Slovensko besedotvorje se je začelo obravnavati leta 1811, ko je začela izhajati Vodnikova slovnica. Delimo ga na tri obdobja: Obdobje slovensko-nemške normativne protistave Oblikovno-pomensko (analitično) obdobje Skladenjskopomensko (sintetično) obdobje

Obdobje slovensko-nemške normativne protistave To obdobje se je začelo z izhajanjem Vodnikove slovnice (1811) in je trajalo do Miklošičeve primerjalne slovnice slovanskih jezikov (Primerjalno besedotvorje slovanskih jezikov (1875)) oz. do 1858, ko se Miklošič predava na dunajski stolici za slovanske jezike.

V tej fazi so zloženke skupaj z izpeljankami obravnavane samo v slovnicah (v poglavju o besedotvorju), torej je besedotvorna teorija omejena na dve besedotvorni vrsti: na izpeljevanje in zlaganje. Normativnost slovenskih zloženk izhaja v veliki meri vse do Miklošiča iz kontrastivnega razmerja z nemškimi zloženkami. Takšna izbira nemščine kot orientacijskega jezika je pogojena sociolingvistično in jezikovnostrukturno, saj je zlaganje v nemščini najpogostejši in v smislu sistemske skladenjske podstave temeljni besedotvorni postopek. V slovenščini pa je nadomestljiv z izpeljavo ali kakršnokoli besedno zvezo.

Slovenska slovnica A. Janežiča (1854) obravnava tvorjenje besed skupaj z oblikoslovjem (samostalniška, pridevniška in zaimenska besedna vrsta). Pri tem pa se kaže na sistemsko nerazločevanje morfemskih vlog, saj se pri obrazilnih morfemih tako ne ločijo slovarski (obrazilni) morfemi in skladenjski (končniški) morfemi.

Oblikovno-pomensko (analitično) obdobje Oblikoslovno-pomensko obdobje temelji na znanstvenem raziskovanju tvorjenk. Za miklošičevsko obdobje sta značilni dve metodološki smeri: znanstvenoanalitična ter poljudno in praktično uporabna. Pri znanstvenoanalitični gre za etimološko primerjalnost iz slovanskih jezikov, starocerkvenoslovanščine in indoevropeistike. Pobudnik te smeri je bil Fran Miklošič. Pri poljudno in praktično uporabni smeri gre za normativno varianto njegovih znanstvenih prizadevanj, uresničevana z Levstikovimi idejami v Napakah slovenskega pisanja, kjer je poudarek še zlasti na zloženkah.

Leta 1944 Anton Breznik objavi razpravo Zloženke v slovenščini. Med sinhronimi merili so, od Miklošičeve razprave, ostala nespremenjena tista, ki definirajo zložensko in sklopno besedotvorno vrsto. Ostaja delitev na eni strani na izpeljevanje in na drugi na zlaganje, sklapljanje, sestavljanje, izpeljevanje iz predložnih zvez.

Leta 1952 izide razprava o zloženkah Antona Bajca. V tej razpravi je več diahronih meril kot pri Brezniku. V Bajčevi razpravi se pojavlja tudi Miklošičeva primerjava s tvorjenostjo posameznih skupin v drugih slovanskih jezikih, ki se ponavlja tudi že v Breznikovi razpravi. Kar se tiče sinhronih delitvenih meril, postane pri Bajcu eno bistvenih delitvenih meril pomen. Sinhrona merila omeji glede na površinsko strukturo zloženke, kjer se mu zdi pomembno zlasti prisotnost oz. neprisotnost medpone in mesto v morfemskem zaporedju tvorjenke. Prav tako sinhrona kot tudi diahrona merila pa so pri Bajcu podana brez jasnejšega utemeljevanja. Bajec pa uveljavi merilo jezikovnega čuta kot delitvenega in utemeljevalnega, kar je pomenilo vsaj delni premik jezikoslovja z logično spoznavnega območja na območje občutka.

Skladenjskopomensko (sintetično) obdobje To obdobje se povezuje z Breznikovo razpravo Zloženke v slovenščini, ki jo odlikuje moderen strukturalni pristop, saj členitev zloženk, ki so nastale iz glagola, temelji na prisojanju, vezavi ali primiku.

Breznik v svojem članku ugotavlja, da slovenščina nima toliko zloženk kot drugi slovanski jeziki, denimo ruščina ali takratna srbohrvaščina; zloženke imamo v slovenščini predvsem v krajevnih in osebnih imenih. Od ostalih slovanskih jezikov naj bi se razlikovala tudi po tem, da ne dela več novih zloženk, razen pri najpreprostejših vrstah, pa še tu jih umetno tvorijo pisci. Težava zloženk je (bila) tudi v tem, da med jezikoslovci ni enotnosti v izrazih, zato so za iste vrste v uporabi različna imena, npr. determinativne, posesivne, atributivne, kopulativne itd. Težava razčlenitve zloženk naj bi obstajala tudi v ostalih indoevropskih jezikih.

