sličica|310x310_pik|Severna Makedonija (oranžna) in Evropska unija (zelena).Pridruževanje Makedonije Evropski uniji je proces vstopanja Republike Severne Makedonije v Evropsko unijo. Severna Makedonija je ena od devetih trenutnih držav kandidatk (ostale so še Turčija, Črna gora, Albanija, Bosna in Hercegovina, Srbija, Moldavija, Ukrajina, Gruzija) za članstvo v Evropski Uniji. Status kandidatke za članico EU ima Severna Makedonija že od 17. decembra 2005. Kljub številnim izpolnitvam zahtev evropskih institucij, evropske komisije in različnih članic EU (predvsem Grčije in Bolgarije) je Severna Makedonija na čakanju za članstvo v Evropski uniji že 19 let. V teh 19 letih je Severna Makedonija doživela več blokad, ki so preprečile začetek pristopnih pogajanj z Evropsko unijo. Vendar kljub blokadam (s strani Grčije in Bolgarije) je želja Severne Makedonije po vstopu v EU ostala večina časa neomajna. 19. julija 2022 so se uradno začela pristopna pogajanja po predhodnem umiku bolgarske blokade oziroma bolgarskega veta na začetek evropskih pristopnih pogajanj za Severno Makedonijo 24. junija 2022.

Širitev Evropske Unije Ideje o povezovanju evropskih držav v neke vrste evropsko celinsko federacijo ali konfederacijo so bile prisotne že pred drugo svetovno vojno. V 19. stoletju so bili na primer zagovorniki ideje o združevanju evropskih držav Giuseppe Mazzini (italijanski revolucionar in politik), Victor Hugo (pisatelj in politik), Mihael Bakunin (ruski revolucionar in filozof), Pierre Joseph Proudhon (francoski politik in filozof), itd. S prvo polovico 20. stoletja oziroma zlasti s časom po prvi svetovni vojni se je število privržencev o političnem povezovanju evropskih držav povečalo. Ideje o politični enotni Evropi so začeli prevzemati in zagovarjati različni politični tabori in gibanja. Vse od krščansko demokratskih, komunističnih, socialističnih, delavskih, kmečkih, liberalno demokratskih do konservativnih političnih taborov in gibanj.

