Andski kondor (znanstveno ime Vultur gryphus) je južnoameriška ptica iz družine jastrebov Novega sveta (Cathartidae) in edini predstavnik svojega rodu. Ima tudi severnoameriško različico (podvsto) kalifornijski kondor. Živi v Andih in sosednjih pacifiških obalah zahodne Južne Amerike. Andski kondor je največja leteča ptica na svetu s kombiniranim merjenjem teže in razpona kril. Ima največji razpon kril 3,3 m.
Gre za velikega črnega jastreba z belim perjem, ki obdaja vratno podlago in še posebej pri samcih, velikimi belimi madeži na krilih. Glava in vrat sta skoraj brez perja in sta medle rdeče barve, ki lahko spremeni barvo kot odziv na čustveno stanje ptice. Pri samcu je na vratu velik podbradek in velik, temno rdeč greben ali krošnja na kroni glave. Za razliko od večine ptic roparic, je samec večji od samice.
Kondor je predvsem čistilec, ki se prehranjuje z mrhovino, najraje z velikimi trupli, kot so jelenjad ali govedo. Spolno dozori v starosti pet ali šest let in gnezdi na višinah do 5000 m, običajno na nedostopnih stenah. Samica znese eno ali dve jajci. Je ena od najdalj živečih ptic na svetu, v nekaterih primerih je življenjska doba več kot 70 let.
Andski kondor je narodni simbol Argentine, Bolivije, Čila, Kolumbije, Ekvadorja in Peruja ter igra pomembno vlogo v folklori in mitologiji Andskih regij. IUCN meni, da je andski kondor potencialno ogrožena vrsta. Ogroža ga izguba habitata in sekundarna zastrupitev zaradi trupel, ki so jih ubili lovci. Programi vzreje so bili uvedeni v več državah.
Taksonomija in sistematika Andskega kondorja je prvi opisal švedski znanstvenik Carl Linnaeus leta 1758 v deseti izdaji njegovega Systema naturae in ohranja svoje izvirno dvočlensko ime Vultur gryphus. Včasih ga imenujejo tudi argentinski kondor, bolivijski kondor, čilski kondor, kolumbijski kondor, ekvadorski kondor ali perujski kondor glede na državo, v kateri živi. Rodovno ime Vultur je neposredno povzeto iz latinske besede vultur ali voltur, kar pomeni 'mrhovinar' ali 'jastreb'. Njegov vrstni pridevek izhaja iz grške besede γρυπός (grupós, 'zakrivljen kljun'). Beseda kondor je izpeljana iz kečuanske besede kuntur.
Natančna taksonomska umestitev andskega kondorja in preostalih šest vrst jastrebov Novega sveta ostaja nejasna. Čeprav so si po videzu podobni in imajo podobno ekološko vlogo, so se jastrebi Novega sveta in jastrebi Starega sveta razvili iz različnih prednikov v različnih delih sveta ter niso tesno povezani.Koliko se ti dve družini dejansko razlikujeta, je predmet razprave. Nekateri zgodnejši avtorji so predlagali, da so jastrebi Novega sveta tesneje povezani s štorkljami. Novejše klasifikacije pa jih večinoma umeščajo v red ujedAccipitriformes skupaj z jastrebi Starega sveta, ali pa jih razvrščajo v njihov lasten red Cathartiformes. Južnoameriški klasifikacijski odbor je jastrebe Novega sveta izločil iz reda štorkelj Ciconiiformes in jih označil kot incertae sedis, pri čemer pa navaja, da bi jih lahko v prihodnje uvrstili v Falconiformes ali Cathartiformes.Remsen, J. V. Jr.; Cadena, C. D.; Jaramillo, A.; Nores, M.; Pacheco, J. F.; Robbins, M. B.; Schulenberg, T. S.; Stiles, F. G.; Stotz, D. F. and Zimmer, K. J. (2007). A classification of the bird species of South America. South American Classification Committee. Retrieved on 2007-10-15
Opis Skupna dolžina andskega kondorja se giblje med 100 in 130 cm. Med standardnimi meritvami je krilo dolgo 75,7–85,2 cm, rep 33–38 cm in kost kračnica (tarsus) v stopalu 11,5–12,5 cm. Meritve se običajno opravijo pri osebkih, vzrejenih v ujetništvu. Povprečna teža znaša 11,3 kg, pri čemer samci v povprečju tehtajo približno kilogram več, 12,5 kg, samice pa približno kilogram manj, 10,1 kg. Kondorji imajo najvišjo povprečno telesno maso med vsemi danes živečimi pticami ali živalmi, pred tekmovalci, pred labodi trobentači (Cygnus buccinator) in kodrastimi pelikani (Pelecanus crispus). Nekateri drugi viri navajajo, da povprečna telesna masa andskega kondorja znaša 10,3 kg. Andski kondor je največja živa kopenska ptica, sposobna letenja, če merimo po povprečni teži in razponu kril. Povprečen razpon kril je okoli 283 cm, pri čemer imajo njegova krila največjo površino med vsemi danes živečimi pticami. Največji izmerjeni razpon znaša 3,3 m. Med danes živečimi vrstami ptic le veliki albatrosi in dve največji vrsti pelikanov presegata andskega kondorja po povprečnem in največjem razponu kril.
