Jurijanska arhitektura je ime, ki ga v večini angleško govorečih držav uporabljajo za vrsto arhitekturnih slogov, ki so nastajali med letoma 1714 in 1830. To je eponim za prve štiri britanske monarhe hanovrske dinastije: Jurija I., Jurija II., Jurija III. in Jurija IV., ki so vladali neprekinjeno od avgusta 1714 do junija 1830. Slog je bil oživljen konec 19. stoletja v Združenih državah Amerike kot kolonialna neoarhitektura in v začetku 20. stoletja v Veliki Britaniji kot neojurijanska arhitektura. V Združenih državah se izraz 'jurijanski' uporablja za opis vseh zgradb iz obdobja ne glede na slog; v Veliki Britaniji je običajno omejen na stavbe, ki so 'arhitekturne po namenu' Fraza, ki jo je uporabljal John Summerson, ki razlikuje med poslovnimi zgradbami, Summerson, 252 in so značilne za to obdobje, čeprav to pokriva veliko področje.
Jurijanski slog je zelo spremenljiv, vendar zaznamovan s simetrijo in sorazmerjem, ki temelji na klasični arhitekturi Grčije in Rima, oživljeni v renesančni arhitekturi. Ornament je prav tako običajen v klasični tradiciji, vendar je po navadi omejen in včasih ga skoraj ni na zunanji strani. V tem obdobju je klasična arhitektura prinesla manjše in skromnejše stavbe, kot so bile prej, zamenjala angleško ljudsko arhitekturo (ali postala nov ljudski slog) za skoraj vse nove domove in javne zgradbe srednjega razreda do konca obdobja.
Za jurijansko arhitekturo so značilni sorazmerja in uravnoteženost. Za določitev višine okna glede na širino ali obliko prostora kot dvojne kocke so uporabili preprosta matematična razmerja. Pravilnost tako kot pri klesancu (enakomerno rezanemu kamnu), obremenjujoča simetrija in spoštovanje klasičnih pravil so bili strogo zapovedani: pomanjkanje simetrije, če so bili dodani jurijanski dodatki prejšnjim strukturam, ki so ostale vidne, je bilo to čutiti kot napako, vsaj pred Nashem, ko so začeli uvajati različne sloge Musson, 33–34, 52–53. Pravilnost fasad na ulici je bila zaželena značilnost jurijanskega urbanizma. Do začetka neogotike v začetku 19. stoletja so jurijansko oblikovanje običajno postavili v klasične arhitekturne sloge in uporabili okrasni besednjak antičnega Rima ali Grčije.
Značilnosti V mestih, ki so se v tem obdobju močno razširila, so lastniki zemljišč postajali lastniki nepremičnin, vrstne in enake terasaste hiše so postale norma Summerson, 26–28, 73–86. Tudi bogati so živeli v mestih, še posebej, če so lahko imeli pred hišo vrt. V tem obdobju se je gradilo ogromno stavb, povsod v angleško govorečem svetu, standardi gradnje pa so bili na splošno visoki. Če niso bile porušene, so preživele dve stoletji ali več in so še vedno velik del jedra mest, kot so London, Edinburg, Dublin, Newcastle in Bristol.
Za to obdobje je značilno, da je zrasel pomen arhitekturnega poklica; pred tem je bil arhitekt vsak, ki je znal graditiSummerson, 47–49, 47 quoted. To so bili predvsem obrtniki, ki so si pridobili izkušnje v vajeniškem sistemu. Toda večino stavb so še vedno oblikovali gradbeniki in najemodajalci skupaj, večja širitev jurijanske arhitekture in jurijansko slogovno oblikovanje sta se utrdila z razširjanjem vzorčnih knjig in poceni risb. Avtorji, kot je William Halfpenny (dejaven od 1723 do 1755), so objavljali brošure v Ameriki in tudi v Veliki Britaniji.
Podobno je bilo tudi pri ljudskem stanovanjskem oblikovanju v Kanadi in Združenih državah Amerike (čeprav je bila značilna večja raznovrstnost slogov) od 19. stoletja do 1950-ih z uporabo vzorčnih knjig, ki so jih pripravili strokovnjaki arhitekti in so jih širila lesna podjetja in prodajalne strojne opreme za izvajalce in domače graditelje.
Od sredine 18. stoletja se je jurijanski slog prilagodil arhitekturnemu jeziku, ki je postal del usposabljanja vsakega arhitekta, oblikovalca, graditelja, tesarja, kamnoseka in mavčarja od Edinburga do Marylanda.Summerson, 49–51; The Center for Palladian Studies in America, Inc., "Palladio and Patternbooks in Colonial America."
