Londonski Tower, uradno kraljeva palača in trdnjava njegovega veličanstva Tower of London, je zgodovinski grad na severnem bregu reke Temze v središču Londona v Angliji. Leži v londonskem okrožju Tower Hamlets, ki je ločeno od vzhodnega roba kvadratne milje City of London z odprtim prostorom, znanim kot Tower Hill. Ustanovljen je bil proti koncu leta 1066 kot del normanskega osvajanja. Beli stolp, po katerem je celoten grad dobil ime, je zgradil Viljem Osvajalec leta 1078 in je bil simbol zatiranja, ki ga je v Londonu izvajal nov normanski vladajoči razred. Grad je bil uporabljen tudi kot zapor od leta 1100 (Ranulf Flambard) do leta 1952 (dvojčka Kray), čeprav to ni bil njegov glavni namen. Veličastna palača na začetku svoje zgodovine je služila kot kraljeva rezidenca. Kot celota je stolp kompleks več stavb, postavljenih znotraj dveh koncentričnih obročev obrambnega obzidja in jarka. Bilo je več faz širitve, predvsem pod kralji Rihardom I., Henrikom III. in Edvardom I. v 12. in 13. stoletju. Splošna postavitev, vzpostavljena v poznem 13. stoletju, ostaja kljub poznejšim dejavnostim na mestu.
Londonski Tower je imel pomembno vlogo v angleški zgodovini. Večkrat je bil oblegan in nadzor nad njim je bil pomemben za nadzor države. Stolp je različno služil kot orožarna, zakladnica, menažerija, dom kraljeve kovnice, javni arhiv in dom kronskih draguljev Anglije. Od zgodnjega 14. stoletja do vladavine Karla II. v 17. stoletju je ob kronanju monarha potekala procesija od stolpa do Westminstrske opatije. V odsotnosti monarha je za grad zadolžen nadzornik Towerja. To je bil močan in zaupanja vreden položaj v srednjem veku. V poznem 15. stoletju sta bila v stolpu na gradu nastanjena princa, ko sta skrivnostno izginila, domnevno umorjena. Pod Tudorji se je stolp manj uporabljal kot kraljeva rezidenca in kljub poskusom, da bi grad ponovno utrdili in popravili, je njegova obramba zaostajala za razvojem topništva.
Vrhunec uporabe gradu kot zapora je bilo v 16. in 17. stoletju, ko so bile številne osebnosti, ki so padle v nemilost, na primer Elizabeta I. Angleška, preden je postala kraljica, sir Walter Raleigh in Elizabeth Throckmorton, zaprti znotraj njegovih zidov. Ta uporaba je privedla do izraza »poslan v stolp«. Kljub trajnemu slovesu mesta mučenja in smrti, ki so ga popularizirali verski propagandisti iz 16. stoletja in pisci iz 19. stoletja, je bilo pred svetovnima vojnama v 20. stoletju znotraj stolpa usmrčenih le sedem ljudi. Usmrtitve so pogosteje izvajali na zloglasnem Tower Hillu severno od gradu, kjer se jih je v 400-letnem obdobju zgodilo 112. V drugi polovici 19. stoletja so se ustanove, kot je Kraljeva kovnica, preselile iz gradu na druge lokacije, zaradi česar so številne stavbe ostale prazne. Anthony Salvin in John Taylor sta izkoristila priložnost in obnovila stolp v srednjeveški videz, s čimer sta odstranila številne prazne postsrednjeveške strukture.
V prvi in drugi svetovni vojni je bil stolp ponovno uporabljen kot zapor in je bil priča usmrtitvam 12 moških zaradi vohunjenja. Po drugi svetovni vojni so popravili škodo med Blitzom in grad ponovno odprli za javnost. Danes je Londonski Tower ena najbolj priljubljenih turističnih znamenitosti v državi. Pod ceremonialnim vodstvom nadzornika stolpa, ki ga upravlja rezidenčni guverner Londonskega Towra in skrbnik hiše draguljev, varujejo pa ga stražarji Yeomen, za lastnino skrbi dobrodelna organizacija Historic Royal Palaces in je zaščitena kot območje svetovne dediščine.
