Protirevolucionarni tabor (tudi meščanski tabor, protikomunistični tabor) med drugo svetovno vojno na Slovenskem so sestavljale razne politične stranke, organizacije in institucije, ki so nasprotovale Osvobodilni fronti (OF) in njenemu partizanskemu gibanju, ki ju je vodila Komunistična partija Slovenije. Protirevolucionarni tabor je zagovarjal povojno obnovitev Kraljevine Jugoslavije in navezavo na zahodne zaveznike. Protirevolucionarne organizacije so se izogibale upiranju okupatorskim režimom, z njimi so pogosto kolaborirale.
Prvo politično predstavništvo meščanskih strank je bil Narodni odbor za Slovenijo, ki je nastal takoj po napadu sil osi na jugoslavijo 6. aprila 1941. Maja 1942 je bila namesto njega oblikovana Slovenska zaveza.
Skupine protirevolucionarnega tabora so razpolagale z lastnimi paravojaškimi enotami (legijami). Pripadniki legij so se pod pokroviteljstvom okupatorjev združili v dve milici: najprej v Prostovoljno protikomunistično milico (MVAC), po uničenju le-te pa v Slovensko domobranstvo. Del protirevolucionarnega tabora so bili tudi četniki, ki so nastali iz poražene jugoslovanske vojske.
Ob koncu vojne leta 1945 so si pripadniki protirevolucionarnega prizadevali, da bi Slovenijo zasedli zahodni zavezniki. Vendar so slovensko ozemlje osvobodili partizani, OF pa je prevzela oblast. Nova komunistična oblast je obračunala s protirevolucionarnim taborom. Najhujšo obliko obračuna so predstavljali izvensodni poboji. Vsem strankam razen Komunistične partije je bil po vojni onemogočen politični nastop: z Nagodetovim procesom je bila onemogočena še zadnja potencialna politična opozicija. Po nedemokratičnih volitvah 11. novembra 1945, na katerih je Osvobodilna fronta prejela 85 % glasov, je Slovenija postala "ljudska" oz. kasneje socialistična republika v okviru enopartijske FLRJ, kasneje SFRJ.
Predvojno stanje Vodilna slovenska stranka predvojnega obdobja je bila Slovenska ljudska stranka (SLS), ki je uživala podporo Cerkve. Bivši duhovnik in vodja stranke, Anton Korošec, je zagovarjal politiko zbližanja z nacistično Nemčijo. Kot minister izobrazbe v vladi Maček-Cvetkovič je oktobra 1940 uvedel dva anti-semitska zakona: eden je omejil poslovanje Judov v živilski industriji, drugi pa je omejil delež judovskih študentov v srednjih in visokih šolah. Po Koroščevi smrti je vodstvo SLS prevzel duhovnik Franc Kulovec, prvi politik, ki je zagovarjal podpis Trojnega pakta med Jugoslavijo in nacistično Nemčijo ter fašistično Italijo.
Program Vse slovenske stranke razen komunistov so v novih razmerah, ko je bil odpravljen star oblastni aparat, praktično prenehale z delovanjem. Njihovi politiki, med katerimi jih je del emigriral, so začeli delovati v Londonu pod vodstvom Mihe Kreka, ki je vodil slovenski del jugoslovanske emigrantske vlade. Krek je s svojimi odločitvami vplival na politike, ki so ostali doma. V ta namen so v Londonu ustanovili slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki je prek kurirjev vzpostavil zvezo z domom.
Pozneje je nastal dokaj močen emigrantski center tudi v Rimu, kjer je pretok informacij potekal prek Vatikana. Vodstva političnih strank doma in v tujini so v glavnem priznavala predstavnika Slovencev v svetu Miho Kreka.
Londonski odbor je 23. novembra 1941 kot odgovor na sklepe OF, s katerimi je razglasila, da so partizanske in ne četniške čete narodnoosvobodilna vojska ter da je OF po vojni želela oblast zase in ne za kralja, izdal londonske točke kot program obnove Jugoslavije meščanskih strank.
V londonskih točkah so zapisali, da se:
zavzemajo za obnovitev in razširitev Jugoslavije s kraljem in obstoječo vlado na čelu Slovenija naj bi bila po vojni enakopraven in zaokrožen del Jugoslavije v gospodarskem, narodnostnem in prometnem pogledu Jugoslavija naj bi se po načelu soglasnosti preuredila v demokratično in federativno državo Točko, po kateri so edina jugoslovanska vojska četniki - zato naj bi se vanje vključile tudi vse slovenske osvobodilne organizacije - so v program vključili pozneje. Tiste, ki to niso bile pripravljene storiti, so opredelili kot izdajalske, za žrtve pa so menili, da so upravičene le, če nastanejo v akcijah, ki bi jih izvajali na zahtevo kralja in njegove vlade.
