Circus Maximus (v latinščini za 'največji ali velik cirkus'; italijansko Circo Massimo) je antični rimski stadion za dirke z vozovi in množično zabavo, ki stoji v Rimu v Italiji. Bil je v dolini med Aventinskim in Palatinskim gričem in je bil prvi in največji stadion v starem Rimu in kasnejšem imperiju. Meril je 621 m v dolžino in 118 m v širino in je lahko sprejel več kot 150.000 gledalcevTo je sodoben ponovni izračun števila sedežev v Cirkusu, kar je bistvena revizija Plinija starejšega za 250.000 navzdol. Za razpravo glej Humphrey, p. 126.. V svoji popolnoma razviti obliki je postal model za cirkuse po vsem rimskem imperiju. Prostor je zdaj javni park.
Dogodki in uporaba
Cirkus je bil največje mesto v Rimu za ludi, javne igre, povezane z rimskimi verskimi prazniki. Ludi so sponzorirali vodilni Rimljani ali rimska država v korist rimskega ljudstva (populus Romanus) in bogov. Največ jih je bilo letno ali letno po rimskem koledarju. Druge bi lahko darovali, da bi izpolnili versko zaobljubo, kot so igre ob praznovanju triumfa. V rimski tradiciji je najstarejši triumfalni ludi v cirkusu daroval Tarkvinij Ošabni Jupitru ob koncu obdobja kraljestva, za svojo zmago nad Pometijo (danes Pomezia v Laciju). Humphrey, p. 66–67.
Ludi je trajal in obsegal od enodnevnih ali celo poldnevnih dogodkov do spektakularnih večdnevnih praznovanj z verskimi obredi in javnimi prazniki, dirkami s konji in kočijami, atletiko, igro in recitali, lovom na zveri in gladiatorskimi boji. Nekateri so vključevali tudi javne usmrtitve. Večji ludi v Cirkusu se je začel z razkošno parado (pompa circensis), podobno kot triumfalna procesija, ki je zaznamovala namen iger in predstavila udeležence. Described by Dionysius of Halicarnassus, 7.72.1–13, supplemented by Quintus Fabius Pictor's history.
Med rimsko republikansko dobo so igre organizirali edili. Najcenejši in najkompleksnejši ludi je ponudil priložnost za oceno kompetentnosti, velikodušnosti in ustreznosti za višjo služboEdil je bil položaj na lestvici rimske politike (Cursus honorum), ki je bila na voljo patricijem in bogatim plebejcem na visokem položaju. Kljub včasih omejevalnim osebnim stroškom kandidiranja za višji položaj in zagotavljanju "dodatkov" za "ludi", bi si uspešen edil lahko zagotovil priljubljeno naklonjenost in znaten delež glasov v času volitev. Julij Cezar je bil med tistimi, ki so utrjevali svojo podporo z razkošnim "ludi" kot edil.. Vendar se zdi, da so bili nekateri dogodki v cirkusu relativno majhni in intimni. Leta 167 pr. n. št. so na začasni stopnji nastopili »flavtisti, scenski umetniki in plesalci«, verjetno postavljeni med dvema osrednjima tribunama. Drugi so bili zelo veliki, da bi se prilegali celotnemu prostoru. Tu je bil leta 169 pr. n. št. venatio (latinsko za 'lov'), drugi v tem stoletju, ki je zaposlil »63 leopardov in 40 medvedov in slonov«, pri čemer so bili gledalci verjetno varni za precejšnjo oviro Humphrey, p. 71. A later iron cage-work barrier is evident at Pompey's venatione of 55 BC..
