Louvrska palača (, nekdanja kraljeva palača) stoji na desnem bregu Sene v Parizu, med vrtovi Tuilerijske palače in cerkvijo Saint-Germain l'Auxerrois. Prvotno je bila trdnjava, zgrajena v srednjeveškem obdobju, v 14. stoletju je postala kraljeva palača Karla V. in so jo francoski kralji občasno uporabljali kot glavno pariško prebivališče. Sedanji stavbni kompleks se je razvijal po fazah od 16. stoletja dalje. Leta 1793 je del Louvra postal javni muzej, zdaj muzej Louvre, ki se je sčasoma razširil in zasedel večino stavbe.
Opis Kompleks
Današnja palača je obsežen kompleks kril in paviljonov na štirih glavnih ravneh, ki je, čeprav je videti enotna, rezultat mnogih faz gradnje, predelave, uničenja in obnove. Palača stoji na desni obali Sene med Rue de Rivoli na severu in Quai François Mitterrand na jugu. Na zahodu je Jardin des Tuileries in na vzhodu Rue de l'Amiral de Coligny, kjer najdemo najbolj arhitektonsko znano fasado, Louvrsko kolonado in Place du Louvre. Kompleks zaseda približno 40 hektarjev in tvori dva glavna štirikotnika, ki zajemata dve veliki dvorišči: dvorišče Cour Carrée (kvadratno dvorišče), zgrajeno pod Napoleonom I. in večje Cour Napoléon (Napoleonovo dvorišče) z Cour du Carrousel na zahodu, zgrajeno pod Napoleonom III. Cour Napoléon in Cour du Carrousel sta ločena z ulico Place du Carrousel.
Kompleks Louvra lahko razdelimo na »Stari Louvre«: srednjeveški in renesančni paviljon ter krila, ki obkrožajo Cour Carrée, in Grande Galerie, ki se razteza proti zahodu vzdolž obale Sene; in »Novi Louvre«: paviljoni in krila iz 19. stoletja, ki se raztezajo vzdolž severne in južne strani Cour Napoléon, skupaj s podaljšanji na zahodu (severno in južno od Cour du Carrousel), ki so bili prvotno del Palais des Tuileries (Tuilerijska palača), zgorela v pariški komuni leta 1871.
V kompleksu palače je približno 51.615 kvadratnih metrov namenjenih za javne razstavne površine.
»Stari Louvre« Stari Louvre stoji na mestu nekdanjega gradu Louvre, trdnjave iz 12. stoletja, ki jo je zgradil kralj Filip II. August, imenovano tudi Louvre. Njegovi temelji so vidni v kleti kot oddelek »srednjeveški Louvre«. To strukturo je leta 1546 kralj Franc I. porušil v korist večje kraljeve rezidence, ki so jo dograjevali skoraj vsi naslednji francoski monarhi. Kralj Ludvik XIV., ki je prebival v Louvru do odhoda v Versailles leta 1678, je končal Cour Carrée, ki je bil na mestni strani zaprt s kolonado. Stari Louvre je štirikotnik s stranico približno 160 m, ki jo sestavlja 8 ailes (kril), ki so artikulirana s 8 pavillons (paviljoni). Začenši na severozahodnem vogalu in se gibljejo v smeri urinega kazalca, so paviljoni sestavljeni iz: Pavillon de Beauvais, Pavillon de Marengo, severovzhodni paviljon, osrednji paviljon, jugovzhodni paviljon, Pavillon des Arts, Pavillon du Roi in Pavillon Sully (prej Pavillon de l'Horloge). Med Pavillon du Roi in Pavillon Sully je Aile Lescot (krilo Lescot): zgrajeno med 1546 in 1551, je najstarejši del vidnih zunanjih višin in je bil pomemben pri oblikovanju kalupa za kasnejši francoski arhitekturni klasicizem. Med Pavillon Sully in Pavillon de Beauvais je Aile Lemercier (krilo Lemercier): zgrajen leta 1639 pod Ludvikom XIII. in kardinalom Richelieujem, je simetričen podaljšek Lescotovega krila v istem renesančnem slogu. S tem so bile porušeni zadnji zunanji ostanki srednjeveškega Louvra.
»Novi Louvre«
Novi Louvre je ime, ki se pogosto uporablja za krila in paviljone, ki podaljšujejo palačo za približno 500 m proti severu (Napoleon I. in Napoleon III. sledita četrt milje dolgi Henrika IV. Seine Riverside Grande Galerie) in na južni (Napoléon III.) strani Cour Napoléon in Cour du Carrousel. Napoléon III. je končno povezal severni konec Tuilerijske palače z Louvrom v 1850-ih in tako dokončno dosegel Grand Dessein (Veliki dizajn), ki ga je prvotno predvidel kralj Henrik IV. v 16. stoletju. Ta gradnja je trajala le nekaj let, ko je bila leta 1871 Tuilerijska palača požgana in leta 1883 končno uničena. Severni del Novega Louvra je sestavljen (od vzhoda proti zahodu) iz treh velikih paviljonov vzdolž Rue de Rivoli: Pavillon de la Bibliothèque, Pavillon de Rohan in Pavillon de Marsan. Na notranji strani (dvoriščna stran) Pavillon de la Bibliothèque so trije paviljoni; Pavillon Colbert, Pavillon Richelieu in Pavillon Turgot; ti paviljoni in njihova krila opredeljujejo tri hčerinska dvorišča, od vzhoda proti zahodu: Cour Khorsabad, Cour Puget in Cour Marly.
