Fulgencio Batista

Fulgencio Batista Zaldívar (Banes, Holguín, Kuba; 16. januar 1901 - Marbella, Málaga, Španija; 6. avgust 1973), rojen kot Rubén Zaldívar in bolj poznan kot Fulgencio Batista, je bil vojak in kubanski vladar. Izvoljen je bil za predsednika Kube in ji predsedoval med letoma 1940 in 1944, kot diktator pa je vladal na Kubi med letoma 1952 in 1959, ko je bil poražen med Kubansko revolucijo. Na oblast je prvič prišel preko državnega udara leta 1933 poznanega kot »Revuelta de los Sargentos«, ki se je končal z začasno vlado Carlosa Manuela de Céspedesa y Quesade. Takrat se je Batista imenoval za šefa oboroženih sil in si dodelil naslov polkovnika. Prav tako je ustanovil upravni odbor, znan kot »Pentarquía«. Med letoma 1934 in 1940 je obdržal nadzor nad več začasnimi predsedniki, leta 1940 pa je bil s populistično kandidaturoArgote-Freyre, Frank (2006). Fulgencio Batista 1. New Brunswick, N.J.: Rutgers University Press. p. 50. ISBN 0-8135-3701-0 izvoljen za predsednika Kube. Istega leta je sprejel novo ustavo, ki je takrat veljala za naprednoWright, Robert; Wylie, Lana, izd. (2009). Our Place in the Sun: Canada and Cuba in the Castro Era. University of Toronto Press. str. 8. ISBN 978-0-8020-9666-1 in se obdržal na oblasti vse do leta 1944. Ob izteku svojega mandata je živel vZdruženih državah Amerike in se vrnil na karibski otok kot predsedniški kandidat na volitvah leta 1952. Glede na predviden poraz, je povzročil državni udar, ki ga je podprla državna vojska mesece pred volitvami.

Ob vrnitvi na oblast je Batista razveljavil ustavo iz leta 1940 in preklical politične svoboščine, med njimi pravico do stavke. Batista je sklenil zavezništvo z bogatimi kubanskimi posestniki, ki so imeli v lasti največje plantaže sladkornega trsa in tako vladal zastali ekonomiji, ki je povečala prepad med bogatimi in revnimi Kubanci.Historical Dictionary of the 1950s, James Stuart Olson, Greenwood Publishing Group, 2000, ISBN 0-313-30619-2, str. 67–68 Vse bolj skorumpirano in represivno Batistovo vodstvo je pričelo sistematično bogateti z izkoriščanjem kubanskih trgovinskih interesov in sklepanjem dobičkonosnih poslov s severnoameriško mafijo, ki je nadzorovala posle z drogami, prostitucijo in havanskim igralništvom.Havana Nocturne: How the Mob Owned Cuba and Then Lost It to the Revolution, de T. J. English, William Morrow, 2008, ISBN 0-06-114771-0 V poskusu zadušitve naraščajočega nezadovoljstva prebivalstva, ki se je izražalo v obliki študentskih stavk in izgredov, je Batista povečal medijsko cenzuro in zaostril represijo nad komunisti s samovoljnim nasiljem, mučenjem in usmrtitvami, ki so stale življenja približno 20.000 ljudi.Conflict, Order, and Peace in the Americas, Lyndon B. Johnson School of Public Affairs, 1978, str. 121. "The US-supported Batista regime killed 20,000 Cubans"Wickham-Crowley, Timothy P. (1990). Exploring Revolution: Essays on Latin American Insurgency and Revolutionary Theory. Armonk y Londres: M.E. Sharpe. str. 63Guerra, Lillian (2012). Visions of Power in Cuba: Revolution, Redemption, and Resistance, 1959–1971. Chapel Hill: University of North Carolina Press. str. 122 V 50. letih 20. stoletja je Batistov režim prejel finančno, logistično in vojaško podporo Združenih držav Amerike, pod vodstvom Harrya S. Trumana in Dwighta Eisenhowerja.Guerra, Lillian (2010). «Beyond Paradox». V Grandin, Greg; Joseph, Gilbert M. A Century of Revolution. American Encounters/Global Interactions (Durham, NC: Duke University Press). str. 199-238. ISBN 978-0-8223-4737-8.

Med letoma 1956 in 1958 je »Gibanje 26. julij« (Movimiento 26 de Julio), nacionalistično in demokratično gibanje pod vodstvom Fidela Castra, vodilo upor zoper Batistovo represijo z gverilsko vojno med urbanimi in ruralnimi gverilci. Vojna se je končala s porazom diktatorskega režima, v bitki pri Sveti Klari, 1. januarja 1959, pod vodstvom Argentinca Ernesta Che Guevareja. Batista je nemudoma pobegnil z otoka in se nastanil v Dominikanski republiki, ki jo je takrat vodil Batistov zaveznik, Rafael Trujillo. Na koncu je našel azil na Portugalskem, kjer je vladal diktator Oliveira Salazar, umrl pa je 6. avgusta 1973, blizu španskega mesta Marbella.«Batista Dies in Spain at 72». New York Times. 7. avgust 1973.

