Mehiška revolucija je bil oborožen spopad, ki se je začel v Mehiki 20. novembra 1910. Predhodnik konflikta je diktatura, znana pod imenom Porfiriato . Porfirio Díaz je v državi izvajal oblast na diktatorski način od 1876 do 1911. Med 35 leti je Mehika doživela izjemno gospodarsko rast in imela veliko politično stabilnost, vendar pa so bili ti dosežki doseženi z visokimi gospodarskimi in socialnimi stroški, ki so jih plačevali nižji sloje družbe in politični nasprotniki Díaza. V prvem desetletju dvajsetega stoletja je izbruhnilo več kriz na različnih področjih nacionalnega življenja, kar odraža naraščajoče nezadovoljstvo nekaterih sektorjev z Díazovo diktaturo. sličica|Francisco I. Madero Ko je Díaz v intervjuju dejal, da se bo ob izteku mandata upokojil, so se politične razmere začele korenito spreminjati. Nasprotovanje vladi je postalo pomembno za stališče, ki ga je izrazil Díaz. V tem kontekstu je Francisco I. Madero izvedel več političnih turnej po državi, da bi oblikoval stranko, ki bi izvolila svoje kandidate na državnem zboru in bi sodelovala na volitvah. Díaz je kot odgovor sprožil novo kandidaturo za predsedstvo, Madero pa je bil aretiran v San Luis Potosí zaradi upora. Medtem ko je bil Madera v zaporu, so bile izvedene volitve, ki so prinesle zmago Díazu.
Franciscu I. Maderu je uspelo pobegniti iz državnega zapora v Združene države. Iz San Antonia (Teksas), 20. novembra 1910, je razglasil načrt San Luisa, ki je pozval k uporabi orožja proti vladi Díaza. Oboroženi konflikt se je začel na severu države in se kasneje razširil na druge dele nacionalnega ozemlja. Ko so uporniki zasedli Ciudad Juárez (Chihuahua), je Porfirio Díaz odstopil in odšel v izgnanstvo v Francijo.
Leta 1911 so potekale nove volitve, na katerih je bil izvoljen Madero. Ob začetku svojega mandata se je razlikoval od drugih revolucionarnih voditeljev, kar je privedlo do upora Emiliana Zapate in Pascuala Orozca proti vladi Madera. Leta 1913 je izbruhnil državni udar, pod vodstvom Felixa Diaza, Bernarda Reyesa in Victoriana Huerta. Vojaški upor, znan kot Decena Trágica, se je končal z umorom Madera, njegovega brata Gustava in podpredsednika Pina Suareza. Huerta je prevzel predsedovanje, kar je povzročilo odziv več revolucionarnih voditeljev, kot so Venustiano Carranza in Francisco Pancho Villa. Po nekaj več kot enem letu boja in po ameriški okupaciji Veracruza, je Huerta odstopil s položaja predsednika in pobegnil iz države.
Od tega dogodka so se razlike med frakcijami, ki so se borile proti Huerti, poglobile, kar je sprožilo nove konflikte. Carranza, vodja revolucije v skladu z načrtom Guadalupe, je pozval vse sile na konvencijo Aguascalientes, da imenujejo vodjo. Na tem srečanju je bil Eulalio Gutiérrez imenovan za predsednika države, vendar so se sovražnosti ponovno začele, ko je Carranza zanemaril sporazum. Potem, so ustavodajalci lahko začeli s pripravo nove ustave in Carranza izvolili za predsednika leta 1917. Boj med frakcijami je bil daleč od konca. Pri preurejanju sil so ubili glavne revolucionarne voditelje: Zapata leta 1919, Carranza leta 1920, Villa leta 1923 in Obregón leta 1928.
Trenutno ni soglasja o tem, kdaj je bilo revolucionarnega procesa zares konec. Nekateri viri pravijo leta 1917, z razglasitvijo mehiške ustave,a, r drugi leta 1920 s predsedovanjem Adolfa de la Huerta nekateri viri pa leta 1924 s predsedovanjem Plutarcom Elíasom Callesom. Obstajajo celo nekateri, ki zagotavljajo, da se je proces podaljšal do 40. let dvajsetega stoletja.
