Filip II. Španski (*21. maj 1527, Valladolid, † 13. september 1598, San Lorenzo de El Escorial, ), španski vladar (1556-1598), kralj Portugalske (kot Filipe I. od 1580), kralj Neaplja in Sicilije (1554-1598) ter Iure uxoris kralj Anglije in Irske (vladal skupaj z Marijo I. Angleško, 1554-1558). Bil je tudi vojvoda Milana (1540-1598) in Burgundije ter vladar Nizozemske od leta 1556 vse do njegove smrti. Njegovo vladanje je zaznamovalo globalno raziskovanje in širjenje ozemlja čez Atlantski ocean in Pacifik, s čimer je Španska monarhija postala velesila v Evropi. S Filipom II. Španskim je Španski imperij dosegel svoj vrhunec kot prvi svetovni imperij, ki je vključeval ozemlja iz vseh naseljenih celin Zemlje ter je prepoznan kot imperij "kjer sonce nikoli ne zaide".
Filip II. je bil sin Karla V. Habsburškega ter Izabele Portugalske in že od malega je bil pripravljen na opravljanje funkcije kralja. Po odpovedi prestola njegovega očeta leta 1556, je vladal Kastiliji, Aragoniji, Navarri, Nizozemski, Siciliji, Sardiniji, Milanu, Neaplju in Filipinom. K tem ozemljem se je leta 1580 združila še Portugalska. Glavna interna problema vladanja Filipa II. sta bila smrt bodočega dediča imperija, sina Carlosa, in spletke sekretarja Antonia Pereza, ki je bil obtožen korupcije ter je prispeval k nastanku tako imenovane črne legende proti ugledu Španije.
Filip II. je bil zagovornik protireformacije ter tako ni sprejel nobene druge vere kot katoliške. Versko in politično enotnost je uveljavljal s pregonom in izgonom Judov in Mavrov. Tekom njegovega vladanja je bilo uveljavljeno strogo upravljanje in nadzorovanje gospodarstva in trgovine dednih dežel in kolonij. Značilne so bile gospodarske težave, saj so vojne in njegov način osvajanja kolonij izčrpale španska sredstva.
Monarhija Filipa II. Španskega Milanski vojvoda Po smrti Frančiška II., zadnjega Sforze 1. novembra 1535, je Milanska vojvodina ostala brez vladarja. Francoski kralji, ki so bili v sorodu z družino Visconti, so zahtevali vladarski stolček. To je bil eden od vzrokov za zaporedne italijanske vojne. Frančišek I. je v smrti milanskega vojvode videl novo priložnost za zavzetje ozemlja, kar je privedlo do tretje vojne proti Karlu I. Španskemu, ki se je končala s premirjem v Nici leta 1538.
Leta 1540 je bila vojvodina še brez vojvode, zanjo je bil zadolžen guverner. Sprva je sam Karel I. razmišljal, da bi se imenoval za vojvodo, saj je bil Milano država Svetega rimskega cesarstva in je imel cesar moč podeliti naziv. Toda to bi lahko veljalo za casus belli v Franciji, poleg tega pa bi škodilo njegovi podobi osvoboditelja in ne osvajalca. Zato se je odločil, da naslov podeli princu Filipu. 11. oktobra 1540 je bil Filip imenovan za milanskega vojvodo. Slovesnost je bila tajna. Niso se niti posvetovali z volilnimi knezi, da bi se izognili mednarodnim težavam.
Leta 1542 je izbruhnila nova vojna med Francijo in Španijo. Eden od mirovnih pogojev, podpisanih v Crépyju, leta 1544, je bila tudi poroka sina Frančiška I., Karla (orleanskega vojvode) s hčerko Karla I., Marijo Habsburško (ozemlji Nizozemske in Franche-Comté pa sta predstavljali doto), ali pa s hčerko rimskega kralja Ferdinanda, Ano Habsburško (in z Milanom kot doto). Izbran je bil Milano, vendar je leta 1545 zaradi smrti orleanskega vojvode dogovor propadel. Princ Filip je bil 5. julija 1546 na skrivaj ponovno imenovan za vojvodo. Leta 1550 je bilo Filipovo mesto vojvode končno objavljeno, 10. februarja istega leta pa je milanski guverner Ferrante Gonzaga prisegel zvestobo v svojem imenu in v imenu mesta.
