Cerkev sv. Save [svétega sáve] (srbsko: Храм светог Саве/Hram svetog Save) je cerkev Srbske pravoslavne cerkve in spada v beograjsko-karlovško nadškofijo; stoji v četrti Vračar v Beogradu. Je ena največjih pravoslavnih cerkva na svetu in jo uvrščajo med največje cerkvene stavbe na svetu. Posvečena je svetemu Savi, srbskemu menihu, nadškofu in pravoslavnem svetniku.

Cerkev je bila sprva načrtovana kot sobor, posvečena svetemu Savi, prvemu srbskemu nadškofu in narodnemu zavetniku. Lokacija na Vračarju je bila simbolično izbrana zaradi osmanskega sežiga Savovih relikvij na grmadi leta 1594/95 po srbski vstaji. Gradnja se je začela leta 1935 po letih in desetletjih načrtovanja, vojn in političnih nemirov. Komisija se je odločila, da bo za osnovo vzela Hagijo Sofijo, splošno priznano cerkveno stavbo. Druga svetovna vojna in prihajajoče komunistično vodstvo sta ustavila gradnjo. Dovoljenje je socialistična srbska vlada končno izdala leta 1984, nakar se je gradnja nadaljevala s spremenjenimi gradbenimi tehnikami in arhitekturnim dosežkom dviga 4000-tonske kupole junija 1989.

Maja 2021 je bila celotna Vračarska planota, ki obdaja in vključuje cerkev, razglašena za kulturno-zgodovinski spomenik in postavljena pod državno zaščito kot Plato svetega Save. Utemeljitev je vključevala »simbolne, spominske, kulturno-zgodovinske, arhitekturno-urbane in umetniške vrednosti kraja, ki predstavlja spominsko mesto dveh prelomnic v srbski zgodovini: sežiganja relikvij svetega Save in prve srbske vstaje«.

Lokacija

Cerkev stoji na planoti Vračar v Beogradu. Je na osi pomembne trgovske prometnice od starega mestnega jedra do jugovzhodnega obrobja. Vidna je z ulice Kralja Milana, med Terazijami in trgom Slavija, ki je podaljšek te osi. Cerkev je končna točka in znamenitost predvidenega bulvarja v prvem urbanističnem načrtu Beograda, ki ga je iz druge polovice 19. stoletja izdelal Emilijan Josimović.Tanja Damljanovic Conley 2010: Belgrade. In: Emily Gunzburger Makaš (Hrsg.) 2010: Capital Cities in the Aftermath of Empires: planning in central and southeastern Europe. 45–60, Routledge, London. Graditelji so upali, da se bo cerkev s svojo arhitekturno obliko, ki parafrazira bizantinsko Hagijo Sofijo, sčasoma razvila v univerzalno središče pravoslavja. Tudi Moskva je v tistem času izgubila pomembnost znotraj pravoslavja, saj je oktobrska revolucija v Rusiji odrinila religijo in je bila predvidena odškodnina. Tudi jugoslovanski komunisti so ovirali dela na cerkvi, saj so po drugi svetovni vojni prepovedali nadaljnjo gradnjo na tem mestu. Po dolgem odlašanju je bila cerkev postavljena leta 1985. Leta 2004 so bila vsa dela na zunanjosti končana, pričakovana posvetitev z dokončanim notranjim prostorom pa naj bi bila konec leta 2020.

Cerkev leži na zahodnem rtu Vračarske planote na višini 134 m. Je 500 m južno od glavnega beograjskega trga Slavija. Podnožje cerkve je 18 m nad tradicionalnim geografskim središčem Beograda, trgom Terazije, in glavno pešpotjo, ulico Kneza Mihajlova. Prav tako je 10 m višja od parka Tašmajdan, kjer sta druga največja cerkev v Beogradu, cerkev sv. Marka in srbski parlament, Skupština. Ker leži tudi 63 m nad izlivom reke Save v Donavo, je cerkev sv. Save glavna naravna razgledna točka in s svoje masivne kupole vidna znamenitost mesta. Z javno dostopne galerije okoli kupole je mogoč pogled na urbano tkivo Beograda. Po končanih notranjih delih bo za vse obiskovalce cerkve nameščeno dvigalo. Pod temelji sv.

