Angra do Heroísmo (), splošno znana kot Angra, je občina in mesto na otoku Terceira v portugalski avtonomni regiji Azori. Leta 2011 je imela 35.402 prebivalcev Instituto Nacional de Estatística, na območju velikem 239,00 km² Eurostat . Oblikuje južno polovico Terceire, na severu pripada Praia da Vitória. Angra je skupaj s Ponta Delgado na otoku São Miguelu in Horta na otoku Faial ena od treh regionalnih prestolnic Azorov. Vsaka prestolnica je odgovorna za eno od treh vej oblasti. To je tudi sedež Azorskega škofa.
Mesto je bilo ustanovljeno v drugi polovici 15. stoletja. Angra je služila kot mesto izgnanstva za Almeido Garrett v času napoleonskih vojn. Prav tako je od leta 1830 do 1833 služila kot zatočišče za portugalsko kraljico Marijo II.. UNESCO je leta 1983 zgodovinski center mesta uvrstil na seznam svetovne dediščine.
Ime Angra je portugalska beseda za "sidrišče" ali "privez". Vzdevek do Heroísmo ('herojski') je mestu podelila Maria II. Portugalska, da bi spomnil na uspešno obrambo svojih državljanov na otoku pred napadi Miguelistov leta 1829.
Zgodovina
Nekateri trdijo, da je Angro ustanovil Álvaro Martins, ki je odplul z Didrikom Piningom na ekspedicijo v Novi svet in s Bartolomeu Diasom na potovanju okoli Rta dobrega upanja. Drugi trdijo, da je Angro leta 1450 ali 1451 ustanovil Jácome de Brugges, Flamec, ki je služil princu Henriku Morjeplovcu, ki je nagovarjal kmete, ribiče in trgovce v Nizozemskih državah, da kolonizirajo Azore.
Prva sklicevanja na naselje na Azorih segajo med 1439 in 1449, z donacijo Henrika pomorščaka za kolonizacijo sedmih otokov v osrednji in vzhodni skupini arhipelaga. Terceiro, ki je bila vključena v to skupino, bi vodil Jácome de Brugges, kot je bilo določeno v postopku imenovanja marca 1450 in je vključevalo ne le poselitev zemljišč, ampak tudi: mlinski monopol, solne koncesije, zemljiške pravice v imenu monarhije, desetine, pravosodje in dedne pravice z izjemno določbo o zapuščini materi. Vendar pa je bila velika težava pri privabljanju naseljencev to, da je bil otok do 22. avgusta 1460 še vedno nenaseljen.
Mesto, ki so ga izbrali prvi naseljenci, je bilo razvodnica, ki se je kot amfiteater odpiralo v dva majhna zaliva, ločena s polotokom, na čelu katerega je stal ugasel ognjenik Monte Brasil. Eden od teh zalivov je bil dovolj globok (okoli 40 m), da je zagotovil sidrišče za velike ladje, poleg tega pa je imel še dodatno prednost, da je bil zaščiten pred večino močnih vetrov, razen tistih z juga in jugovzhoda.
Leta 1474 je Álvaro Martins Homem naročil, da se reka, ki se je izlivala v zaliv, preusmerila v kanal, obložen s kamnom, ki naj poteka tako, da so lahko njegove vode izkoristili za obračanje vodnega kolesa mlina. To je postavilo temelje za prihodnji gospodarski razvoj vasi Angra. Hkrati je to omogočilo, da se je območje na obeh straneh toka reke preuredilo v skladu s pravokotnim uličnim tlorisom in organiziralo v soseske po funkciji (trgovina, stanovanja, itd.), da so zadovoljili potrebe hitro rastočega pristanišča. Na hribu nad zalivom so bile zgrajene prve hiše, strme ulice pa so se spuščale proti obali. Na visokih tleh, stran od morja, se je začela graditi trdnjava; sčasoma bi se imenovala Castelo dos Moinhos (grad Mlinov). Do leta 1534 je bila Angra prvo mesto v arhipelagu, ki je bilo povzdignjeno v mesto. Istega leta je papež Pavel III. izbral sedež škofije v Angri s cerkveno oblastjo nad vsemi Azorskimi otoki.
