugi del: dinamičen, zadnjih petnajst poglavij, ki zaobjamejo tri leta časovnega razpona. Tu se zares odvije zgodba romana.
Osebe V romanu nastopa več kot sto oseb. Ob njegovem izidu je bilo za prebivalce mesta Oviedo izredno zanimivo opažanje podobnosti med resničnimi prebivalci in liki, ki nastopajo v Clarínovem romanu, kar je v članku, objavljenem v El Imparcial (1895), na primeru potrdil tudi avtor sam: »V […] La Regenti, nastopa škof, Fortunato Camoirán […] je posnetek […] don Benita Sanza y Forésa, škofa iz mojega domačega kraja« (neuraden prevod citata).Glavni osebi, Ana Ozores in don Fermín de Pas, sta izvirni Clarínovi stvaritvi.
Zaradi številnosti literarnih oseb je nemogoče kritično analizirati vsako izmed njih, zato si poglejmo le glavne štiri, okoli katerih je zgrajena osrednja zgodba romana in ki so psihološko najbolj izdelane.
Ana Ozores Ana je naslovna junakinja pripovedi. V romanu predstavlja omahovanje med dvema različnima, nasprotnima si človeškima nagnjenjema. V tem liku pride do preobrazbe oz. spremembe v samih temeljih osebnosti, prehoda iz ene skrajnosti v drugo: iz začetnega položaja - misticizma, k njemu nasprotnemu - erotizmu. Prav erotizem, prisoten skozi celotno pripoved, le da na začetku v veliki meri še zavit v simboliko, je ena glavnih značilnosti romana in eden od razlogov, da je ob izidu konec 19. stoletja povzročil toliko polemik.
Karakterno je Ana oseba, ki nenehno živi v neke vrste čustveni zanesenosti (najsi bo verski, ljubezenski…) – njen značaj potrebuje in išče skrajne bivanjske položaje, v katerih najde omenjeno čustveno eksaltacijo – hkrati pa ponavljajoče se trpi za nevrotičnimi motnjami. Dogodki iz njene življenjske zgodbe (ko hrepeni po materi, ki je nikoli ni imela in poskuša zapolniti primanjkljaj materinske ljubezni, je žrtev hudobije in grdega ravnanja svoje domače vzgojiteljice, daljša obdobja preživi ločena od svojega očeta, je že kot otrok osamljena, deležna despotske vzgoje) ter značilnosti, ki jih Ana razvije kot odziv na vse svoje poznejše življenjske tegobe, so deterministični dejavniki, ki sooblikujejo omenjeni razburkani značaj glavne junakinje. Hkrati pa se Ana v zgodnji mladosti predaja branju Izpovedi sv. Avguština ter del sv. Janeza od Križa, brata Luisa de Leóna in Chateaubrianda ter drugih religioznih tekstov, ki vsi skupaj obogatijo njeno vizijo sveta in v njej vzbudijo celo lastna pisateljska nagnjenja, a njene sramežljive literarne poskuse kaj kmalu zatrejo togi konvencionalizmi okolja, v katerem živi, kjer je ženska književnica izključno le nekaj slabega, celo najslabšega.