Dediščinski jezik (ang. heritage language) je jezik, ki se ga govorec nauči govoriti v družinskem krogu kot otrok, ampak ga zaradi vpliva drugače jezičnega okolja nikoli ne razvije do konca.
Govorimo lahko tudi o govorcih družinskega oz. domačega jezika. Praviloma so govorci dediščinskega jezika dvojezični (bilingvisti), dediščinski jezik pa je njihov materni jezik. Razvije se pri govorcih, katerih starši so se preselili v drugo državo, kjer govorijo jezik, različen od otrokovega maternega jezika, pri tem pa je lahko tuje govoreči eden od staršev ali pa oba. Sem sodijo tudi jeziki manjšin, ki se ohranjajo kljub dominantnosti drugega, tujega jezika, ki je jezik okolja (npr. slovenski jezik v Argentini, Italiji ter drugod, kjer slovenščina obstaja kot jezik manjšine; karelski jezik v Republiki Kareliji, kjer v vseh sferah družbenega življenja sicer prevladuje ruščina).
Definicija Obstajajo različne definicije dediščinskega jezika. V splošnem ta termin opisuje jezik manjšin oziroma jezik, ki ni jezik večine.
Ameriška jezikoslovka Maria Polinsky dediščinski jezik definira kot zadnjo točko dvojezičnosti, ko pride do preloma v komunikaciji med starši in otroki. Če se družina preseli v drugo državo, so otroci kljub vsemu najprej izpostavljeni jeziku, ki ga govori družina. Ko se začne otrok vključevati v družbo (npr. ko začne obiskovati vrtec ali šolo), je izpostavljen jeziku okolja, na neki točki postane dvojezičen oziroma bilingvističen. Postopoma se kot dominantni jezik uveljavlja jezik okolja, materni jezik pa (ne glede na trud staršev ohraniti le-tega) postaja vse šibkejši, tako da se celo doma otrok začne pogovarjati v jeziku okolja. Običajno se starši še vedno želijo z njim pogovarjati v maternem jeziku in pride do prelomne točke v komunikaciji. Zadnjo stopnjo te dvojezičnosti Polinsky imenuje dediščinski jezik.
Pri tem je potrebno opozoriti, da Polinsky razlikuje pojme materni jezik, dediščinski jezik in dominantni jezik. Materni jezik je po njeni definiciji jezik, kateremu je otrok izpostavljen najprej in v stiku z dominantnim (ki ga definira kot jezik okolja) prehaja v dediščinski jezik. Njene teorije izhajajo iz prepričanja, da dvojezičnost (bilingvizem) v idealni formi ne more obstajati, saj je nemogoče znati dva jezika enako dobro oziroma vedno eden izmed jezikov postane dominanten. Slednjega naj bi ljudje uporabljali pri štetju ter v stresnih situacijah.
Problem pri definiranju se pojavi, ko se lahko govorci istega dediščinskega jezika v istem drugače govorečem okolju razlikujejo po znanju tega jezika in so prav tako vsi uvrščeni med govorce dediščinskega jezika. Tako lahko nekateri govorci zelo učinkovito uporabljajo dediščinski jezik, drugi ga lahko razumejo, a ga ne znajo govoriti, nekateri pa ga niti razumeti ne morejo in so z jezikom povezani le preko kulturne povezave.
Tudi v slovenščini se pojavljajo razlikovanja v terminologiji. Mlajši govorci, govorci t. i. poldruge (tisti, ki so se skupaj s starši preselili) in druge (ki so bili rojeni v tuji državi) generacije so v angleščini imenovani heritage speakers, v slovenščini pa so to govorci družinskega oz. domačega jezika (članek sklic) ali govorci dediščinskega jezika.
Značilnosti dediščinskega jezika Dediščinski jezik se, za razliko od dominantnega jezika govorca, pojavlja navadno v ustni formi in je omejen na komunikativnopragmatične vsakdanje situacije. V njem so prisotne slovnične posebnosti, teži k bolj eksplicitnemu izražanju semantičnih odnosov in ne pozna stilskih različic.
Po raziskavah na slabljenje maternega jezika vpliva starost, pri kateri je otrok izpostavljen jeziku okolice. Izkazalo se je, da kasneje kot je otrok izpostavljen dominantnemu jeziku, manj možnosti je, da bo izgubil zmožnost govoriti v dediščinskem (maternem) jeziku.
Na vprašanje, zakaj govorci dediščinskega jezika govorijo »drugačen« jezik kot materni govorci tega jezika, obstaja kar nekaj teorij.
