sličica|268x268_pik|Zemljevid Albanije Zgodovina Albanije zajema zgodovinsko dogajanje na prostoru današnje Albanije. Albanci so v srednjem veku zapisani kot Albanoi, Arbanoi, Albanitai, Albanenses, Arbanenses, Albanesi, Arbanesi, Epiroti.
Prazgodovina Starodavna zgodovina Albanije je povezana z zgodovino Ilirije, in sicer z naslednjimi ilirskimi plemeni: Taulanti, Brigi in Parteni. Ilirija je nadzorovala notranjost zahodnega Balkanskega polotoka od Istre do severne Grčije do šestega stoletja pr. Kr. Ilirijo, ki je vključevala Albanijo, so Rimljani osvojili leta 167 pr. Kr. Vendar je romanizacija na Ilire malo vplivala: ohranili so plemensko avtonomijo. Ko je bilo leta 395 po Kr. Rimsko cesarstvo razdeljeno na vzhodno in zahodno, je Albanija postala del vzhodnega (bizantinskega) cesarstva. Verjetno je hkrati začel albanski jezik izstopati od ilirskega.
Srednja leta levo|sličica|Kralj Gentius, zadnji vladar dinastije Ardiaean. Padec rimskega cesarstva v 5. stoletju, uničujoči napadi Avarov, Hunov in Gotov, pa tudi pojav Slovanov v 6. in 7. stoletju so končali obstoj Ilirije. Veliko Ilirov so Južni Slovani asimilirali, drugi, ki so živeli v gorah, so ohranili svojo etnično identiteto. Po eni od hipotez iz njih izvirajo sodobni Albanci.The later (The Peoples of Europe) by John Wilkes, , 1996, page 39: "... the other hand, the beginnings of the Iron Age around 1000 BC is held to coincide with the formation of several different peoples in Albania and other countries. ..."
Albanije, ki se je nahajala na obrobju Bizantinskega cesarstva, ni bilo lahko braniti: njene osrednje in južne regije je zajela Bolgarija. V letih 998-1019 je sama Bolgarija prišla pod bizantinsko oblast, severno Albanijo pa so zavzeli Srbi. Hkrati so bila južna obalna območja pod vplivom Normanov. V letih 1081-1082 so Normani ujeli Dirahija. Bizantinci so mesto ponovno zavzeli leta 1083 s pomočjo Benetk, ki so dobile dovoljenje trgovanja v albanskih mestih. Slabost bizantinskega vpliva v Albaniji so izkoristili tudi južni Slovani. V 1180-ih letih so Srbi zavzeli Skadar, okoli leta 1200 pa so Bolgari osvojili vzhodno Albanijo.
Po osvojitvi Carigrada leta 1204 med četrto križarsko vojno in začasnim razpadom Bizantinskega cesarstva je bila Albanija, ki je imela pomemben dostop do morja, skoraj dve stoletji prizorišče boja, dokler Osmansko cesarstvo ni vzpostavilo svoje moči. Leta 1204 so Benetke zahtevale vso osrednjo in južno Albanijo, vendar so nadzorovale le ključna pristanišča, vključno z Dirrahijem. Notranjost je bila po pogodbi iz leta 1210 izročena grškemu vazalu Mihaelu Komnenu, ki je leta 1213 nasprotoval Benečanom, ujel Dirahija in pred njegovo smrtjo leta 1215 ustanovil epirsko despotovino. Njegov naslednik Teodor Angel je leta 1216 uspel spraviti albanske voditelje, leta 1217 pa je odbil napad zahodnih vitezov in beneških ladij na Dirahijo ter napredoval svoje čete na vzhod, vendar je bil leta 1230 poražen v boju proti Bolgarom, cesarstvo pa je oživelo pod vladanjem Ivana Asena II.The Illyrians (The Peoples of Europe) by John Wilkes, 1996, , page 92, "Appian's description of the Illyrian territories records a southern boundary with Chaonia and Thesprotia, where ancient Epirus began south of river Aoous (Vjose)" also map
Bolgarske čete so napredovale proti zahodu skozi Makedonijo in Albanijo ter dosegle Jadransko morje. Leta 1246 je Bizantinsko cesarstvo premagalo Bolgarijo in napotilo svoje čete na obalo severne Albanije, s čimer je končalo zavezništvo lokalnih plemen z Epirsko despotovino. Leta 1256 so Bizantinci ujeli Dirahija, leta 1257 pa so ga bili prisiljeni prepustiti sicilskemu kralju Manfredu, ki je leta 1268 osvojil Vloro in Berat. Zahodni vpliv se je okrepil pod Manfredovim naslednikom Karlom Anžujskim, ki je Albance postavil za svoje vazale in leta 1272 zavzel Dirahijo, kar je bil prvi korak k napadu na Carigrad. Vendar pa je v letih 1276-1277 Bizanc odbil njegove napade na Albanijo.Harding, p. 93. Grabos became the most powerful Illyrian king after the death of Bardylis in 358. sličica|Kraljevina Albanija v svojem največjem obsegu (1272-1274) Kasneje je bila Albanija pod vplivom Srbov in je v letih 1346-1355 postala del Kraljevine Srbije Stefana Dušana (1331-1355). Nekatere albanske enote Dušanove vojske so se preselile na jug in ustanovile kolonije v Grčiji – v Tesaliji, na Peloponezu in v Epirju. Po Dušanovi smrti leta 1355 je cesarstvo začelo razpadati. Za oblast v Albaniji so se borili fevdalci in plemenski voditelji. Boljševiki na severu in Topije na jugu so bili zlasti vplivni. Južna Albanija je leta 1367 pripadla srbskemu voditelju Tomi Preljuboviću.Ludwig Schaaff, Enzyklopädie der klassischen Altertumskunde, 2002, , page 17
Osmani so prvič vdrli v Evropo leta 1345 in se napotili proti zahodu ter osvojili razpadle balkanske države. Ko so leta 1381 prispeli v Albanijo, so se postavili na stran klana Topi, ki je leta 1385 zmagal v bitki proti boljševikom. Čeprav so številna albanska plemena takrat postala nominalni vazali Osmanskega cesarstva, so se pogosto postavila na stran Benetk, kar je preprečilo prodor Osmani na jadransko obalo. Leta 1393 so Dirrachyja in Lejo zajeli Benečani, leta 1394 pa je bil Skader odkupljen. Osmansko cesarstvo, ki je premagalo Srbe v bitki na Kosovu leta 1389, je poslalo vojake proti Albaniji v letih 1394 in 1397 in med pohodi 1415 in 1423 osvojilo njene osrednje in južne regije.
Krepitev osmanske oblasti, zlasti priprave na delitev dežel, je privedla do upora fevdalcev in gorskih plemen leta 1433, ki je bil zatrt leta 1434. Kmalu pa je izbruhnila še ena vstaja, ki jo je vodil George Kastrioti (1403-1468). Sin fevdalnega gospoda, Skenderbeg se je spreobrnil v islam in postal vodilni osmanski uradnik. Ko so njegovi družini odvzeli posestvo prednikov v Kruji, se je Skenderbeg odrekel islamu in se uprl. Leta 1444 se je združil z Benetkami in vodji različnih plemen ter imel majhen konjeniški odred v Kruji in je začel gverilsko vojno v severni Albaniji. Skenderbeg je umrl leta 1468, a pod vodstvom svojega sina in ob podpori Benečanov odpor proti Osmanom ni prenehal, dokler osmanska vojska ni zavzela Kruje leta 1478 in Skadra leta 1479. Postopoma so Osmani osvojili vse druge dele Albanije.
V času osmanske vladavine je severna Albanija s svojimi neprehodnimi gorami, bližino tujih sil in bojevitimi plemeni Heg ohranila napol neodvisen režim. Gegi niso dovolili osmanskih uradnikov in davkov v svoja naselja. V vsakem plemenu so bili odnosi znotraj klanov urejeni na sestankih in svetih starejših, ki se podedujejo v času bayraktarja (varuhi zastave). Med vojnami so hegi služili kot vojaki neregularne vojske in so bili pomemben del osmanske vojske.
Moderno obdobje Od začetka 17. stoletja so Osmanske oblasti so zvišale davke in dajatve v korist lokalnih fevdalcev, kar je povzročilo nemire med albanskimi kmeti. V letih 1645 in 1649 so osmanski vladarji med vojno z Benetkami zatirali zarote in nemire, ki so jih organizirali katoliški voditelji v obalnih mestih. Različna severna plemena so med več vojnami med leti 1683 in 1739 sodelovala z avstrijskimi in beneškimi četami, zato so Osmani povečali pritisk na albanske katoličane in jih prisilili, da so prešli v islam.
19. stoletje levo|sličica|276x276_pik|Predlagani avtonomni "albanski vilajet" Osmanskega cesarstva s strani Prizrenske lige, ki ni bil nikoli oblikovan. V 19. stoletju je bil vpliv Osmanskega cesarstva slab. Po letu 1690 je kosovsko nižino zapustilo na tisoče Srbov, ki so se deloma bali osmanske represije. V tem času so postale vplivne nekatere družine posestnikov, ki so pobirali davke od kmetov. Skadrski paše Bušati so vladali na severu in v središču države, med napoleonskimi vojnami, pozneje pa je Ali paša Tepelen ustanovil napol neodvisno državo v južni Albaniji, Epiru in zahodni Makedoniji. Sultan Mahmud II., ki je želel centralizirati in okrepiti osmansko državo, je v letih 1820-1822 premagal Ali pašine čete in leta 1831 pašinega Bušatija. V 1830-ih so manj znani predstavniki albanskih plemičev nasprotovali Osmanom, vendar je osmanska vojska obstreljevala njihove gradove in jih prisilila v pokornost. Reforme 1826-1856, ki so odobrile redno plačevanje davkov, poziv na služenje vojaškega roka v miru in imenovanje uradnikov nealbanskega rodu, so bile zavrnjene in so se izkazale za učinkovite le v južni Albaniji. Odpor je prerasel v nacionalno gibanje, ki se je okrepilo po letu 1878.
Razpad Osmanskega cesarstva in težnje balkanskih narodov po neodvisnosti so prvič odmevali v Albaniji po rusko-turški vojni 1877-1878. Tej odločitvi so nasprotovali nekateri albanski voditelji in predstavniki plemstva (večinoma muslimani), ki so organizirali Albansko oziroma Prizrensko ligo, ki jo je vodil Abdyl Frashëri. Sprva je Ligo podpirala osmanska vlada, zbirala je sredstva, novačila oborožene borce in se pripravljala na boj. Postala je bolj nacionalistična in neodvisna po katoliških plemenih Skadra in pravoslavnih plemenih z juga. Poskusi odstopanja celo majhnih ozemelj Črne gore v letih 1879-1880 so bili zavrnjeni in Zveza je pristala na odstop črnogorskega okrožja Ulcinj leta 1880 šele potem, ko je osmanska vojska premagala Albance. Južna divizija je odločno zavrnila poseg Grčije na ozemlje, naseljeno z Albanci v Epirju.
Pojavljali so se strahovi, da bi po dokončnem razpadu Osmanskega cesarstva Albanijo lahko razdelile na dele sosednje države. Da bi to preprečila, je Liga pozvala k združitvi albanskih okrožij v eno avtonomno pokrajino, tako da bi administracijo, šolstvo in pobiranje davkov nadzorovali sami Albanci. Takšen nacionalni program je privedel do razcepa Lige: muslimani osrednje Albanije so programu nasprotovali in ostali zvesti Carigradu. Sultan, ki je leta 1881 poslal vojake za zatiranje Lige, je bil tudi jezen: nekatere njihove voditelje so aretirali.
20. stoletje
1900—1918: Predvojno obdobje in prva svetovna vojna sličica|302x302_pik|Zastava Albanije v letih 1914 - 1920 Po strmoglavljenju sultana Abdula Hamida II. julija 1908 so se pojavili politični tekmeci. Vendar so politične zahteve Albancev zavrnili mladoturki, ki so si prizadevali okrepiti Osmansko cesarstvo z uvedbo davkov in vojaškega roka privilegiranim narodnim manjšinam. Ta pristop je razjezil celo albanske muslimane in v letih 1912 in 1913 so izbruhnile vstaje v severnih regijah. Šibkost Otomanskega cesarstva je spodbudila Srbijo, Bolgarijo, Črno goro in Grčijo k sodelovanju v prvi balkanski vojni (oktober 1912 - april 1913), zaradi katere je Otomansko cesarstvo izgubilo večino svojega ozemlja v Evropi. Da bi preprečili razdelitev Albanije med njene sosede, so se 28. novembra 1912 v Vlori zbrali albanski voditelji, da bi razglasili neodvisnost in sestavili začasno vlado.
Najtežja naloga za Albanijo je bila ob nasprotovanju nekaterih balkanskih držav doseči mednarodno priznanje svoje suverenosti in meja. Srbija je na primer upala, da bo pridobila dostop do Jadranskega morja z nadzorom osrednje Albanije, Črna gora si je prizadevala za pridobitev Skadra, Grčija pa si je želela priključiti območja Gjirokastra in Korče. Ta upanja sta podprli Francija in Rusija. Vendar sta temu nasprotovali Italija in Avstro-Ogrska, ker sta se raje ukvarjali s samostojno Albanijo, ki bi lahko nevtralizirala vzhodno obalo Otrantske ožine in ohranila ravnovesje političnih sil v jadranski regiji.