Ko so se rimske province razširile, so obstoječe ludi olepšali in politiki izumili nove ludi, ko so tekmovali za božansko in ljudsko podporo. V pozni republiki so ludi potekali 57 dni v letu Bunson, Matthew, A Dictionary of the Roman Empire, Oxford University Press, 1995, p. 246., neznano število teh bi zahtevalo polno uporabo Cirkusa. V mnogih drugih dneh bi morali vozniki in jahači trenirati. V nasprotnem primeru so za živali, s katerimi so trgovali na bližnjem govedorejskem trgu (Forum Boarium), tik pred startnimi vrati, naredili priročno zavetišče. Pod zunanjimi tribunami, so bile poleg številnih vhodov v Cirkus, delavnice in trgovine. Ko ni bilo nobenih iger, je bil Cirkus v času [f Gaj Valerij Katul |Katul]]a (sredina 1. stoletja pr. n. št.) verjetno »prašen odprt prostor s trgovinami in stojnicami ... pisano preobremenjeno območje« Humphrey, p. 72, citing T. P. Wiseman, "Looking for Camerius. The Topography of Catullus 55," Papers of the British School at Rome, 1980, pp. 11–13 with footnotes., ki so ga obiskovale »prostitutke, žonglerji , vrači in umetniki nižjega razreda«.
Rimski cesarji so se srečali z vedno večjim povpraševanjem po rednih ludijih in potrebo po bolj specializiranih prizoriščih, kot bistvenih obveznosti njihovega vladanja in kulta. V več stoletjih razvoja je Circus Maximus postal najpomembnejši rimski prostor za dirke z vozovi. Do konca 1. stoletja našega štetja je bil zgrajen Kolosej, da bi gostil večino gladiatorskih prireditev in manjših iger z zvermi, večina športnikov na progi pa je tekmovala na namensko zasnovanem Domicijanovem stadionu, čeprav so bile dirke na dolge razdalje še vedno v Cirkusu Extraordinarily long races of up to 128 miles, if Pliny the Elder is to be believed; see Humphrey, p. 71.. Sčasoma je bilo 135 dni v letu namenjenih ludiju .
Tudi na vrhuncu svojega razvoja kot dirkališče z vozovi je cirkus ostal najbolj primeren prostor v Rimu za verske procesije velikega obsega in je bil najbolj priljubljen kraj za obsežne venationes; v poznem 3. stoletju je cesar Prob priredil spektakularno predstavo v Circusu, v kateri so na posebej zgrajenem odru lovili zveri skozi pravi gozd dreves Humphrey, p. 128, citing Historia Augusta, Probus, 19.2–4.. S prihodom krščanstva kot uradne religije cesarstva je ludi postopoma izgubil naklonjenost. Zadnji znani lov na zveri v Cirkusu Maximusu je bil leta 523., zadnjo znano dirko pa je imel kralj Totila leta 549. Bowersock, G., Green, P., Grabar, O., Late Antiquity: A Guide to the Postclassical World, Harvard University Press, 1999, p. 674; citing Procopius, The Gothic Wars, 3. 37. 4. For the last known beast-hunt at the Circus, see Humphrey, p. 131. Humphrey describes the last known Circus event (549) as "games".
Topografija in zgradba Obdobje kraljestva
Circus Maximus je bil postavljen na ravnici doline Murcia (Vallis Murcia), med rimskima gričema Aventin in Palatin. V zgodnjih rimskih časih je bila dolina bogato kmetijsko zemljišče, ki je bilo nagnjeno k poplavam reke Tibere in potoka, ki je delil dolino. Potok je bil verjetno že zgodaj premoščen z mostom, na dveh točkah, kjer je bilo treba prečkati tok in najstarejše dirke bi bile izvedene znotraj kmetijske krajine »z nič več kot obračanjem okrog kola, brežino, kjer so gledalci lahko sedeli in nekaj svetišč in svetih točk«. Humphrey, p. 11. Humphrey describes this as "like a Greek hippodrome"
V Livijevi Zgodovini Rima je prvi etruščanski rimski kralj Lucij Tarkvinij Prisk postavil lesen obod sedežev v Cirkusu za najvišje rimske državljane (equite in patricije), verjetno na sredi palatinske ravnice, z nadstreškom proti soncu in dežju. Njegov vnuk, Tarkvinij Superb, je dodal prve sedeže za ostale državljane (plebejce), ki so bili bodisi sosednji bodisi na nasprotni aventinski strani. Sicer je bil cirkus verjetno še vedno malo več kot steza skozi okoliške kmetije. V tistem času so morda območje osušili, a so lesena stojala in sedeži pogosto zgnili in so jih ponovno zgradili. Obračalni stebri (metae), ki so bili izdelani iz treh stožčastih kamnitih stebrov, so bili morda najstarejši stalni objekti v cirkusu; odprt kanal za odvodnjavanje med stebri bi služil kot ločilna pregrada. Etruščanske grobnice s slikami dirk z vozovi nudijo možen model sedenja za to najzgodnejšo fazo; plemeniti sponzorji in drugi dostojanstveniki sedijo na dvignjenih stojnicah, skupaj s tendo. Plebejci stojijo ali sedijo spodaj na tleh. V zgodnjem Circusu Maximusu je nagnjena tla omogočila možnost, da bi se zgodaj začelo razdeljevanje sedežev; kot je Ovid predstavljal v svojem poročilu o prvi Consualia– za poznejše sponzorje in dobrotnike zamenjajo z lesenimi sedeži. Glej Humphrey, str. 65–66, 68–69; za zgodnje "metae" in možni kanal kot osrednjo delilno oviro, glej povzetek na str. 292–3..
