Rimski predmeti iz stekla so bili najdeni v rimskem imperiju v domačem, industrijskem in grobnem okolju. Steklo se je uporabljalo predvsem za proizvodnjo posod, izdelali pa so tudi mozaične ploščice in okensko steklo. Rimska proizvodnja stekla se je razvila iz helenističnih tehničnih tradicij, ki se je sprva osredotočala na proizvodnjo intenzivno barvanih ulitih steklenih posod. Vendar pa je v 1. stoletju našega štetja prišlo do hitre tehnične rasti industrije, ki je uvedla pihanje stekla in prevlado brezbarvnih ali aqua stekel. Proizvodnja surovega stekla je potekala na geografsko ločenih lokacijah, od obdelave stekla do gotovih posod Fleming, S. J., 1999. Roman Glass; reflections on cultural change. Philadelphia, University of Pennsylvania Museum of Archaeology and Anthropology.Stern, E. M., 1999. Roman Glassblowing in a Cultural Context. American Journal of Archaeology 103/3, 441-484., do konca 1. stoletja pa je proizvodnja v velikem obsegu povzročila nastanek stekla kot splošno dostopnega materiala v rimskem svetu, ki je imel tudi tehnično zelo zahtevne specializirane vrste luksuznega stekla, ki bilo tudi zelo drago.
Rast rimske steklarske industrije
Kljub rasti steklenih izdelkov v helenističnem svetu in rastočem mestu stekla v materialni kulturi, v začetku 1. stoletja ni bilo v rimskem svetu še nobene latinske besede za steklo. Vendar pa je steklo nastajalo v rimskih kontekstih s pomočjo predvsem helenističnih tehnik in slogov do poznega republikanskega obdobja. Večina proizvodnih tehnik je bila zamudna, prvotni izdelek pa je bila debelostenska posoda, ki je zahtevala precejšnjo dodelavo. To je skupaj s stroški uvoza natrona za proizvodnjo surovega stekla prispevalo k omejeni uporabi stekla in njegovem položaju kot dragem in visokokakovostnem materialu.
Steklarska industrija je bila tako v času republikancev relativno majhna obrt; čeprav se je v prvih desetletjih 1. stoletja našega štetja količina in raznolikost steklenih posod dramatično povečala. To je bil neposreden rezultat velike rasti rimskega vpliva ob koncu republikanskega obdobja, Pax Romana, ki je sledil desetletjem državljanske vojne Dussart, O., B. Velde, et al., 2004. Glass from Qal'at Sem'an (Northern Syria): The reworking of glass during the transition from Roman to Islamic compositions. Journal of Glass Studies 46, 67-83. in stabilizaciji države, ki se je dogajala pod Avgustovo vladavino. Toda rimski stekleni izdelki so še vedno našli pot v zahodno Azijo (tj. Partskega cesarstva), Kušansko cesarstvo, Afganistan in Indijo ter do Hanskega cesarstva na Kitajskem. Prvo rimsko steklo, ki je bilo najdeno na Kitajskem, je izhajalo iz zgodnje grobnice 1. stoletja pred našim štetjem v mestu Guangdžov, ki je prišlo domnevno preko južnokitajskega morja. An, Jiayao. (2002). "When Glass Was Treasured in China," in Silk Road Studies VII: Nomads, Traders, and Holy Men Along China's Silk Road, 79–94. Edited by Annette L. Juliano and Judith A. Lerner. Turnhout: Brepols Publishers. . Page 83-84.Ebrey, Patricia. (1999). The Cambridge Illustrated History of China. Cambridge: Cambridge University Press. . Page 70.
Poleg tega je bila v 1. stoletju novega stoletja uvedena velika nova tehnika proizvodnje stekla Allen, D., 1998. Roman Glass in Britain. Princes Risborough, Buckinghamshire, Shire Publications.. S pihanjem stekla so delavci iz stekla proizvajali posode s precej tanšimi stenami, kar je zmanjšalo količino stekla, ki je bilo potrebno za vsako posodo. Pihanje stekla je bilo tudi precej hitrejše od drugih tehnik, posode pa so zahtevale bistveno manj končne obdelave, kar je pomenilo dodaten prihranek časa, surovin in opreme. Čeprav so prejšnje tehnike prevladovale v zgodnjih Avgustovih in julijsko-klavdijskih obdobjih Grose, D. F., 1991. Early Imperial Roman cast glass: The translucent coloured and colourless fine wares. Roman Glass: two centuries of art and invention. M. Newby and K. Painter. London: Society of Antiquaries of London., so bile od sredine do konca 1. stoletja zgodnejše tehnike v veliki meri opuščene v prid pihanja.
