Huronsko jezero

thumb|obala polotoka Bruce na jugovzhodnem delu

Huronsko jezero () je jezero iz skupine Velikih jezer v Severni Ameriki, ki leži na meji med Združenimi državami Amerike in Kanado. Je tretje največje po prostornini za Gornjim in Michiganskim jezerom. S slednjim ga na zahodu povezuje Mackinacov preliv; preliv je globok in širok, tako da imata jezeri enako višino in tudi sicer hidrografsko štejeta za eno vodno telo. Poleg pritokov Michiganskega jezera ga napaja še reka St. Marys iz Gornjega jezera, glavni odtok pa je reka St. Clair, ki se izliva v jezero St. Clair in od tam kot reka Detroit teče v Eriejsko jezero.

Ime so mu dali zgodnji francoski raziskovalci po ljudstvu Huronov, ki živi na tem območju. Zaradi lege v severni skupini so obalni predeli redko naseljeni, namesto tega je ob obalah veliko počitniških hiš. Po rabi izstopa le območje ob izlivu reke Saginaw v istoimenski zaliv na jugozahodu, kjer je razširjeno intenzivno kmetijstvo, v samem zalivu pa tudi ribogojstvo. Poleg tega ima jezero ključen pomen kot transportna pot za surovine, povezava med »zgornjim« in »spodnjim« delom regije Velikih jezer.

Geografija Po površini je Huronsko jezero drugo največje med Velikimi jezeri, s površino 59.590 km2 – od tega 23.580 km2 leži v Michiganu in 36.010 km2 leži v Ontariu – zaradi česar je tretje največje sladkovodno jezero na Zemlji (ali četrto največje jezero za Kaspijskim jezerom). Po prostornini pa je Huronsko jezero šele tretje največje med Velikimi jezeri, prekašata ga Michigansko in Gornje jezero. Če ga merimo pri najnižji gladini, ima jezero prostornino 3500 km3 in dolžino obale (vključno z otoki) 6159 km.

Površina Huronskega jezera je na 176 m nadmorske višine. Povprečna globina jezera je 59 m, največja zabeležena globina (s sonarjem) pa je 229 m. Dolžina jezera je 332 km in največja širina 295 km. Velik zaliv, ki se severovzhodno od Huronskega jezera razteza v Ontario v Kanadi, se imenuje Georgian Bay. Pomembna značilnost jezera je otok Manitoulin, ki ločuje Severni kanal in Georgian Bay od glavnega vodnega telesa jezera. Je največji jezerski otok na svetu. Manjši zaliv, ki se jugozahodno od jezera razteza v Michigan, se imenuje Saginaw Bay.

Med mesti z več kot 10.000 prebivalci ob jezeru so Sarnia, največje mesto in Saugeen Shores v Kanadi ter Bay City, Port Huron in Alpena v Združenih državah Amerike. Med večjimi središči ob zalivu Georgian Bay so Owen Sound, Wasaga Beach, Collingwood, Midland, Penetanguishene, Port Severn in Parry Sound.

Gladina vode Gladina jezera niha iz meseca v mesec, najvišja pa je oktobra in novembra. Običajna oznaka visoke vode je 0,61 m nad izhodiščem 176,0 m. Poleti 1986 sta Michigansko in Huronsko jezero dosegla takrat najvišjo gladino 1,80 m nad izhodiščem. Rekordi visoke vode so bili leta 2020 večkrat zapored podrti.

Gladina jezer v preteklosti z nizko vodo je običajno najnižja pozimi. Običajna oznaka nizke vode je 30 cm pod referenčno točko (176,0 m). Pozimi leta 1964 sta Michigansko in Huronsko jezero dosegla takrat najnižjo gladino, in sicer 42 cm pod referenčno točko. Tako kot pri rekordih visoke vode so bili tudi mesečni rekordi nizke vode postavljeni vsak mesec od februarja 1964 do januarja 1965. V tem dvanajstmesečnem obdobju se je gladina vode gibala od 42 do 22 cm pod referenčno točko. Rekordna oznaka nizke vode vseh časov je bila presežena januarja 2013.