Slogi Jurijanstvo je nasledilo angleški barok sira Christopherja Wrena, sira Johna Vanbrugha, Thomasa Archerja, Williama Talmana in Nicholasa Hawksmoora; to se je nadaljevalo vsaj do 1720-ih in se prekriva z bolj zadržanim jurijanskim slogom. Arhitekt James Gibbs je bil prehodna osebnost, njegove starejše stavbe so baročne, kar kaže obdobje, ki ga je preživel v Rimu v začetku 18. stoletja, vendar je po letu 1720 prilagodil svoj slog Summerson, 61–70, and see index. Glavni arhitekti, ki so se zavzemali za spremembe, so bili Colen Campbell, avtor vplivne knjige Vitruvius Britannicus (1715−1725); Richard Boyle, 3. burlingtonski grof, in njegov varovanec William Kent; Isaac Ware; Henry Flitcroft in Benečan Giacomo Leoni, ki je večino svoje kariere preživel v Angliji.
Drugi pomembni arhitekti zgodnjega jurijanskega obdobja so James Paine, Robert Taylor in John Wood starejši. Evropska velika turneja (grand tour) je postala zelo priljubljena za bogate podpornike v tem obdobju, tako da je italijanski vpliv prevladovalJenkins (2003), xiv; Musson, 31, čeprav so imele na začetku s Hanovrskim trgom v Westminstru (od 1713) velik vpliv rodbine nove britanske politične struje vigovcev, ki so namerno sprejeli nemške slogovne prvine v njihovo čast, zlasti navpične pasove, ki povezujejo okna.
Slogi, ki so nastali, spadajo v več skupin. V jurijanskem slogu so bili paladijevska arhitektura in njegove čudaške možnosti, gotika in kitajski slog v angleško govorečem svetu enakovredni evropskemu rokokoju. Od sredine 17. stoletja so bili številni neoklasicistični načini modni, povezani z britanskimi arhitekti Robertom Adamom, Jamesom Gibbsom, sirom Williamom Chambersom, Jamesom Wyattom, Georgeem Dancem, Youngerjem Henryjem Hollandom in sirom Johnom Soanom. John Nash je bil eden najplodnejših arhitektov pozne jurijanske dobe, znane kot regentski slog, značilen za velika območja v Londonu.Summerson, see index on all these; Jenkins (2003), xv–xiv; Musson, 28–35. Zanimanje za neogrško arhitekturo se je začelo okrog leta 1750, povečalo pa se je po letu 1800. Vodilna predstavnika sta bila William Wilkins in Robert Smirke.
V Veliki Britaniji sta se skoraj vedno uporabljala opeka ali kamen; opeka je pogosto prekrita s štukaturo. V Ameriki in drugih kolonijah je les ostal zelo razširjen, saj sta bila njegova razpoložljivost in razmerje med stroški in drugimi vrstami materiala ugodnejša. Večkapne strehe so bile večinoma pokrite s keramičnimi ploščicami, dokler se v 1760-ih Richard Pennant, 1. penrhynski baron, ni začel ukvarjati s pridobivanjem in predelavo skrilavca v Walesu, ki je do konca stoletja postal običajen material.
Vrste zgradb Hiše
Različice neopaladijevske arhitekture so prevladovale v arhitekturi angleške podeželske hiše. Hiše so bile vedno pogosteje postavljene v urejeno okolico, velike so bile na splošno široke in sorazmerno plitve, od daleč so bile videti veličastnejše. Najvišje so bile v središču, na vogalnih paviljonih je bil pogosto baročni poudarek, ki so se ga na celini na splošno izogibali. V velikih hišah je predprostor vodil do stopnic na piano nobile ali mezanin, kjer so bile glavne sprejemne sobe. Običajno so bile podkletene ali 'rustikalne' s kuhinjo, pisarnami in prostori za služinčad, pa tudi s prostori za moške goste z blatnimi čevlji Musson, 31; Jenkins (2003), xiv, osvetljeni z okni, ki so bila visoka na notranji strani, a tik nad zunanjim nivojem tal. Značilen je bil en blok z morda majhnim dvoriščem za kočije na sprednji strani, ki so ga označili z ograjo in vrati, toda redko kamnitimi vhodnimi poslopji ali bočnimi krili okoli dvorišča.