V sestavi ločimo sklop in zloženko v ožjem pomenu besede. Sklop je spojitev dveh ali več izrazov, pri čemer ohranijo vsi členi svojo obliko in naglas. V zloženki izgubita oba člena svojo samostojnost in postaneta enotna tvorba z enim naglasom.

Za sklope je značilno, da se lahko njihovi členi rabijo ločeno. Sklopi se pogosto pojavljajo v osebnih imenih (npr. priimek Kumerdej iz Nikomurnedaj, Stopistran iz Stopi na stran). Pravi, da Miklošič pravilno šteje med primere sklopa tudi sestavljenke, katerih prvi člen je imperativ (kot zglede našteje potrihiš – zapravljivec, kuripečič – iz kuri peč), dodaja pa, da je namesto spojnega vokala i v drugih jezikih pogosto nastopil o (vrtoglav). Zatem navaja Vondraka, ki pravi, da so sklopi sestavljenke, ki imajo očitno obliko imperativa in dvojen naglas; če tega nimajo, so zloženke. Za slovenščino je gotovo, da imajo primeri z o samo en naglas in jih moramo šteti med zloženke, primere z i pa med sklope. V slovenščini nimamo veliko primerov z imperativom, večinoma gre za nove in umetne tvorbe (npr. kažipot – prevzeto iz hrvaščine). Številni so sklopi z imperativom v osebnih imenih (Stepihleb).

O zloženkah pravi, da se jih da razdeliti na štiri vrste, od tega prve tri obsegajo sintaktične zveze brez glagola (vezalne zloženke, svojstvene zloženke, določilne zloženke), četrta vrsta pa so glagolske zloženke. Vezalne so tiste, v katerih si v priredni zvezi sledita dva istovrstna besedna razpola, dva samostalnika ali dva pridevnika. Svojstvene se delijo na dva razreda: sestava pridevnik in samostalnik ter sestava samostalnik in samostalnik. Številni primeri teh so med osebnimi in krajevnimi imeni. Določilne zloženke se ločijo od drugih po tem, da sta tu oba člena v istem sklonu (imenovalniku) in da prvi člen natančneje določa pomen osnovnega člena, zato jim pravimo določilne. Slovenščina pozna dva razreda teh zloženk: sestava pridevnik in samostalnik in sestava samostalnik in samostalnik.

Glagolske zloženke so zveze glagola z raznimi besednimi razpoli. V sestavi pa je možna tudi nedoločna glagolska oblika. Glagolske zloženke so dveh vrst: glagolska podstava je lahko v prvem ali drugem členu zloženke.

Jože Toporišič pravi, da gre za poskus pretvorbene povezave skladenjske in morfemske jezikovnostrukturne ravnine. Pri Toporišiču besedotvorje ni proces, ki ga je mogoče razlagati s pretvorbeno-tvorbeno metodo. V Slovenski slovnici (1976) pravi, da je besedotvorje nauk o tvorbi novih besed, nove besede pa delamo iz že danih besed in besednih zvez. Prav tako pa nas besedotvorje uči tvorjene besede razumeti.

Obravnavanje zloženk v slovenščini skozi zgodovino

V besedotvorju se pojavljata dva pristopa, to sta analitični in sintetični. Analitični pristop ima v središču analizo tvorjenke, sintetični pa besedotvorni postopek.

Adam Bohorič v svoji slovnici (1584) zloženke (zanj so to leksemi, ki imajo dva dela in en pomen) razdeli v tri podskupine, na osnovi načina zloženosti in pregibanja: zloženke iz dveh glavnih delov (sklanjajo se v obeh delih), zloženke iz stranskega in glavnega dela (sklanjajo se samo v drugem delu) in zloženke iz stranskih delov (so nesklonljive).

Marko Pohlin v svojih slovnicah (1768 in 1783) definira zloženke, v razmerju do netvorjenk in izpeljank, kot besede zložene iz dveh besed. Glede na način zlaganja jih deli na: zloženke iz dveh besed (to so samostalniki, ki se pregibajo v obeh delih ali samo v drugem delu in pridevniki) in zloženke s predlogom (to so pridevniki, glagoli, samostalniki, prislovi, vezniki).

Mihael Zagajšek (Jurij Zelenko) se v svoji slovnici (1791) zgleduje predvsem po Pohlinu.

