Mihael VIII. Paleolog

Mihael VIII. Paleolog () je bil od leta 1259 do 1262 socesar Nikejskega cesarstva in od leta 1261 do svoje smrti cesar Bizantinskega cesarstva, * 1223, † 11. december 1282.

Bil je ustanovitelj dinastije Paleolog, ki je vladala Bizantinskemu cesarstvu do padca Konstantinopla leta 1453. Leta 1261 je osvojil Konstantinopel, prestolnico Latinskega cesarstva in pretvoril Nikejsko cesarstvo v restavrirano Bizantinsko cesarstvo. Bartusis, Mark C. (1. januar 1997). The Late Byzantine Army. University of Pennsylvania Press. ISBN 978-0812216202.

Med njegovo vladavino se je moč Bizantinskega cesarstva, vključno z vojsko in mornarico, znatno okrepila. Obnovil je Konstantinopel in povečal število njegovih prebivalcev. Geanakoplos, Deno John. Michael VIII Palaeologus. Encyclopedia Britannica. Arhivirano iz izvirnika 22. julija 2018. Pridobljeno 22. julija 2018. V Konstantinoplu je ponovno ustanovil univerzo, zaslužno za tako imenovano paleološko renesanso v 14. in 15. stoletju. Med njegovim vladanjem se je težišče bizantinskih vojaških operacij premaknilo na Balkan, predvsem proti Bolgarom, anatolska meja cesarstva pa se je zanemarila. Vzhodne meje tudi njegovi nasledniki niso utrdili. Stanje v cesarstvu se je še poslabšalo zaradi državljanske vojne, ki je izčrpala njegovo moč, gospodarstvo in vire. Cesarstvo je zaradi notranjih sporov izgubilo pomembne province, med njimi Epir, ki ga je okupiralo Srbsko cesarstvo. Končna posledica notranjih sporov je bil vzpon moči anatolskih turških kneževin, med katerimi je bila najmočnejša Osmanova, zametek kasnejšega Osmanskega cesarstva. Osmanovi nasledniki so osvojili velik del Bizantinskega cesarstva in leta 1453 še Konstantinopel.

Pot na prestol Mihael VIII. je bil sin velikega domestika Andronika Paleologa in Teodore Angeline Paleologine, vnukinje cesarja Alekseja III. Angela in Eufrozine Dukaine Kamaterine. Po Denu Ioanesu Geanakoplosu je Mihaelove prednike moč slediti skozi tri cesarske dinastije, ki so vladale v stoletjih pred padcem Konstantinopla v četrti križarski vojni leta 1204. Geanakoplos 1959. str. 17. Zdi se, da Mihaelova mati v njegovem otroštvu ni igrala pomembne vloge. Vzgojo je prepustila Mihaelovi starejši sestri Marti, ženi velikega domestika Nikiforja Tarhaniota, čeprav je bila samo deset let starejša od njega. Geanakoplos 1959. str. 18.

Mihael je že zelo mlad postal guverner tračanskih mest Melnik in Ser pod poveljstvom svojega očeta Andronika. Jeseni 1253 je bil obtožen zarote proti cesarju Ivanu III. Vatacu. Edini način, da dokaže svojo nedolžnost, je bil preskus z žarečim železom. Ko mu je cesar ukazal, naj z golo roko vzame z oltarja žareče železo, mu je mladi Mihael rekel, da ga bo z velikim veseljem sprejel in dokazal svojo nedolžnost, če mu ga bo z golo roko izročil cesar. Geanakoplos 1959. str. 23.

Četudi se je Mihael izognil kazni, se kasneje poročil s cesarjevo vnukinjo in bil imenovan za velikega konostaulosa latinskih najemnikov v službi nikejskega cesarja, mu še vedno niso zaupali. Po Vatačevi smrti je Mihael z nekaj zaupnimi prijatelji prečkal reko Sakarjo in sprejel službo v seldžuškem sultanatu Rum. Od poznega leta 1256 do leta 1258 je bil poveljnik krščanskih najemnikov v službi Kejkavusa II. Konec leta 1258 ga je na svoj dvor poklical cesar Teodor II. Dukas Laskaris. Ko sta si izmenjala zaobljubo lojalnosti in zagotovila varnost, je Mihael sprejel cesarjevo službo. Geanakoplos 1959. str. 26-30.

Nekaj dni po smrti cesarja Teodora Laskarisa leta 1258 je Mihael vplivnemu uradniku Juriju Muzalonu nasilno odvzel skrbništvo nad osem let starim cesarjem Ivanom IV. Dukasom Laskarisom. Mihael se je razglasil za velikega vojvodo in novembra 1258 za despota. 1. januarja 1259 je bil v Nimfeonu razglašen za socesarja Ivana IV. Geanakoplos 1959. str. 39-46.