Neapeljski kralj Konec leta 1553 so naznanili, da se bo Filip poročil s svojo drugo teto, angleško kraljico Marijo I. Vendar se je izkazalo, da je bil Filip po nazivu le princ in vojvoda. Poroka med kraljico in osebo nižjega ranga pa ni bila mogoča. Karel I. je težavo rešil tako, da se je odpovedal Neapeljskemu kraljestvu v korist svojega sina, da bi on lahko postal kralj. Juan de Figueroa, posebni odposlanec Karla I. in neapeljski regent, je 24. julija 1554 prispel v Anglijo z uradno investituro Filipa kot neapeljskega kralja in milanskega vojvode. Zaroka je bila sklenjena naslednji dan.
Kralj Anglije in Irske 25. julija 1554 se je Filip poročil z angleško kraljico Marijo I. Ob koncu obreda je bilo razglašeno:
Filip in Marija sta po božji milosti kralj in kraljica Anglije, Francije, Neaplja, Jeruzalema, Irske, branilca vere, kneza Španije in Sicilije, nadvojvoda Avstrije, vojvoda Milana, Burgundije in Brabanta, Habsburška grofa ter grofa Flandrije in Tirolske v prvem in drugem letu vladanja.
Poročne klavzule so bile zelo stroge (primerljive s klavzulami katoliških monarhov), da bi zagotovile popolno neodvisnost Angleškega kraljestva. Filip je moral spoštovati zakone, pravice in privilegije Angležev. Španija ni smela zaprositi Anglije za vojno ali gospodarsko pomoč. Poleg tega je bilo izrecno zahtevano, da poskuša ohraniti mir s Francijo. Če bi se jima rodil sin, bi postal dedič Anglije, Nizozemske in Burgundije. Če bi Marija umrla, ko bi bil dedič še mladoleten, bi bili Angleži odgovorni za njegovo izobraževanje. Če bi Filip umrl, bi Marija prejemala pokojnino v višini 60 000 funtov na leto, če pa bi Marija umrla prva, bi moral Filip zapustiti Anglijo in se odpovedati vsem pravicam do prestola (kar se je zgodilo leta 1558).
Filip je ravnal v skladu s pogoji poročne pogodbe, vendar je naletel na močan odpor angleških dvorjanov in parlamentarcev, ki se je marca 1555 pokazal v neuspelem poskusu atentata v Westminstru. Kljub temu je imel precejšen vpliv na vladanje v kraljestvu, med drugim je odredil izpustitev plemičev in vitezov, zaprtih v londonskem Towerju zaradi prejšnjih uporov proti kraljici Mariji, ter imel pomembno vlogo pri ponovni vključitvi Anglije v Katoliško cerkev. Angleški izbrani svet mu je po njegovem odhodu na Nizozemsko pošiljal pisma, v katerih so ga prosili za mnenje in priporočila o različnih vladnih zadevah ter celo zvesto sledili navodilom, ki jim jih je dal. Večji del svoje vladavine je bil odsoten, zlasti od leta 1556, ko se je njegov oče v njegovo korist odpovedal kronam Španije, Sicilije in Sardinije.
Kraljica Marija I. Tudor je 17. novembra 1558 na Nizozemskem umrla brez potomcev. Njena sestra je na prestol stopila kot Elizabeta I. Angleška, katero je kot kraljico priznal tudi takrat nekdanji kralj Filip.
Nizozemski vladar in burgundski vojvoda Leta 1555 se je stari in utrujeni Karel I. odločil, da se odpove nadaljnjim ozemljem v korist svojega sina Filipa. Karel je 22. oktobra istega leta v Bruslju odstopil z mesta suverenega velikega mojstra redu zlatega runa. Tri dni pozneje se je na veličastni slovesnosti pred več deset gosti odpovedal tudi položaju vladarja habsburške Nizozemske. 10. junija 1556 se je odpovedal še burgundski grofiji. Za razliko od Kastilije, Aragonije, Neaplja in Sicilije, Nizozemska ni bila del dediščine katoliških kraljev in je na monarha gledala kot na tujega in oddaljenega kralja. Severne države so kmalu postale veliko bojišče, s pomočjo Francije in Anglije, ki sta izkoristili razmere nenehnega upora v Flandriji za oslabitev španske krone.
Kralj Španije, Sicilije in odkrite Amerike Karel I. je 16. januarja 1556 v svojih zasebnih sobanah in brez slovesnosti Filipu prepustil krono Sardinije, Sicilije, Indije in španskih kraljestev. Filip je opravljal vladne funkcije že od leta 1544, potem ko je Karel I. leta 1543, ko se je vrnil v Španijo, napisal Instrucciones de Palamós, ki so Filipa pripravila na regentstvo otoških kraljestev do leta 1550 (ko je bil star še šestnajst let). Čeprav je v mladosti dvanajst let živel zunaj Španije v Švici, Angliji, Flandriji, na Portugalskem itd. se je, ko je postal španski kralj, nastanil v Madridu in okrepil vlogo tega mesta kot prestolnice vseh svojih kraljestev.
