Rimski triumf (triumphus) je bil ljudski praznik in verski obred antičnega Rima, ki je potekal, da bi javno proslavili in blagoslovili uspeh vojaškega poveljnika, ki je vodil rimske sile k zmagi v službi države ali, prvotno in tradicionalno, tistega, ki je uspešno končal tuje vojne.
Na dan njegovega zmagoslavja je general nosil lovorjevo krono in vijolično z zlatom vezeno triumfalno togo picta (pisano togo), regalije, ki so ga označevale kot skoraj božanskega ali skoraj kraljevskega in celo znano da bi mu poslikali obraz rdeče. Vozil se je v štirikolesni koči po ulicah Rima v neoboroženi povorki s svojo vojsko, ujetniki in vojnim plenom. V Jupitrovem templju na Kapitolskem griču je izvedel žrtvovanje in simbol svoje zmage bogu Jupitru. Republikanska mos maiorum - običaj je zahteval, da se kljub tem izjemnim častem general ravna z dostojanstveno ponižnostjo, kot smrtnik, državljan, ki je zmagal v imenu rimskega senata, ljudi in bogov. Neizogibno je bilo, da je triumf, poleg svojih verskih in vojaških razsežnosti, ponudil izjemno priložnost za propagando.
Večina rimskih festivalov je bila koledarska prireditev, medtem ko sta tradicija in pravo, ki sta ohranila triumf za izjemno zmago, zagotovila, da sta njegovo praznovanje, procesija, spremljevalna slavja in javne igre spodbujali splošni status in dosežke. Do pozne republikanske dobe so bile zmage in ekstravagantnost, motivirane s povečano konkurenco med vojaško-političnimi pustolovci, ki so vodili Rimsko cesarstvo, v nekaterih primerih pa so se podaljšali na več dni javnih iger in zabav. Od principata dalje je triumf odražal cesarski red in vrhunec cesarske družine.
Srednjeveške in kasnejše države so ob kraljevem nastopu in drugih ceremonialnih dogodkih zavestno posnemale triumf.
Ozadje in obredi Vir triumphalis V republikanskem Rimu je resnično izjemen vojaški dosežek zaslužil najvišje možne časti, ki so povezali vir triumphalis ('zmagovalca', kasneje znan kot triumphator) z rimsko mitološko in polmitološko preteklostjo. V bistvu je bil general blizu tega, da je bil »kralj za en dan« in morda blizu božanskosti. Nosil je regalijo, ki je bila tradicionalno povezana tako s staro rimsko monarhijo kot s kipom Jupitra Capitolinusa: vijolično in zlato togo picta, lovorovo krono, rdeče škornje in, verjetno, rdeče obarvano lice vrhunskega božanstva Rima. V procesiji so ga vozili po mestu v štirikolesni kočiji, pod pogledi svojih vrstnikov in ploskajoče množice, do templja Kapitolskega Jupitra. Plen in ujetniki njegove zmage so sledili poti, njegova vojska je hodila za njim. Ko je v Kapitolskem templju žrtvoval Jupitru dva bela vola, je k Jupitrovim nogam položil znake svoje zmage, posvetil svojo zmago rimskemu senatu, ljudem in bogovom. A summary of disparate viewpoints regarding the Triumph are in Versnel, 56–93: limited preview via Books.Google.com
Triumfi niso bili vezani na poseben dan, sezono ali verski praznik rimskega koledarja. Večini se zdi, da so ga slavili ob prvi priložnosti, verjetno v dneh, ki so bili za to priložnost ocenjeni kot ugodni. Tradicija je zahtevala, da je bil v času triumfa vsak tempelj odprt. Slovesnost je bila tako, v nekem smislu, skupna vsem rimskim bogovomVersnel, p. 386., vendar so bila prekrivanja neizogibna s posebnimi prazniki in obletnicami. Nekateri so morda bili naključni; drugi so bili oblikovani. Na primer, 1. marca, festival in dies natalis vojnega boga Marsa, je bila tradicionalna obletnica prvega zmagoslavja Publikola (504 pr. n. št.), šest drugih republikanskih zmag in prvega rimskega triumfa RomulaBeard, p. 77.. Pompej je odložil svoj tretji in najbolj veličasten triumf za nekaj mesecev, da bi se ujemal z njegovim dies natalis (rojstnim dnem) Denis Feeney, Caesar's Calendar: Ancient Time and the Beginnings of History, University of California Press (2008) p. 148..
Religiozne dimenzije in poudarek zmagoslavja je bil na samem generalu. Slovesnost ga je povišala - čeprav začasno - nad vsakega smrtnika v Rimu. To je bila zelo redka priložnost.