Za dejansko uresničitev ideje o političnem povezovanju evropskih držav je bilo odločilno dogajanje med drugo svetovno vojno. Povojni zahodnoevropski politiki so se strinjali, da bi bilo za mir, varnost in blaginjo ter za preprečitev možnih bodočih vojn v evropskem prostoru najbolje politično in ekonomsko povezovanje evropskih držav. Leta 1951 je na pobudo francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana bila sklenjena pariška pogodba med 6 evropskimi državami (Francija, Zvezna republika Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska), na podlagi katere je bila ustanovljena Evropska skupnost za jeklo in premog (ESPJ). Cilj ESPJ je bil ustanovitev skupnega trga za premog in jeklo, zagotovitev gospodarske in politične stabilnosti v Zahodni Evropi po 2. svetovni vojni ter izničenje konkurence med podpisnimi državami za naravne vire. Uspešno delovanje ESPJ je privedlo do izoblikovanja dveh rimskih pogodb leta 1957, ki sta prinesli ustanovitev Evropske skupnosti za jedrsko energijo (ESJE) in ustanovitve Evropske gospodarske skupnosti (EGS, kasneje leta 1992 preimenuje v Evropsko skupnost – ES) za namen krepitve nadaljnjih odnosov med zahodnoevropskimi državami. Cilj EGS je bil ekonomska integracija članic EGS in uveljavitev skupnega carinskega trga. Leta 1965 je bil sklenjen t.i. bruseljski sporazum, s katerim so bile izvršilne institucije ESPJ, EGS, ESJE združene, kar je bil nadaljnji korak na poti do vzpostavitve evropske skupnosti. Kasneje leta 1986 je bil podpisan Enotni evropski akt (EEA) s katerim so si članice evropske skupnosti prizadevale za tesnejšo povezovanje in vzpostavitev notranjega trga s prostim gibanjem ljudi, pretokom blaga in kapitala, ter storitev. Nadaljnji pomemben mejnik za krepitev evropske skupnosti je bila sklenitev t.i. Maastrichtske  pogodbe ali Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ki je ustanovila Evropsko unijo in politično – pravno združila članice evropske skupnosti. Poleg tega je pogodba ustanovila državljanstvo Evropske unije, evro, skupno zunanjo in varnostno politiko članic, sodelovanje članic v pravosodju in notranjih zadevah, gospodarsko denarno unijo, evropsko monetarno unijo, itd. PEU je bila kasneje trikrat revidirana oziroma dopolnjena (najprej s Amsterdamsko pogodbo 1997, nato s pogodbo iz Nice 2001 ter s Lizbonsko pogodbo 2007). Evropska unija predstavlja svojevrstno državno zvezo demokratičnih evropskih držav. Od ustanovnih šestih držav se je število članic evropske skupnosti oziroma EU tekom 2. polovice 20. stoletja in 21. stoletja povečalo na današnjih 27 članic. sličica|420x420_pik|Širitev Evropske unije oz. skupnosti med letoma 1957 in 2013 Širitev evropske skupnosti (izvzemši šest ustanovnih držav) je do današnjega dne potekala v sedmih valovih. V prvem valu leta 1973 so se evropski skupnosti pridružili Danska, Irska, Združeno kraljestvo (izstopi iz EU leta 2020, t.i. brexit). V drugem valu leta 1981 se pridruži skupnosti Grčija, v tretjem valu leta 1986 se pridružita še Portugalska in Španija. S četrtim valom leta 1995 se skupnosti pridružijo Avstrija, Finska in Švedska. Leta 2004 se s petim valom pridružijo še Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija. S šestim valom leta 2007 se pridružita še Bolgarija in Romunija. Z do sedaj zadnjim ali sedmim valom leta 2013 se je skupnosti pridružila še Hrvaška.

Evropska skupnost je s svojo širitvijo postajala vse bolj pozorna na oblikovanje čim bolj natančnih in poglobljenih pogojev oziroma kriterijev za vstop v skupnost. S padcem vzhodnega komunističnega bloka oziroma železne zavese in izoblikovanjem namere EU, da se nove osamosvojene države vključi v skupnost je EU sprejela nove razširjene pogoje za vstop v skupnost. Osnovo tem novim pogojem je najprej dala maastrichtska pogodba ali t.i. Pogodba o Evropski uniji (PEU) iz leta 1992 in Kopenhagenski širitveni pogoji, ki jih je Svet Evropske unije sprejel v Kopenhagnu leta 1993.Kasneje so bili sprejeti še t.i. luksemburški pogoji, ki jih je Evropski svet leta 1997 sprejel posebej za države jugovzhodne Evrope, ki so želele vstopiti v EU. EU naj bi ta nov način pogojevanja za vstop za omenjene države vpeljala zaradi pestre zgodovine območja, preteklih etničnih konfliktov in slabe gospodarske razvitosti območja. Hkrati naj bi s temi posebnimi pogoji EU dosegla, da naj bi se regija lahko dokončno normalizirala in stabilizirala, ter spodbudila dobre sosedske odnose in gospodarsko sodelovanje med državami te regije. Za EU je bilo pri razširitvi na zahodni balkanski oz. jugovzhodni evropski prostor ključnega pomena vzpostavitev regionalnega sodelovanja držav te regije. Evropska komisija je z letom 1997 začela na podlagi luksemburških pogojev ocenjevati zahodno balkanske države. Ker so bili rezultati za EU nezadostni je EU leta 1999 za omenjene države oblikovala novo širitveno politiko in predpristopno strategijo t.i. pakt stabilnosti.

