Zlato steklo ali steklo z zlato folijo je luksuzna oblika stekla, kjer se dekorativni dizajn v zlatih listih zliva med dve plasti stekla. Najprej najdeno v helenistični Grčiji, in je še posebej značilno za rimsko steklo poznega cesarstva v 3. in 4. stoletju našega štetja, kjer so zlato okrašene okrogle skodelice in druge posode pogosto izrezali iz kosov, ki so prvotno krasili in bili cementirani v stene rimskih katakomb, kot grobne oznake za majhne vdolbine, kjer so bila pokopana trupla. Pridobljenih je bilo približno 500 kosov zlata, uporabljenega na ta način. Grig, 204-5; Lutraan, iii and 2 (note also); 8–9 Corning video Celotne posode so veliko redkejše. Mnoge prikazujejo verske podobe iz krščanstva, tradicionalne grško-rimske religije in njenih različnih kulturnih dogodkov, v nekaj primerih pa tudi judovstvo. Druge prikazujejo portrete svojih lastnikov, najboljše pa so »med najbolj živahnimi portreti ohranjeni iz zgodnjekrščanskega obdobja. Gledajo nas z izjemno ostro in melanholično intenzivnostjo« Honour and Fleming, Pt 2, "The Catacombs" at illustration 7.7. Od 1. stoletja našega štetja se je tehnika uporabljala tudi za zlato barvo v mozaikih.
Kot zlato steklo včasih opisujejo različne tehnike. Zwischengoldglas je zelo podobna, vendar sta dve plasti stekla cementirani, ne staljeni. Večinoma prihaja iz Nemčije in Češke iz 18. in 19. stoletja. Verre églomisé praviloma pokriva eno plast stekla, ki je pozlačena (ali prevlečena z drugimi vrstami kovinskih listov) na hrbtni strani, kot se je uporabljala v 19. stoletju. En proces je oživil Jean-Baptise Glomy (1711–1786), od koder je tudi nastalo ime. Oba procesa sta bila uporabljena tudi v starih časih, nemški in francoski jezik pa pogosto uporabljata domače izraze za tisto, kar se v angleščini imenuje "zlato steklo". Zlato rubinasto steklo ali "brusnično steklo" je pravzaprav rdeče barve z dodatkom oksida zlata See the Corning Museum "Glass glossary" entries for all these terms. Zlato-pasovno steklo je še ena starodavna tehnika, opisana v nadaljevanju.
Tehnika Proizvodni proces za zlato steklo je bil težaven in je zahteval veliko spretnosti. Za pozno rimsko steklo je bil najprej majhen okrogel ploski disk, običajno okrog tri do pet centimetrov premera, odrezan od napihane krogle stekla s sploščenim dnom, bodisi iz barvnega ali navadnega stekla. Nato je bil na to nalepljen košček zlatih listov z arabsko gumo. Podoba je bila ustvarjena s strganjem zlatih listov. Glavno posodo, čašo ali skledo so oblikovali s pihanjem in rezanjem, z ravnim dnom enake velikosti kot prvi disk. Nato se je ponovno segrevalo in previdno spuščalo na ploščo z zasnovo, tako da je plosko dno z diskom prekrivalo tako, da so se združili. Celotna posoda je bila nato končno ogreta, da so jo zaključili. Različni zapisi različnih obdobij se nekoliko razlikujejo glede natančnega zaporedja faz in drugih podrobnosti, vendar je postopek v bistvu enak Corning video; see also the Corning Museum "Glass glossary", which appears to somewhat contradict the video..