Perje odraslega je enotno črno, razen ovratnika iz belih peres na dnu vratu, še posebej pri samcih, veliki belegi pasovi na krilih, ki se pojavijo šele po prvi menjavi perja. Glava in vrat, ki ju ptica skrbno ohranja čista, sta rdeča do črnordeča in imata malo perja. Zaradi golote je koža bolj izpostavljena sterilizacijskim učinkom dehidracije in visokogorskega UV sevanja. Teme glave je sploščeno, pri samcu pa ga prekriva temno rdeč greben, medtem ko se koža njegovega vratu oblikuje v podbradek. Samci imajo tudi bolj rumenkasto kožo. Ko so kondorji vznemirjeni (na primer med dvorjenjem), se jim glava in vrat obarvata, ki služi komunikaciji med osebki. Mladi osebki imajo sivkasto rjavo obarvanost, črno glavo in vrat ter rjav ovratnik.
Srednji prst je močno podaljšan, zadnji pa je le rahlo razvit, kremplji na vseh prstih pa so razmeroma ravni in topi. Noge so tako bolj prilagojene hoji in manj uporabne kot orožje ali ali oprijemalni organi, kot je to značilno pri pticah roparicah in jastrebih Starega sveta. Kljun je zakrivljen in prilagojen trganju gnijočega mesa. Šarenica samca je rjava, pri samicah pa temno rdeča. Trepalnic nimajo. Za razliko od večine drugih ptic roparic je samica manjša.
Razprostranjenost in habitat
Andskega kondorja najdemo v Južni Ameriki v Andih, vključno z gorovjem Santa Marta. Na severu se njegovo območje razširjenosti začne v Venezueli in Kolumbiji, kjer je zelo redek, nato pa se nadaljuje južno vzdolž Andov v Ekvador, Peru in Čile preko Bolivije in zahodne Argentine do Ognjene zemlje. V začetku 19. stoletja se je andski kondor razmnoževal od zahodne Venezuele do Ognjene zemlje, vzdolž celotne verige Andov, vendar se je njegovo območje močno zmanjšalo zaradi človeške dejavnosti. Njegov življenjski prostor je večinoma sestavljen iz odprtih travišč in alpskih območij do višine 5000 m. Najraje ima razmeroma odprta, negozdna območja, ki mu omogočajo, da iz zraka opazi poginule živali, kot so páramo ali skalnata, gorata območja. Občasno se spušča tudi v nižine vzhodne Bolivije, severnega Peruja in jugozahodne Brazilije, v nižinske puščavske predele Čila in Peruja ter nad južne bukove gozdove v Patagoniji.
Ekologija in vedenje
Kondor jadra s krili, razpetimi vodoravno, pri čemer so primarna peresa na konicah ukrivljena navzgor. Pomanjkanje velike prsnice, ki bi služila kot opora velikim prsnim mišicam, nadomesti z jadranjem. S krili zamahuje, ko se dviga s tal, toda ko doseže primerno višino, ne zamahuje več veliko, pri čemer se zanaša na termiko. Charles Darwin je v Voyage of the Beagle omenil, da je opazoval kondorje pol ure, ne da bi pri tem enkrat samkrat videl zamah kril. Najraje počiva na visokih mestih, od koder se lahko požene brez večjih zamahov s krili. Andske kondorje pogosto opazijo, kako jadrajo ob skalnih pečinah, kjer uporabljajo termiko, ki jim pomaga pri vzponu v zraku.
