Bratislavski grad (slovaško: Bratislavský hrad, nemško: Pressburger Schloss, madžarsko: Pozsonyi Vár) je glavni grad v Bratislavi, glavnem mestu Slovaške. Gre za masivno pravokotno zgradbo s štirimi stolpi, ki se nahaja na osamljenem kamnitem hribu Malih Karpatov neposredno nad Donavo v središču Bratislave. Zaradi svoje velikosti in lokacije velja za osrednjo podobo mesta skozi stoletja.
Iz gradu je možen odličen razgled na Bratislavo, Avstrijo, ob jasnem vremenu pa se vidijo tudi deli Madžarske. Veliko legend je povezanih z zgodovino gradu.
Objekti Na grajskem mestu so: Palas Grajsko poslopje vključuje štiri stolpe (po enega na vsakem vogalu) in dvorišče z 80 m globokim vodnjakom. Največji in najvišji stolp je Kronski stolp na jugozahodnem vogalu. 47 m stolp je iz 13. stoletja in je približno 200 let od sredine 16. stoletja hranil kronske dragulje Madžarske. Zunanje stene in notranji hodniki vsebujejo fragmente starih gotskih in renesančnih konstrukcijskih elementov. Vzhodno od glavne dvorane/vhoda so še vidna zazidana vhodna vrata iz 16. stoletja.
Muzej Za vhodom je arkadni hodnik, ki vodi do velikega baročnega stopnišča, ki vodi do razstav Slovaškega narodnega muzeja v drugem nadstropju. V zahodnem krilu tega nadstropja so 4 dvorane zakladnice (odprte leta 1988) z zbirko najdragocenejših arheoloških najdb in drugih predmetov Slovaške, vključno s prazgodovinskim kipom, imenovanim Moravanska Venera. V tretjem nadstropju je razstava o zgodovini Slovaške. V prvem nadstropju v južnem krilu stavbe so prostori slovaškega parlamenta — Državnega sveta Slovaške republike — vključno s pohištvom iz 16. stoletja. V severnem traktu stavbe, nekdanji baročni kapeli, je Glasbena dvorana, v kateri se odvijajo koncerti. Na dvorišču je vhod v viteško dvorano.
Vhodna vrata Sigismundova vrata na jugovzhodu – najbolje ohranjen originalni del mesta, zgrajen v 15. stoletju Dunajska vrata na jugozahodu – zgrajena leta 1712 Nikolajeva na severovzhodu – zgrajena v 16. stoletju Leopoldova vrata
Druge stavbe Zahodno od glavne stavbe je na novo rekonstruirana stavba F. A. Hillebrandta, ki je iz leta 1762 in je bila uničena v požaru leta 1811. Častno dvorišče je prostor tik pred grajskim vhodom iz konca 18. stoletja.
Znotraj Sigismundovih vrat in pod častnim dvoriščem je Leopoldovo dvorišče z bastijoni, zgrajeno v 17. stoletju. Vzhodno od grajske stavbe je na tleh nakazana konstelacija Velikomoravske bazilike (9. stoletje), cerkev sv. Odrešenika (11. stoletje) in drugi zgodnjesrednjeveški objekti. Prave arheološke najdbe so neposredno pod to označeno konstelacijo.
Zraven Nikolajevih vrat, gotskih vrat iz 15. stoletja v severovzhodnem kvadrantu, je bastijon Lugiland. To je dolga trinadstropna stavba iz 17. stoletja, v kateri je trenutno Državni svet Slovaške republike in baročni hlev (danes znana restavracija). Francoski baročni vrt] se nahaja južno od hleva.
Severno mejo najdišča tvori dolga baročna stavba iz 18. stoletja, v kateri sta danes Slovaški narodni muzej in grajska uprava.
Zgodovina Prazgodovina (2800 – 450 pr. n. št.) Grad, tako kot današnje mesto, je bil naseljen že tisočletja, saj stoji na strateški lokaciji v središču Evrope na prehodu med Karpati in Alpami, na pomembnem prehodu za prečkanje reke Donave in na pomembnem križišču srednjeevropskih starodavnih (trgovskih) poti, ki potekajo od Balkana ali Jadranskega morja do reke Ren ali Baltskega morja, najpomembnejša pot pa je Jantarjeva pot.