Okna v vseh vrstah stavb so bila velika in redno postavljena v mrežo; to je bilo deloma zaradi nižjega davka (window tax), ki je veljal v tem obdobju v Združenem kraljestvu. Nekatera okna so bila kasneje zazidana. Njihova višina se je razlikovala med nadstropji, v glavnih prostorih so se začela pod višino pasu, zaradi česar je bil zaželen majhen balkon. O notranjem načrtu in namenu prostorov na splošno ni mogoče sklepati z zunanje strani. Za odpiranje teh velikih oken so se uporabljala okenska krila, ki so se razvila šele v 1670-ih in postala zelo razširjena Musson, 73-76; Summerson, 46. Hodniki so postali v večjih hišah običajni.Bannister Fletcher, 420
Notranja dvorišča so postala redkejša, razen ob hlevu, gospodarski deli stavbe pa so bili ob straneh ali v ločenih stavbah v bližini, ki so jih skrivala drevesa. Pogledi na sprednji in zadnji del glavnega bloka so bili osredotočeni na to dvorišče, stranski pa so bili običajno veliko manj pomembni. Streha je bila običajno s tal nevidna, čeprav so bile v večjih stavbah včasih vidne kupole. Strešna linija je bila na splošno okrašena z balustrado ali pedimentom. Stebri ali pilastri, ki so bili pogosto nadgrajeni s pedimentom, so bili priljubljen okras znotraj in zunaj, drugi okras so bili geometrijski ali rastlinski elementi.
Notranje okrasje je bilo bogatejše in ga je bilo včasih zelo veliko. Kamini so še naprej ostali osrednji del prostora, dobili so klasične prvine, vse pogosteje so jih krasile slike ali ogledala. Ometani stropi iz trstike, izrezljan les in izraziti vzorci stenskih poslikav so oblikovali ozadje vse bogatejših zbirk pohištva, slik, porcelana, zrcal in umetniških del vseh vrst. Lesena obloga, zelo pogosta od leta 1500, ni bila več tako priljubljena v sredini stoletja, stenske tapete pa so bile uvožene iz Kitajske.
Manjše hiše na podeželju, kot so vikariati, so bile preprosti pravokotni bloki z vidnimi dvokapnimi strehami in osrednjimi vrati, pogosto edino okrašeno območje. Podobne hiše, ki so jih imenovali 'vile', so postale pogoste na obrobju večjih mest, zlasti v Londonu, kot posamezne hiše so se še vedno pogosto pojavljale v mestih, čeprav so si jih lahko privoščili le zelo bogati v središču Londona.
V mestih so tudi najpremožnejši ljudje živeli v vrstnih hišah, ki se običajno odpirajo naravnost na ulico, pogosto z nekaj stopnicami do vrat. Odprt prostor, zaščiten z železno ograjo, se je spuščal do nivoja kleti, z diskretnimi vstopnimi stopnicami zunaj ulice za služabnike in dostavo. To je pomenilo, da je bilo pritličje z glavnimi sprejemnimi prostori dvignjeno od tal.
Mestne hiše za vse družbene razrede so postale visoke in ozke, vsako stanovanje pa je zasedlo celotno višino stavbe. To je bilo v nasprotju s kontinentalnimi stanovanji, ki so se že začela oblikovati v široka stanovanja, ki so zasedla samo eno ali dve nadstropji stavbe; taka stanovanja so bila značilna le v Angliji za neporočene moške, na primer kolidži v Oxfordu in Cambridgeu, odvetnike poklicnih združenj, pa kompleks Albany v Londonu, potem ko so ga leta 1802 spremenili. V obravnavanem obdobju so bile le v Edinburgu pogosto zgrajene stavbe, namenjene delavskemu razredu, čeprav so bili v drugih mestih pogosti tudi drugi stanovalci. Če je prostor dovoljeval, je bil priljubljen vzorec stavb polmesec, ki je pogosto gledal na vrtove ali park.
Za pozno jurijansko obdobje je značilno sistematično načrtovanje hiš dvojčkov, ki je bil primestni kompromis med vrstnimi hišami v mestu in ločenimi 'vilami'. Večina zgodnjih primestnih stavb je velika in so zdaj zunaj osrednjega Londona. Blackheath, Chalk Farm in St. John's Wood so med območji, ki so bila prvotni dom dvojčkov. Dejansko je bil tak način gradnje končan med francosko vojno, toda zgrajene stavbe so obdržale obliko.
Cerkve