Geologija Huronsko jezero ima s svojimi 30.000 otoki najdaljšo obalo od vseh Velikih jezer. Od Michiganskega jezera, ki leži na isti ravni, ga loči 8,0 km širok in 37 m globok Mackinacov preliv, zaradi česar sta hidrološko ista vodna površina (včasih imenovana Michigansko-Huronsko jezero, včasih pa opisana kot dva 'režnja istega jezera'). Skupaj je Huronsko-Michigansko jezero s površino 117.000 km² »tehnično največje sladkovodno jezero na svetu«. Gornje jezero, ki leži 6,4 metra višje, se izliva v reko St. Marys, ki se nato izliva v Huronsko jezero. Voda nato teče proti jugu do reke St. Clair pri Port Huronu v Michiganu in Sarnii v Ontariu. Vodna pot Velikih jezer se od tam nadaljuje do jezera St. Clair; reke Detroit in Detroita v Michiganu; v Eriejsko jezero in od tam – preko Ontarijskega jezera in reke sv. Lovrenca – do Atlantskega oceana.

Tako kot druga Velika jezera je tudi to nastalo s taljenjem ledu, ko so se celinski ledeniki umikali proti koncu zadnje ledene dobe. Pred tem je bilo Huronsko jezero nizko ležeča depresija, skozi katero sta tekli zdaj pokopani reki Laurentian in Huronian; dno jezera je prepredala velika mreža pritokov teh starodavnih vodnih poti, pri čemer so številni stari kanali še vedno vidni na batimetričnih zemljevidih.

Greben Alpena-Amberley je starodavni greben pod gladino Huronskega jezera, ki poteka od Alpene v Michiganu proti jugozahodu do Point Clarka v Ontariu.

Zgodovina Pred približno 9000 leti, ko je bila gladina vode v Huronskem jezeru približno 100 m pod današnjo gladino, je bil razkrit greben Alpena-Amberley. Ta kopenski most je bil uporabljen kot migracijska pot za velike črede karibujev. Od leta 2008 so arheologi vzdolž potopljenega grebena odkrili vsaj 60 kamnitih konstrukcij, za katere se domneva, da so jih paleoindijanci uporabljali kot lovske zavese. Podvodno odkritje leta 2013 vzdolž grebena je potrdilo, da je trgovska mreža pred skoraj deset tisoč leti iz Oregona prinesla obsidian za izdelavo orodij.

Na predvečer evropskih stikov obseg razvoja med vzhodnimi gozdnatimi indijanskimi družbami kažejo arheološki dokazi o mestu na Huronskem jezeru ali v njegovi bližini, ki je vsebovalo več kot sto velikih struktur s skupno populacijo med 4000 in 6000 prebivalci. Francozi, prvi evropski obiskovalci regije, so jezero pogosto imenovali La Mer Douce, 'sladkovodno morje'. Leta 1656 je na zemljevidu francoskega kartografa Nicolasa Sansona jezero omenjeno z imenom Karegnondi, besedo iz jezika Wyandot, ki je bila prevedena različno, kot 'sladkovodno morje', 'Huronsko jezero' ali preprosto 'jezero'. Na večini zgodnjih evropskih zemljevidov je bilo jezero običajno označeno kot Lac des Hurons (Huronsko jezero).

Do 1860-ih so se številna evropska naselja na obali jezera začela pridruževati občini, vključno s Sarnio, največjim mestom ob jezeru. 26. oktobra 2010 je bila ustanovljena uprava za vodo Karegnondi, ki je gradila in upravljala cevovod od jezera do Flinta v Michiganu.

Razbitine ladij V Huronskem jezeru je bilo zabeleženih več kot tisoč razbitin. Od teh jih je 185 v zalivu Saginaw, 116 pa v 1160 km2 velikem Nacionalnem morskem rezervatu in podvodnem rezervatu Thunder Bay, ki je bil ustanovljen leta 2000. V zalivu Georgian je 212 potopljenih plovil.

Le Griffon, domnevno prvo evropsko plovilo, ki je plulo po Velikih jezerih, je postal tudi prva ladja, izgubljena na Velikih jezerih. Zgrajena je bila leta 1679 na vzhodni obali Eriejskega jezera blizu Buffala v New Yorku. Robert Cavalier, Sieur de la Salle, je plul čez Eriejsko jezero, po reki Detroit, jezeru St. Clair in reki St. Clair v Huronsko jezero. Ko je La Sallejeva ladja prečkala Mackinacov preliv, je pristala na otoku Washington, ob konici polotoka Door na strani Michiganskega jezera v Wisconsinu. La Salle je ladjo Le Griffon napolnil s kožuhi in jo konec novembra 1679 poslal nazaj na mesto današnjega Buffala, kjer je nihče več ni videl. Dve razbitini sta bili identificirani kot Le Griffon, čeprav nobena od njiju še ni bila dokončno potrjena kot dejanska razbitina. Po odplutju je ladjo Le Griffon odpihnila silovita nevihta, pred nevihto pa je nasedla. Prebivalci otoka Manitoulin pravijo, da je razbitina v ožini Mississagi na zahodni konici otoka razbitina ladje Le Griffon. Medtem drugi v bližini Tobermoryja pravijo, da je razbitina na otoku Russell, 240 km vzhodneje v zalivu Georgian, razbitina ladje Le Griffon..

