Cartagena, mesto znano že od kolonialne dobe kot Cartagena de Indias (špansko: [kaɾtaˈxena ðe ˈindjas], je mesto in glavno pristanišče na severni obali Kolumbije v Karibski naravni regiji. Strateška lokacija mesta med rekama Magdalena in Sinú, ki je bilo ustanovljeno leta 1533, je omogočilo enostaven dostop do notranjosti Nove Granade in postalo glavno pristanišče za trgovino med Španijo in njenim čezmorskim imperijem, s čimer se je njegov pomen uveljavil v zgodnjih 1540-ih. V kolonialni dobi je bilo ključno pristanišče za izvoz perujskega srebra v Španijo in za uvoz zasužnjenih Afričanov po sistemu asiento. To je bilo mogoče braniti pred piratskimi napadi na Karibih.Lance R. Grahn, "Cartagena" in Encyclopedia of Latin American History and Culture, vol. 1, p 581. New York: Charles Scribner's Sons 1996.
Sodobna Cartagena je glavno mesto departmaja Bolívar in je imela 1.028.736 prebivalcev po popisu iz leta 2018, zaradi česar je drugo največje mesto v regiji, za mestom Barranquilla, in peto največje mesto v Kolumbiji. Mestno območje Cartagene je šesto največje mestno območje v državi, za Bucaramango. Gospodarske dejavnosti so pomorska in petrokemična industrija ter turizem.
Sedanje mesto – poimenovano po Cartageni v Španiji – je bilo ustanovljeno 1. junija 1533; vendar naselitev različnih domorodcev v regiji okoli zaliva Cartagena izvira iz leta 4000 pr. n. št. V španskem kolonialnem obdobju je imela Cartagena ključno vlogo pri upravljanju in širitvi španskega imperija. Bila je središče politične, cerkvene in gospodarske dejavnosti.Grahn, "Cartagena" p. 582. Leta 1984 sta bila Cartagena kolonialno obzidano mesto in trdnjava uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine.
Bila je tudi prizorišče bitke pri Cartageni de Indias leta 1741 med vojno Jenkinsovega ušesa med Španijo in kraljevino Veliko Britanijo.
Zgodovina Predkolumbovsko obdobje: 4000 pr. n. št. – 1500 n. št. Zdi se, da je kultura Puerto Hormiga, ki jo najdemo na karibski obali, zlasti na območju od delte reke Sinú do zaliva Cartagena, prva dokumentirana človeška skupnost v današnji Kolumbiji. Arheologi ocenjujejo, da se je okoli 4000 pred našim štetjem oblikovala kultura blizu meje med sedanjimi departmaji Bolívar in Sucre. Na tem območju so arheologi našli najstarejše keramične predmete v Ameriki, ki izvirajo iz približno 4000 let pred našim štetjem. Glavni razlog za širjenje primitivnih družb na tem območju naj bi bila sorazmerno blago podnebje in obilica divjih živali, ki je lovcem omogočala udobno življenje.
Arheološke raziskave datirajo upad kulture Puerto Hormiga in z njo povezanih naselij okoli 3000 pr. n. št. Domneva se vzpon veliko bolj razvite kulture Monsú, ki je živela na koncu kanala Dique blizu današnjih sosesk Cartagene Pasacaballos in Ciénaga Honda na skrajnem severnem delu otoka Barú. Zdi se, da je kultura Monsú podedovala uporabo lončarske umetnosti kulture Puerto Hormiga in da je razvila tudi mešano gospodarstvo kmetijstva in osnovne proizvodnje. Prehrana ljudi Monsú je temeljila predvsem na školjkah ter sladkovodnih in slanovodnih ribah.
Razvoj družbe Sinú v današnjih departmajih Córdoba in Sucre je zasenčil ta prvi razvoj okoli območja Cartagenskega zaliva. Do španske kolonizacije so številne kulture, ki izhajajo iz jezikovnih družin Karib, Malibu in Arawak, živele vzdolž kolumbijske karibske obale. V pozni predkolumbijski dobi je bila Sierra Nevada de Santa Marta dom ljudstva Tayrona, katerih jezik je bil tesno povezan z jezikovno družino Čibča."X Cátedra de Historia Ernesto Restrepo Tirado – El Caribe en la Nación Colombiana" Guerra, Langbaek et al. Ed. Aguilar, Bogotá, 2007. .Allaire, Louis (1997). "The Caribs of the Lesser Antilles". In Samuel M. Wilson, The Indigenous People of the Caribbean, pp. 180–85. Gainesville, Florida: University of Florida. .
Okoli leta 1500 našega štetja so območje naseljevala različna plemena iz karibske jezikovne družine, natančneje poddružina Mocane.
