Vihara (sanskrt: विहार vihāra) se običajno nanaša na samostan za budistične menihe (bhikhu, Pali, sanskrt: bhikṣu). Koncept je star in je v zgodnjem sanskrtskem in pali jeziku pomenil kakršnokoli ureditev prostora ali objekta za užitek in zabavo. Ta izraz se je razvil v arhitekturni koncept, ki se nanaša na bivalne prostore za menihe z odprtim skupnim prostorom ali dvoriščem, zlasti v budizmu. Ta izraz najdemo tudi v Ajiviki, hindujski in džainski meniški literaturi, ki se običajno nanaša na začasno zatočišče za potujoče menihe ali nune med letnimi indijskimi monsuni. V modernem džainizmu menihi še vedno potujejo iz mesta v mesto, razen v času deževnega obdobja (čaturmas); izraz vihara se nanaša na njihova potepanja. Gomaṭeśvara sahasrābdī mahotsava darśana, Niraj Jain, Śravaṇabelagola Digambara Jaina Muzaraī Insṭīṭyuśaṃsa Mainejiṅga Kameṭī, 1984, Page 265Tulasī prajñā, Jaina Viśva Bhāratī., 1984, Page 29
Vihara ali dvorana vihara ima bolj specifičen pomen v arhitekturi Indije, zlasti v starodavni indijski skalni arhitekturi. Tu gre za osrednjo dvorano, z majhnimi celicami, ki so z njo povezane, včasih z izklesanimi posteljami. Nekatere imajo svetišče – celo – postavljeno na sredino zadnje stene, ki vsebuje stupo na začetku ali kasnejši kip Bude. Značilne velike lokacije, kot so jame Adžanta, jame Aurangabad, jame Karli in jame Kanheri, imajo več vihar. Nekatere imajo v bližini tudi čaitjo ali molilno dvoranoMichell, George, The Penguin Guide to the Monuments of India, Volume 1: Buddhist, Jain, Hindu, p. 67 and see individual entries, 1989, Penguin Books, . Vihara je nastala kot zaklonišče menihom, ko je deževalo.
Etimologija in terminologija Vihāra je sanskrtska beseda, ki se pojavlja v več vedskih besedilih s kontekstno občutljivimi pomeni. Na splošno pomeni obliko »porazdelitve, prenosa, ločevanja, ureditve«, bodisi besed ali svetega ognja ali žrtvenega prostora. Druga možnost je, da se nanaša na obliko počivališče na potepanju, kjerkoli se lahko spočijete ali pa uživate v razvedrilu v smislu, ki je bolj značilen v poznih vedskih besedilih, v epih in gryhasutra literaturi. Vihara, Monier Monier Williams, Sanskrit-English Dictionary Etymologically Arranged, Oxford University Press, page 1003
Njegov pomen v post-vedskem obdobju je natančneje oblika počitniške hiše ali templja ali samostana v asketskih tradicijah Indije, zlasti za skupino menihov. Predvsem se je nanašala na dvorano, ki so jo uporabljali kot tempelj ali kjer so se menihi srečevali, nekateri pa so hodili. V kontekstu uprizoritvenih umetnosti izraz pomeni gledališče, igralnico, samostan ali tempelj, kjer se srečuje, opravlja ali sprošča. Kasneje se je skliceval na obliko tempeljske ali samostanske gradnje v budizmu, hinduizmu in džainizmu, pri čemer ima oblikovanje osrednjo dvorano in priložene ločene prostore za bivanje bodisi za menihe ali bogove, boginje in nekatere svete figure, kot so Tirthankaras ali Buda ali guru. Beseda pomeni džainski ali hindujski tempelj ali 'bivališče, prostor za čakanje' v številnih srednjeveških napisih in besedilih, od vi-har, kar pomeni 'zgraditi'.
To je v nasprotju z Aranja (sanskrt) ali Arana (Pali), kar pomeni 'gozd'. Vihara, Pali English Dictionary, T. W. Rhys Davids, William Stede, editors; Pali Text Society; page 642 V srednjem veku je ta izraz pomenil vsak samostan, zlasti za budistične menihe. Matha je še en izraz za samostan v indijski verski tradiciji, ki se danes običajno uporablja za hindujske ustanove.
Severna indijska država Bihar je dobila ime po besedi vihara zaradi obilja budističnih samostanov na tem območju. Beseda vihara je bila izposojena tudi v malajščini, kjer je napisana biara in označuje samostan ali drugo nemuslimansko bogoslužje. Na Tajskem, Japonskem in Kitajskem (kitajsko 精舍, jīngshè, japonsko 精舎, ShōJa) ima vihara ožji pomen in označuje svetišče ali hišo za počitek. Imenuje se wihan (วิหาร) v tajščini in vihear v kmerščini. V burmanščini wihara (ဝိဟာရ, IPA: [wḭhəɹa̰]), pomeni 'samostan', vendar je raje avtohtona burmanska beseda kyaung (IPA: [tɕáʊɴ]). Menihi, ki hodijo od kraja do kraja in pridigajo in iščejo miloščino, so pogosto ostali skupaj v sangha. V pandžabskem jeziku je odprt prostor v domu imenovan vehra.
Izvor
Vihare kot centri za razvedrilo V času Ašoke iz 3. stoletja so bila vihara yatra potovanja, namenjena razvedrilu, užitkom in hobijem, kot je lov. To je bilo v nasprotju z dharma yatra, ki so se nanašale na religiozno raziskovanje in romanje. Ko se je Ašoka spreobrnil na budizem, stanje Lahiri, je izvajal dharma yatra okoli sredine 3. stoletja pr. n. št., namesto hedonistične kraljeve vihara yatra.
Vihare kot samostani Zgodnja zgodovina vihar je nejasna. Samostani v obliki jam so datirani v stoletja pred začetkom splošnega obdobja, za adživike, budiste in džainiste. Skalno arhitekturo najdemo v jamskih viharah iz 2. stoletju pr. n. št. in imajo korenine v obdobju Mavijskega cesarstva. V in okoli indijske države Bihar je skupina stanovanjskih jamskih spomenikov, datiranih v obdobje pred splošnim obdobjem, ki odraža mavrijsko arhitekturo. Nekateri od njih imajo napise v Brahmi pisavi, ki potrjuje njihovo starost, napisi pa so verjetno dodani že obstoječim jamam. Najstarejši sloj budističnih in džainistčnih besedil omenja legende o Budi, džain Tirthankaras ali šramana menihih, ki so živeli v jamah. Če ti zapisi, ki izhajajo iz ustnega izročila, natančno odražajo pomen menihov in jam v času Bude in Mahavire, potem tradicija jamskih prebivališč sega vsaj do 5. stoletja pr. n. št. Po Allchinu in Erdosiju je legenda prvega budističnega sveta datirana v obdobje tik po smrti Bude. Spominjata se menihov, ki so se zbirali v jami blizu Rajgirija in to datira v čas pred Mavriji. Vendar pa je kvadratno dvorišče z arhitekturo celic vihara, Allchin in Erdosy datirata v obdobje Mavrjev. Prejšnje meniške rezidence adživikov, budistov, hindujcev in džainistov so bile verjetno izven kamnitih pečin in izdelane iz začasnih materialov, ki niso preživeli.
Najstarejši znani dar nepremičnine za samostanske namene, zabeležen v indijskem napisu, je pripisan cesarju Ašoki in to je donacija adživikom. Po mnenju Johannesa Bronkhorsta je to ustvarilo konkurenčne finančne pritiske na vse tradicije, vključno s hindujskimi brahmani. To je lahko pripeljalo do razvoja vihar, kot zatočišč za menihe in razvoja v konceptu ašrama do agrahar ali hindujskih samostanov. Ta zatočišča so običajno spremljale donacije prihodkov iz bližnjih vasi, ki so delale in podpirale te jame s hrano in storitvami. Napis v Karla iz 1. stoletja pr. n. št. podari jamo in bližnjo vas, navaja Bronkhorst »za podporo asketov, ki živijo v jamah Valuraka [Karle], brez razlikovanja sekte ali izvora«. Budistična besedila iz Bengalijr, datirana stoletje kasneje, uporabljajo za svoje samostane izraz asrama-vihara ali agrahara-vihara.
Budistične vihare ali samostane lahko opišemo kot rezidenco za menihe, center za versko delo in meditacijo ter središče budističnega učenja. Sklicevanje na pet vrst stanovanj (Pancha Lenani) in sicer vihara, addajuoga, pasada, hamija in guha je v budističnih kanonskih besedilih primerno za menihe. Med njimi sta preživela le vihara ('samostan') in guha ('jama').