Trgovsko pristanišče zgodnje Angre je imelo pomembno vlogo v trgovini s portugalsko vzhodno Indijo, ki se je začela v 15. stoletju. Zaliv Angra je bil pogosto poln karavel in galeon, kar je prispevalo k napredku mesta in njegovih ljudi. Gradnja številnih dvorcev, samostanov, cerkva in vojaških utrdb v Angri, infrastrukture, ki so bile običajno neprimerne za majhno mesto (ali majhen otok), kaže na pomembno vlogo, ki jo je Angra igrala v transatlantskem ladijskem prometu za Portugalce. Portugalski plemič Pero Anes do Canto (1480–1556), ki se je rodil v Guimarãesu, je bil nadzornik utrdb na Terceiri. Za svojo pristojnost v tej vlogi in druge storitve za portugalsko krono je bil nagrajen z nazivom moço fidalgo (vitez-gospod) in z visokim položajem »dobavitelja Armade otokov in trgovskih ladij vzhodne Indije, trgovina na vseh otokih Azorov« (dedni naslov, ki je sledil naslednjim članom družine Canto za tristo let). Pomembnost in moč Cantosov se jim težko pripiše. V obdobju, ko je Portugalska trgovala z azijskimi, afriškimi in južnoameriškimi kolonijami, so bili odgovorni za zaščito in dobro počutje trgovske flote (in osupljivo bogastvo, ki ga predstavljajo tovori v njihovih skladiščih), ko so se ladje približale zadnji etapi potovanj v severnem Atlantiku. Odgovorni so bili tudi kot glavni carinski uradniki, glavni sodnik, ki je bil zadolžen za reševanje sporov in nadzornik mornariške obrambe Azorov.
Portugalsko nasledstvo
Preden je Filip II. Španski imel možnost uveljaviti svoj zahtevek za portugalsko krono leta 1580, se je António, prior Crata, nezakoniti potomec linije Beja v portugalski kraljevi družini Braganza, 24. julija 1580 razglasil za kralja. Vendar je njegovo upravljanje v celinski Portugalski trajalo le dvajset dni; 25. avgusta ga je v bitki pri Alcântari porazila španska habsburška vojska, ki jo je vodil Fernando Álvarez de Toledo, vojvoda Alba.
Po Alcántari je poskušal upravljati Portugalsko z Azorov, kjer je ustanovil opozicijsko vlado v Angri do Heroísmo, ki je trajala do leta 1583. Čeprav je bil nekoč monarh (kovanje kovancev in podeljevanja naslovov), je bila njegova vlada priznana samo na Terceiri na Azorih in iz tega pribežališča je António vodil ljudsko uporniško gibanje, ki je nasprotovalo priznanju tujega kralja. Podprli so ga številni francoski pustolovci pod Filippom di Piero Strozzijem, florentinskim izgnancem v službi Francije, pa tudi portugalski domoljubi, od katerih so nekateri neposredno prišli na Azore.
Bitka za zaliv Salga
Prva vojaška akcija na Azorih se je zgodila približno leto dni po Antoionovem porazu pri Alcántari. Španska flota desetih vojnih ladij, ki jo je vodil Pedro Valdez, je 5. julija 1581 bombardirala Angro, nato pa začela raziskovati obalo otoka v iskanju najboljših pristajalnih mest. Ob zori 25. julija so se v zalivu Salga, približno 12 kilometrov vzhodno od pristanišča Angre, v vasi Vila de São Sebastião, zasidrale prve ladje s španskimi vojaki. Obalna straža, ki je stala na rtu imenovanem Ponta do Coelho je sprožila alarm, toda ko so prispele prve portugalske sile, se je približno tisoč Kastilijcev že izkrcalo in začelo napadati okoliške vasi. V tej fazi spopadov so po podatkih lokalnih akterjev vodilno vlogo igrala mlada in lepa Brianda Pereira, ki je skupaj z drugimi ženskami napadla sovražnika s kmetijskimi pripomočki, ko je videla, da je njena hiša uničena.
Do srede zjutraj so Španci pometali obalo s svojimi topovi, boj je bil silovit. O poldnevu, ko je bil še vedno nejasen izid bitke, je avstrijski menih z imenom brat Pedro, ki je aktivno sodeloval v boju, pomislil na strategijo vožnje goveda proti Špancem, da bi jih razpršil. Več kot tisoč glav goveda se je hitro zbralo in s pomočjo krikov in mušketnih strelov, so jih vodili proti sovražniku. Nesrečni Španci so se umikali, a so jih zasledovali do obale, kjer so skoraj vsi izgubili življenje v bojih ali se utopili, ko so poskušali doseči svoje čolne. Ta nekonvencionalna zmaga, bitka v zalivu Salga, je dokazala, da je António lahko računal na veliko lokalne podpore.
Bitka za Ponta Delgado
Naslednja velika vojaška akcija se ni zgodila do naslednjega poletja. Álvaro de Bazán, prvi markiz Santa Cruza, je bil leta 1582 poslan, da bi pretendenta in njegove privržence pripeljal iz Angre in Azorov. Zmagal je v bitki pri Ponta Delgadi 26. julija 1582, ob obali otoka São Miguel, proti ohlapni konfederaciji portugalskih, francoskih, angleških in nizozemskih zasebnikov.