Osvojitev Konstantinopla thumb|levo| Mihael VIII. Paleolog, Nacionalna knjižnica Rusije

Leta 1259 je Mihael VIII. v bitki pri Pelagoniji porazil združeno vojsko ahajskega kneza Viljema Villehardouinskega in epirskega despota Mihaela II. Komnena Dukasa. Po Geanakoplosu je bila bitka najpomembnejši dogodek pred osvojitvijo Konstantinopla leta 1261, Geanakoplos 1959, str. 47. ki je za dolgo nevtraliziral napade nasprotnikov na zahodno mejo in hkrati dokazal, da je Mihael kompetenten vladar.Deno John Geanakoplos. Greco-Latin Relations on the Eve of the Byzantine Restoration: The Battle of Pelagonia-1259. Dumbarton Oaks Papers, 7 (1953), str. 99–141.

Edini dogodek, ki bi v očeh podložnikov z Mihaela spral sramoten madež uzurpatorja, bi bil osvojitev Konstantinopla. Leta 1260 je Mihael osebno vodil neuspeli poskus osvojitve mesta. Govorice, da mesto pričakuje velike okrepitve, so povzročile, da je z latinskim cesarjem Balduinom II. avgusta sklenil enoletno premirje. Geanakoplos 1959, str. 78. Spoznal je, da brez ladjevja mesta ne bo osvojil, zato je marca naslednje leto z Genovsko republiko sklenil Nimfejski sporazum za najem ladij. Ko je Mihaelov general Aleksej Strategopul 25. julija 1261 z zvijačo osvojil mesto, se je izkazalo, da pomoč Genove ni bila potrebna.

Za osvojitev mesta je prva izvedela Mihaelova sestra Eulogija in zjutraj obvestila brata. Mihael ni bil povsem prepričan, da je novicaq resnična, dokler mu tega ni potrdil Strategopulov sel in mu prinesel Balduinovo krono in meč, ki ju je izgubil na begu iz palače. Geanakoplos 1959, str. 119. Mihael je vstopil v Konstantinopel 15. avgusta in se dal skupaj z mladoletnim Andronikom II. Paleologom kronati za bizantinskega cesarja. Ko je prevzel oblast v mestu, je razpustil vse latinske ustanove in obnovil bizantinske, kakršne so bile pred četrto križarsko vojno. V mesto so se začeli priseljevati ljudje, da se je število prebivalcev s 35.000 na začetku njegovega vladanja povečalo na 70.000 ob njegovem koncu. Obnovil je uničene cerkve, samostane in javne zgradbe. Zavedal se je nevarnosti, ki je pretila z latinskega Zahoda, zlasti iz Italije, ki je želel obnoviti svojo oblast v Konstantinoplu.

Decembra 1261 so Ivana IV. Laskarisa, ki je ostal v Nikeji, oslepili in poslali v samostan, s čimer so ga izločili iz bitke za prestol. Mihael je kmalu zatem Ivanovi sestri poročil z italijanskim in bolgarskim plemičem, tako da njuni otroci niso mogli ogroziti njegovih otrok pri dedovanju bizantinskega prestola. Ivanova oslepitev, ki je potekla v tajnosti, je nazadnje prišla v javnost in patriarh Arzenij Avtorijan je Mihaela VIII. izobčil. Izobčenje je trajalo do poznaga leta 1268, ko je bil za patriarha imenovan Mihaelu naklonjen Jošef I. Donald Nicol. The Last Centuries of Byzantium, 1261–1453, druga izdaja. Cambridge: University Press, 1993. str. 44f.

Diplomacija in osvojitve Po Geanakloposu "s padcem Konstantinopla papeštvo ni izgubilo samo svojega političnega prestiža, ampak je veliko škodo utrpela tudi njegova duhovna avtoriteta". Grki so se po ločitvi od Rima ponovno obrnili v pravoslavje. Glavna naloga naslednjih šestih papežev med Mihaelovim vladanjem je bila vrniti heretike pod okrilje Rima. Geanakoplos 1959, str. 140. Mihael je bil opozorjen na to, kako velik vpliv na Zahodu ima Kurija, zato je k papežu Urbanu IV. takoj poslal dva odposlanca. Ob prihodu v Italijo so oba aretirali. Enega so živega odrli, drugemu pa je uspelo pobegniti.Geanakoplos 1959, str. 140f.

thumb|250px|Dvoglavi cesarski orel iz Mistre; leta 1263 so Latinci prepustili Bizantincem Mistro kot odkupnino za Viljema II. Villehardouinskega; Mihael je iz Mistre naredil prestolnico Morejskega despotata, v katerem so vladali njegovi sorodniki

