Atos (grško , Áthos) je gora in polotok v severovzhodni Grčiji in pomembno središče vzhodnega pravoslavnega meništva. Je avtonomna entiteta znotraj Grške republike. Na Atosu je dvajset glavnih samostanov pod neposredno jurisdikcijo carigrajskega ekumenskega patriarha.

Goro Atos Grki imenujejo Sveta gora (, Hágion Óros), entiteto pa Atoška država (, Athoniki Politia). V drugih državah s pravoslavno tradicijo uporabljajo imena, ki so prevod grškega imena. Srbi in Bolgari jo imenujejo Света гора, Sveta gora, Rusi Святая гора, Svjataja gora, Gruzijci pa მთაწმინდა, mtats’minda. V klasičnem obdobju se je gora imenovala Atos, polotok pa Akté ().

Polotok Atos je bil naseljen od antike. Znan je predvsem zaradi skoraj 1800 letne neprekinjene prisotnosti kristjanov in dolge samostanske tradicije, ki se je začela v bizantinskem obdobju, najkasneje okoli leta 800. Na polotoku je zdaj okoli 2000 menihov iz Grčije in številnih drugih pravoslavnih držav, vključno z Romunijo, Moldovo, Gruzijo, Bolgarijo, Srbijo in Rusijo. Menihi živijo asketsko, odmaknjeno od zunanjega sveta. Atoški samostani posedujejo bogate zbirke dobro ohranjenih predmetov, redkih knjig, starih dokumentov in umetnin izjemne zgodovinske vrednosti. Atos je od leta 1988 na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Kot del Grčije je hkrati del Evropske unije in pred tem Evropske skupnosti, vendar ima poseben status in svojo jurisdikcijo, potrjeno na pristopnih pogajanjih Grčije za vstop v Evropsko skupnost. Vodstvo meniške države ima pooblastila, da samo odloča o pretoku ljudi in dobrin na svojem ozemlju, na primer da lahko na njeno ozemlje vstopijo samo moški.

Geografija thumb|levo|Polotok Atos Polotok Atos je na najvzhodnejši krak večjega polotoka Halkidika v grški regiji Osrednja Makedonija, ki sega okoli 50 km daleč v Egejsko morje.Robert Draper. "Mount Athos". National Geographic magazine, december 2009. Arhivirano 11. avgusta 2011 na Wayback Machine. Širok je od 7 do 12 km in ima površino 335,6 km2. Gora Atos je visoka 2033 m in ima zelo gozdnata strma pobočja.

Morje okoli polotoka, zlasti ob njegovem rtu, je nevarno za plovbo in je bilo prizorišče več brodolomov: leta 492 pr. n. št. je perzijski kralj Darej I. izgubil 300 ladij pod poveljstvom generala Mardonija,Herodot. Histories, book VI ("Erato"); Aeschylus. The Persians. leta 411 pr. n. št. pa so 50 ladij pod poveljstvom admirala Epikleja izgubili Špartanci.Diodorus Siculus. Bibliotheca historica XIII 41, 1–3.

Atos je kljub temu, da je dostopen s kopnega, v praksi dostopen samo po morju. Če dopušča vreme, tja vsak dan plujeta trajekta Agios Panteleimon (iz Uranopolisa) in Axion Estin (iz Dafnie). Oba imata nekaj vmesnih postaj pri samostanih na zahodni obali polotoka. Do Atosa pluje tudi nekaj hitrih ladij, ki nimajo vmesnih postaj. Do samostanov na vzhodni obali pluje trajekt iz Ierissosa.

Dostopnost Dnevno število obiskovalcev Atosa je omejeno. Vsi obiskovalci morajo dobiti posebno dovoljenje s časovno omejeno veljavnostjo. Na ozemlje, ki ga menihi imenujejo »Vrt device Marije«, imajo vstop samo moški.Athonite monasticism at the dawn of the third millennium. Pravmir Portal, september 2007. Pri vstopu imajo prednost pravoslavni verniki. Stalni prebivalci polotoka so lahko samo moški pravoslavne veroizpovedi, starejši od osemnajst let, menihi ali delavci.

Zgodovina Antika thumb|250px|levo|3D model Atosa thumb|250px|levo|Imaginarni pogled na Aleksandrov spomenik, ki ga je predlagal Dinokrat; Johann Bernhard Fischer von Erlach, gravura, 1725

V grški mitologiji je bil Atos eden od gigantov, ki so med gigantomahijo izzvali grške bogove. Atos je proti Pozejdonu vrgel ogromno skalo, ki je padla v Egejsko morje in postala gora Atos. Druga različica zgodbe pravi, da je Pozejdon uporabil goro za pokop poraženega giganta.