Portugalski kralj Po smrti portugalskega kralja Sebastiana I. v bitki pri Alcazarquivirju v Maroku je 4. avgusta 1578 brez potomcev prestol podedoval njegov prastric, portugalski kardinal Henrik I. V času njegovega vladanja je Filip II. kot sin Izabele Portugalske postal kandidat za portugalski prestol poleg Antonia (el Prior de Crato) in vnuka portugalskega kralja Manuela I., Katarine Portugalske ter vojvod Savojske in Parme. Filip je dobil podporo plemstva in visoke duhovščine, Antonia pa je podpirala velika večina ljudstva.
Po smrti Henrika I. se je 24. julija 1580 Antonio razglasil za portugalskega kralja. Filip II. se je odzval tako, da je poslal vojsko pod poveljstvom Fernanda Álvareza de Toledo y Pimentel, velikega vojvode Albe, da bi se borila proti Antoniu in zahtevala Filipove pravice do prestola. Bitka pri Alkantari je bila vrhunec hitre in uspešne vojaške kampanje, zaradi katere je moral Antonio pobegniti in se zateči na Azore. Z otokov je bil izseljen po bitki na otoku Terceira leta 1583.
Po zavzetju Lizbone je bil Filip II. 12. septembra 1580 razglašen za portugalskega kralja pod imenom Filip I. Portugalski, pod tem imenom pa je prisegel tudi pred dvorom v Tomarju 15. aprila 1581. Portugalski je vladal iz Madrida, Fernanda Álvareza iz Toleda pa je imenoval za stražnika in kraljevega namestnika Portugalske, kar sta bila najvišja položaja v tej državi po samem monarhu. Filip II. je dosegel dolgo pričakovano združitev Iberskega polotoka pod enotnim španskim kraljem.
Kultura in umetnost Vladavina Filipa II. je sovpadala z renesanso, čeprav ideološke spremembe niso bile tako ekstremne kot v drugih državah: ni prišlo do nenadnega preloma s srednjeveško tradicijo, prav tako tudi verska literatura ni izginila. V času renesanse so se v Španiji pojavili asketski in mistični avtorji.
Religiozno literaturo so vodili pisatelji, kot so santa Teresa de Jesús, san Juan de la Cruz, fray Luis de Granada, fray Luis de Molina, san Juan de Ávila y fray Juan de los Ángeles. Miguel de Cervantes je začel pisati svoja prva dela. Lirska poezija tega obdobja se deli na dve šoli: la Salmantina (Fray Luis de León) in la Sevillana (Fernando de Herrera). Vrhunec epske poezije je dosegel Alonso de Ercilla, ki je Filipu II. posvetil delo La Araucana. Na gledališkem področju je ustvarjal Lope de Rueda, eden prvih španskih poklicnih igralcev, ki je veljal za predhodnika gledališča Lopa de Vege. Še pomembnejšo vlogo pa je dobil v času vladavine Filipa III., prav tako kot Miguel de Cervantes.
Med najbolj znanimi slikarji so bili El Greco, Tizian, Antonio Moro in Brueghel starejši. Dvorni slikar Filipa II. je bil Alonso Sánchez Coello. To je bil čas razcveta španskih arhitektov, med katerimi so bili Juan de Herrera, Juanelo Turriano, Francisco de Mora in Juan Bautista de Toledo, kar je povzročilo nastanek novega sloga, za katerega je značilna prevlada konstruktivnih elementov, odsotnost okrasja, ravne linije in kubični volumni. Ta slog je bil pozneje poimenovan hererijanski slog. Ti slavni arhitekti so gradili verske in posvetne stavbe (samostan El Escorial ali katedrala v Valladolidu), civilne ali upravne stavbe (Casa de la Panadería v Madridu ali Casa de la Moneda v Segoviji) ter vojaške stavbe (citadela v Pamploni).
Najznamenitejša skladatelja sakralne glasbe v času vladavine Filipa II. sta bila Tomás Luis de Victoria in Francisco Guerrero. Leta 1576 je izšla tudi ena od los zadnjih knjig o vihueli: El Parnaso, avtorja Estebana Daza. Alonso Lobo je ob smrti Filipa II. napisal svoje znano delo Versa est in luctum.
To obdobje, v katerem so se izkazali pisatelji in dramatiki velikega formata, ki so se pravkar rodili pod vladavino Filipa III, je znano kot zlata doba ali razcvet španske kulture.
Znanost in tehnologija