Valentin Vodnik v svoji slovnici (1811) zloženke razume podobno kot njegovi predhodniki, mednje pa ni uvrščal stalnih besednih zvez.

V slovnici (1824) Petra Dajnka so zloženke razdeljene glede na njihovo besedno vrsto na samostalniške in pridevniške. Znotraj tega pa so razdeljene še glede na prvo sestavino. Tako imajo lahko samostalniške zloženke kot prvo sestavino predlog oz. predpono, prislov, zaimek, števnik, pridevnik in samostalnik, pridevniške pa predlog oz. predpono, prislov, zaimek, števnik, pridevnik, samostalnik. Petra Dajnka je med sestavinami zloženk izloči tudi nekatere predpone in tako besedno analizo zloženke približal morfemski.

Tudi Franc Metelko v svoji slovnici (1825) zloženke razdeli po besednih vrstah, na samostalniške in pridevniške. Pri Metelku se samostalniške zloženke razdelijo še glede na prvo sestavino, ki je lahko predlog, prislov, zaimek ali števnik, pridevnik, samostalnik ali pa glagol. Pridevniške zloženke pa je delil glede ena njihovo prvo sestavino in besedotvorne predhodnike, tako lahko tvorijo zloženi samostalnik, členek ne, predlog in druge besedne vrste. Med tipe zloženk doda izglagolske samostalniške zloženke.

Anton Janežič, v svoji slovnici (1854), zloženke razdeli podobno, torej glede na besedno vrsto, na samostalniške in pridevniške. Samostalniške je delil naprej, glede na prvo sestavino, na tiste, ki imajo kot prvo sestavino samostalnik in pridevnik (med katerima je medpona -o-), števnik in zaimek, glagol ter predlog in prislov. Pridevniške zloženke pa imajo kot prvo sestavino nikalnico ne, predlog in ostale besedne vrste. Analiza zloženke na manjše enote kot je beseda, je oblikovna (morfemska) analiza zloženke.

V Napakah slovenskega pisanja (1858), je Fran Levstik natančno razdelil besedotvorne vzorce zlaganja (glede na besedno vrsto jedrne sestavine zloženke in natančneje glede na nejedrno sestavino zloženke). Glede na izvor je zloženke ločil na domače in prevzete. Domači besedotvorni vzorci zlaganja so pri pridevniških izsamostalniških zloženkah, pridevniške izpridevniške in samostalniške izsamostalniške zloženke, samostalniške in pridevniške izglagolske zloženke ter glagolske izglagolske zloženke.

Anton Janežič je v Slovenski slovnici za domačo in šolsko rabo (1863) po razdelkih obravnaval: zloženke, sklope in sestavljanke (»Sostava«), samo sklope (»Sostava števnikov«, »Sostava zaimkov«, »Sostava členkov«), sestavljenke in izpeljanke iz predložne zveze (»Sostava s predlogi«). Podobno kot Levstik je vrste zlaganja razdelil glede na besedno vrsto zloženke: 1) samostalniške zloženke: a) samostalnik + samostalnik → samostalnik (verozakon; strahopetec) b) samostalnik + glagolski koren → samostalnik (listopad) c) pridevnik + samostalnik → samostalnik (golomraz) č) števnik, zaimek + samostalnik → samostalnik (stoklas, trizob) d) glagol + samostalnik → samostalnik (tresoglav, tresorepka) e) zaimek sam + glagolski koren → samostalnik (samolet); 2) pridevniške zloženke: a) samostalnik + samostalnik → pridevnik (kozorog) b) pridevnik + samostalnik → pridevnik (bosonog) c) glagolski koren + samostalnik → pridevnik (vrtoglav) č) števnik, zaimek, »členek« + samostalnik → pridevnik (enolik) d) samostalnik + pridevnik → pridevnik (glavobolen) e) pridevnik + pridevnik → pridevnik (kratkočasen, lahkoživen) f) števnik, zaimek + pridevnik → pridevnik (četveronožen) g) pridevnik + glagolski koren → pridevnik (malojéd(en)).

Anton Breznik je zloženke obravnaval v svoji Slovenski slovnici za srednje šole (1916, 1921, 1924, 1934) in v razpravi Zloženke v slovenščini (Ljubljana, 1944). V prvih treh izdajah svoje slovnice je zloženke in sklope obravnaval v poglavju »Sestava«, pri tem pa je: v prvi izdaji k zloženkam (poleg sklopov) štel tudi tvorjenke s predlogi, oziroma predponami, zloženke in sklope je obravnaval v poglavju »Sestava«, v naslednjih treh izdajah tovrstne tvorjenke ločil od zloženk in sklopov.