Južni del novega Louvra je sestavljen (od vzhoda do zahoda) iz petih velikih paviljonov ob Quai François Mitterrand (in obali Sene): Pavillon de la Lesdiguieres, Pavillon des Sessions, Pavillon de la Tremoille, Pavillon des États in Pavillon de Flore. Na severni strani so trije notranji paviljoni (Pavillon Daru, Pavillon Denon in Pavillon Mollien) in njihova krila opredelili še tri hčerinska dvorišča: Cour du Sphinx, Cour Visconti in Cour Lefuel.
Kitajsko-ameriški arhitekt I. M. Pei je bil leta 1983 izbran za zasnovo projekta Grand Louvre Françoisa Mitterranda (1981–2002). Podzemni kompleks pisarn, trgovin, razstavnih prostorov, skladišč, parkirišč, avditorij, turistična avtobusna postaja in kavarna je bil zgrajen pod Cour Napoléon in Cour du Carrousel. Pritlični vhod v ta kompleks je v središču Cour Napoléon in je okronan z vidno jekleno-stekleno piramido (1989), najbolj znanim elementom, ki ga je oblikoval Pei.
V predlogu Kennetha Carboneja je bila nomenklatura kril Louvra leta 1987 poenostavljena, da bi odražala organizacijo Grand Louvre. V skladu s tremi paviljoni, skozi katere mora prestopiti javnost, da bi dosegli muzej iz glavnega sprejemnega prostora pod stekleno piramido, se severni del kompleksa zdaj imenuje Richelieujevo krilo, vzhodno kot krilo Sully in na jugu, kot krilo Denon.Bezombes 1994, p. 61. To priložnostnemu obiskovalcu omogoča, da se (v določeni meri) izogne temu, da se popolnoma zmede ob čudoviti paleti imenovanih kril in paviljonov.
Zgodovina Izvor imena Izvor imena Louvre je nejasen. Francoski zgodovinar Henri Sauval, ki je verjetno pisal v 1660-ih, je izjavil, da je videl »v starem latinsko-saksonskem glosarju, Leouar preveden v grad« in tako vzel Leouar kot izvor LouvraSauval 1724, p. 9: "dans un vieux Glossaire Latin-Saxon, Leouar y est traduit Castellum".. Po Keithu Briggsu se Sauvalova teorija pogosto ponavlja, tudi v najnovejših knjigah, toda ta glosar ni bil nikoli več viden, Sauvalova ideja pa je zastarela. Briggs predlaga, da je predlog J. J. Wolfa iz leta 1969, da je Louvre iz latinskega Rubras, kar pomeni »rdeča zemlja«, bolj verjetenBriggs 2008, p. 116.. David Hanser pa po drugi strani poroča, da lahko ta beseda izvira iz francoske louveterie, »kraj, kjer so pse trenirali za lovljenje volkov«.Hanser 2006, p. 115; see also Wolfcatcher Royal; and Louveterie on the French Wikipédia.
12.–15. stoletje Srednji vek Trdnjava
Leta 1190 je kralj Filip II. Avgust, ki se je hotel odpraviti na tretjo križarsko vojno, odredil gradnjo obrambnega ograjenega prostora po vsem Parizu. Da bi zaščitil mesto pred potencialnimi vsiljivci s severozahoda, se je odločil, da bo zgradil posebno trdno trdnjavo (prvi Louvre) tik ob eni najbolj ranljivih mestnih obzidij, stičišču z reko Seno na desnem bregu. Dokončana leta 1202, je bila nova trdnjava na jugozahodnem kvadrantu Cour Carréeja. (Arheološka odkritja prvotne utrdbe so del srednjeveške razstave Louvre v Sullyjevem krilu muzeja.)Ayers 2004, p. 32.
Prvi Louvre je imel skoraj kvadratni tloris (87 x 72 m) in je bil obdan z 2,6-m debelim nazobčanim obzidjem. Celotna zgradba je bila obdana z vodo napolnjenim jarkom. Zunaj obzidja je bilo pritrjenih deset okroglih obrambnih stolpov: eden na vsakem vogalu in središču severne in zahodne stene ter dva para ob robu ozkih vrat na južni in vzhodni steni.