Ekologija

Huronsko jezero ima čas zadrževanja vode v jezeru 22 let. Tako kot vsa Velika jezera se je tudi ekologija tega v zadnjem stoletju drastično spremenila. Jezero je prvotno podpiralo avtohtono globokomorsko ribjo skupnost, v kateri je prevladovala jezerska postrv, ki se je hranila z več vrstami ciscoes, pa tudi s Cottoidea in drugimi avtohtonimi ribami. Do 1930-ih se je v jezeru pojavilo več invazivnih vrst, vključno z morskim piškurjem, Alosa pseudoharengus in Osmerus mordax. Glavni avtohtoni plenilec, jezerska postrv, je bila do leta 1950 praktično iztrebljena iz jezera zaradi kombinacije prekomernega ribolova in učinkov morskega piškurja. Do 1960-ih je bilo iz jezera iztrebljenih tudi več vrst ciskov; edini preostali avtohtoni ciski sta Coregonus hoyi in Coregonus artedi. Tujerodni pacifiški lososi so v jezeru naseljeni že od 1960-ih, vendar so manj številčni od velike spremembe prehranjevalne mreže, ki se je zgodila leta 2003. Jezerske postrvi so naseljene že desetletja, da bi se vrsta rehabilitirala, in danes so v veliki meri samooskrbne, zlasti v severni polovici jezera.

Huronsko jezero vsebuje številne vrste alg in morskih alg, med njimi Potamogeton crispus, visoka, algi podobna morska trava z majhnimi kodrastimi listi, ki lahko zraste do 5 metrov; klasasti rmanec, visoka, algi podobna morska trava z listi, podobnimi boru, ki pogosto raste v grmovju in doseže višino 2,5 metra; Spirogyra, gladka, svili podobna alga ki pogosto raste na skalah; in Chara, morska trava s tankim steblom in listi, podobnimi cvetom. Pomembno je omeniti, da sta klasasti rmanec in Potamogeton crispus invazivna vrsta, ki lahko odvzameta vire avtohtonim vrstam alg.

Huronsko jezero je v zadnjem času trpelo zaradi vnosa različnih novih invazivnih vrst, vključno s potujočo trikotničarko (Dreissena polymorpha) in klapavico kvaga (Dreissena bugensis), bodičasto vodno bolho (Bythotrephes longimanus) in okroglimi glavači (Neogobius melanostomus). Skupnost pritlehnih rib v jezeru je bila do leta 2006 v stanju propada, v skupnosti zooplanktona v jezeru pa so opazili številne drastične spremembe. Ulov čaviča (Oncorhynchus tshawytscha) se je v zadnjih letih prav tako močno zmanjšal, jezerske bele ribe (Coregonus clupeaformis) pa so postale manj številčne in so v slabem stanju. Te nedavne spremembe je mogoče pripisati novim eksotičnim vrstam. Vendar pa so nekatere avtohtone vrste imele koristi od teh priložnosti (predvsem zaradi skoraj popolnega izginotja invazivne vrste alewife v jezeru). Te avtohtone vrste vključujejo jezersko postrv in Sander vitreus. Populacija Sander vitreus v območju zaliva Saginaw je leta 2009 dosegla cilje obnovitve.

Cities Michigan

Alpena Au Gres Bay City Caseville Cheboygan East Tawas Essexville

Harbor Beach Harrisville Lexington Mackinac Island Port Huron Rogers City St. Ignace Tawas City

Ontario

Collingwood Goderich Midland Owen Sound Parry Sound

Penetanguishene Point Edward Port Elgin Sarnia Severn

Sklici

Viri

Zunanje povezave

Huronsko jezero. Agencija ZDA za varstvo okolja.

Kategorija:Velika jezera Kategorija:Ledeniška jezera Kategorija:Geografija Michigana Kategorija:Jezera v Ontariu