Obdobje republike Sponzor iger (latinsko editor) je po navadi sedel ob podobah udeleženih bogov, na vidnem, povišanem stojalu (pulvinar), toda sedeži na obodu proge so nudili najboljše, najbolj dramatične bližnje posnetke. Leta 494 pr. n. št. (zelo zgodaj v republiki) so bile diktatorju Maniju Valeriju Maksimu in njegovim potomcem dodeljene pravice do kurulskega stola (sella curulis) na jugovzhodnem zavoju, ki je nudil odličen pogled na navdušenje in potek dirke. V 190-ih letih pr. n. št. je bila zgrajena kamnita stranska tribuna izključno za senatorje. Livy has the plebs seated "promiscuously" (antea in promiscuo spectabant) up to then: see Humphrey, 70.
Stalna lesena startna vrata so bila zgrajena leta 329 pred našim štetjem. Bile so zaprte, svetlo pobarvane Livy, Ab Urbe Condita, 8.20.1, in postavljene tako, da so bile izenačene razdalje od vsakega začetnega mesta do osrednje pregrade. Teoretično bi lahko namestili do 25 štirivpreg z vozom (kvadriga), toda ko so uvedli ekipne dirke, so te razširili in njihovo število zmanjšali. Do pozne republikanske ali zgodnje cesarske dobe je bilo dvanajst startnih vrat. Njihova razdelitev je imela spredaj hermo, ki je služila kot zaustavljalec vzmetnih vrat, tako da je bilo lahko dvanajst lahkih, štirivpreg ali dvovpreg z vozovi istočasno sproščenih na stezo. Startna mesta so bila izžrebana, različne ekipe pa so bile prepoznane po barvah. Vozili se je sedem krogov na dirko. Od najmanj leta 174 pred našim štetjem so odštevali z velikimi kiparskimi jajci. Leta 33 pred našim štetjem je bil dodan dodatni sistem velikih bronastih števcev v obliki delfina, ki je bil postavljen precej nad osrednjo delilno pregrado (euripus) za največjo vidljivost. Humphrey, pp. 261–5.
Razvoj cirkusa pod Julijem Cezarjem se je začel okoli leta 50 pr. n. št., podaljšali so sedeže na skoraj celoten krog proge, zaprli startna vrata in procesni vhod na polkrožnem koncu. Procesijski vhod na polkrožnem koncu. pred postavitvijo tamkajšnjega Titovega slavoloka, prevzema večina sodobnih virov. Glej Humphrey, str. 69, 97ff. Trasa je imela približno 621 m v dolžino in 150 m v širino. Med obodom tira in sedeži je bil skopan kanal, da bi zaščitili gledalce in pomagali izprazniti progo. Notranja tretjina sedežev je oblikovala caveao ob progi. Sprednji odseki vzdolž osrednje ravnice so bili rezervirani za senatorje in tiste, ki so bili neposredno za njimi. Zunanji nivoji, dve tretjini vseh, so bili namenjeni rimskim plebejcem in nedržavljanom. Bili so leseni, z lesenimi servisnimi zgradbami in trgovinami pod vhodi. Skupno število sedežev je negotovo, vendar jih je bilo verjetno približno 150.000; Plinijeva ocena 250.000 je malo verjetna. Lesene tribune so bile poškodovane v požaru leta 31 pr. n. št., med gradnjo ali po njej.
Obdobje cesarstva