Londonski program je postal osrednji program nastajajočega protikomunističnega tabora. Zaradi stališč liberalcev se je v njem nekoliko bolj poudarjala Jugoslavija, manj pa slovenske zahteve.
Ker je VOS poleg domačih izdajalcev likvidiral tudi nekaj nasprotnikov komunizma, je pri ljudeh z drugačnim svetovnim nazorom takšno ravnanje vzbujalo strah in odpor. Ker so bili v OF vodilna sila komunisti, so šteli OF in partizane za komuniste, rdečkarje in boljševike.
V odgovor na teror VOS je konec decembra organizacija Straža, skrajna desnica v SLS, zagrozila, da bo v primeru nadaljevanja terorja javno razglasila imena štirinajstih voditeljev OF in tudi sama začela obračunavati s privrženci OF. Marca so stražarji že sodelovali z Italijani pri racijah v Ljubljani, da bi čim prej obračunali s komunistično OF.
Od februarja 1942 se za razmere na slovenskem že uporablja izraz bratomorna vojna.
Slovenska zaveza Verjetno maja 1942 je bila predvsem na zahtevo Mihailovićevih predstavnikov v Sloveniji ustanovljena Slovenska zaveza. Postala je glavni medstrankarski organ protirevolucionarnega tabora. Združevala je predstavnike katoliškega in liberalnega tabora ter socialistične stranke. Čeprav med njimi ni bilo složnosti, jih je zbližala skupna nevarnost komunizma.
V svojem narodnem programu si je želela obnoviti Kraljevino Jugoslavijo, ki naj bi bila federativno urejena, socialne in politične spremembe, njene meje pa naj bi se skladale z etničnimi, saj je zagovarjala združitev vseh Slovencev v eni državi.
Del slovenskih politikov z nekdanjim banom dr. Natlačenom je vodil dvojno politiko, Z željo, da bi ohranil slovensko avtonomijo, je začel sodelovati z okupatorjem, hkrati pa je tako skušal ohraniti oblast in svoj položaj v družbi.
Konec maja 1941 je SLS ustanovila ilegalno Slovensko legijo. Pridružili so se ji tudi nekateri liberalci. Legija, ki je bila maloštevilna, bi vojaško začela delovati šele, ko bi se zavezniki približali Sloveniji. Avgusta 1941 so Sokoli (tisti zunaj OF) ustanovili svoj vojni svet in Sokolsko legijo. S to ilegalno vojsko so si liberalci želeli obnoviti »veliko Jugoslavijo« kot kraljevino in državo socialne blaginje. Poleg omenjenih dveh je nastala še strankarsko neopredeljena Narodna legija.
Strpnost do OF je v posebni izjavi v novembru 1941 pokazala le Sokol(ov)ska legija. Takrat so Stražarji in Mladci iz tabora SLS že urili svoje člane, ki so pozneje postali jedro protikomunističnih enot.
Slovenska zaveza se je z Italijani začela pogajati o ustanovitvi lastnih oboroženih enot. Čeprav bi jih uporabljali le za boj proti komunizmu, v začetku Italijani iz prestižnih vzrokov v to niso privolili.
Zaradi vedno večjega revolucionarnega nasilja v Ljubljanski pokrajini je Slovenska zaveza od maja 1942 naprej spodbujala nastajanje oboroženih oddelkov. Tudi Italijani so zaradi uspešne spomladanske partizanske ofenzive dovolili njihovo ustanavljanje. V Ljubljanski pokrajini so v mestih nastale ilegalne oborožene skupine, na podeželju pa vaške straže, oboji so imeli nalogo voditi obrambo pred takim nasiljem. Nasilje je bilo najpogosteje povezano z zasegom hrane. Po hrano so partizani pogosto hodili h kmetom, ki so veljali za njihove politične nasprotnike. Če so se jim taki kmetje uprli, so jih trpinčili, nekatere so celo ubili.
Po navodilih, ki jih je izdala Slovenska zveza, naj bi njihove čete ne napadale partizanov, temveč bi se pred njimi le branile. Vendar naj ne bi napadali tudi okupatorske vojske, ki jim je pomagala s hrano in orožjem.