Homer omenja Atos v Iliadi.Homer. Ilada 14, 229. Herodot piše, da je med perzijsko invazijo na Trakijo leta 492 pr. n. št. perzijsko ladjevje pod poveljstvom generala Mardonija med pristajanjem na gori Atos zaradi močnega severnega vetra doživelo brodolom in izgubilo 300 ladij in 20.000 mož.Herodotus. Histories 6, 44. Herodot polotok imenuje Akte in pravi, da so na njem naseljeni Pelazgi z otoka Lemnosa. Omenja tudi pet njihovih mest: Sane, Kleonai, Tisos, Olofiksis in Akrotoon.Herodotus. Histories 7, 22. Strabon omenja mesti Dion in Aktotoi.Strabon. Geography 7,33,1. Na polotoku je bila tudi kolonija Eretria. V klasičnem obdobju je bilo ustanovljeno še najmanj eno mesto: Akantos. Nekatera mesta so kovala svoj denar.

Polotok je bil vmesna postaja med invazijo Kserksa I., ki je tam preživel tri leta.Warry, J. (1998). Warfare in the Classical World. Salamander Book Ltd., London. str. 35. Perzijci so leta 483 pr. n. št. preko zemeljske ožine skopali Kserksov kanal, ki je omogočil prehod njegovega invazijskega ladjevja. Po smrti Aleksandra Velikega je arhitekt Dinokrat nameraval goro Atos preoblikovati v ogromen Akeksandrov kip.

Kasnejša zgodovina polotoka je zaradi pomanjkanje virov malo znana. Arheologi do zdaj še niso odkrili mest, ki jih omenja Strabon, in domnevajo, da so bila opuščena, ko so na polotok malo pred 9. stoletjem začeli prihajati menihi.Kadas, Sotiris. The Holy Mountain (v grščini). Athene: Ekdotike Athenon. str. 9. ISBN 960-213-199-3.

Zgodnje krščanstvo Po atoškem izročilu je blažena Devica Marija v spremstvu sv. Janeza Evengelista plula iz Joppe na Ciper, da bi obiskala Lazarja Betanijskega. Veter je ladjo odpihnil na takrat poganski Atos, kjer je bila prisiljena zasidrati se v bližini pristanišča Klement ob sedanjem samostanu Iviron. Marija se je izkrcala in, očarana z divjo lepoto gore, goro blagoslovila. Nato je prosila Sina naj to postane njen vrt. Zaslišala je glas, ki ji je rekel: "Naj bo to mesto tvoja dediščina in tvoj vrt, paradiž in zveličanje za tiste, ki iščejo odrešitev". V tistem trenutku je bila gora posvečena kot vrt matere božje in nedostopna za vse druge ženske.

Zgodovinski dokumenti o antični gori Atos so zelo redki. Zanesljivo je le to, da so bili menihi tam že v 4., morda celo v 3. stoletju. Med vladanjem Konstantina I. (324-337) so tam živeli pogani in kristjani. Med vladanjem Julijana Odpadnika (361–363) so bile cerkve na Atosu porušene, kristjani pa so se skrivali po gozdovih in nedostopnih krajih.Speake 2002, str. 27.

Med vladanjem Teodozija I. (379–395) so bili porušeni poganski templji. Leksikograf Hezihij Aleksandrijski trdi, da ja na Atosu še v 5. stoletju stal kip Atoškeg Zevsa. Po arabski zasedbi Egipta v 7. stoletju je mnogo pravoslavnih menihov iz Egiptovske puščave iskalo nek drug miren kraj. Nekateri so prišli na polotok Atos. Stari dokumenti pričajo, da so menihi zgradili "lesene koče s slamnato streho ... in nabirali sadje z divjih dreves, da so nekako preživeli".Biography of Saint Athanasius the Athonite.

Bizantinsko obdobje: prvi samostani thumb|250px|Bizantinski stražni stolp samostana Ksiropotam Letopisca Teofan Spovednik (konec 8. stoletja) in Georgij Kedren (11. stoletje) sta zapisala, da je bil izbruh vulkana Tera viden z gore Atos, kar kaže, da je bil Atos takrat naseljen. Zgodovinar Jožef Genezij omenja, da so se menihi z Atosa udeležili Drugega nicejskega koncila leta 787. Po bitki za Tasos leta 829 je bil Atos nekaj časa zapuščen zaradi uničujočih pohodov Saracenov s Krete. Okoli leta 860 je na Atos prišel slavni menih Eftimij Mlajši.Kazhdan, Alexander P., ur. (2005). Euthymios the Younger. The Oxford Dictionary of Byzantium. doi: 10.1093/acref/9780195046526.001.0001/acref-9780195046526-e-1828 ISBN 978-0-19-504652-6. Pridobljeno 15. marca 2017. Okoli njegovega bivališča, morda pri Krya Nera, je bilo zgrajenih veliko koč. Med vladanjem cesarja Bazilija I. Makedonca je Bazilij Spovednik, bivši škof Krete in kasneje Soluna, zgradil majhen samostan na mestu sodobnega pristanišča hilandarskega samostana. Dokument iz leta 833 priča, da je kmalu za njim nek Ioannis Kolovos zgradil samostan v Megali Vigli.