Arhitektura
Lega
Stolp je bil usmerjen s svojo najmočnejšo in najbolj impresivno obrambo, ki je gledala na saški London, kar arheolog Alan Vince meni, da je bilo namerno. in Vizualno bi prevladoval nad okolico in izstopal v prometu na reki Temzi. Grad sestavljajo trije »oddelki« oziroma ograde. Najbolj notranji oddelek vsebuje Beli stolp in je najzgodnejša faza gradu. Na severu, vzhodu in zahodu ga obkroža notranji oddelek, zgrajen v času vladavine Riharda I. (1189–1199). Končno je tu še zunanji del, ki obsega grad in je bil zgrajen pod Edvardom I. Čeprav je bilo več faz širitve, potem ko je Viljem Osvajalec ustanovil Londonski Tower, je splošna postavitev ostala enaka, odkar je Edvard I. leta 1285 dokončal svojo obnovo.
Grad obsega površino skoraj 4,9 hektarja z nadaljnjimi 2,4 ha okoli stolpa, ki sestavljajo Tower Liberties – zemljišče pod neposrednim vplivom gradu in očiščeno zaradi vojaških razlogov. Predhodnik Liberties je bil postavljen v 13. stoletju, ko je Henrik III. ukazal, da se pas zemlje ob gradu ohrani prazen. Kljub priljubljeni fikciji Londonski Tower nikoli ni imel stalne mučilne sobe, čeprav je bila v kasnejših obdobjih v kleti Belega stolpa. Tower Wharf je bil zgrajen na bregu Temze pod Edvardom I. in je bil razširjen na sedanjo velikost med vladavino Riharda II. (1377–1399).
Beli stolp
thumb|250px|left|Pogled na stolp z reke Temze Beli stolp je utrdba (znana tudi kot keep), ki je bila pogosto najmočnejša struktura v srednjeveškem gradu in je vsebovala prenočišča, primerna za gospoda – v tem primeru kralja ali njegovega predstavnika. Po besedah vojaškega zgodovinarja Allena Browna je bil »veliki stolp [Beli stolp] zaradi svoje moči, veličastnosti in gosposke namestitve tudi donjon par excellence«. Kot ena največjih znamenitosti v krščanskem svetu je bil Beli stolp opisan kot »najpopolnejša palača iz 11. stoletja v Evropi«.
Beli stolp, brez štrlečih vogalnih stolpov, meri 36 krat 32 metrov ob vznožju in je visok 27 m na južnem obzidju. Objekt je bil prvotno visok v treh nadstropjih in je obsegal klet, vhod in nadstropje. Vhod, kot je običajno v normanskih trdnjavah, je bil nad tlemi, v tem primeru na južni strani, do njega pa se je dostopalo po lesenem stopnišču, ki bi ga bilo mogoče odstraniti v primeru napada. Verjetno so med vladavino Henrika II. (1154–1189) na južni strani stolpa dodali predzidavo, da bi zagotovili dodatno obrambo vhodu, vendar ni ohranjena. Vsako nadstropje je bilo razdeljeno na tri dvorane, največjo na zahodu, manjšo sobo na severovzhodu in kapelo, ki je zavzemala vhod in zgornja nadstropja na jugovzhodu. Na zahodnih vogalih stavbe so kvadratni stolpi, medtem ko je na severovzhodnem okroglem stolpu spiralno stopnišče. Na jugovzhodnem vogalu je večji polkrožni rizalit, v katerega je vpeta apsida kapele. Ker je bila stavba mišljena kot udobno bivališče in utrdba, so v stene vgradili stranišča, toploto pa so zagotavljala štiri ognjišča.
Glavni gradbeni material je kentski ragstone (vrsta apnenca), čeprav je bilo uporabljenih tudi nekaj lokalnega kamna. Caenski kamen je bil uvožen iz severne Francije, da bi zagotovil podrobnosti na fasadi stolpa, čeprav je le malo originalnega materiala preživelo, saj so ga v 17. in 18. stoletju zamenjali s portlandskim kamnom. Kamen Reigate je bil uporabljen tudi kot klesanec in za izrezljane detajle. Njegova lokacija, v nižjih slojih stavbe in na višjih ravneh, ki ustrezajo prelomu stavbe, nakazuje, da je bil zlahka dostopen in da je bil morda uporabljen, ko je bil dostop do Caenskega kamna omejen. Ker je bila večina oken v stolpu povečana v 18. stoletju, sta ostala samo dva originalna – čeprav obnovljena – primera, v južni steni na nivoju galerije.