Save potekajo dvojne cevi beograjskega železniško-primestnega omrežja BG Voz. To je zahtevalo prenovo prvotnega načrta kripte.Mirjana Lukić, Interview Biznis & Finansije, 9/10/2016 Mirjana Lukić, arhitekta: Prenaseljeni gradovi sele se u podzemlje

Zgodovina Ozadje Sveti Sava (1175–1235), zavetnik in ustanovitelj srbskega ljudstva, se je rodil kot Rastko, srbski knez, sin Štefana Nemanje (vladal 1166–1196). Rastko je dal meniške zaobljube kot Sava in se mu je pridružil njegov oče (kot Simeon) v samostanskem središču, gori Atos, kjer mu je bizantinski cesar podaril Hilandar. Sava se je po Simeonovi smrti vrnil v Srbijo in organiziral srbsko cerkev, kasneje pa ga je carigrajski patriarh Manuel I. (vladal 1216–1222) posvetil za prvega srbskega nadškofa. Sava je umrl leta 1236 po svojem drugem romanju. Kasneje je bil kanoniziran in imenovan za zavetnika srbskih šol in šolarjev.

Leta 1594 so se Srbi med dolgo vojno (1591–1606), ki se je bila na avstrijsko-osmanski meji na Balkanu, uprli osmanski oblasti v Banatu. Srbski patriarhat in uporniki so vzpostavili odnose s tujimi državami in v kratkem času zavzeli več mest, vključno Vršac, Bečkerek, Lipovo, Titel in Bečej, čeprav je bil upor hitro zadušen. Uporniki so v slogu svete vojne nosili vojne zastave z ikono svetega Save. Vojne zastave je posvetil patriarh Ivan I. Kantul, ki ga je osmanska vlada kasneje obesila v Konstantinoplu. Veliki osmanski vezir Sinan paša je ukazal, da se sarkofag in relikvije svetega Save, ki so bile v samostanu Mileševa, z vojaškim konvojem pripeljejo v Beograd. Med potjo je osmanski konvoj dal pobiti ljudi na svoji poti, da bi uporniki v gozdovih izvedeli za to. Osmani so relikvije 27. aprila 1595 javno sežgali. Položili so jih na grmado in sežgali na planoti Vračar, plameni pa so se dvigali nad Donavo, pepel pa so raztresli.

Ob 300. obletnici sežiga telesa svetega Save je skupina srbskih pravoslavnih vernikov ustanovila Društvo za gradnjo cerkve svetega Save na Vračarju z idejo, da bi na tem mestu zgradili cerkev. Sprva je bila zgrajena majhna cerkev, nato pa se je začelo iskanje ustrezne zasnove.

Cerkev velja za pomemben simbol neobizantinske arhitekture, ki je v 19. in prvi polovici 20. stoletja prevladovala v cerkveni arhitekturi od Rusije do Balkana. Srbom je morala služiti kot simbol posmrtnega življenja srednjeveškega srbskega cesarstva. Še posebej v kontekstu Jugoslavije sta srbsko-bizantinsko kulturo podpirala tako jugoslovanski kralj Aleksander I. Karadžordževič kot patriarh Srbske pravoslavne cerkve. Sprejetje vzorca, ki je sledil prototipu Hagije Sofije v Carigradu, ponazarja idejo, da so Srbi legitimni dediči imperialnega Bizanca. Beograd je bil zamišljen kot novo imperialno središče pravoslavja, kar je imelo poseben odmev v kontekstu propada Moskve kot komunistične prestolnice, ko je bila cerkev načrtovana.Aleksander Ignjatoviv 2018: Translatio Imperii Revisited in the Balkans: Interpretation of Serbian Past and Imperial Imagination, 1878–1941, Wouter Bracke et al. (eds.), Renovatio, Inventio, Absentia Imperii: From the Roman Empire to Contemporary Imperialism (Brussels and Rome: Academia Belgica, 2018), pp. 191–215. (Academia:PDF)

Načrtovanje Datum in lokacija sežiga relikvij svetega Save sta ostala sporna. Navedeni leti sta 1594 in 1595, predlagane lokacije pa, saj se je ime Vračar uporabljalo za veliko širše ozemlje, kot ga zaseda danes, vključujejo: Crveni krst, ki ga je predlagal Gligorije Vozarović, ki je na tem mestu postavil rdečkast Vozarev krst, ki je dal ime celotni soseski Crveni krst ("Rdeči križ"); gomila Čupina Humka v Tašmajdanu, prej znana kot Mali Vračar, ki je priljubljena lokacija sodobnih zgodovinarjev; Vračarska planota, ki je pritegnila najširše javno odobravanje. Leta 1894, ki so takrat praznovali 300. obletnico sežiga, je bilo doseženo soglasje o gradnji cerkve na tretji lokaciji planote. Leta 1895 je bilo v Beogradu ustanovljeno Društvo za gradnjo cerkve svetega Save na Vračarju. Večji del parcele, ki jo je daroval škotski misijonar Francis Mackenzie, je konec 19. stoletja kupil in razvil ta del mesta. Z ukazom kralja Aleksandra Obrenovića iz leta 1900 je bila načrtovana cerkev razglašena za državno stavbo. Na mestu bodočega templja je bila zgrajena majhna cerkev, ki so jo kasneje preselili, da bi se lahko začela gradnja templja.