Cesar Bazilij I. je leta 885 z zlato bulo razglasil Sveto goro za mesto menihov in prepovedal naseljevanje laikov, kmetov in živinorejcev. Cesarski odlok cesarja Leona VI. Modrega, izdan leto kasneje, omenja sedež sveta starešin (gerondes), kar pomeni, da so imeli menihi že pred tem nakakšno upravo. Leta 887 je nekaj menihov Leonu Modremu očitalo, da samostan vedno bolj raste in zato izgubljajo svoj mir.

Dokument iz leta 908 dokazuje obstoj protosa, predstojnika meniške oskupnosti. Leta 943 so bile natančno začrtane meje meniške države. Znano je, da je bil glavno mesto in sedež uprave Karies. Imenoval se je "Megali mesi lavra" (Veliki centralni zbor). Leta 956 je bilo samostanu Ksiropotam z odlokom dodeljeno 94 hektarjev zemlje, kar pomeni, da je bil že precej velik.

thumb|left|200px|Bizantinski cesar Nikifor II. Fokas thumb|200px|Atanazij Atoški

Leta 958 je na Atos prišel menih Atanazij Atoški, ki je leta 962 je v Kariesu zgradil osrednjo cerkev "Protaton". Naslednje leto je s pomočjo svojega prijatelja, cesarja Nikiforja II. Fokasa, ustanovil samostan Velika lavra, ki je še vedno največji in najpomembnejši od dvajset obstoječih samostanov. Samostan je v naslednjih stoletjih užival zaščito bizantinskih cesarjev in zelo napredoval in obogatel.Fine, John (1987). The Late Medieval Balkans. University of Michigan Press. str. 381. ISBN 978-0-472-10079-8.

V 11. stoletju je Atos gostoval srbskega in ruskega meniha Skribesa. Ruski menihi so se na Atosu prvič naselili v 1070. letih v samostanu Ksilorgu (zdaj skit Bogorodica). Leta 1089 so se preselili v samostan Pantelejmon, srbski pa so prevzeli Ksilorgu. V letih 1100 do 1169 je samostan Panteleimon propadal in ruski menihi, kolikor jih je še ostalo, so se preselili k srbskim Ksilorgu. Leta 1169 so Srbi dobili samostan Pantelejmon in ga delili z Rusi do leta 1198, ko so se Srbi preselili v Hilandar. Slednji je postal središče srbskega meništva. Rusi so ostali v Pantelejmonu, ki je od takrat znan kot Rosikon.

Po četrti križarski vojni na začetku 13. stoletja je bilo na ozemlju propadlega Bizantinskega cesarstva ustanovljeno katoliško Latinsko cesarstvo. Menihi z Atosa se se zaradi pritiska novih oblastnikov pritožili papežu Inocencu III. in zahtevali njegovo posredovanje. Takšno stanje je trajalo do obnovitve Bizantinskega cesarstva. V 14. stoletju so polotok izropali katalonski najemniki. V istem stoletju se je zgodill tudi verski spor zaradi isihazma, ki so ga prakticirali na gori Atos in ga je zagovarjal Gregorij Palamas. Konec leta 1371 ali na začetku leta 1372 so Bizantinci obranili prvi turški napad na Atos.

Srbsko obdobje thumb|200px|Car Stefan Dušan

Srbski mogotci iz dinastije Nemanjić so samostanom na Atosu ponudili finančno pomoč. Nekateri so celo romali tja in postali menihi. Štefan Nemanja in njegov sin, nadškof Sveti Sava, sta leta 1198 pomagala zgraditi samostan Hilandar.100 najznamenitijih Srba. Serbian Academy of Sciences and Arts. 1993. ISBN 86-82273-08-X.Mileusnić 2000, str. 38.

Gora Atos je bila od leta 1342 do 1372 pod srbsko upravo. Cesar Štefan Dušan je veliko doniral vsem samostanom na Atosu. Iz njegove darovnice samostanu HilandarKomatina, Ivana. Povelja cara Stefana Dušana manastiru Hilandaru. SSA 13 (2014). je razvidno, da je samostanu prepustil neposredno oblast nad veliko vasmi in cerkvami, vključno s cerkvijo sv. Nikolaja v Dobrušti v Prizrenu, sv. Nadangelov v Štipu in sv. Nikolaja v Vranju z okoliško zemljo in posestmi. Velike posesti in donacije je dal tudi puščavnikom sv. Sabasa in cerkvi sv. Nadangelov v JeruzalemuSerbian Church in History. atlantaserbs.com. in številnim drugim samostanom. Dušan je bil edini srednjeveški srbski vladar, ki je veliko časa preživel na Atosu in nekaj časa z njega celo vladal. Leta 1347 sta z ženo na Atosu preživela devet mesecev. Dušanova soproga, cesarica Jelena, je bila ena od redkih žensk, ki so ji dovolili vstopiti in živeti na Atosu.Veselin Ostojin, Jasmina Marić. Srpsko Nasledje . srpsko-nasledje.rs.