Na dvorišču, rahlo odmaknjenem proti severovzhodu, je bil valjast stolp (donžon), ki je bil 30 m visok, premera 15 m in stenami debeline 4 m. Stolp je bil obkrožen z globokim, suhim jarkom s kamnitim zidom, ki je pomagal preprečiti dostop z lestvami. Nastanitve v trdnjavi so zagotavljale obokane sobe v stolpu in dve krili, ki sta bili zgrajeni proti notranjosti kurtin zahodne in južne strani. Grad je bil trdnjava, vendar še ni bil kraljeva rezidenca. Pariški sedež monarhov je bil takrat Palais de la Cité.
Krožni tlorisi stolpov in bivalno-obrambnega gradu so se izogibali mrtvim kotom, ki so jih ustvarili kvadratni ali pravokotni vzorci, ki bi napadalcem omogočali, da bi se približali strelnemu območju. Valjasti stolpi so bili takrat značilni za francoske gradove, vendar jih je bilo le malo velikosti Louvra. Postal je simbol moči monarhije in bil omenjen v prisegi zvestobe kralju, celo do konca francoskega starega reda, dolgo po tem, ko je bil donžon leta 1528 porušen.
Louvre so v srednjem veku pogosto prenavljali. Pod Ludvikom IX. sredi 13. stoletja je Louvre postal prostor za kraljevsko zakladnico. V času rodbine Valois je imel zapor in dvorne sobe. Hanser 2006, p. 115.
Kraljeva rezidenca
Rast mesta in prihod stoletne vojne sta Etienna Marcela, predstojnika pariških trgovcev, pripeljala do gradnje zemeljskega obzidja pred Filipovim obzidjem (1356–1358). Novo obzidje je bilo nadgrajeno pod Karlom V. Ostanke Karlovega zidu se lahko vidi v današnji Galeriji du Carrousel v Louvru. Od njegove najbolj zahodne točke na Tour du Bois, se je novo obzidje razširilo vzhodno vzdolž severnega brega Sene do starega obzidja, obdajalo je Louvre in močno zmanjšalo njegovo vojaško izpostavljenost.Ballon 1991, p. 15.
Po ponižanju, ki ga je utrpel Karel v Palais de la Cité, se je odločil, da jo bo zapustil in naredil Louvre za kraljevo rezidenco. Preobrazba iz trdnjave v palačo je potekala od 1360 do 1380. Kurtina je bila predrta z okni, na dvorišču so bila dodana nova krila, na vrhu pa so izdelani dimniki, stolpiči in fiale. Poznana kot joli Louvre (ljubek Louvre), je Karlova palača užitka vidna na ilustraciji za Mesec oktober iz Duc du Berryjevega Très Riches Heres.Hanser 2006, p. 115; Ayers 2004, p. 33.
16. stoletje Renesančno obdobje Leta 1528, po vrnitvi iz ujetništva v Španiji, je Franc I. naročil rušenje donžona. V palači Fontainebleau je Franc pridobil, kar je postalo jedro Louvrske posesti. Ta pridobitev je vključevala tudi Da Vincijevo Mono Lizo. Leta 1546 je arhitektu Pierru Lescotu in kiparju Jeanu Goujonu naročil, da Louvre posodobita v renesančno palačo.Mignot 1999, pp. 34, 35.Sturdy 1995, p. 42. Lescot je prej delal na dvorcih v dolini Loare in je bil sprejet kot projektni arhitekt. Francova smrt je leta 1547 prekinila delo, vendar se je nadaljevalo pod Henrikom II. leta 1549.
Lescot je porušil zahodno krilo starega Louvra in ga ponovno zgradil (zdaj znano kot Lescotovo krilo), dodal pa je tudi strop Henrika II. spalnice v Pavillon du Roi, ki se je oddaljilo od tradicionalnega sloga in namestil Salle des Caryatides, v kateri so bile narejene kariatide na osnovi grških in rimskih del.Blunt 1999, p. 47. Umetnostni zgodovinar Anthony Blunt se sklicuje na Lescotovo delo »kot oblika francoskega klasicizma, ki ima svoja načela in svojo harmonijo«.
V času vladavine Franca II. in Karla IX. (1559-1567) je Lescot porušil južno krilo starega Louvra in ga nadomestil s podvajanjem Lescotovega krila. Predvideva se, da naj bi se ustvaril štiristranski dvor, enake velikosti kot stari Louvre in podoben Château d'Écouen, z enakim tretjim krilom na severu in spodnjim, vhodnim krilom na vzhodu.Ayers 2004, str. 34. Viri se razlikujejo, ko je bila sprejeta odločitev o razširitvi dvorišča na njegovo sedanjo velikost, s podvojitvijo dolžine kril. Ayers navaja, da je bila ta ideja prvič predlagana oktobra 1594 (Ayers 2004, str. 35); Bautier, da je odločitev sprejela Henrik IV. (Bautier 1995, str. 39). Po drugi strani Ballon piše, da je Henrik II. odobril Lescotov načrt za štirikratno povečanje njegove velikosti leta 1551 (Ballon 1991, str. 16) in Mignot, da je spremembo predlagal Lescot pod Henrikom II. (Mignot 1999, str. 38).