Leta 1906 je bil objavljen arhitekturni natečaj za bodočo cerkev. Za presojo projekta je bila pooblaščena Sanktpeterburška akademija znanosti, ki je vseh pet vlog zavrnila kot nezadostne. Medtem je o projektu potekala javna razprava, hrvaški kipar Ivan Meštrović pa je leta 1905 namesto tega predlagal gradnjo jugoslovanskega Vidovdanskega templja na Gazimestanu, katerega maketa je bila razstavljena v srbskem paviljonu na razstavi v Rimu leta 1911, maketa v naravni velikosti pa je bila razstavljena v Londonu leta 1915. Balkanske vojne (1912–13) in prva svetovna vojna (1914–1918) sta ustavili vse gradbene dejavnosti. Po vojni je bilo društvo leta 1919 ponovno ustanovljeno. Po prvi svetovni vojni je bila Srbija vključena v novo jugoslovansko državo, zato se je ideja o spominski cerkvi preoblikovala v ambicioznejši projekt.

Leta 1926 je bil objavljen še en natečaj. Smernice natečaja so določale, da naj bi bila cerkev s površino 60 x 60 m »največja in najbolj monumentalna stavba v državi ter naj bi imela največji umetniški pomen«. Poleg same cerkve naj bi projekt vključeval stavbe patriarhata, ministrstva za vero, semenišča in velikega verskega sodišča. Zasnova cerkve naj bi bila v slogu srbsko-bizantinske arhitekture 14. stoletja. Drugo združenje za izgradnjo spominske cerkve sv. Save na Vračarju je vodil patriarh Dimitrije, ki si je zamislil cerkev, zgrajeno v poznobizantinskem »moravskem slogu«, s površino 3000 m2, 80 m visokim stolpom, ki bi ponujal prostor za 6000 vernikov. Dimitrijevo združenje je podpiralo neobizantinske srbske in ruske diplomante Dunajske akademije umetnosti, ki so se pomembno uvrstili na natečaj v letih 1926–27.Tanja Damljanovic 2005: S. 128

Na natečaj v letih 1926–27 so prispeli pomembni arhitekti v državi. Vse končne predloge je bilo treba oddati do maja 1927. Poleg Bogdana Nestorovića in Aleksandra Deroka so prispeli še Dragiša Brašovan, Milan Zloković, Milutin Borisavljević, Branko Krstić in Petar Krstić, Žarko Tatić, Aleksej Papkov, Miladin Prljević in drugi.Aleksandar Deroko: 195 Komisijo so sestavljali patriarh Dimitrije, Jovan Cvijić, Andra Stevanović in Bogdan Popović, Pera Popović in Momir Korunović.NIN, Nr. 2696, 29. August 2002 Ta, pocnite jednom stogod Komisija ni želela imenovati zmagovalnega dela, saj nobeno od del ni izpolnjevalo razpisnih meril. Komisija je kritizirala manjšo kakovost večine del in dejstvo, da nobeno od del ni zadovoljilo javnega in strokovnega mnenja. Večina predlaganih modelov je temeljila na modelih samostana Gračanica kot glavnega predstavnika nacionalne srbske srednjeveške arhitekture ali celo Hagije Sofije. Domneva se, da je žirija priporočila oba modela.Tanja Damljanic 2005: S. 128 Tako kot katolikon v Gračanici je bila tudi njegova zasnova obravnavana kot vrhunec nacionalne arhitekture, natečaj pa se je izkazal kot izhodišče v razvijajočem se diskurzu o arhitekturi in nacionalni identiteti v srbski umetnosti.Tanja Damljanic 2005: S. 129 Gračanica, ki ni bila spominski (pogrebni) samostan, je postala izbrani navdih za arhitekte, ki so jo videli kot sodoben vir navdiha v iskanju pravega nacionalnega sloga.Tanja Damljanovic 2005: S. 129