Starodavni rimski templji so bili med najpomembnejšimi zgradbami v rimski kulturi in nekatere izmed najbogatejših stavb v rimski arhitekturi, čeprav so le redke ohranjene v popolnosti. Danes ostajajo »najbolj očiten simbol rimske arhitekture« Summerson (1980), 25. Njihova gradnja in vzdrževanje sta bila pomemben del starodavne rimske religije, vsa pomembna mesta pa so imela vsaj en glavni tempelj in manjše svetišče. V glavnem prostoru (cela) je bila kultna podoba božanstva, ki mu je bil posvečen tempelj, pogosto pa tudi majhen oltar za kadila ali libacijo. Za celo je bila soba ali sobe, ki so jih uporabljali skrbniki templjev za shranjevanje opreme in daril. Navadni častilec je redko vstopil v celo, večina javnih ceremonij je bila izvedena zunaj, na portiku, z množico, zbrano pred templjem.
Najpogostejša arhitekturna zasnova je bil pravokotni tempelj, postavljen na visoko stopnišče, z jasnim pročeljem s portikom na vrhu stopnic in trikotnim pedimentom nad stebri. Stranice in zadnji del stavbe so imeli veliko manj arhitekturnega poudarka in običajno brez vhodov. Obstajali so tudi krožni tlorisi, običajno s stebri okrog. Zunaj Italije je bilo veliko kompromisov s tradicionalnimi lokalnimi slogi. Rimska oblika templja se je najprej razvila iz etruščanskih templjev, na katere so vplivali Grki, kasneje pa so močno vplivali tudi grški templji
Javni verski obredi uradne rimske religije so potekali na prostem in ne znotraj templja. Nekateri obredi so bili procesije, ki so se začele, obiskale ali končale s templjem ali svetiščem, kjer bi lahko obredni predmet shranili in prinesli na procesijo ali kjer bi se deponirali darovi. Žrtve, predvsem živali, bi žrtvovali na prostem v templumu; pogosto na eni od ozkih podaljškov stopnic ob strani. Zlasti v času cesarstva so eksotični tuji kulti pridobili sledilce v Rimu in so bili del lokalne vere v večjem delu razširjenega imperija. Ti so pogosto imeli zelo različne obrede, nekateri so raje imeli podzemna bogoslužja, medtem ko so drugi, kot so zgodnji kristjani, častili v hišah.
Nekateri ostanki številnih rimskih templjev so preživeli, predvsem v samem Rimu, vendar je bilo večina popolnih primerov spremenjenih v krščanske cerkve (in včasih tudi v mošeje), običajno precej časa po začetni zmagi krščanstva pod Konstantinom. Padec rimske religije je bil sorazmerno počasen in templji niso bili prisvojeni s strani vlade, dokler ni bil ukaz cesarja Honorija leta 415. Santi Cosma e Damiano v Rimskem forumu, prvotno Romulov tempelj, je bil posvečen kot cerkev sv. Kozme in Damijana leta 527. Najbolj znan je Panteon, ki pa je zelo netipičen, saj je zelo velik krožni tempelj s čudovito betonsko kupolo, za običajnim portikom spredaj. Wheeler, 104–106; Sear
Pojmi Beseda 'tempelj' izvira iz latinskega templum, ki prvotno ni bila zgradba, temveč sveti prostor, ki je bil označen in prostor zamejenStamper, 10. Rimski arhitekt Vitruvij vedno uporablja besedo templum, ki se nanaša na sveto območje, ne pa na stavbo. Pogostejše latinske besede za tempelj ali svetišče so bile sacellum (majhno svetišče ali kapela), aedes (bivališče boga), delubrum (oblika aede) in fanum (posvečena zemlja). V tem članku se beseda 'tempelj' nanaša na stavbo, latinsko templum pa na sveto območje.
Arhitektura Oblika rimskega templja je bila večinoma izpeljana iz etruščanskega modela, v pozni Republiki pa je prišlo do prehoda na grški klasični in helenistični slog, brez večjih sprememb ključnih značilnosti oblike. Etruščani so bili prebivalci severne Italije, katerih civilizacija je bila na vrhuncu v 7. stoletju pred našim štetjem. Etruščani so že bili pod vplivom zgodnje starogrške arhitekture, zato so bili rimski templji posebni, vendar z etruščanskimi in grškimi značilnostmi. Boardman, 255; Henig, 56 Ohranjeni templji (grški in rimski) nimajo obsežne poslikane plastike, ki je krasila strešne obrobe, in izdelanih oblog in antefiksov v pisanih terakotah v zgodnejših primerih, ki so oživili entablaturo.