Otroštvo, mladost in prihod v vojsko Fulgencio Batista se je rodil leta 1901 v Veguiti, kraju v občini Banes, v provinci Holguín in je bil krščen v cerkvi Svete Florentine v Fray Benitu, nekoč provinci Orienta.

Batista je sin Belisaria Batiste in Carmele Zaldívar, Kubancev, ki sta se borila za neodvisnost Kube. Rodil se je v zelo revni družini in je zato že zelo zgodaj v mladosti poprijel za različna dela. Pri dvajsetih je kupil vozovnico za Havano in se leta 1921 pridružil vojski. Od leta 1923 je bil del vaške straže, kjer je dosegel čin narednika-stenografa državnih vojaških sil.

Po padcu vlade generala Gerarda Machada leta 1933, se je oblikovala nova vlada pod vodstvom Carlosa Manuela de Céspedesa y Quesade, a nezadovoljstvo je ostalo prisotno v delu družbe. Skupina vojakov, med katerimi je bil tudi Batista, in nekateri demokratični sektorji so podpisali manifest, v katerem so prosili za izdelavo nove ustave, ki bi nadomestila tisto iz leta 1901 (v kateri se je, med drugim, pojavil tudi amandma Platt).

Državni udar leta 1933

Po Machadovem padcu leta 1933, je Batista prisostvoval v številnih zarotah, ki so dosegle vrhunec v civilno-vojaškem gibanju 4. septembra istega leta. Ustanovljen je bil upravni odbor, imenovan »la Pentarquía« (sestavljen iz 5 članov, eden od njih je bil dr. Ramón Grau). Prav tako je bil del kabineta revolucionar Dr. Antonia Guiterasa Holmesa.

Na predlog Sergia Carba je bil Batista imenovan za poveljnika-šefa vojske, leta 1933. Od leta 1934 do leta 1940 je s trdo roko vodil represijo proti komunističnim in socialističnim gibanjem tovarn sladkorja.

Fulgencio Batista je vse do leta 1939, ko je bil nominiran za predsedniškega kandidata, v sodnih listinah listinah ostal zapisan pod rojstnim imenom Rubén Zaldívar, ko se je tudi ugotovilo, da vpis rojstva Fulgencia Batiste ne obstaja. Pridobitev rojstnega lista z imenom Fulgencia Batiste ga je stala preložitve kandidature in 1000 pesov za plačilo sodnika.Luis Cino (3. 5. 2019). «Rubén el terrible». cubanet.org. Citirano dne: 3. 5. 2019.

Leta 1940 je bila končno oblikovana ustava, pri nastanku katere so sodelovali politiki iz različnih sektorjev, med njimi Carlos Prío Socarrás, Ramón Grau San Martín, Eduardo Chibás in komunisti Blas Roca Calderío y Juan Marinello Vidaurreta.

Predsedstvo (1940-1944) Po odstopu Federica Lareda Burja leta 1940, se je istega leta Batista predstavil kot kandidat socialistično-demokratične koalicije na volitvah in bil izvoljen za predsednika. S svojim mandatom je pričel 10. oktobra 1940. V omenjeni vladi so sodelovali nekateri ministri Ljudske socialistične stranke. 8. junija 1940 je bila sprejeta nova ustava, ki je v kubansko politiko uvedla semiparlamentarizem: predsednik je bil izvoljen na podlagi splošne volilne pravice za obdobje naslednjih 4 let; prav tako je omogočila večji poseg vlade v ekonomijo in vzpostavila sistem socialnega varstva. Industrija sladkorja je bila leta 1939 močno prizadeta zaradi poslabšanja odnosov med Kubo in Združenimi državami Amerike, čeprav je nov sporazum, podpisan 27. decembra 1939 izboljšal situacijo, s ponovno vzpostavitvijo sistema kvot za to industrijo.

Med svojim prvim mandatom je Batista z zavezniki sodeloval v 2. svetovni vojni in razglasil vojno japonskemu imperiju, Nemčiji in Italiji. Leta 1944 so bile razpisane nove volitve, na katerih je bil za predsednika izvoljen Ramón Grau San Martín.