Ozadje mehiške revolucije sličica|Porfirio Díaz Porfirio Diaz, mestic iz Oaxace se je boril na strani liberalne vojske proti konservativnim skupinam. Sodeloval je v francoski intervenciji, Porfirio Díaz je zavzel predsedniški stolček leta 1876. po zmagi na uporu Tuxtepec. Diktaturo je ohranil 31 let.Aunque Manuel González fue presidente entre 1880 y 1884, algunos escritores e historiadores coinciden en que Díaz dictaba en la política nacional (). V zadnjih letih njegove vladavine ni bil Díaz verodostojen in njegovih nasprotnikov je bilo vse več. Utrpeli so namreč več hkratnih kriz na vseh področjih: socialnem, političnem, gospodarskem in kulturnem.
Ekonomsko, socialno in kulturno ozadje V času kolonije so številna mesta ohranila nekaj lokalnih poslopij, imenovanih "ejidos". Lerdski zakon iz leta 1856 je razglasil, da so nepremičnine, zlasti cerkvene in avtohtone skupnosti, neupravičene. Med letoma 1889 in 1890 je vlada Díaza odredila, da občinska zemljišča postanejo zasebna. Nove lastnike, ne navajene na zasebno lastnino, so prevarali posamezniki ali uradniki. Posledično je bil velik del avtohtonega prebivalstva brez lastne posesti in se je moral zato zaposliti na bližnjih haciendah. 51% podeželskega prebivalstva je imelo le malo zemlje in večina je bila odvisna od sosednjih haciend. Poleg tega so bili zakoni in nacionalni položaj naklonjeni lastnikom haciend, saj so bili edini, ki so takrat imeli dostop do kredita in namakalnih projektov. Mala mesta in neodvisni kmetje so bili prisiljeni plačevati zelo visoke davke. Ta situacija je močno vplivala na kmetijsko gospodarstvo, saj so haciende imele velike neobdelane dele in so bile manj produktivne kot manjša poslopja..
Še ena od posledic razmejitve zemlje in delitve avtohtone komunalne zemlje je bila ta, da so se nekateri uprli vladi. V konfliktih, ki so se zgodili v poznem devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju, so bili glavna plemena: Maji, Tzotziles, Coras, Huichols in Rarámuris. Najbolj trajni konflikti so bili tisti v Yucatanu, Quintani Roo in Sonori . Sprejeli so politiko deportacije, Yucatan in Quintana Roo sta bili glavni destinaciji.. Na severu je Díazova vlada nasilno zatrla pleme Yaquu in jih deportirala na jug države. Vrhunski trenutek proti tej skupini se je zgodil leta 1908, ko je bilo med četrtino in polovico njegovega prebivalstva poslanih na plantaže henequen v Yucatanu. Na koncu naj bi te etnične skupine sodelovale z revolucionarnimi silami.
V začetku 20. stoletja se je v Mehiki začelo izkoriščanje surovin: nafta, koncesije pa so bile podeljene tujim podjetjem, kot sta Standard Oil in Royal Dutch Shell.. Ta proces je končno pripeljal državo do industrijske preobrazbe. Tuji investitorji, ki so bili zaščiteni s strani vlade, so vlagali v industrijo in izkoriščanje surovin. Rudarstvo se je povečalo, tekstilna industrija pa je bila posodobljena, kar je razvilo tudi železniški sistem. Do leta 1910 je obstajalo že 24 000 km železniških prog.
Leta 1907 v Združenih državah in Evropi izbruhne močna mednarodna kriza, ki je povzročila upad izvoza, povečanje uvoza in opustitev posojil industrijalcem. Razmere so sprožile močno brezposelnost, poleg tega pa se je zmanjšal tudi preostali dohodek.
Suša, ki se je zgodila med letoma 1908 in 1909, je prizadela kmetijsko proizvodnjo. tako da so morali uvoziti koruzo v vrednosti kar 27 milijonov pesov.. To pa je prizadelo kar precejšen del prebivalstva, saj je bila koruza del prehrane 85 % prebivalstva.
Posledično zmanjšanje gospodarske aktivnosti države je drastično zmanjšalo državne prihodke. Ta problem so poskusili rešiti s povečanjem davkov in davčne osnove, ki je prizadela člane srednjega razreda, tako mesta kot podeželja, pa tudi pripadnike višjega razreda.
Na splošno je gospodarska kriza močno diskreditirala predsedniško podobo.
Socialno ozadje sličica|Vstaja v mestu Cananea Med vlado Díaza so obstajala številna veleposestva; kar 80 % mehiškega prebivalstva je bilo odvisno od podeželske plače na podeželju. Poleg tega so v teh krajih trgovine z živili imele prakso, da so delavcem plačali z živili. Ta sistem je delavcem omogočil, da dosežejo tako visoko posojilo, da so bili zadolženi za vse življenje.