Mocane vasi Karibov okoli zaliva Cartagena so vključevale: na peščenem otoku s pogledom na ocean v današnjem središču mesta: Calamarí na otoku Tierrabomba: Carex na Isla Barú, nato polotok: Bahaire na današnjem Mamonalu, vzhodna obala zunanjega zaliva: Cospique v primestnem območju Turbaco: pleme Yurbaco
Nekatera hčerinska plemena Calamarov so živela v današnji soseski Pie de la Popa, druge podružnice iz Cospique pa so živele na območjih Membrilal in Pasacaballos. Med njimi so po najzgodnejših razpoložljivih dokumentih imeli prednost Kalamari. Ta plemena so, čeprav so bila fizično in administrativno ločena, imela skupno arhitekturo, kot so strukture koč, sestavljene iz okroglih prostorov z visokimi strehami, ki so bile obkrožene z obrambnimi lesenimi palisadami.Eduardo Lemaitre; Historia Extensa de Cartagena de Indias, Ed. Aguilar 1976. Edited before the ISBN system was enforced in Colombia, no reedition.
Prvo srečanje z Evropejci: 1500–1533 Rodrigo de Bastidas je v letih 1500–1501 potoval na Biserno obalo in zaliv Uraba. Ferdinand V. Aragonski je 14. februarja 1504 sklenil pogodbo o potovanju Juana de la Cose (ok. 1450 –1510) v Urabo. Vendar je Juan de la Cosa umrl leta 1510 skupaj s 300 možmi Alonsa de Ojede po oboroženem spopadu z avtohtonimi prebivalci in preden je Juan de la Cosa lahko pridobil območje Urabskega zaliva. Podobne pogodbe so bile leta 1508 podpisane z Diegom de Nicueso za naselje Veragua in z Alonsom de Ojedo za naselje Uraba, »kjer je bilo zlato že pridobljeno na prejšnjih potovanjih«,po Floydu.
Po neuspešnem poskusu, da bi Alonso de Ojeda leta 1506 našel kraj Antigua del Darién in kasnejši neuspešni ustanovitvi San Sebastiána de Urabá leta 1517 s strani Diega de Nicuese, je južna karibska obala postala neprivlačna za kolonizatorje. Raje so imeli bolj znano Hispaniolo in Kubo.
Čeprav je bila kraljeva kontrolna točka za trgovino, je Casa de Contratación (kronska agencija za trgovino Španije) Rodrigu de Bastidasu (1460–1527) dovolila, da ponovno izvede odpravo kot adelantado na to območje, je Bastidas raziskal obalo in na svojem prvem potovanju proti jugu leta 1527 iz Guajire opazil delto reke Magdalene, potovanje, ki se je končalo v zalivu Urabá, kjer so bila propadla prva naselja. De Nicuesa in De Ojeda sta opazila obstoj velikega zaliva na poti od Santo Dominga do Urabá in Panamske ožine, kar je Bastidasa spodbudilo k raziskovanju.
Kolonialno obdobje: 1533–1717 Po pogodbi s kraljico Ivano Kastiljsko je Pedro de Heredia 14. januarja 1533 vstopil v Cartagenski zaliv s tremi ladjami, baržo, 150 možmi in 22 konji. Kmalu je našel zapuščeno vas Calamari. V nadaljevanju do Turbaca, kjer je bil Juan de la Cosa 13 let prej smrtno ranjen, je Heredia vodil celodnevno bitko, preden je priglasil zmago. Heredia se je s pomočjo India Catalina kot vodnika in prevajalca podal na trimesečno raziskovalno odpravo. Aprila 1533 se je vrnil v Calamari z zlatimi predmeti, vključno s 132 funtov težkim ježevcem iz čistega zlata. V kasnejših odpravah je Heredia napadal grobnice in templje kulture Sinú. Njegova vladavina kot guverner Cartagene je trajala 22 let, preden je umrl ob vrnitvi v Španijo leta 1544.
Cartageno je 1. junija 1533 ustanovil španski poveljnik Pedro de Heredia na nekdanji lokaciji avtohtone karibske vasi Calamarí. Mesto je dobilo ime po pristaniškem mestu Cartagena v Murciji na jugovzhodu Španije, kjer je prebivala večina Herediovih mornarjev. Kralj Filip II. Španski je leta 1574 Cartageni podelil naziv mesto (ciudad), leta 1575 pa je dodal »najbolj plemenito in zvesto«.