Vzroke za pristop posameznikov v take protikomunistične enote lahko najdemo v želji pred zaščito pred revolucionarnim nasiljem tudi v njihovem strahu pred izgubo zemlje, v bojazni da bo omejena njihova pravica do veroizpovedi, da njihovo življenje ne bo potekalo tako kot dotlej, nanje so vplivali tudi ideologija, pritiski, propaganda in želja, da bi se z vključitvijo izognili okupatorjevem pritisku. Moštva so dopolnjevali tudi z ljudmi iz italijanskih koncentracijskih taborišč.
Vaške straže so ustanavljali duhovniki, kajti vodstvo katoliške cerkve v ljubljanski škofiji je nasprotovalo komunistom, OF in revolucionarnim akcijam. Ostro so obsojali uboje nekaterih duhovnikov na osvobojenem ozemlju. Po navadi so bili duhovniki tudi antikomunisti, njihovo antikomunistično delovanje pa se je opiralo na papeževo izjavo iz leta 1937, ko je komunizem označil kot najhujše zlo.
V Sloveniji so delovali tudi slovenski Četniki, ki so pod poveljstvom Karla Novaka maja 1942 objavili poziv jugoslovanskim vojnim obveznikom za vstop v njihove vrste. Skrivaj so organizirali oborožene oddelke tako imenovane Jugoslovanske vojske. Partizani so jih začeli imenovati Plava garda.
Na tak način se je na Dolenjskem zbralo več manjših enot, najštevilčnejša med njimi je bila četa oficirja Dobrivoja Vasiljevća. Sredi maja 1942 so delovali pod imenom Štajerski bataljon in Legija smrti pod Gorjanci. Zaradi maloštevilnosti so se v glavnem skrivali. Skupaj s partizani so napadli italijansko postojanko Ratež, hkrati pa lovili in mučili aktiviste OF. Ker so Štajerski bataljon začeli zasledovati partizani, se je zatekel pod okrilje Italijanov.
Med italijansko ofenzivo na osvobojeno ozemlje so se vaške straže številčno precej povečale. Julija 1942 je oskrbo teh enot prevzela italijanska vojska. Uradno jih je začela imenovati Milizia volontaria anticomunista - MVAC ali Prostovoljna protikomunistična milica. Partizani/komunisti so jim nadeli ime iz ruske državljanske vojne - Bela garda, kar se je ohranilo tudi po koncu vojne.
Konec leta 1942 je bilo organiziranih že 71 postojank vaških straž s prek 4500 vojaki, sredi maja 1943 pa jih je bilo že čez 6000. Italijani so jih oskrbovali z orožjem in plačevali. Na tako hitro širjenje vaških straž je vsaj deloma vplivalo tudi nasilno ravnanje nekaterih partizanov. Ti so bili ponekod grobi do prebivalstva, nekatere so razglasili za belogardiste samo zato, da so jim lahko prisilno odvzeli hrano ali drugo premoženje, nekatere so celo neupravičeno usmrtili, nekateri partizanski poveljniki »vojvode« so na svojem ozemlju celo odločali o življenju in smrti.
Pred pričakovano kapitulacijo Italije so se vaške straže in četniki skušali preoblikovati v slovensko narodno vojsko in v ilegali počakati prihod zaveznikov. Tedaj so nastali neuspeli poskusi združitve ali vsaj premirje med partizani in vaškimi stražami.
Po kapitulaciji Italije so partizani začeli obračunavati s četniki (plavo gardo) in vaškimi stražami (belo gardo), saj so oboji ostali brez italijanske preskrbe.
Ker so četniki zmotno računali, da se bodo Britanci kmalu izkrcali v Dalmaciji, so se hoteli umakniti do Kvarnerja in jih pričakati tam. Partizani pa so jih v Grčaricah na Dolenjskem dokončno porazili.
Številni pripadniki vaških straž (bele garde) so se skušali rešiti na gradu Turjak. Po enotedenskem obleganju so se morali vdati partizanom. TI so jih veliko pobili, nekaterim so sodili na oktobrskem procesu v Kočevju. Šestnajst so jih obsodili na smrt, štiri pa na prisilno delo. Nekaj jih je vstopilo v partizanske vrste, del pa se je prebil do Nemcev. Ti so pozneje postali osnova novo nastalih domobranskih enot. V celoti je bilo jeseni 1943 sodno in zunajsodno usmrčenih prek 400 nasprotnikov OF.
Tako je Slovenska zaveza postopoma izgubljala svoj vpliv. Na pobudo generala Leona Rupnika je nastal Protikomunistični odbor, sam pa je po nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine postal predsednik pokrajinske uprave in ustanovitelj ter krajši čas tudi poveljnik Slovenskega domobranstva.
Oborožene sile