Na neki stopnji budizma, tako kot druge indijske verske tradicije, so potujoči menihi iz budistične meniške skupnosti – sangha, posvečeni asketstvu in samostanskemu življenju, potovali od kraja do kraja. V deževnem obdobju (prim. vassa) so ostali v začasnih zavetiščih. V budistični teologiji, ki se nanaša na ponovno rojstvo in zaslužek za usluge, je veljalo, da je to dejanje uslug ne samo za nahranitev meniha, temveč tudi za njegovo zatočišče, saj so razkošni samostani ustvarjali bogate privržence.
Arhitektura Edini bistveni ostanki zelo zgodnjih vihar so v skale vklesani kompleksi, večinoma v severni Indiji, zlasti v Deccanu, vendar je to nesreča preživetja. Prvotne zgrajene vihare v kamnu ali opeki bi bile verjetno vsaj tako pogoste in norma na jugu. Do drugega stoletja pred našim štetjem je bil vzpostavljen standardni tloris za viharo in tvorijo večino budističnih kamnitih jam. Sestavljala ga je groba pravokotna dvorana, v skalnatih primerih ali verjetno odprta dvorana v drugih primerih, iz katere je bilo več manjših celic. V skalo vklesane celice so pogosto opremljene s sklesano ploščadjo za posteljo in blazine. Sprednja stena je imela enega ali več vhodov, pogosto pa verando. Kasneje je bila stena, obrnjena proti vhodu, imela dokaj majhno sobo s svetiščem, ki je bila pogosto dostopna skozi predprostor. Sprva so imele stupe, kasneje pa veliko, izklesano Budovo podobo, včasih z reliefi na stenah. Na verandi je lahko tudi skulptura, v nekaterih primerih pa tudi stene glavne dvorane. Slike so bile morda pogostejše, vendar le redko ohranjene, razen v nekaj primerih, kot so jame 2, 10, 11 in 17 v jamah Adžanta. Ker so kasneje sklesane vihare pogosto na treh nadstropjih, je bilo to verjetno tudi pri zgradbah. Harle, 48, 54-56, 119-120; Michell, 67 Ko je vihara pridobila osrednjo podobo, je prevzela funkcijo dvorane za čaščenje čaitja in se na koncu prenehale graditi. To je bilo kljub temu, da je bilo izklesano svetišče vihare soba, ki po navadi ni ponujala poti za obkrožanje ali pradakšina, pomembno ritualno prakso.
V zgodnjem srednjem veku so vihare postale pomembne institucije in del budističnih univerz s tisoči študentov, kot je Nalanda (velik in cenjen budistični samostan, v starodavnem kraljestvu Magadha (današnji Bihar) v Indiji). Življenje v viharah je bilo že zgodaj kodificirano. Je predmet dela pāli kanona, Vinaya Piṭaka (budistični svetopisemski spis, eden od treh delov, ki sestavljajo Tripiṭaka (tri košare) ali »košare meniške discipline«. Šalban vihara v Bangladešu je primer strukturnega samostana s 115 celicami, kjer so izkopali spodnje dele zidane zgradbe. Somapura Mahavihara, tudi v Bangladešu, je bila večja vihara, večinoma iz 8. stoletja, s 177 celicami okoli ogromnega osrednjega templja.
V kamen vklesana vihara Običajno sledi standardni obliki, kot je opisano zgoraj, vendar obstajajo nekatere različice. Dve dvorani vihara, Jama 5 na Ellori in Jama 11 v Kanheri, imata zelo nizke ploščadi, ki potekajo večino dolžine glavne dvorane. Te so se verjetno uporabljali kot kombinacijo klopi ali miz za jedilnico, mize za študij in morda postelje. Pogosto jih imenujejo 'jedilnica-dvorana' ali 'dvorana Durbar' v Kanheri, brez dobrih dokazov .Michell, 359, 374
Jama 11 v jamah Bedse je dokaj majhna vihara iz 1. stoletja, z devetimi celicami v notranjosti in prvotno štirimi okrog vhoda in brez svetišča. Odlikujejo jo razkošni motivi gavakša in ograja, izrezana okrog vrat celic, predvsem pa z zaokroženim stropom in apsidnim oddaljenim koncem, kot je dvorana čaitja.
Zgodovina
Najzgodnejše budistične v skalo vklesane jame in svete kraje najdemo v zahodnem Dekanu iz 3. stoletja pred našim štetjem. To so jame Bhaja, jame Karla in nekatere jame Adžanta.