Zaradi vse večjega pomena mesta kot pristanišča za izvoz perujskega srebra iz Potosija v Španijo je postalo očitna tarča piratov in francoskih korsarjev, ki so jih spodbujale Francija, Anglija in Nizozemska. Leta 1544 je mesto izropalo 5 ladij in 1000 mož pod poveljstvom francoskega gusarja Jean-Françoisa Robervala, ki je izkoristil mesto še brez obzidja. Heredia se je bil prisiljen umakniti v Turbaco, dokler ni bila plačana odkupnina. Obrambni stolp San Felipe del Boqueron je leta 1566 zgradil guverner Anton Davalos. Zaščitil naj bi sidrišče in Bahia de las Animas, vodni pas v Plaza de lar Mar (trenutni Plaze de la Aduana), vendar je imela baterija trdnjave omejen doseg. Nato je francoski pirat Martin Cote leta 1569 udaril s 1000 možmi in preplavil mesto
Nekaj mesecev po katastrofi invazije Cota je požar uničil mesto in prisilil ustanovitev gasilske enote, prve v Ameriki.
Leta 1568 je sir John Hawkins poskušal prepričati guvernerja Martína de las Alasa, naj v mestu odpre sejem, ki bi njegovim ljudem omogočil prodajo tujega blaga. To je bila kršitev španske zakonodaje, ki je prepovedovala trgovino s tujci. Guverner ga je zavrnil. Hawkins je 8 dni bombardiral mesto, vendar ni imel pomembnega vpliva in se je umaknil. Nato je Francis Drake napadel aprila 1586 s 23 ladjami in 3000 možmi. Drake je požgal 200 hiš in stolnico, odšel pa je šele, ko je bila mesec dni pozneje plačana odkupnina.
Španija je nato leta 1586 naročila vojaškemu inženirju Bautisti Antonelliju oblikovanje glavne sheme za obrambo svojih karibskih pristanišč. To je vključevalo drugi obisk Cartagene leta 1594, ko je sestavil načrte za obzidano mesto.
Leta 1610 je bil v Cartageni ustanovljen Sveti urad inkvizicije, palača inkvizicije pa je bila dokončana leta 1770. Obsodbe so bile izrečene na glavnem mestnem trgu, današnjem Plaza de Bolivar, med slovesnostmi Autos de Fe. Zločini pod njeno jurisdikcijo so vključevali krivoverje, bogokletstvo, bigamijo in čarovništvo. Skupno je bilo 767 ljudi kaznovanih, od denarnih kazni, nošenja sanbenita, do dosmrtnega zapora ali celo smrti za pet nesrečnih duš. Inkvizicija je bila ukinjena z osamosvojitvijo leta 1811.
Prve sužnje je pripeljal Pedro de Heredia, da so delali kot macheteros in čistili grmovje. Do 17. stoletja je Cartagena postala pomemben trg sužnjev v Novem svetu, osredotočen na Plaza de los Coches. Evropski trgovci s sužnji so v tem obdobju začeli dovažati zasužnjene ljudi iz Afrike. Španija je bila edina evropska sila, ki v Afriki ni ustanovila postaj za nakup sužnjev, zato se je španski imperij zanašal na sistem Asiento de Negros, monopolna pogodba med špansko krono in različnimi trgovci za pravico zagotavljanja afriških sužnjev kolonijam v Španiji.
Guverner Francisco de Murga je podobno kot v Segovii naredil Notranji zaliv za "nepremagljivo laguno", ki je vključevala utrdbe El Boquerón, Castillo Grande, Manzanillo in Manga. Poleg obzidja, zgrajenega za obrambo zgodovinskega okrožja Calamari, je Francisco de Murga od leta 1631 ogradil Getsemani z zaščitnimi zidovi. To je vključevalo baterijo Media Luna v San Antoniju, ki je bila med bastijonoma Santa Teresa in Santa Barbara, ki je varovala edina vrata in nasip na celino.
Praksa Situado je ponazorjena v višini mestne subvencije med letoma 1751 in 1810, ko je mesto prejelo vsoto 20.912.677 španskih realov.
Napad na Cartageno aprila 1697 med devetletno vojno, ki so ga izvedli sir Bernard Desjean, baron de Pointis in Jean Baptiste Ducasse, je bil za Cartageno hud udarec. Baronove sile so vključevale 22 velikih ladij, 500 topov in 4000 vojakov, medtem ko je Ducassejeve sile sestavljalo 7 ladij in 1200 bukanirjev. Hitro so premagali 30 mož Sancha Jimena de Orozca v utrdbi San Luis de Bocachica. Nato je padel tudi San Felipe de Barajas in mesto je bilo obstreljeno. Ko so bila vrata Media Luna vlomljena in Getsemani okupiran, je guverner Diego de los Rios kapituliral. Baron je odšel po enem mesecu plenjenja (približno 2 milijona livr), Ducasse pa je sledil teden kasneje.