Zaradi teh dejavnikov so se stroški proizvodnje zmanjšali, steklo pa je postalo na voljo širši družbi v vse večjem številu oblik. Sredi 1. stoletja našega štetja je to pomenilo, da so se steklene posode preselile iz dragocene, visokokakovostne dobrine, v material, ki je splošno dostopen: »stekleno čašo za pitje bi lahko kupili za bakreni kovanec« (Strabon, Geographica XVI. 2). Ta rast je prinesla tudi proizvodnjo prvih steklenih teser (kock) za mozaike in prvo okensko steklo, saj se je tehnologija peči izboljšala, kar je omogočilo prvo proizvodnjo staljenega stekla Stern, E. M., 1995. Roman Mould-blown Glass. Rome, Italy, L'Erma di Fretshneidur in association with the Toledo Museum of Art.. Hkrati je širitev imperija prinesla tudi pritok ljudi in širitev kulturnih vplivov, ki so povzročili sprejetje vzhodnih dekorativnih slogov. Spremembe, ki so se v tem obdobju zgodile v rimski industriji stekla, so torej posledica treh glavnih vplivov: zgodovinskih dogodkov, tehničnih inovacij in sodobne mode. Povezane so tudi z modo in tehnologijami, ki so se razvile v trgovini s keramiko, iz katere so bile pripravljene številne oblike in tehnike.
Proizvodnja stekla je dosegla vrhunec v začetku 2. stoletja našega štetja s steklenimi predmeti v domačem okolju vseh vrst. Primarne proizvodne tehnike pihanja in v manjši meri litja so ostale v uporabi do konca rimskega obdobja, pri čemer so se spremenile vrste posod, vendar v tehnologiji ni bilo veliko sprememb. Od 2. stoletja dalje so se slogi vedno bolj regionalizirali in dokazi kažejo, da so steklenice in zaprte posode, kot je unguentarium, premaknjene kot stranski produkt trgovine v njihovi vsebini in mnoge se zdi, da so se ujemale z rimskim merilom tekočin. Povečala se je tudi uporaba barvnega stekla kot dekorativnega dodatka za svetla in brezbarvna stekla, kovinske posode pa so še naprej vplivale na obliko steklenih posod. Po preobrazbi Konstantina so steklena dela začela hitreje premikati poganske religiozne posnetke v krščanske religiozne podobe. Premik prestilnice v Konstantinopel je pomladil vzhodno steklarsko industrijo, prisotnost rimske vojske v zahodnih provincah pa je veliko pripomogla k temu, da so tam preprečili kakršno koli recesijo. Do sredine 4. stoletja se je pihanje uporabljalo le občasno.
Produkcija Sestava
Rimska proizvodnja stekla je temeljila na uporabi toplote za vgradnjo dveh primarnih sestavin: silicijevega dioksida in sode. Tehnične študije arheoloških stekel delijo sestavine stekla na oblikovalca, talilo, stabilizatorje, pa tudi možna motna sredstva ali barvila. Oblikovalec: Glavna sestavina stekla je silicijev dioksid, ki je bil v rimskem obdobju pesek (kremen), ki vsebuje nekaj aluminijevega oksida (običajno 2,5 %) in skoraj 8 % apna. Vsebnost aluminijevega oksida se spreminja, doseže največ 3 % v steklu iz zahodnega cesarstva in ostane opazno nižje v steklu na Bližnjem vzhodu. Flux: Ta sestavina je bila uporabljena za znižanje tališča silicijevega dioksida za oblikovanje stekla. Analiza rimskega stekla je pokazala, da se soda (natrijev karbonat) uporablja izključno v proizvodnji stekla.Stern, W. B., 1990. The composition of Roman glass. Annales du 11e Congres. Amsterdam. V tem obdobju je bil primarni vir sode natron, naravno prisotna sol v suhih jezerih. Glavni vir natrona v času rimskega obdobja je bil Wadi El Natrun v Egiptu, čeprav je morda bil vir tudi v Italiji. Stabilizator: stekla iz silike in sode so naravno topna in zahtevajo dodatek stabilizatorja, kot so apno ali magnezijev oksid. Apnenec je bil primarni stabilizator, ki se je uporabljal v rimskem obdobju, ko je v steklo vstopal prek apnenčastih delcev v pesku, ne pa kot ločena komponenta. Pokazalo se je tudi, da rimsko steklo vsebuje okoli 1 % do 2 % klora, v nasprotju s poznejšimi stekli. To naj bi izhajalo bodisi iz dodatka soli (NaCl) za zmanjšanje tališča in viskoznosti stekla bodisi kot onesnaževalca v natronu.