Od časa Scipija Africanusa je bil zmagoslavni general povezan (vsaj za zgodovinarje med Principatom) z Aleksandrom in polbogom Herkulom, ki se je nesebično trudil v korist vsega človeštva. Beard, 72-5. Glej tudi Diodor, 4.5 at Thayer: Uchicago.eduBeard et al, 85-7: glej tudi Polibij, 10.2.20, ki predlaga, da je Scipiovo predpostavljanje božanskih povezav (in osebna naklonjenost božanskega vodenja) bilo brez primere in se je zdelo sumljivo "grško" za njegove bolj konzervativne vrstnike.Glej tudi Galinsky, 106, 126-49, za Heraklean / Herkulovska združenja Aleksandra, Scipija in kasnejše zmagovalne rimske generale. Njegova razkošna zmagoslavna kočija je bila okrašena s čari proti možni zavisti (invidia) in zlobi opazovalcev Versnel, p. 380.Različni rimski viri opisujejo različne čare, ki se uporabljajo proti zavisti med zmagami, ne nujno na istem dogodku; vključujejo zbirko miniaturnih zvonov (tintinnabulum) in bič na armaturni plošči kočije. Po Pliniju je bil med kolesa spuščen sveti falus, ki so si ga izposodili pri Vestalkah; see Beard, pp. 83–85.. V nekaterih zapisih bi ga spremljevalec ali javni suženj občasno spomnil na njegovo smrtnost (memento mori). Zelo malo primerov je iz cesarskega obdobja javnega sužnja (ali druge osebe), ki stoji za ali blizu zmagovalca in ga opominja, da je "le smrten" ali ga poziva, da "pogleda za sabo" in so odprti za različne interpretacije. Kljub temu pa pomenijo tradicijo, da se je zmagovalni general javno spomnil na svojo smrtno naravo, ne glede na njegov kraljevski videz, začasni status boga ali božanskega združenja. Glej Beard, pp. 272–5.
Procesija Najstarejši rimski triumfi so bili verjetno preproste parade zmagovalcev, ki so praznovali vrnitev zmagovalnega generala in njegove vojske v mesto, skupaj s plodovi njegove zmage in se končali z neko obliko daritve bogovom. To je verjetno tako za najzgodnejše legendarne in kasneje pol legendarne zmage rimske kraljeve dobe, ko je kralj deloval kot najvišji sodnik v Rimu in vojaški vodja. Z naraščajočim prebivalstvom, močjo, vplivom in ozemljem Rima so se povečevali tudi obseg, dolžina, raznolikost in ekstravaganca njenih zmagovalnih procesij.
Procesija (pompa) se je verjetno že pred prvim svitom zbrala na odprtem prostoru Marsovega polja (Campus Martius). Od tam, z vsemi nepredvidenimi zamudami in nesrečami navkljub, bi ta uspela v počasnem tempu hoje v najboljšem primeru, prekinjena z različnimi načrtovanimi zastoji na poti, priti do končnega cilja Kapitolskega templja, na razdalji nekaj manj kot 4 km. Triumfalne procesije so bile znane kot dolge in počasne, najdaljše so lahko trajale dva ali tri dni in po možnosti še več, nekatere pa so lahko bile daljše od same poti.
Nekateri antični in sodobni viri kažejo na dokaj standarden procesijski red. Najprej so prišli ujeti voditelji, njihovi zavezniki in vojaki (in včasih njihove družine), ki so po navadi hodili v verigah; nekateri so bili namenjeni za usmrtitev ali nadaljnji prikaz. Njihovo zajeto orožje, oklepi, zlato, srebro, kipi in nenavadni ali eksotični zakladi so skupaj s slikami, risbami in modeli prikazovali pomembne kraje in epizode vojne. Naslednji v vrsti, vsi peš, so prišli rimski senatorji in sodniki, sledili so generalovi liktorji v svojih rdečih vojnih oblekah, njihovi fasci so bili oblečeni v lovor, nato pa general s svojo kočijo s štirimi konji. Spremljevalec ali javni suženj se je lahko vozil z njim ali, v nekaterih primerih, njegovimi najmlajšimi otroki. Njegovi častniki in starejši sinovi so jahali konje v bližini. Njegovi neoboroženi vojaki so sledili v togah in z lovorovimi kronami, ki so skandirali: »io triumphe!« in peli pesmi. Nekje v procesiji sta bila za žrtev Jupitru pripeljana dva brezhibno bela vola, pokrita z girlando in s pozlačenimi rogovi. Vse to je bilo narejeno z glasbeno spremljavo, oblaki kadila in pisanega cvetja. Summary based on Versnel, pp. 95–96.
Skoraj nič ni znano o infrastrukturi in upravljanju procesije. Njene neizmerno velike stroške je deloma prevzela država, večinoma pa generalov plen, o katerem se večina starih virov ukvarja zelo podrobno in malo verjetno. Ko se je premestilo, je to prenosno bogastvo v rimsko gospodarstvo vneslo velike vsote; znesek, ki ga je uvedel Oktavijanov triumf nad Egiptom, je sprožil padec obrestnih mer in močan dvig cen zemljiščBeard, pp. 159–161, citing Suetonius, Augustus, 41.1.. Noben antični vir ne obravnava logistike procesije: kje so lahko vojaki in ujetniki v procesiji, ki je trajala več dni, spali in jedli ali kjer je bilo več tisoč ljudi še lahko nameščenih za zaključno slovesnost v Kapitolskem templjuBeard, pp. 93–95, 258. For their joint triumph of 71 CE, Tit in Vespazijan sta svoje vojake obravnavala zelo zgodaj in po možnosti s tradicionalnim "zmagoslavnim zajtrkom"..
Potek Naslednja shema velja za pot, ki so jo opravili »nekateri ali mnogi« triumfi in temelji na standardnih sodobnih rekonstrukcijah. Vsaka izvirna ali tradicionalna pot bi bila do neke mere preusmerjena v številne prenove in ponovne gradnje mesta ali včasih po lastni izbiri. Začetni kraj (Campus Martius) je ležal zunaj svete meje mesta (pomerium) na zahodnem bregu Tibere. Procesija je vstopila v mesto skozi Porta Triumphalis in prečkala pomerij, kjer se je general obdal s senatom in sodniki. Nadaljevala se je skozi mesto Circus Flaminius, zaobšla južno podnožje Kapitolskega griča in Velabruma, vzdolž Via Triumphalis proti Cirkusu Maximusu, morda spustila vse zapornike, namenjene usmrtitvi v Tullianu Tu je Jugurta umrla od lakote in Vercingetorix je bil zadavljen.. Vstopila je v Via Sacra in nato v Forum. Nazadnje se je povzpela na Kapitolski grič v Jupitrov tempelj. Ko so končali žrtvovanje in posvetitev, so se procesija in gledalci razpršili na bankete, igre in druge zabave, ki jih je daroval zmagovalec.
Banketi, igre in razzvedrilo V večini zmag je general financiral vse post-procesijske bankete iz svojega deleža plena. Bilo je praznovanje za ljudi in ločeno, veliko bogatejše, za elito. Dioniz je v nasprotju z razkošnimi slavnostnimi slavnostmi svojega časa, s tem da je Romulov triumf najbolj skromen »banket«. Na enak način ponavljajo prve republikanske triumfe Beard, pp. 258–259; cf Livij: "soldiers feasting as they went" na triumfu Lucija Kvinta Cincinata 458 pr. n. št.. Varro trdi, da je njegova teta zaslužila 20.000 sestercijev z dobavo 5.000 drozgov za triumf Cecilija Metela leta 71 pr. n. št. Beard, p. 49.
Nekateri triumfi so vključevali ludi (javne igre, ki so potekale v korist in zabavo rimskih ljudi (populus Romanus) kot izpolnitev generalove zaobljube bogu ali boginji, ki je nastala pred bitko, v zameno za njihovo pomoč pri zagotavljanju zmage. V Republiki so jih plačali triumfalni generali. Marcus Fulvius Nobilior je obljubil ludi v zameno za zmago nad Etolsko zvezo in plačal deset dni iger ob svojem zmagoslavju.
Poklon spominu
Večina Rimljanov ni nikoli doživela triumfa, a njegova simbolika je prevzela rimsko domišljijo in materialno kulturo. Slavoljubni generali so kovali in krožili dragocene kovance, da bi širili svojo slavo in velikodušnost. Pompejeve izdaje za tri uspehe so značilni. En je aureus (zlati kovanec), ki je imel lovorovo obrobo, ki je obdajala glavo in je poosebljala Afriko; poleg je bil Pompejev naslov »Magnus« (Veliki), s palico in vrčem kot simbolom njegove funkcije. Zadaj ga označuje kot prokonzula v zmagoslavni kočiji, ki se je udeležil triumfa. Triumfalni denarij (srebrnik) prikazuje tri trofeje ujetih orožij, s svojo augursko palico in vrčem. Drug prikazuje globus, ki ga obdajajo triumfalni venci, ki simbolizirajo njegovo »osvajanje sveta«, in uho žita, ki kaže, da je njegova zmaga zaščitila dobavo žita Rimu. Beard pp. 19–21,