Večje helenistične steklene sklede naj bi bile oblikovane z uporabo kalupov in ne pihane, saj je celotna skleda podvojena in notranja in zunanja posoda morata biti natančno združeni Williams, 190. Zdi se, da so nekateri od lepših kasnejših medaljonov že od začetka narejeni kot taki, nekateri pa vsebujejo tudi druge pigmente, razen zlata. Ti bolj gladki medaljoni so izkoristili steklo kot matrico za portretne miniature, kar se je izkazalo za zelo učinkovito, ko je preživelo vse alternative, razen dragocenih kovin in graviranih gem. Najverjetneje so bili sprva narejeni tako, da so bili obešeni za razstavljanje ali pa kot nakit v manjših primerih, kot je bil Gennadios, vendar so bili uporabljeni tudi za pogrebne namene in pogosto uporabljajo osnovo modrega stekla. To je nekaj rimskih primerov posod iz Kölna različnih slogov, kjer je nekaj takih, ki so jih imenovali "bočne kapljice", majhni zlati stekleni medaljoni premera 2–3 cm, s slikami, združeni v stene posode. Grig, 204; Lutraan, 3–4 and note, now British Museum; Vickers, 612–613 has the best photos of "blobs"
Poleg rondelov s figurativnimi slikami je bila uporabljena tudi tehnika sendvič taljenja za izdelavo kock – teser - za zlato v mozaikih, za kroglice in podobno. Zlate steklene tesere, vsaj v bizantinskih časih, so imele zelo tanek zgornji sloj stekla, ki je bil verjetno ulit na spodnje steklo z zlepljenim zlatim listom. Tesere so bile narejene v blokih ali "kolačih" in nato narezane na kocke, ki so v primeru zlatega ozadja sorazmerno velike. Zlato ozadje je bilo položeno na zemeljsko rdeče ali rumeno oker ozadje, ki je izboljšalo njihov vizualni učinek. Zdi se, da je večina barv teser narejena lokalno na mozaik, vendar obstaja nekaj razprav o tem ali to velja za zlate tesere. V 11. stoletju se zdi, da je relativno novo krščansko središče v Kijevu uporabljalo zlate tesere izdelane v Konstantinoplu Cormack, 388–391; Grove, 124. Rimska zlata steklena kroglica je bila narejena z uporabo notranje cevi ali palice, na katero je bil zlat zlati list vtavljen. Večja cev je zdrsnila nad to in kroglice so se stisnile. Z lahkoto prepeljane in zelo privlačne rimske zlate steklene kroglice so bile najdene daleč zunaj cesarstva kot v ruševinah Wari-Bateshwar v Bangladešu in krajih na Kitajskem, v Koreji, na Tajskem in v Maleziji.
Zlato pasovno steklo je sorodna helenistična in rimska tehnika, pri kateri se trakovi zlatih listov kot sendvič med brezbarvno steklo uporabijo kot del marmornega učinka v oniksovem steklu. Največ jih najdemo v majhnih stekleničkah za parfume in podobno. Trentinella, Rosemarie. "Roman Gold-Band Glass", Heilbrunn Timeline of Art History, New York: The Metropolitan Museum of Art, 2003
Grobne oznake
Najpogostejša oblika posod v pozno rimskih primerih je bila skleda ali čaša za pitje, ki naj bi bila prvotno družinska darila za poroke, obletnice, novo leto, različne verske festivale in podobno, v nekaterih primerih morda predstavljena ob rojstvu ali krstu. Nobena vrsta posode iz zlatega stekla, ki so bile uporabljene kot oznake grobov, ni preživela v celoti, čeprav je znanih približno 500 odrezanih dna , ker pa imajo številni napise, ki lastnika spodbujajo k pitju, so običajno navedeni kot "kozarci". Vendar so bile rimske čaše za pitje pogosto zelo široke in plitke, redkeje visoke, ravne ali rahlo razširjene oblike, kot so sodobne čaše tipa tumbler. Mozaik v severnoafriških ruševinah Dougga prikazuje dva zajetna sužnja, ki vlivata vino iz amfor v dve plitki skledi, ki ju držita sužnja in čakata na banket. Obe amfori imata napis "ΠΙΕ" in "ΣΗϹΗϹ" v grškem izvirniku za "pit zeses" ('Pijte, dokler živite'), tako pogoste na rimskih steklih in predlagano je bilo, da mozaik prikazuje obliko popolne čaše. by Smith, see Lutraan, 75 and note 197
Na verjetno veliko kasnejšem datumu, morda po desetletjih uporabe, je bila po smrti lastnika glavna posoda brez okrasa odrezana in okrašena tako, da je ostala samo rondel iz zlatega stekla, ki je bil nato uporabljen v katakombah kot grobna oznaka. V mnogih primerih je bila čaša verjetno že zdrobljena v času uporabe, debelo dno z dekoracijo pa je bilo tako ohranjeno za kasnejšo uporabo. Trupla so bila zakopana v katakombe v majhnih vdolbinah, imenovanih loculi, zložena eno nad drugim, večinoma vzdolž ozkih hodnikov, izkopanih iz mehke kamnine in nedvomno je bilo za obiskovalce nujno, da so našli pravo mesto. Lahko so delovali tudi kot pečat na grobu, ker so bili vtisnjeni v malto ali štukaturo, ki so tvorili končno površino stene lokula; na enak način so bili uporabljeni tudi drugi majhni okrasni predmeti. Mogoče jih je bilo obravnavati tudi kot preprečevalce zlih duhov, zlasti v kasnejšem obdobju, ko so portreti svetnikov postali najpogostejši Rutgers, 84–85; Grig, 204–209, and throughout; Beckwith, 25; Honour and Fleming, Pt 2, "The Catacombs" at illustration 7.6; Lutraan, 4–5. S tem lahko pojasnimo zelo neurejeno obrezovanje številnih primerov; primer v Metropolitanskem muzeju umetnosti je še vedno pritrjen na kos malte okrog njegovega roba, kar kaže, da je malta prekrila rob stekla. Grobi robovi naj bi bili večinoma skriti z malto in zagotovili trdnejšo zvezo.