Veliko raziskovalcev dediščinskega jezika proces usvajanja tega jezika imenuje kot »nepopolno usvajanje«. Silvina Montrul pravi, da otroci običajno še niso dovolj stari, da bi dosegli nivo jezika naravnega govorca, preden so izpostavljeni dominantnemu jeziku. Pojem attrition (oslabitev) definira kot krčenje jezikovne kompetence, ki se zgodi naknadno, potem ko je govorec ta jezik že obvladal na stopnji naravnega govorca. Prav to naj bi se zgodilo pri govorcih dediščinskega jezika.
Diego Pascual in Jason Rothman pa na usvajanje jezika gledata drugače. Onadva in mnogi drugi raziskovalci so prepričani, da usvajanje dediščinskega jezika ni nepopolno, temveč je popolno in zaključeno, vendar se razlikuje od usvajanja maternega jezika pri enojezičnih govorcih, torej ljudeh, ki so izpostavljeni usvajanju zgolj enega jezika.
Michael Putnam in Liliana Sánchez pa opozarjata, da je pri znanju maternega jezika nujno potrebno upoštevati izpostavljenost otroka maternemu jeziku v drugojezičnem okolju in da je torej znanje maternega jezika odvisno predvsem od tega.
Metode za preverjanje znanja dediščinskega jezika Eden izmed načinov preverjanja znanja dediščinskega jezika in ugotavljanja jezikovne kompetence je hitrost govora. Pri govorcih, katerih dediščinski jezik je ruščina, jezik okolja pa angleščina, so raziskave pokazale, da je hitrost govora povezana s tem, ali govorci v govoru uporabljajo dva slovnična spola ali tri. Če uporabljajo le dva, je to pokazatelj, da imajo probleme pri izražanju težjih slovničnih konstrukcij in se zatorej hitrost njihovega govora upočasni.
Čeprav je to učinkovita metoda, pa nekateri govorci ne želijo govoriti v dediščinskem jeziku. Takrat je učinkovita metoda tudi preverjanje obsega in natančnosti razumevavanja besedja, saj se znanje besed (ponavadi za osnovo vzamejo osnovno listo dvestotih besed) in govorčeva kontrola nad znanjem slovnice pogosto ujemata.
Sodobne raziskave dediščinskega jezika Po Polinsky je v življenju dvojezičnega govorca vedno prisoten dominantni jezik. Pri dediščinskem jeziku je zanimivo to, da je dediščinski jezik tisti, ki ga usvojimo kot prvega, ko pa pride do stika z dominantnim jezikom oziroma jezikom okolja, pa le-ta izriva prvega. Govorci dediščinskega jezika so lahko na povsem različnih stopnjah, od takih, ki bi lahko celo opravili izpit za stopnjo rojenega govorca, do takih, ki maternega jezika praktično ne uporabljajo in ne razumejo. Slednje Polinsky imenuje tudi overhearers, saj so bili v materni jeziki zgolj poslušali, niso pa ga nikoli aktivno govorili. Glede teh govorcev se poraja vprašanje, kako dobro dejansko znajo materni jezik. Iluzija, da veliko razumejo, se pojavi zato, ker materni jezik navadno uporabljajo v jasnih in vnaprej danih kontekstih, kjer je izbir malo (npr. če želijo povedati stavek Rad te imam, babica). Če bi te govorce postavili v okolje, kjer je izbir več in morajo izbirati med podobnimi variantami, bi se pojavile težave.
Raziskave, ki so potekale v ZDA (predvsem na govorcih, katerih materni jeziki so korejščina, ruščina ali španščina, dominantni jezik pa angleščina), so pokazale tri temeljne značilnosti, ki se pojavljajo v vseh dediščinskih jezikih teh govorcev. Kot prvo se v jeziku pojavljajo elementi otroškega govora; razlog za to je, da je usvajanje primarnega jezika prekinjeno v otroštvu. To s tujko Polinsky imenuje fossilization of child language (usvajanje prvin otroškega govora), ki pomeni napako, ki postane navada in jo je težko odpraviti. Takšne napake se največkrat pojavijo pri samostalnikih, saj raziskave kažejo, da se otroci v primerjavi z glagolskim sistemom težje naučijo samostalniškega, ne glede na zapletenost enega ali drugega. Kot drugo so raziskave pokazale neke univerzalne značilnosti, ki so skupne vsem raziskanim dediščinskim jezikom. Kot tretje pa je opazno, da govorci dediščinskih jezikov prenašajo nekatere sestavine iz dominantnega jezika v materni jezik (npr. besedni red).