Tako kot drugi jastrebi Novega sveta, ima andski kondor nenavadno navado urohidroze: pogosto izprazni kloako na svoje noge in stopala. Vzrok za takšno vedenje naj bi bil hladilni učinek izhlapevanja, vendar ta razlaga ni smiselna v hladnem andskem okolju. Zaradi te navade so njihove noge pogosto obarvane z belimi sledovi sečne kisline.
V večjih skupinah kondorjev se razvije dobro oblikovana socialna struktura, s konkurenco določa hierarhija. Ta proces poteka s telesno govorico, tekmovalno igro in in oglašanjem. Na vrhu hierarhije so običajno odrasli samci, medtem ko so mladi samci po osamosvojitvi navadno na njenem dnu.
Vzreja
Spolna zrelost in razmnoževanje se pri andskem kondorju pojavita šele pri petih ali šestih letih starosti. Živi lahko 50 let ali več in je partner vse življenje. Med dvorjenjem se koža na samčevem vratu obarva iz temno rdeče v svetlo rumeno in se napihne. Približa se k samici z iztegnjenim vratom, s čimer razkrije napihnjen vrat in prsni predel, hkrati sika, nato razpre svoja krila in se vzravna, medtem ko klika z jezikom. Drugi rituali dvorjenja so šopirjenje in klopotanje ob poskakovanju s delno razprtimi krili in ples.
Gnezdo, ki ga sestavlja nekaj vej okoli jajc, je postavljeno na nedostopnih skalnih stenah. Na obalnih območjih Peruja, kjer je malo pečin, nekateri gnezdijo preprosto na manjših poličkah, pod balvani na pobočjih. Kondor znese eno modrikasto belo jajce, ki tehta približno 280 g in v dolžino meri od 75 do 100 mm.Avian Report. "Andean Condor Nesting Habits". https://avianreport.com/andean-condor-nesting/ Mladiči se izvalijo po 54 do 58 dneh inkubacije, ki jo opravljata oba starša. Če piščanec ali jajce propade oziroma je odstranjeno, samica znese novo jajce. Raziskovalci in rejci izkoristijo to vedenje, da podvojijo reproduktivno stopnjo, tako da prvo jajce odvzamejo za ročno vzrejo, zaradi česar samica znese drugo jajce, ki ga starša običajno smeta obdržati.
Mladiči so pokriti s sivkastim puhom, dokler niso skoraj tako veliki kot njihovi starši. Leteti zmorejo po šestih mesecih, vendar še naprej živijo in lovijo s starši do drugega leta starosti, ko jih nadomesti nov zarod.Cisneros-Heredia, Diego F. (2006). "Notes on breeding, behaviour and distribution of some birds in Ecuador". Bulletin of the British Ornithologists' Club 126 (2): 153–164 contains a record of a juvenile accompanying an adult male in July, too early to have been of that year's cohort.
Hranjenje Andski kondor je mrhovinar, ki se večinoma prehranjuje z mesom poginulih živali. Divji kondorji naseljujejo velika območja, pogosto prepotujejo več kot 200 km na dan v iskanju mrhovine. V notranjosti imajo raje večje kadavre. V naravi se hranijo na truplih, ki so na voljo, med njimi so lame (Lama glama), alpake (Vicugna pacos), nanduji (Rhea ssp.), gvanaki (Lama guanicoe), jelenjad in pasavci. Divji posamezniki lahko pridobijo dodatne karotenoide iz rastlinskih ostankov v drobovju poginulih živali ter iz sveže vegetacije. Vendar se danes večina kondorjev v notranjosti v veliki meri prehranjuje z domačimi živalmi, ki so se v Južni Ameriki močno razširile, kot so govedo (Bos primigenius taurus), konji (Equus ferus caballus), osli (Equus africanus a sinus), mule, ovce (Ovis aries), prašiči (Sus scrofa domesticus), koze (Capra aegagrus hircus) in psi (Canis lupus familiaris). Prehranjujejo se tudi s kadavri tujerodnih lovnih vrst, kot so divje svinje (Sus scrofa), zajci (Oryctolagus cuniculus), lisice (Vulpes vulpes) in jeleni (Cervus elaphus). Kondorji, ki živijo ob obali, se prehranjujejo predvsem z naplavljenimi trupli morskih sesalcev, večinoma kitov. Poleg tega napadajo gnezda manjših ptic, da bi se hranili z jajci. Opazili so jih tudi pri lovu na manjše žive živa, kot so glodavci, ptice in kunci, ki jih (zaradi pomanjkanja močnih, oprijemalnih nog ali razvite lovske tehnike) običajno ubijejo z večkratnimi udarci s kljunom.