Stolp je bil terasasto povezan s stranico hriba, zato je severna stran kleti delno pod nivojem tal. Kot je bilo značilno za večino utrdb, je bilo spodnje nadstropje klet, ki se je uporabljala za shranjevanje. V eni od sob je bil vodnjak. Čeprav je postavitev ostala enaka od izgradnje stolpa, je notranjost kleti večinoma iz 18. stoletja, ko so znižali tla in zamenjali obstoječe lesene oboke z opečnimi. Klet je osvetljena skozi majhne reže.
Vhodno nadstropje je bilo verjetno namenjeno za uporabo nadzornika Towra, poročnika londonskega Towra in drugih pomembnih uradnikov. Južni vhod je bil blokiran v 17. stoletju in ponovno odprt šele leta 1973. Tisti, ki so se odpravili v zgornje nadstropje, so morali skozi manjšo komoro na vzhodu, prav tako povezano z vhodnim nadstropjem. Kripta kapele sv. Janeza je zasedala jugovzhodni vogal in je bila dostopna le iz vzhodne dvorane. V severni steni kripte je vdolbina; po besedah Geoffreyja Parnella, skrbnika zgodovine stolpa v Kraljevi orožarni, »oblika brez oken in omejen dostop nakazujeta, da je bila zasnovan kot skladišče za varno hrambo kraljevih zakladov in pomembnih dokumentov«.
Zgornje nadstropje je vsebovalo veliko dvorano na zahodu in stanovanjsko dvorano na vzhodu – obe sta bili prvotno odprti do strehe in obdani z galerijo, vgrajeno v steno – ter kapelo sv. Janeza na jugovzhodu. Zgornje nadstropje je bilo dodano v 15. stoletju, skupaj s sedanjo streho. Kapela sv. Janeza ni bila del prvotne zasnove Belega stolpa, saj je bil apsidalni rizalit zgrajen po stenah kleti. Zaradi sprememb v funkciji in oblikovanju od izgradnje stolpa je razen kapele le malo ostalo od prvotne notranjosti. Trenutni goli in neokrašeni videz kapele spominja na to, kakšna bi bila v normanskem obdobju. V 13. stoletju, med vladavino Henrika III., je bila kapela okrašena z okrasjem, kot je zlato pobarvan križ in vitraži, ki so upodabljali Devico Marijo in Sveto Trojico.
Najbolj notranji oddelek Najbolj notranji oddelek obdaja območje neposredno južno od Belega stolpa, ki se razteza do nekdaj obrobja reke Temze. Tako kot pri drugih gradovih, kot je Hen Domen iz 11. stoletja, je bil najbolj notranji del verjetno zapolnjen z lesenimi stavbami. Kdaj natanko so kraljeva prenočišča začela posegati iz Belega stolpa v najbolj notranji del, ni gotovo, čeprav se je to zgodilo v 1170. letih. Prenočišča so bila prenovljena in izdelana v 1220-ih in 1230-ih, tako da so postala primerljiva z drugimi razkošnimi rezidencami, kot je grad Windsor. Gradnja stolpov Wakefield in Lanthorn, ki sta na vogalih obzidja najbolj notranjega oddelka ob reki, se je začela okoli leta 1220. Verjetno sta služila kot zasebni rezidenci za kraljico oziroma kralja.
Najzgodnejši dokaz o tem, kako so bile okrašene kraljeve sobane, izhaja iz obdobja vladavine Henrika III.: kraljičina sobana je bila pobeljena in poslikana s cvetjem in imitacijo kamna. Velika dvorana je obstajala na jugu oddelka, med obema stolpoma. Bila je podobna, čeprav nekoliko manjša od tiste, ki jo je prav tako zgradil Henrik III. na gradu Winchester. V bližini stolpa Wakefield so bila stranska vrata, ki so omogočala zasebni dostop do kraljevih stanovanj. Najbolj notranji oddelek je bil prvotno obdan z zaščitnim jarkom, ki so ga zasuli do leta 1220. Približno v tem času so na oddelku zgradili kuhinjo. Med letoma 1666 in 1676 je bil najbolj notranji oddelek preoblikovan, stavbe palače pa odstranjene. Območje okoli Belega stolpa je bilo očiščeno, tako da bi moral vsak, ki bi se mu približal, prečkati odprto zemljo. Hiša draguljev je bila porušena, kronski dragulji pa so se preselili v Martin Tower.
Notranji oddelek