Izdelava stekla
Arheološki dokazi za izdelavo stekla v rimskem obdobju so redki, vendar pa je z uporabo primerjav s kasnejšimi islamskimi in bizantinskimi obdobji jasno, da je bila proizvodnja stekla pomembna industrija. Do konca rimskega obdobja se je steklo proizvajalo v velikih količinah v rezervoarjih, ki so bili v visoko specializiranih pečeh, kot ponazarja 8-tonska steklena plošča iz Bet She'arima. Te delavnice bi lahko proizvedle več ton surovega stekla v enojni peči in čeprav bi to žganje trajalo več tednov, bi lahko samo ena primarna delavnica oskrbovala več sekundarnih steklarskih delavnic. Zato se zdi, da se je proizvodnja surovega stekla osredotočila na relativno majhno število delavnic, kjer je bilo steklo proizvedeno v velikem obsegu in nato razcepljeno na kose Freestone, I. C., M. Ponting, Hughes, M.J.,2002. Origins of Byzantine glass from Maroni Petrera, Cyprus. Archaeometry 44, 257-272.. Za lokalno izdelavo stekla so na voljo le omejeni dokazi in le v okviru stekla za okna. Razvoj te obsežne industrije ni povsem razumljiv, vendar Plinijeva Naravoslovna zgodovina (36, 194), poleg dokazov o prvi uporabi staljenega stekla sredi 1. stoletja našega štetja kaže, da so se pojavile tehnologije peči v začetku do sredine 1. stoletja našega štetja, skupaj s širitvijo proizvodnje stekla.
Urejanje delavnic za izdelavo stekla je potekalo pod tremi primarnimi dejavniki: razpoložljivost goriva, ki je bila potrebna v velikih količinah, viri peska, ki so predstavljali glavno sestavino stekla in natron, ki je deloval kot talilo. Rimsko steklo se je opiralo na natron iz Wadi El Natruna, zaradi česar se domneva, da so bile delavnice za izdelavo stekla v rimskem obdobju omejene na skoraj obalne regije vzhodnega Sredozemlja. To je olajšalo trgovino s surovim brezbarvnim ali naravno barvnim steklom, ki so ga proizvedli in ki je doseglo steklenjake v rimskem imperiju.
Pomanjkanje arheoloških dokazov o rimskih napravah za izdelavo stekla je privedlo do uporabe kemičnih sestavin kot dokazov za proizvodne modele, saj delitev proizvodnje kaže, da so kakršne koli spremembe povezane z razlikami v proizvodnji surovega stekla. Vendar pa je rimsko zanašanje na natron iz Wadi El Natruna kot talila Jackson, C. M., H. E. M. Cool, Wager, E.C.W., 1998. The manufacture of glass in Roman York. Journal of Glass Studies 40, 55-61. povzročilo večinoma homogeno sestavo v večini rimskih stekel. Velde, B., Year. Observations on the chemical compositions of several types of Gallo-Roman and Frankish glass production. In: 9e Congres International d'Etude Historique du Verre, Nancy, France: Editions du Centre de Publications de L'A.I.H.V. Kljub objavi pomembnih analiz so bile pred kratkim poskušane primerjave kemijskih analiz, ki jih proizvajajo različne analitične metode Baxter, M. J., H. E. M. Cool, Jackson, C.M., 2006. Comparing glass compositional analyses. Archaeometry 48/3, 399-414.Degryse, P., 2014. Glass Making in the Greco-Roman World, Results of the ARCHGLASS Project, Leuven University Press. in čeprav obstajajo nekatere razlike v rimskih sestavah stekla, je bilo smiselne sestavne skupine težko ugotoviti. za to obdobje.Freestone, I. C., 2006. Glass production in Late Antiquity and the Early Islamic period: a geochemical perspective. Geomaterials in Cultural Heritage, Geological Society of London. Special publication 257: 201-216.
Reciklaža