Etruščanski in rimski templji so poudarjali sprednjo stran stavbe, ki je sledila modelom grškega templja. Značilno so ga sestavljali široko stopnišče, ki je vodilo do portika s stebri, pronaos in po navadi trikotni pediment zgoraj, ki je bil napolnjen s kipi v največ primerih; ti so bili pogosteje v terakoti kot v kamnu in noben primer ni ohranjen, razen kot delci. Še posebej v zgodnejših obdobjih bi lahko na streho postavili še kakšne kipe, ogredje, okrašeno z antefiksi in drugimi elementi, vse to pa je bilo jasno poslikano. Vendar pa za razliko od grških templjev, ki so na splošno obravnavali vse strani templja, ki bi jih lahko videli in se jim približali z vseh strani, so bile stranske in zadnje stene rimskih templjev večinoma brez okrasja (kot v Panteon v Rimu in Vicu), nedostopni po stopnicah (kot v Maison Carrée in Vicu) in celo pritrjeni na druge zgradbe. Kot v Maison Carrée, so lahko stebri ob strani polstebri, ki izhajajo iz stene. Wheeler, 89; Henig, 56
Ploščad na kateri je bil tempelj, je bila običajno višja v etruščanskih in rimskih primerih, kot grških, z do desetimi, dvanajstimi ali več stopnicami, namesto s tremi značilnimi za grške templje; Klavdijev tempelj v Rimu je bil dvignjen na dvajset stopnic. Te stopnice so bile običajno le spredaj in celo ne celotni širini. Mogoče ali pa morda ne bo mogoče hoditi okoli zunanjosti templja (Hadrijanov tempelj v Rimu) ali zunaj kolonade ali vsaj ob stranehHenig, 56, Wheeler, 89. Opis tu uporabljenih grških modelov je posploševanje klasičnih grških idealov, kasneje pa jih helenistične zgradbe pogosto ne odražajo. Na primer, Dionizov tempelj na terasi pri gledališču v Pergamonu (2. stoletje pred našim štetjem, na pobočju), je imel veliko stopnic spredaj in nobenega stebra izven portikaCook, R.M., Greek Art, plate 86 and caption, Penguin, 1986 (reprint of 1972), . Partenon, ki se je prav tako dvigal na hribu, je imel verjetno veliko širokih stopnic ob vstopu na glavno fasado, sledilo pa mu je ravno območje pred zadnjimi stopnicami. 16 in a reconstruction drawing by G. Stephens, p. 38 in The Acropolis: Monuments and Museum, by G. Papathanassopoulos, Krene Editions, 1977
Po opustitvi etruščanskih modelov so grški klasični slogi v vseh njihovih podrobnostih natančno sledili na fasadah rimskih templjev, tako kot v drugih prestižnih zgradbah, z neposrednim prevzemom grških modelov, ki so se začeli okoli 200 pr. n. št. Vendar so se ohranile posebne razlike v splošni ureditvi templjev med etruščansko-rimskim slogom in grškimi. Idealizirana razmerja med različnimi elementi v slogih, ki jih je ohranil edini pomembni rimski pisatelj Vitruvij in kasnejši italijanski renesančni pisci, ne odražajo dejanske rimske prakse, ki je bila lahko zelo spremenljiva, čeprav je vedno usmerjena v ravnovesje in harmonijo. Po helenističnem trendu sta bila korintski slog in njegova različica kompozitni slog najpogostejša pri ohranjenih rimskih templjih, za majhne templje, kot je v Alcántari, se je lahko uporabil preprost toskanski slog. Vitruvij ne priznava kompozitnih ali toskanskih slogov v svojih spisih, ki so jih renesančni pisci formalizirali z opazovanjem ohranjenih stavb. Summerson (1980), 8–13
Sprednji del templja je po navadi nosil napis z navedbo, kdo ga je zgradil, vrezan v kamen z odsekom "V". Ta je bil napolnjen s svetlečo barvo, po navadi škrlatno ali rdečo. V velikih cesarskih spomenikih so bile črke odlite v svincu in so jih držale kljukice, nato pa tudi pobarvane ali pozlačene. Te so običajno izginile, vendar jih lahko arheologi lahko rekonstruirajo iz lukenj, nekatere pa so bile ponovno ustvarjene in postavljene na svoje mesto.