Po koncu predsedstva Leta 1944 je Batista izbral Carlosa SaladrigasaGlej za svojega naslednika, ta pa je bil poražen s strani Graua. Prve mesece nove vlade je Batista posvetil škodovanju Graueve administracije, kar je opazil tudi ameriški veleposlanik, Spruille Braden, ki je zapisal, da Batista povzroča probleme Grauu, še posebej na področju ekonomije.United States Department of State (1944), «Foreign relations of the United States : diplomatic papers, 1944», The American Republics (University of Wisconsin Digital Collections) VII: 910. Citirano dne: 3. 5. 2019.

Po zmagi Graua je Batista odšel v Združene države Amerike, zatrjujoč, da se bo tam počutil bolj varnega. Ločil se je od žene Elise in se leta 1945 poročil z Marto Fernández. Dva od njunih štirih otrok sta se rodila v Združenih državah Amerike. Naslednjih osem let je Batista živel v Waldorf Astoria v New Yorku in Daytona Beachu, na Floridi.American Experience: Fulgencio Batista, PBS

Čeprav iz razdalje, je bil še vedno prisoten v kubanski politiki in izvoljen v senat Kube leta 1948. Ob vrnitvi na Kubo se je z dovoljenjem predsednika Graua odločil ustanoviti stranko »el Partido de Acción Unitaria«. Leta 1948 je bil za predsednika države izvoljen Carlos Prío Socarrás.

Diktatura (1952-1959) Državni udar 1952 Po osmih letih ustavne vlade pod predsedstvi Ramóna Graua San Martína in Carlosa Príoja Socarrása, je bil Batista eden od kandidatov na volitvah leta 1952. Nekatere ankete so ga postavljale na tretje mesto, za Robertom Agramontejem iz levo usmerjene stranke »el Partido Ortodoxo« in Carlosom Hevio iz nacionalistično usmerjene stranke »el Partido Auténtico«. Zaradi tega je štiri mesece pred predvidenimi volitvami, 10. marca 1952, izvedel državni udar na podlagi več slabo upravičljivih razlogov, izkoriščajoč svoje vodstvo v oboroženih silah in s podporo nekaterih političnih sektorjev v državi. Odhajajočega predsednika Carlosa Prío Socarrása je razrešil iz njegove funkcije, odpovedal volitve in se razglasil za začasnega predsednika. Državni udar ni prinesel prelivanja krvi, je pa zato pritegnil pozornost in skrb velike večine prebivalstva.

Fulgencio Batista je povišal plače pripadnikom oboroženih sila in policistom (s 67 pesov na 100 pesov in iz 91 pesov na 150 pesov), sebi je dodelil letno plačo, ki je bila višja od predsednika Združenih držav Amerike (iz 26 400 dolarjev na 144 000 dolarjev, v primerjavi s 100 000 dolarji Trumana), razpustil je kongres in predal zakonodajno oblast ministrskemu odboru, prepovedal pravico do stavke, ponovno vzpostavil smrtno kazen (prepovedana z ustavo iz leta 1940) in suspendiral ustavne pravice.«50 vérités sur la dictature de Fulgencio Batista à Cuba». Opera Mundi (v francoščini). Citirano dne: 3. 5. 2019. Z namenom legitimiranja svoje vlade je Batista 1. novembra 1954 organiziral prirejene volitve, z njim kot kandidatom koalicije med »l Partido Progresista de Acción«, »el Partido de la Unión Radical« in »el Partido Liberal«.Fulgencio Batista y Zaldivar. Respuesta: Prva izdaja. Mehika, Impresa Manuel León Sanchez. 1960. Opozicija se je razdelila na dva dela, tako imenovane abstencioniste in elektoraliste. Abstencionisti so želeli bojkotirati volitve, neodvisno od okoliščin, v katerih bi bile izvedle, medtem ko so elektoralisti iskali določene pravice in zagotovila, da bi lahko prisostvovali na volitvah.Manuel Marquez-Sterling. Cuba 1952–1959: The True Story of Castro's Rise to Power. Wintergreen, Virginia. Kleiopatria Digital Press. 2009. Batista je z izsiljevanjem, ustrahovanjem in prevaro želel na vsak način zmagati na volitvah in s tem povzročil, da so vse politične stranke v državi umaknile svoje kandidature in se pridružile bojkotu abstencionistov. Paterson, Thomas G. (1995). Contesting Castro: The United States and the Triumph of the Cuban Revolution. Oxford University Press. str. 25. ISBN 978-0-19-510120-1. Bivši predsednik Ramón Grau San Martín je izvedel kratko politično kampanjo, ampak se je odmaknil nekaj dni pred volitvami, z obtožbami, da je Batista prevarant in z opozorilom, da so bili njegovi privrženci prestrašeni in podvrženi pritisku. Tako je bil Batista izvoljen s 45,6 % podporo pri 52,6 % udeležbi.

Ekonomija