Mnogi kosi zlatega stekla so imeli portrete posameznikov, večinoma poročenih parov, ki so morda vključevali pokojnika, medtem ko so drugi imeli portrete verskih osebnosti, kot so svetniki ali verski simboli. Temu običaju so sledili krščanski, judovski (13 znanih židovskih primerov) in poganski rimljanski. Različni sklopi posnetkov, razen povečanega števila zasebnih portretov, so značilni za slike, ki jih najdemo tudi v katakombah in drugi zgodnjekrščanski umetnosti ter njenem judovskem ekvivalentu iz tega obdobja. Ker se je krščanska umetnost razvila v poznem 4. in 5. stoletju, se njene spremembe odražajo v subjektih in njihovem obravnavanju v zlatem steklu, preden so se prenehale uporabljati katakombe in konča dobava primerov. Weitzmann nos. 503, 507–8, 510 are late examples
Helenistično obdobje Tehnika je bila uporabljena v helenističnem obdobju, helenistični primeri pa so po navadi bolj tehnično ambiciozni kot rimski, s širokimi skodelicami ali kozarci za pitje, okrašeni z obokanimi stranicami v zlatem steklu in izvedeni bolj umetniško. Britanski muzej ima skoraj popolno skledo (zlomljeno, vendar popravljeno) 19,3 cm široko in 11,4 cm visoko, eno od dveh iz grobnice v Canosi v Apuliji, ki sega okoli 270-160 pr. n. št. Večina notranjosti je zelo fino okrašena z lotosovimi in akantovimi motivi, ki so v tem obdobju bolj značilni za zlato steklo kot za modeli s človeškimi liki. Obstaja nekaj drugih skoraj popolnih primerov in precej več fragmentov. Ti deli so običajno dodeljeni Aleksandriji v Egiptu, ki se pogosto obravnava kot izvorno središče luksuznega helenističnega stekla in se omenja kot vir preoblikovanega stekla iz 1. stoletja satirika Marcijala in drugih virov; zdi se, da kaže nilsko pokrajino, čeprav je bila to priljubljena tema tudi drugje. Vendar pa so bili pri iskanju proizvodnje stekla na Rodosu najdeni fragmenti. V opisu, ki izhaja iz 270. pr. n. št. (ki je ohranjen v delih poznejšega pisatelja Ateneja), so omenjena dve posodi, ki sta diachysa (z zlatom v njih) in zelo verjetno izdelana s to tehniko. "Sandwich gold-glass bowl" , British Museum online highlights; Williams, 190. Though textually very similar, these differ over the dating, with the book (2009) saying 210–160 BC and the website (in May 2013) 270–200 BC. Further photos here
Rimsko obdobje
Zlate steklene mozaične tesere se začenjajo uporabljati v domačih mozaikih v 1. stoletju našega štetja, Rim pa je očitno prva lokacija. Še naprej so se uporabljale v antiki in srednjeveških obdobjih vse do danes. Okoli leta 400 se je zlato začelo uporabljati kot barva ozadja za krščanske verske mozaike, kot je bilo v času bizantinskega obdobja.
Za okrašena pozno rimska dela se običajno predpostavlja, da so bila izdelana v Rimu in okoli njega, zlasti v primeru portretov tamkajšnjih prebivalcev, pa tudi v Porenju okoli Kölna in Augusta Treverorum, sodobnem Trierju, ki je bil center za druge luksuzne steklene izdelke, kot so diatretne čaše. Aleksandrija se še vedno štela za glavno središče in iz jezikovne analize napisov je bilo predlagano, da je tehnika in morda dejanski umetniki in obrtniki, od tam dosegla Rim in Nemčijo. Poleg najdb iz Porenja, je bilo v severni Italiji in današnji Madžarski in na Hrvaškem najdenih manjše število odrezanih baz posod.