Zakoni naroda so se redko uporabljali v haciendah, kjer so delavci veljali za sužnje ali lastnino, to je bila nekakšne vrste oblika fevdalizma. Na podeželju je delovala policijska skupina, Cuerpo de Rurales, zadolžena za "varovanje miru", običajno z brutalnimi metodami.
V mestih, od leta 1906, so se začela pojavljati številna gibanja delavcev - stavke Cananea in Rio Blanco - ki bi jih morala vlada zatreti z uporabo vojaške sile..
Več intelektualcev se je borilo za zaščito pravic delavskega razreda, kot so na primer: Lázaro Gutiérrez de Lara, Práxedis G. Guerrero, Juan Sarabia in Ricardo Flores Magón, ki je spodbujal delavska gibanja v Cananei in Río Blancu. Eno od sredstev komunikacije te linije je bil časopis Regeneración, ki se je pojavil leta 1900.. Gibanje, ki so ga vodili ti in drugi intelektualci, je bilo precej zapleteno, ker je imelo korenine v različnih miselnih tokovih, od razsvetljenstva do pozitivizma. Brata Flores Magón sta postala izjemno radikalna, potem ko sta bila izgnana iz mehiškega ozemlja.. Leta 1908 so poskušali napasti državo s severa, čeprav ta upor ni imel večjih posledic, kar pa je povzročilo njegov upad.
Kulturno ozadje Od začetka stoletja so začeli dvomiti v pozitivizem - ideologija, ki je zadržala skupino na oblasti, kar je privedlo do diskreditacije socialnega darvinizma . Takrat je večina avtohtonskih prebivalcev začela zahtevati večjo udeležbo pri odločanju, poleg tega pa se skupina " znanstvenikov " ni več štela za prirojeno superiorno ali edino sposobno, ki lahko vodi vlado.
Politično ozadje sličica|Ameriški novinar James Creelman Politični sistem Díazove vlade je utrpel hudo krizo zaradi staranja predsednika in njegove 'klike', splošno znane kot " Znanstveniki " - to je bil ekskluziven sistem, v katerem mlajše generacije niso mogle sodelovati. Po drugi strani je bil Díazov politični sistem zasnovan na ravnotežju moči med njegovo bližnjo skupino in na drugi strani privrženci Bernarda Reyesa, znani kot "Reyistas". Glavno vprašanje pa je bilo nasledstvo predsednika, saj je bil že v letih. Tako so Znanstveniki zmanjšali politično moč Reyistas, ki so potem postali člani opozicije. Ta odločitev je povzročila tudi koncentracijo politične in gospodarske moči v več regijah, kot so Chihuahua, Morelos in Yucatan, kar je povzročilo nezadovoljstvo.
Leta 1908 so se politične razmere v državi začele krhati, ko je 18. februarja istega leta vodil intervju James Creelman, poročevalec iz revije Pearson's Magazine, s tedanjim predsednikpm Mehike..
Vtem intervjuju je Díaz zagotovil: ''Potrpežljivo sem čakal na dan, ko bo mehiško podeželje pripravljeno, da na vsakih volitvah izbere in zamenja svojo vlado brez nevarnosti oboroženih revolucij in brez oviranja napredka države. Mislim, da je ta dan prišel.''
Od tega trenutka so se po vsej državi začeli oblikovati različni klubi proti ponovni izbiri vlade. V državi Coahuila se je pojavila tudi knjiga Predsedniško nasledstvo leta 1910, v kateri Francisco I. Madero analizira mehiške politične razmere in hkrati kritizira vlado Diaza, čeprav zmerno in pozitivno.
Po Creelmanovem pogovoru s predsednikom Díazom in pojavom Maderove knjige se je pojavilo več političnih strank, nekatere v korist sedanje vlade in druge proti njej.. Med njimi je bila Demokratična stranka (v kateri so med drugim sodelovali Benito Juárez Maza in Manuel Calero) in Reyistas (podporniki generala Bernarda Reyesa ), ki so ustanovili Klub narodnih suverenosti..
Na koncu se je Díaz ponovno odločil kandidirati za predsednika, skupaj z Ramónom Corralom za podpredsednika. sličica|310x310_pik|Turneje Madera Po izjavi Diaza v intervjuju s Creelmanom je objavil knjigo, v kateri je analiziral politične razmere in hkrati kritiziral Díazovo vlado. Številni bivši Reyistas so se pridružili protirelekcionističnemu gibanju. Nekaj pomembnih osebnosti, ki so se pridružile temu gibanju, so bili Venustiano Carranza, Francisco Vázquez Gómez, Luis Cabrera in José M. Maytorena..