Bitka za Terceiro
Čeprav je bila Antónijeva flota v bitki pri Ponta Delgadi povsem poražena, je po bitki pobegnil v izgnanstvo v Francijo. Njegovi podporniki so bili naslednje leto 27. julija 1583¸poraženi v bitki pri Terceiri, blizu Angre, kar je Filipovim silam omogočilo, da so končno zasedli Azore in dokončali združitev kron Španije in Portugalske. Španski admiral Santa Cruz, ki je bil hvaljen zaradi svojih zmag proti Avizovi rodbini in njenim upornikom na Azorih, je priznal, da Anglija predstavlja resno grožnjo španskemu imperiju in postal je vnet zagovornik vojne z Angleži. Pismo, ki ga je pisal Filipu II. iz Angre do Heroísmo 9. avgusta 1583, dva tedna po bitki pri Terceiri, vsebuje prvi dokončni predlog o oblikovanju španske armade.
Po dogodkih v Terceirski bitki so prenovili obstoječe utrdbe v Monte Brasilu. Med anglo-špansko vojno (1585–1604) so prvotne portugalske utrdbe preoblikovali italijanski vojaški inženir Giovanni Vicenzo Casale in njegovi pomočniki, saj so zasebniki, kot so Francis Drake in Walter Raleigh, napadli španske ladje in imetje. Prvi temeljni kamen je bil položen leta 1583, postopoma pa je bil izdelan z več bastijoni in topovi. Z obnovo se je španski poveljnik Álvaro de Viveiros enajst mesecev (od 27. marca 1641 do 4. marca 1642) upiral za obzidjem nepremagljive trdnjave in samo s koncentrirano silo, ki so jo vodili Francisco Ornelas da Câmara in João de Bettencourt lahko premagal poveljnika. Utrdbo so prevzeli in obnovili za Portugalsko: v trdnjavi je bila zgrajena cerkev v čast svetega Janeza Krstnika (portugalsko São João Baptista) po letu 1642.
17. stoletje
Z leti je Terceira (in zlasti Angra) postala priljubljeno mesto za monarhe, ki niso uživali naklonjenosti, da bi ohladili svoje pete, medtem ko so se dogodki na portugalskem kopnem ali drugje nadaljevali brez njih. Leta 1667, ob koncu portugalske obnovitvene vojne, so kralj Afons VI. Portugalski, njegov glavni svetovalec Castelo Melhor in Castelova frankofilna stranka, strmoglavili kraljevega mlajšega brata Pedra, vojvoda Beja (ki je kasneje vladal kot Pedro II. Portugalski). Pedro se je najprej namestil kot bratov regent; potem pa je uredil Afonsovo izgnanstvo na otok Terceira na Azorih, da ne bi mogel upravljati. Afonsov izgon je trajal sedem let.
João Baptista da Silva Leitão de Almeida Garrett, bolj znan kot pisatelj Almeida Garrett, se je rodil leta 1799 v Portu na Portugalskem. Leta 1809 je njegova družina pobegnila pred drugo francosko invazijo, ki so jo izvedli Soultovi vojaki in iskala zatočišče v Angri do Heroísmo. Medtem ko so bili na Azorih, so ga učili njegovi strici, vsi ugledni cerkveni možje. (Njegov stric, Dom Frei Alexandre da Sagrada Família, je bil petindvajseti škof Angre.) Leta 1818 je Almeida Garrett zapustil otok in se preselil v Coimbro, da bi študiral na univerzi.
19. stoletje
Ko je kralj João VI. umrl leta 1826, je bila država potopljena v krizo nasledstva. Kralj je imel zakonitega moškega dediča, cesarja Pedra Brazilskega, ki se je v 1820-ih letih uspešno uprl očetu. Mnogi ugledni Portugalci pa niso želeli, da bi se ponovno združili s svojo nekdanjo kolonijo. Kraljevi mlajši sin Miguel je bil izgnan v Avstrijo, ko je vodil številne svoje neuspešne revolucije proti očetovemu liberalnemu režimu. Pedro je abdiciral portugalski prestol v korist sedemletne hčerke Marie da Glória, pri čemer je določil, da se bo poročila s svojim stricem Miguelom, ko bo polnoletna. Da bi lahko vladal skupaj s svojo nečakinjo, je moral Miguel priseči, da bo podpiral obstoječo liberalno ustavo. Miguel se je sprva strinjal, vendar se je hitro premislil. Umaknil je mlado nečakinjo in začel vzpostavljati absolutistično monarhijo.