Cilji t.i. pakta stabilnosti so bili vzpostavitev miru in stabilnosti v regiji, razrešitev kosovskega konflikta, vzpostavitev regionalnega sodelovanja med regijskimi državami pri razvijanju demokracije in gospodarstva. Glavno orodje t.i. pakta stabilnosti je bil t.i. stabilizacijsko pridružitveni proces (SPP), ki je temeljil na dvostranskih stabilizacijsko pridružitvenih sporazumih (SPS), finančni pomoči, političnem dialogu, regionalnem sodelovanju in trgovinskih odnosih. Z letom 2000 je EU začela izvajati t.i. stabilizacijsko pridružitvene sporazume s Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Srbijo in Črno goro  (oz. Zvezno republiko Jugoslavijo – ZRJ), Makedonijo in Albanijo. Junija 2000 je evropski svet na srečanju v Santa Marii de Feira prvič omenil možnost članstva za zahodno balkanske države. Novembra leta 2000 so se na konferenci v Zagrebu prvič srečali predstavniki EU in predstavniki zahodno balkanskih držav. Na konferenci so predstavniki EU potrdili t.i. zagrebško deklaracijo. Z njo so se zavezali, da bo EU članstvo dostopne vsem zahodno balkanskim državam v primeru, da bodo izpolnjevale kopenhagenske pogoje, da bodo napredovale pri izvajanju t.i. stabilizacijsko pridružitvenih sporazumov in pri krepitvi regionalnega sodelovanja med državami. Decembra leta 2000 so države članice EU na srečanju v Nici ponovno potrdile status potencialnih kandidatk za vstop v EU zahodno balkanskim državam. Leta 2003 je evropski svet na srečanju v Solunu potrdil, da bo podprl evropsko perspektivo zahodno balkanskih držav, vendar jim kljub temu ni prisodil uradnega statusa kandidatk za vstop v EU in jih zgolj poimenoval za potencialne kandidatke. To je močno razočaralo zahodno balkanske države. Po veliki širitvi EU leta 2004, ko se je EU pridružilo 10 novih članic je interes EU za nadaljnjo širitev na Zahodni Balkan upadel. Posledično se je zmanjšal tudi interes zahodno balkanskih držav po izpolnjevanju zahtev EU glede vstopa in tudi samo navdušenje nad EU. Januarja leta 2007 so bili nekateri programi in finančni instrumenti EU za potencialne kandidatke nadomeščeni s t.i. Instrumentom za predpristopno pomoč (IPA). Namen IPA je bila vzpostavitev pomoči državam kandidatkam na področju tranzicije in krepitve institucij, na področju krepitve mednarodnega sodelovanja, na področju regionalnega razvoja prometa – okolja – gospodarstva, na področju krepitve človeških virov in razvoju podeželja. Evropska komisija je v letnem poročilu za leto 2007 prišla do ugotovitve, da se je napredek reform v zahodno balkanskih držav upočasnil. Zato je od njih zahtevala, da sklenejo stabilizacijsko pridružitvene sporazume (SPS) in same prevzamejo odgovornost za regionalno sodelovanje. Leta 2008 so tako zahodno balkanske države tako same prevzele odgovornost za regionalno sodelovanje. Izbruh gospodarske krize leta 2008 in begunske krize leta 2015 je v večji meri zaustavil pridružitvene procese, saj je EU izgubila energijo za širitev. Vendar kljub temu je EU še naprej izražala interes po širitveni politiki na Zahodni Balkan. Vstop Hrvaške kot prve in do zdaj edine zahodno balkanske države v EU leta 2014 je mnogim drugim zahodno balkanskim državam obudilo upanje po vstopu v EU.

Interes EU za širitev na zahodno balkanske države je velik in je prisoten že od razpada SFRJ. EU se zaveda, da je stabilizacija jugovzhodne Evrope oz. zahodnega Balkana ključna za ohranitev nadaljnje stabilnosti v Evropi. S stabilizacijo jugovzhodne Evrope si EU obeta dodatno ekonomsko moč, zavarovanja regije pred vplivi Kitajske in Rusije, rešitev problemov povezanih s visoko razvitim regijskem kriminalom, umiritev regijskih nacionalizmov, ter lažjega reševanja begunske krize.

Republika Severna Makedonija od osamosvojitve do kosovske krize