thumbnail|250px|Turški muftija; gravura iz leta 1687
Fatva (arabsko فتوى;, fatwā, mn. فتاوى, fatāwā) je v islamskem pravu (šeriat) neobvezno pravno mnenje usposobljenega pravnika kot odgovor na vprašanje, ki ga zastavlja posameznik, sodnik ali vlada. Hendrickson 2013.Tyan & Walsh 2012.Berger 2014. Pravnik, ki izda fatvo, se imenuje muftija, dejanje samo pa iftāʾ. Fatve so igrale pomembno vlogo v vsej islamski zgodovini in so v sodobnem času dobile nove oblike.Masud & Kéchichian 2009.Dallal & Hendrickson 2009.
Podobno jus respondendi v rimskem pravu in rabinski responsa, so zasebno izdane fatve zgodovinsko služile za poučevanje muslimanskega prebivalstva o islamu, svetovanje sodiščem v težkih točkah islamskega prava in izdelavi materialnega prava. V kasnejših časih so bile javne in politične fatve izdane, da bi zavzele stališče v doktrinarnih polemikah, legitimirale vladne politike ali izrazile nezadovoljstvo prebivalstva.Messick & Kéchichian 2009. V času evropskega kolonializma so fatve igrale pomembno vlogo pri mobilizaciji odpora proti tuji dominaciji.
Muftiji so v klasičnem pravnem sistemu delovali kot neodvisni učenjaki. Sunitski muftiji so se skozi stoletja postopoma vključili v državno birokracijo, medtem ko so šiitski pravniki v Iranu postopoma uveljavljali avtonomno oblast, ki se je začela že v zgodnji moderni dobi.
V moderni dobi so fatve odražale spreminjajoče se gospodarske, socialne in politične okoliščine in obravnavale težave, ki so se pojavljale v različnih muslimanskih skupnostih. Širjenje kodificiranih državnih zakonov in pravnega izobraževanja v zahodnem slogu v sodobnem muslimanskem svetu je tradicionalnim muftijem odvzelo njihovo zgodovinsko vlogo in prečistilo in dodelalo zakone, ki se uporabljajo na sodiščih. Sodobne fatve namesto tega vse pogosteje služijo za svetovanje širši javnosti o drugih vidikih šeriata, zlasti o vprašanjih, povezanih z verskimi obrediin vsakdanjim življenjem.Messick 2017. Sodobne javne fatve so v muslimanskem svetu včasih sprožile polemike, v zadnjih desetletjih pa so nekatere dobile svetovno slavo. Pravna metodologija sodobnega ifta pogosto odstopa od sodobne prakse, zlasti na Zahodu. Nastanek sodobnih medijev in univerzalnega izobraževanja je tradicionalno institucijo ifte preoblikovalo na različne načine. Širjenje sodobne fatve za mnoge muslimane pomeni potrjevanje pomena islamske verodostojnosti, vendar je bilo opravljenih zelo malo raziskav, ki bi ugotovile, koliko te fatve vplivajo na prepričanja ali vedenje muslimanske javnosti.
Izrazi
Beseda fatva prihaja iz arabskega korena f-t-y, katerega pomeni vključujejo »mladost, novost, pojasnitev, razlago«. Iz tega korena izhaja več izrazov, povezanih s fatvo. Pravnik, ki izda fatvo, je muftija, prosilec zanjo pa mustafti. Dejanje izdaje fatve je iftāʾ. Izraz futyā se nanaša na zbiranje in izdajanje fatev.Vikør 2005, str. 143.
Izvor
Začetki fatve so v samem Koranu. V njem je več nasvetov islamskemu preroku Mohamedu, kako se odzvati na vprašanja njegovih privržencev o verski in družbeni praksi. Več verzov se začne s frazo: »Ko te vprašajo o ..., reci ...« V dveh primerih (4: 127, 4: 176) je to izraženo z besednimi oblikami korena fty, kar pomeni prošnjo za verodostojen odgovor. V hadiški literaturi je ta tristranski odnos med Bogom, Mohamedom in verniki običajno nadomeščen z dialogom, v katerem Mohamed odgovarja neposredno na vprašanja svojih spremljevalcev (sahaba).Powers 2017. Po islamski doktrini je z Mohamedovo smrtjo leta 632 je Bog prenehal komunicirati s človeštvom preko razodetja in prerokov. Na tej točki se je hitro rastoča islamska skupnost za versko vodenje obrnila na njegove spremljevalce kot najbolj kompetentne razlagalce. Nekateri od njih so pojasnili veliko nejasnih predmetov. Generacijo Mohamedovih spremljevalcev je zamenjala generacija njihovih naslednikov (tabi'un). Koncept fetve je v islamskih skupnostih je dobil obliko vprašanj in odgovorov, povezanih z vero, in dobil dokončno obliko z razvojem klasične teorije islamskega prava.