Prebivalci kulture Boleráz (najstarejša faza Badenske kulture) so bili prva znana kultura, ki je zgradila naselbine na grajskem griču. To se je zgodilo okoli leta 3500 pred našim štetjem (tj. v visoki bakreni dobi). Njihov grad je bil utrjeno naselje in nekakšna akropola naselja v današnjem starem mestnem jedru Bratislave.
Druge večje najdbe z grajskega griča so iz halštatskega obdobja (starejša železna doba, 750 – 450 pr. n. št.). Takrat so ljudje Kalenderberške kulture zgradili v skalo grajskega hriba zarito stavbo. Spet je grad služil kot akropola za naselja v zahodnem delu starega mestnega jedra.
Kelti in Rimljani (450 pr. n. št. – 5. stol. n. št.) V latenskem obdobju (mlajša železna doba, keltsko obdobje, 450 pr. n. št. – 1 pr. n. št.) je grajski grič postal zelo pomembno središče Keltov. V zadnjem stoletju pr. n. št. (po letu 125 pr. n. št.) je grad služil kot akropola oppiduma (mesta) keltskih Bojev. O tem priča veliko število in raznovrstnost najdb (med drugim novci, hišna oprema, dve rimski stavbi, grajska vhodna vrata itd.).
Grajski hrib, ki je ležal ob Donavi in tako že od leta 9 pr. n. št. na meji Rimskega cesarstva, so v rimskem obdobju (1. do 4. stol. n. št.) naselili tudi Rimljani; najdbe opek rimskih legij (XIII. legija Gemina, X. legija Gemina, itd.) in nekateri deli arhitekture (rimski figuralni relief, deli strehe itd.) to nakazujejo.
Dogajanje v 5. stoletju (čas velikega preseljevanja ljudstev) je večinoma nejasno.
Slovani, Kneževina Nitra, Velikomoravska (500 – 907)
Razmere so se spremenile s prihodom Slovanov na ozemlje Bratislave. Sprva so delno uporabili starejše rimske in keltske strukture ter dodali nekaj utrdb. Verjetno ob koncu 8. stoletja (vsekakor ne kasneje kot v zgodnjem 9. stoletju), v času Nitranske kneževine, je bil zgrajen slovanski grad z lesenim obzidjem z ogromno površino 55.000 kvadratnih metrov. V drugi polovici 9. stoletja, v času Velikomoravske, so dodali kamnit palas, obdan z bivališči in veliko baziliko.
Bazilika je največja velikomoravska bazilika z ozemlja Slovaške, površina gradu pa je približno enaka površini najdišča Mikulčice (zgodovinsko mesto "Moravska"), ki je najpomembnejše velikomoravsko arheološko najdišče.
Za gradnjo tega slovanskega gradu v Bratislavi je bil uporabljen material iz starih rimskih stavb. To bi lahko bila potrditev sporne trditve Aventina iz 16. stoletja, ki je – sklicujoč se na izgubljene vire – trdil, da je okoli leta 805/7 velikomoravski knez Uratislav (t. i. Vratislav) zgradil današnjo Bratislavo (Grad?) na mestu nekdaj uničene rimske obmejne utrdbe Pisonium, novo naselje pa so po njem poimenovali Uratislaburgium / Wratisslaburgium. Drugo verjetno dejstvo je, da je okoli leta 900 grad in ozemlje, ki ga je nadzoroval, dobil v fevd Predslav, tretji sin velikomoravskega kralja Svetopolka I., in da je Pre(d)slaven ali oseba z istim imenom oseba, po kateri grad in mesto sta dobila svoje staro nemško ime Pressburg (iz katerega izvira staro slovaško ime Prešporek).
Najstarejša različica tega imena je bila Preslava (slovaško) / Preslav(a)s burg (nemško). Prvič se je pojavil leta 907 (bitka pri Pressburgu) v oblikah Brezalauspurc(h), Braslavespurch in Pressalauspruch ter nato okoli leta 1000 na madžarskih kovancih kot Preslav(v) a Civitas (kar pomeni Bratislavski grad). Po drugi strani pa je natančna lokacija Brezalauspurca še vedno sporna.
Visoki in pozni srednji vek (907 – 1531)
Gradnja novega kamnitega gradu se je začela v 10. stoletju, vendar so dela zaostajala. Pod ogrskim kraljem Štefanom I. (1000–1038) pa je bil grad že eden osrednjih gradov Ogrske kraljevine. Postal je sedež grofije Pozsony in ščitil kraljestvo pred češkimi in nemškimi napadi (npr. leta 1030, 1042, 1052, 1108, 1146) in je igral pomembno vlogo v bojih za prestol v Ogrskem kraljestvu (npr. boji po smrt kralja Štefana I.). Leta 1052 je Henrik III. poskušal zasesti grad. Po madžarskem izročilu je Zothmund, madžarski vojak, priplaval do ladij invazijske flote, vanje izvrtal luknje, in jih potopil. Tu je živel madžarski kralj Salomon Ogrski, dokler ga po ukazu Ladislava I. niso odpeljali v ječo v Nitro. Istočasno so posodobili staro obzidje in prizidali cerkev sv. Odrešenika s kapitljem in cerkveno šolo. Štefan III. Ogrski je skoraj 100 let pozneje pred sovražniki pobegnil na grad.
Grad so v 12. stoletju (verjetno po letu 1179) spremenili v protoromanski kamnit palas, morda zato, ker se je kralj Béla III. (1173–1196) odločil, da Esztergom postane dokončni sedež kraljev Ogrske. To je bil palas, podobna tistim, ki so bili zgrajeni v Nemčiji pod Friderikom Barbarosso. Leta 1182 je Barbarossa pod gradom zbral svojo križarsko vojsko. Cerkvene ustanove in poslopje na gradu so v začetku 12. stoletja preselili v mesto pod gradom.
Dobro utrjeni grad Pressburg je bil med redkimi gradovi v Ogrskem kraljestvu, ki je lahko zdržal mongolske napade v letih 1241 in 1242. Kot odgovor na te napade je bil zgrajen ogromen »stolp za zaščito kraljestva«, grajska stavba leta 1245 neposredno ob dveh starejših palasih. Stolp je bil pravzaprav ogromna visoka stanovanjska stavba. Poleg tega so v staro obzidje vzidali 7 (pravih) kvadratnih stolpov in okoli ožjega gradu (t. i. stanovanjske stavbe) obzidali kamnito obzidje. Največji med obzidnimi stolpi je bil hkrati vogalni stolp kamnitega zidu. Danes je del grajske stavbe — identičen je današnjemu Kronskemu stolpu, ki je največji od štirih obstoječih stolpov stavbe. Zgrajen je bil verjetno okoli leta 1250, ko so na gradu delovali vitezi hospitalci.
25. oktobra 1265 sta se tu zaročila češki kralj Přemysl Otokar in vnukinja madžarskega kralja Béle IV., Kunigunda. Tu se je rodila hči Andreja II. in Gertrude, Elizabeta. Novi grad se je soočal z nadaljnjimi konflikti. Leta 1271 je češki kralj Otokar II. vdrl na ozemlje današnje zahodne Slovaške in zadolžil viteza Egida za upravljanje osvojenega gradu. Egid se je dve leti kasneje uprl Otokarju in ga je Otokar premagal, vendar je moral ta zaradi težav na Češkem zapustiti to ozemlje. V letih 1285-86 je plemič Nicholas Kőszegi zasedel grad, da bi ga uporabil kot bazo za upor proti ogrskemu kralju, vendar je bil poražen. Kmalu zatem, v letih 1287–1291, je avstrijski vojvoda Albreht I. Habsburški, ki je podpiral Nikolaja, zasedel grad, vendar ga je premagal Matej III. Csák, ki je bil zaradi tega postavljen za okrajnega glavarja Pozonske grofije. Bolj ali manj uspešno avstrijsko okupacijo gradu in grofije je v letih 1302-1312/1322 zavzel vojvoda Rudolf.
Zaradi teh nenehnih bojev je ogrski kralj leta 1291 delu naselij pod gradom podelil mestne pravice (mestno listino) in jih s tem odvzel oblasti okrajnega glavarja v gradu. Nekatera naselja na grajskem griču so ostala pod oblastjo gradu in nanje se je postopoma razširila utrdba.
Leta 1385 je kralj Sigismund Luksemburški zasedel grad in Pozonsko grofijo in eno leto pozneje dal grofijo v zastavo svojima bratrancema, moravskima mejnima grofoma Prokopu in Joštu v zameno za posojilo, ki sta mu ga dala. Grad je leta 1389 ponovno osvojil Stibor Stiboriczski, ki je bil za nagrado v letih 1389-1402 postavljen za okrajnega glavarja Pozonske grofije. Na Bratislavskem gradu je dal zgraditi kapelo.