Obstajajo precejšnje lokalne razlike v slogu, saj so rimski arhitekti pogosto poskušali vključiti elemente, ki jih je pričakovalo prebivalstvo v svoji sakralni arhitekturi. To še posebej velja za Egipt in Bližnji vzhod, kjer so bile različne tradicije velikih kamnitih templjev že tisočletja stare. Romano-keltski tempelj je bil preprostega sloga, običajno z malo uporabe kamna, za majhne templje najdene v zahodnem imperiju in daleč najpogostejši tip v Rimski Britaniji, kjer so bili običajno kvadratni, z ambulatorijem. Pogosto ni imel nobene klasične značilnosti in precejšnjo kontinuiteto s predrimskimi templji keltske religije. Henig, 56–57; Wheeler, 100–104: Sear
Krožni tloris
Rimsko-keltski templji so bili pogosto okrogli. Rimljani so gradili krožne templje različnih vrst. Grški modeli so bili na voljo kot tolos svetišča in nekatere druge zgradbe, kot dvorane in različne druge funkcije. Templji boginje Veste, ki so bili običajno majhni, so imeli to obliko, kot v Rimu in Tivoliju, ki so delno ohranjeni. Tako kot tempelj Herkula Victorja v Rimu, ki ga je morda gradil grški arhitekt, so imeli ti neprekinjeno kolonado, ki je obkrožala stavbo in nizek podij v grškem slogu.
V Panteonu, Rimu in majhnem templju v Baalbeku (običajno imenovanem "Venerin tempelj") so sledili različni formuli, kjer so vrata za portikom, čeprav se uporabljajo zelo različni načini. V Panteonu so stebri samo v portiku, pogosto »temeljito neudobje« zunanjega portika in krožne cele pa se kritizira. V Baalbeku je širok portik z zlomljenim pedimentom obkrožen s štirimi drugimi stebri okrog stavbe, z arhitravom v zaobljenih odsekih, ki se končajo s projekcijo, ki jo podpira steber. Wheeler, 97–106, 105 quoted. Originally the "uncomfortable" junction was screened by a wall, and less apparent.
V Prenestu (danes Palestrina) blizu Rima je velik romarski kompleks iz 1. stoletja pred našim štetjem vodil obiskovalce na več ravneh z velikimi stavbami na strmem pobočju, preden so dosegli svetišče, veliko manjšo okroglo stavbo. Boardman, 256–257
Cezarej
Cezarej (caesareum) je bil tempelj, posvečen cesarskemu kultu. Cezareji so stali po vsem Rimskem imperiju in pogosto financirani s strani cesarske vlade, ki je zamenjala državno porabo za nove templje drugim bogovom in postala glavni ali edini velik tempelj v novih rimskih mestih v provincah. Tako je bilo v Évori, Vienneju in Nîmesu, ki so jih Rimljani kot coloniae iz keltskega oppiduma razširili kmalu po njihovem osvajanju. Cesarski templji, ki jih je plačevala vlada, so običajno uporabljali konvencionalne rimske sloge po vsem imperiju, ne glede na lokalne sloge v manjših templjih. V na novo načrtovanih rimskih mestih je bil tempelj običajno centralno postavljen na enem koncu foruma, pogosto obrnjen proti baziliki na drugi strani. Henig, 55; Sear
V mestu Rim je bil cezarej v religioznem predelu Arvalskih bratov. Leta 1570 je bilo dokumentirano devet kipov rimskih cesarjev v arhitekturnih nišah. Kipi so vsi izgubljeni, vendar je osnova za kip Marka Avrelija preživel, napisi sedmih od devetih pa so zabeleženi v zvezku 6 "Corpus Inscriptionum Latinarum", Jane Fejfer, Roman Portraits in Context (Walter de Gruyter, 2008), p. 86. Večina zgodnjih cesarjev je imela svoje zelo velike templje v Rimu. Negotovo gospodarstvo je pomenilo, da je gradnja novih cesarskih templjev večinoma prenehala po vladanju Marka Avrelija (umrl leta 180), čeprav je Romulov tempelj na Rimskem forumu zgradil in posvetil cesar Maksencij svojemu sinu Valeriju Romulu, ki je umrl v otroštvu leta 309 in je bil poveličan.
Eden od prvih in najbolj vidnih cezarejev je bil Aleksandrijski cezarej, ki je stal v pristanišču. Začela ga je Kleopatra VII. iz rodbine Ptolemajev, zadnji faraon starega Egipta, ki je počastila svojega mrtvega ljubimca Julija Cezarja, nato pa ga je Avgust spremenil v svoj kult. V 4. stoletju, potem ko je cesarstvo prišlo pod krščansko oblast, je bil spremenjen v cerkev. David M. Gwynn, "Archaeology and the 'Arian Controversy' in the Fourth Century," in Religious Diversity in Late Antiquity (Brill, 2010), p. 249.
Vpliv