Predmoderni islam Postopek ifte
Pravna teorija fatve je bila oblikovana v klasičnih besedilih usul al-fiqh (načela sodne prakse), medtem ko so bile praktične smernice za muftije zapisane v priročnikih, imenovanih adab al-mufti ali adab al-fatwa (predpisi za vedenje muftij/fatve).
Fatve so se izdajale kot odgovor na poizvedbe. Vsebovale so lahko samo preprost odgovor »da« ali »ne« ali obsežno razpravo v velikosti knjige. Slednje so presojale na primer primere brez primere, za katere je bilo potrebno opredeliti pravno utemeljitev odločitve. Poizvedbe pri muftijah naj bi se nanašale na resnične in ne hipotetične situacije. Oblikovane so morale biti na splošno in se izogibati imenom krajev in ljudi. Ker muftija ni smel raziskovati razmer, ki so presegale podatke v poizvedbi, so bile poizvedbe v spornih zadevah pogosto zelo skrbno oblikovane. Muftijevo razumevanje poizvedbe je bilo običajno odvisno od njegovega poznavanja lokalnih običajev in načina izražanja. Če je bila poizvedba nejasna ali ne dovolj podrobna za jasno odločitev, je muftija v svojem odgovoru lahko navedel svoje zadržke.
Fatvo so lahko zahtevali moški in ženske iz vseh družbenih slojev. Muftija je lahko bil nepomemben učenjak, ki je občasno odgovarjal na vprašanja ljudi v svoji soseščini, slaven pravnik ali vpliven državni uradnik. Raven tehničnih podrobnosti, zajetih v fatvi, na primer navedba virov ali specifikacija uporabljenih pravnih metod, je bila odvisna od tehnične ravni prosilca. Teoretično je moral prosilec preveriti znanstveni ugled muftije, iz muftijevih priročnikov (adab al-mufti) pa je razvidno, da je laik to težko opravil in je moral zaupati muftijevi pobožnosti ali izbrati kakšno ugledno in moralno osebo. Muftija je bil pogosto znana osebnost iz prosilčeve soseske. Nekateri prosilci so lahko izbirali med več lokalnimi muftijami, drugi pa so se morali odločiti za potovanje do izbranega muftije. Sodniki so zahteve po fatvi uglednih pravnikov v drugem mestu ali celo državi običajno pošiljali pisno.Hallaq 2009, str. 9.
Sunitska pravna teorija na splošno dopušča, da dobi prosilec za isto realno in ne hipotetično zadevo fatvo več muftij. Nekateri prosilci so zahtevali drugo fatvo, ker niso bili zadovoljni s prvo, v pravnih sporih pa sta sprti strani običajno poskušali dobiti fatvo vsak svojega muftije. Muftija se je v težavnih primerih pogosto posvetoval z drugim muftijem, čeprav takšna praksa v pravni teoriji ni bila predvidena. Slednja je v fatvi videla transakcijo med kvalificiranim pravnikom in nekvalificiranim prosilcem.Vikør 2005, str. 147.
Od muftije se je teoretično pričakovalo, da bo fatve izdajal brezplačno. V praksi so zato muftije običajno prejemali podporo iz javne blagajne, javnih dotacij ali zasebnih donacij. Jemanje podkupnine je bilo prepovedano. Do 11. ali 12. stoletja je velika večina pravnikov za svoje vzdrževanje opravljala tudi druga dela. Na splošno so se ukvarjali z manj zahtevnimi ali srednje zahtevnimi poklici, na primer s strojenjem, prepisovanje dokumentov ali drobnim trgovanjem. Hallaq 2009, str. 13.
Teoretično se je fatva lahko izdajala ustno ali pisno. Za zasebne fatve ni znano, kako pogoste so bile. Izjeme so fatve, ki jih je izdal osmanski urad, ustanovljen posebej za izdajanje fatev. Veliko rutinskih pisnih fatev je bilo dostavljenih pobudniku neposredno na kosu papirja, na katerem je bil zahtevek za poizvedbo. Za temi se praviloma ni ohranila nobena sled, za drugimi pa so se v osmanskih in indijskih arhivih ohranile velike zbirke dokumentov.
Priročniki za muftije so vsebovali številne predpise o standardni obliki fatve, na primer o izogibanju praznega prostora, ki bi ga lahko uporabili za dodajanje lažnega besedila, in zaključnem zapisu alahu a'lam (Bog najbolje ve). Fatve so imela kljub temu zelo različne oblike, odvisne predvsem od lokalne pravne kulture.
Vloga fatev
Klasična institucija fatve je podobna jus respondendi v rimskem pravu in responsi v judovskem pravu.
V klasičnem islamskem pravnem sistemu je fatva igrala tri pomembne vloge:
s pravnim svetovanjem je dajala islamskemu prebivalstvu podatke o islamu in nasvete o obredih in etiki, na zahtevo sodnikov je odgovarjala in svetovala sodiščem v nejasnih točkah islamskega prava, spopolnjevala je neodvisno islamsko pravo, zlasti s pravno literaturo, ki so jo razvili avtorji-pravniki, ki so zbirali fatve pomembnih muftijev in jih vključevali v svoje knjige.
thumbnail|300px|Stran iz zbirke fatevi s safavidske Perzije iz poznega 17. stoletja
Pred vzponom sodobnega izobraževanja je bil v islamskem svetu študij prava osrednji del naprednega izobraževanja. Razlago šeriatskega prava na številnih področjih, bistvenih za delovanje družbe, od obredja do financ, je nadziral razmeroma majhen razred pravnih strokovnjakov. Za kvalificirane pravnike je veljalo, da morajo svoje znanje posredovati s poučevanjem ali izdajanjem fatev. Idealnega muftijo so si predstavljalo kot osebo z visokimi znanstvenimi dosežki in zgledno moralo in bili do njega temu primerno spoštljivi.
Sodniki so v težkih primerih in potencialno spornih sodbah praviloma zahtevali mnenje muftije. Sodišče je fatvo praviloma upoštevalo. Zavrglo je samo fatvo, za katere je menilo, da je fatva drugega muftije bolj prepričljiva. Če stranka v sporu ni mogla pridobiti fatve, ki bi podprla njegovo stališče, je bilo malo verjetno, da se je primer nadaljevali na sodišču. Takšni primeri so se nadaljevali z izvensodno poravnavo ali se popolnoma opustili.Hallaq 2009, str. 9-11.
Muftije so včasih zaprosili za fatvo v zvezi z že sprejeto sodno odločbo, Takšna fatva je delovala kot neformalni pritožbeni postopek, obseg te prakse in njen mehanizem pa se je v zgodovini spreminjal.Vikør 2005, str. 144. Medtem ko se večini islamskih sodnikov ni bilo treba posvetovati z muftijo, je bila v muslimanski Španiji ta praksa obvezna. Sodna odločba brez predhodne odobritve pravnega strokovnjaka se je štela za neveljavno.Hallaq 2010, str. 159.
thumb|300px|Islamsko pravno mnenje o odpadništvu
Avtorji-pravniki so zbirali fatve znanstveno zelo uglednih muftij in jih povzemali v jedrnate formulacije pravnih norm, ki bi jih lahko uporabljali sodniki kot povzetek sodne prakse določenih madhhab (pravnih šol). Avtorji-pravniki so iskali fatve, ki so odražale družbene pogoje njihovega časa in kraja, pogosto pa so se odločali za poznejša pravna mnenja, ki so bila v nasprotju z doktrino zgodnjih avtoritet. Raziskave, ki sta jih izvedla Wael Hallaq in Baber Johansen, so pokazale, da bi zbirke fatev lahko, in včasih tudi so imele pomemben vpliv na razvoj islamskega prava.Swartz 2009.
V zgodnjih stoletjih islama vloge muftij, avtorjev-pravnikov in sodnikov niso bile izključujoče. Pravnik je lahko v enem samem dnevu vodil izobraževalni krožek, vodil sejo fatve in odločal o sodnih zadevah, ponoči pa se je posvetil pisanju pravne razprave. Tisti, ki so lahko delovali na vseh štirih omenjenih področjih. so veljali za najbolj izpopolnjene pravnike.
Z vidika moralne in verske obveznosti je bil izraz fatva, zlasti v sufijski literaturi, v nasprotju z izrazom takva, ki je pomenil pobožnost in strah pred Bogom. Fatve so v določeni zadevi dopuščale izbiro med prizanesljivo in strogo razlago šeriata in celo pravniške zvijače (hiyal), ki so zaobšle strožjo razlago. Takšne strategije s stališča takve včasih niso bile sprejemljive.
Kvalifikacije muftij
Po klasični pravni teoriji je bil osnovni pogoj za izdajo fatve versko znanje in pobožnost muftije. Po mnenju priročnikov adab al-mufti je moral biti muftija odrasel, zaupanja vreden in zanesljiv musliman dobrega značaja in bistrega uma, pozoren in strog mislec, usposobljen pravnik in ne grešnik. Na praktični ravni je status muftije izhajal iz njegovega ugleda, strokovnega znanja in pokončnega značaja.