Pomembnost teh raziskav Polinsky vidi v tem, da nam kot prvo dovoljujejo preverjati hipotezo first in, last out (ki je predstavljena v nadaljevanju), hkrati pa nam dajo možnost vpogleda v delovanje jezikovnega sistema. Namen raziskav je najti univerzalne značilnosti dediščinskih jezikov in pojasniti, kaj gre pri jeziku »narobe« ter zakaj so govorci dediščinskih jezikov na nekaterih področjih šibkejši.
Podobni rezultati raziskav so se pokazali tudi pri ruskih priseljencih v Sloveniji. Pokazalo se je namreč, da otroci veliko hitreje usvajajo jezik okolja kot starši (potrebnih je od 3 do 12 mesecev aktivnega stika z okoljem) in ga tudi raje uporabljajo. Kmalu se pojavi težnja, da bi govorili slovensko tudi s svojimi starši, dvojezičnimi prijatelji in ruskimi učitelji. Zato otroci iz ruskih družin, ki se nikoli niso posebej učili ruskega jezika, dobro obvladajo pogovorno ruščino, imajo pa probleme pri branju in pisanju. Težje razlikujejo tudi med podobnimi variantami za izražanje zaradi pomanjkanja prakse. Tako njihova zmožnost uporabljanja in razlikovanja različnih zvrsti v ruščini ostaja omejena.
Ponovno učenje oziroma poglabljanje znanja dediščinskega jezika Nekateri se želijo ponovno naučiti maternega jezika ali poglobiti njegovo znanje. Učenje oziroma ponovno učenje dediščinskega jezika se razlikuje od učenja jezika kot drugega tujega jezika. Prednosti se pokažejo predvsem pri fonetiki, četudi so bili z dediščinskim jezikom v stiku malo časa.
Le nekatere univerze v ZDA ponujajo možnost učenja jezika (predvsem španščine) za govorce jezika kot dediščinskega. Tako lahko učenci, ki so odraščali ob učenju španščine kot maternega (oziroma dediščinskega) jezika, nadaljujejo z učenjem glede na njihove dotedanje sposobnosti.
V Sloveniji na primer za učenje ruščine kot dediščinskega jezika program ponuja le ena šola, in sicer Ruska šola v Ljubljani, ki ima svoje podružnice v Ljubljani, Kopru in Radovljici.
Teorija "first in, last out" Prvi, ki je zastavil to teorijo, je bil Roman Jakobson. Posebej se je zanimal za raziskovanje razvoja otroškega govora ter slabitev govora ljudi z afazijo. Postavil je hipotezo, da sta ta dva procesa pravzaprav enaka, le da se govor ljudi z afazijo razvija v obratno smer. To je t. i. regression hypothesis (regresivna hipoteza), ki pravi: »The dissolution of the linguistic sound system in aphasics provides an exact mirror-image of the phonological development in child language.« (sln. »Razveljavljanje lingvističnega zvokovnega sistema pri ljudeh z afazijo ponuja zrcalno sliko fonološkemu razvoju otroškega jezika.«).
Jakobsonova hipoteza govori o tem, da jezik, ki ga usvojiš kot prvega, pozabiš zadnjega. Tako naj bi po njegovi teoriji, če bi človek iz kakršnih koli razlogov začel izgubljati jezike, ki jih zna (npr. nesreča, kjer bi človek izgubil spomin ali pa ko človek zaradi starosti izgublja spomin), zadnji ostal prav materni jezik, saj je ta najbolj usidran v nas samih.
Ta teorija je privlačna za mnoge raziskovalce, a kljub temu še ne dovolj raziskana. Potrebno se je zavedati, da je to le hipoteza, ki pa do zdaj še ni dokazana.
Jezikovna odstopanja v ruščini kot dediščinskim jeziku pod vplivom jezika okolja
Ruščina kot dediščinski jezik pod vplivom slovenščine kot jezika okolja Glavna značilnost ruščine kot dediščinskega jezika v slovenskem jezikovnem okolju je predvsem negativni jezikovni prenos oz. interferenca.
Raziskave so pokazale, da govorci lažje razumejo, govorijo in berejo rusko, težje pa jim je pisanje, predvsem upoštevajoč ruski pravopis (npr. uporaba mehkih znakov, razlikovanje med trdimi in mehkimi soglasniki), slovnico in naglasna mesta.
Najpogostejše napake, ki se pojavljajo v ruščini pri govorcih ruščine kot dediščinskega jezika pri pisanju so:
nedosledno zapisovanje redukcije, do katere v ruščini prihaja pri nenaglašenih zlogih v vseh položajih (akanje, npr. *сабака [sabˈaka] (namesto собака ‛pes’) ter ponaglasna redukcija, npr. *лошедей (namesto лошадей ‛konjev’));