Mihael se je poskušal zbližati z Manfredom Sicilskim in dobiti njegovo podporo. Spomladi 1262 je Manfredu ponudil ločitev od žene Teodore in poroko z njegovo sestro Ano. Ponudba je spodletela, ker je Ana poroko zavrnila, Teodora pa je za pomoč prosila patriarha Arzenija. Patriarh je od Mihaela zahteval, naj svoje načrte opusti, zato so Ano z bogatimi darili poslali domov na Sicilijo. Mihaelovo dejanje je pripomoglo k izpustitvi njegovega generala Alekseja Strategopula. Geanakoplos 1959, str. 144f.

Približno takrat se je na Mihaela kot starega prijatelja obrnil odstavljeni seldžuški sultan Kejkavus II. z nevarno prošnjo za vojaško pomoč. Mihael ni smel tvegati vojne na azijski meji v času, ko mu je na zahodu grozila neprimerno močnejša Evropa. Cahen je prepričan, da je Kejkavus II. pomenil veliko nadlogo ali pa je preveč odkrito kritiziral cesarja, kar nazadnje ni bilo tako pomembno. Sultana so aretirali, vendar so ga Mongoli iz Rusije osvobodili in odpeljali na Krim, kjer je živel do svoje smrti. Cahen. Pre-Ottoman Turkey: a general survey of the material and spiritual culture and Hhistory. New York: American Council of Learned Societies, 2004. str. 279.

Sledil je niz Mihaelovih vojaških porazov. Leta 1263 je poslal v Morejo vojsko 15.000 mož, vključno s 5.000 seldžuškimi najemniki, da bi osvojila Kneževino Ahajo. Vojska je bila pri Prinici presenečena in poražena. Kasneje istega leta je mešano ladjevje njegovih in genovskih ladij v bitki pri Settepozzi porazilo manjše beneško ladjevje. Naslednje leto je cesarska vojska v Moreji doživela nov poraz, ker so seldžuški najemniki, ki niso dobili plače, prestopili na nasprotno stran. Geanakoplos 1959, str. 151–160. Višek Mihaelovih porazov se je zgodil spomladi 1265, ko se je v spremstvu samo nekaj vojaških enot vračal v Konstantinopel. V zasedi ga je čakala vojska Tatarov in Bolgarov pod poveljstvom Nogaj kana, ki je pustošila po Trakiji. Mihaelovi častniki so reševali lastna življenja in pobegnili. Mihaelu je uspelo pobegniti in preko pogorja Ganos priti do morja, kjer je naletel na dve latinski ladji. Vkrcal se je na eno od njiju in varno priplul do Konstantinopla. Geanakoplos omenja, da je "bil Mihaelov pobeg enen od najtesnejših v njegovi karieri". Geanakoplos 1959, str. 181f.

Mihaelove vojaške prednosti, ki jih je dosegel z osvojitvijo Konstantinopla, so skopnele, vendar jih je uspel nadomestiti s svojimi diplomatskimi spretnostmi. Po porazu pri Settepozziju je odpustil 60 najetih genovskih galej in se začel približevati Benetkam. Benetkam je na tajnih pogajanjih ponudil pravice, podobne tistim iz Nimfejskega sporazuma, vendar jih dož Raniero Zeno ni uspel ratificirati. Leta 1263 je sklenil sporazuma tudi z mameluškim sultanom Bajbarom in Berkejem, mongolskim kanom Kipčaškega kanata. Cambridge Illustrated History of the Middle Ages: 1250–1520, str. 304.

Karel I. Sicilski thumb|300px|Obnovljeno Bizantinsko cesarstvo leta 1265 William R. Shepherd. Historical Atlas, 1911.

Bitka pri Beneventu 26. februarja 1266 je pred Mihaela postavila novega izzivalca, Karla I. Anžujskega, s katerim se je boril do konca svojega življenja. Vsi Karlovi načrti so bili usmerjeni k uničenju Bizantinskega cesarstva in ponovni vzpostavitvi latinske oblasti v Konstantinoplu. Geanakoplos 1959, str. 189f. Karel je svojo oblast na Siciliji utrdil s porazom Konrada V. v bitki pri Tagliacozzu 23. avgusta 1268. Maja 1267 je pod pokroviteljstvom papeža Klemna IV. protibizantinsko koalicijo okrepil s sporazumom z izgnanim latinskim cesarjem Balduinom II. in Viljemom II. Villehardouinom.Geanakoplos 1959, str. 195–200.

Mihael in Karel sta bila v mnogočem podobna. Oba na dolgo opisuje Nikifor Gregoras: