Jean Désiré Gustave Courbet (francoko [ɡystav kuʁbɛ]; 10. junij 1819 - 31. december 1877) je bil francoski slikar, ki je vodil umetniško gibanje realizma v francoskem slikarstvu 19. stoletja. Zavezan slikanju le tistega, kar je lahko videl, je zavrnil akademsko konvencijo in romantiko prejšnje generacije likovnih umetnikov. Njegova neodvisnost je bila primer, ki je bil pomemben poznejšim umetnikom, kot so impresionisti in kubisti. Courbet zavzema pomembno mesto v francoskem slikarstvu 19. stoletja kot inovator in kot umetnik, ki je bil pripravljen s svojim delom dati pogumne družbene izjave.
Courbetove slike v poznih 1840-ih in začetku 1850-ih so mu prinesle prvo priznanje. Izzval je s prikazom neidealiziranih kmetov in delavcev, pogosto v velikem obsegu, tradicionalno rezerviranem za slike verskih ali zgodovinskih tem. Courbetove naslednje slike so bile večinoma manj izrazitega političnega značaja: krajine, morske krajine, lovski prizori, akti in tihožitja. Courbet, aktiven socialist, je bil dejaven v političnem razvoju Francije. Zaradi sodelovanja v Pariški komuni je bil leta 1871 šest mesecev zaprt, od leta 1873 do smrti pa je živel v izgnanstvu v Švici.
Življenjepis
Gustave Courbet se je rodil leta 1819 Régisu in Sylvie Oudot Courbet v Ornansu (departma Doubs). Ker so bili uspešna kmečka družina, so v gospodinjstvu prevladovali proti monarhični občutki. (Njegov dedek se je boril v francoski revoluciji.) Courbetove sestre, Zoé, Zélie in Juliette, so bile njegovi prvi modeli za risanje in slikanje. Po selitvi v Pariz se je pogosto vračal domov v Ornans, da bi lovil, ribaril in iskal navdih.
Courbet je odšel v Pariz leta 1839 in delal v studiu Steuben in Hesse. Kot neodvisen duh ga je kmalu zapustil in raje razvil svoj slog, ko je preučeval slike španskih, flamskih in francoskih mojstrov v Louvru in slikal kopije njihovih del.
Njegovi prvi deli sta bili Odaliska, ki jo je navdihnilo pisanje Victorja Hugoja in Lélia, ki ponazarja Georga Sand, vendar je kmalu opustil literarne vplive in je namesto tega svoje slike temeljil na opazovani resničnosti. Med njegovimi slikami zgodnjih 1840-ih je več avtoportretov, romantični v zasnovi, v katerih se je umetnik upodobil v različnih vlogah. Sem spadajo Avtoportret s črnim psom (približno 1842–44, sprejet za razstavo na Pariškem salonu 1844), gledališki Avtoportret, ki je znan tudi kot Obupani človek (c. 1843–45), Ljubimca na podeželju (1844, Musée des Beaux-Arts, Lyon), Kipar (1845), Ranjenec (1844–54, Musée d'Orsay, Pariz), Čelist, avtoportret (1847, Nationalmuseum, Stockholm, prikazan leta 1848 na Salonu) in Človek s pipo (1848–49, Musée Fabre, Montpellier).
Potovanja na Nizozemsko in v Belgijo v letih 1846–47 so okrepila Courbetovo prepričanje, da bi morali slikarji upodabljati življenje okoli sebe, kot so to počeli Rembrandt, Hals in drugi nizozemski mojstri. Do leta 1848 je pridobil podpornike med mlajšimi kritiki, neoromantiki in realisti, zlasti Champfleury. Courbet je svoj prvi uspeh na Salonu dosegel leta 1849 s svojo sliko Po večerji v Ornansu. Delo, ki spominja na Chardina in Le Naine, je Courbetu prislužilo zlato medaljo in ga je kupila država. Zlata medalja je pomenila, da njegova dela ne bodo več potrebovala odobritve žirije za razstavo na Salonu - izvzetje je Courbet užival do leta 1857 (ko se je spremenilo pravilo).
V letih 1849–50 je Courbet naslikal Srobilca kamenja (uničena v zavezniškem bombardiranju Dresdna leta 1945), ki ga je Proudhon občudoval kot ikono kmečkega življenja; imenovali so jo »prvo njegovo veliko delo«. Sliko je navdihnil prizor, ki ga je Courbet doživel na cesti. Pozneje je Champfleuryju in pisatelju Francisu Weyju razložil: »Ni pogosto, da se kdo sreča s tako popolnim izrazom revščine in tako sem takrat in tam dobil idejo za sliko. Rekel sem jima, naj prideta v moj atelje naslednje dopoldne«.
Realizem
Courbetova dela niso pripadala niti prevladujočim romantičnim niti neoklasicističnim šolam. Zgodovinsko slikarstvo, ki ga je Pariški salon cenil kot slikarjev najvišji klic, ga ni zanimalo, saj je menil, da »umetniki enega stoletja [v glavnem] niso sposobni reproducirati vidika preteklega ali prihodnjega stoletja ...« Namesto tega je trdil, da je edini možen vir žive umetnosti umetnikova lastna izkušnja. On in Jean-François Millet najdeta navdih, ki bo upodobil življenje kmetov in delavcev.
Courbet je naslikal figurativne kompozicije, krajine, morske krajine in tihožitja. S tem ko je v svojem delu reševal družbena vprašanja in slikal teme, ki so veljale za vulgarne, na primer podeželsko meščanstvo, kmete in delovne pogoje revnih, je tvegal sporno mnenje kritikov. Njegovo delo je skupaj z delom Honoréja Daumierja in Jean-Françoisa Milleta postalo znano kot realizem. Za Courbeta realizem ni obravnaval popolnosti linije in oblike, temveč je povzročil spontano in grobo ravnanje z barvo, kar nakazuje umetnikovo neposredno opazovanje, ko je upodabljal nepravilnosti v naravi. Upodobil je grobost v življenju in s tem izzival sodobne akademske ideje o umetnosti.
Pogreb v Ornansu
Na Salonu 1850–1851 se je znašel kot zmagovalec z Drobilca kamenja, Kmetje iz Flageya na povratku iz trga in Pogreb v Ornansu. Pogreb, eno najpomembnejših Courbetovih del, prikazuje pogreb njegovega starega strica, ki se ga je udeležil septembra 1848. Ljudje, ki so se udeležili pogreba, so bili modeli za sliko. Prej so bili modeli uporabljeni kot akterji v zgodovinskih pripovedih, v Pogrebu pa je Courbet dejal, da je »naslikal same ljudi, ki so bili prisotni na pokopu, vse meščane«. Rezultat je realna predstavitev le-teh in življenja v Ornansu.
Obsežna slika - meri 3,0 x 6,7 metra - je pritegnila tako pohvale kot ostre odzive kritikov in javnosti, deloma zato, ker je razburjala konvencija z upodobitvijo prozaičnega obredja v merilu, ki je bilo do tedaj rezervirano za verske ali kraljevske vsebine.
Po besedah umetnostne zgodovinarke Sarah Faunce: »V Parizu je bil Pogreb ocenjen kot delo, ki se je vrinilo v veliko tradicijo zgodovinskega slikanja, kot domišljavost v umazanih škornjih, ki je strmoglavila gosposko zabavo in glede na to tradicijo je bilo seveda videti, da to hoče«. Na sliki manjka sentimentalne retorike, ki je bila pričakovana v žanrskem delu: Courbetovi žalovalci ne kažejo gledaliških potez žalosti, njihovi obrazi so bili videti bolj karikirani kot oplemeniteni. Kritiki so Courbetu očitali namerno zasledovanje grdote.
Sčasoma se je javnost bolj zanimala za nov realistični pristop in razkošna, dekadentna fantazija romantizma je izgubila na popularnosti. Umetnik je dobro razumel pomen slike. Courbet je o tem dejal: »Pogreb pri Ornansu je bil v resnici pokop romantike«.
Courbet je postal zvezdnik, o njem so govorili kot o geniju, 'strašen socialist' in 'divjak'. Aktivno je spodbujal, da ga je javnost dojemala kot neobdelanega kmeta, njegova ambicija, drzne izjave do novinarjev in vztrajanje pri upodabljanju lastnega življenja v svoji umetnosti pa so mu dali sloves nebrzdane nečimrnosti.
Courbet je svoje ideje realizma v umetnosti povezal s političnim anarhizmom in si, ko je pridobil občinstvo, promoviral demokratične in socialistične ideje s pisanjem politično motiviranih esejev in disertacij. Njegov znan izgled je bil predmet pogoste karikature v priljubljenem francoskem tisku.
Leta 1850 je Courbet prijatelju pisal:
V 1850-ih je Courbet slikal številna figurativna dela, pri čemer je za objekte uporabljali običajne ljudi in prijatelje, kot na slikah Vapke dame (1852), Rokoborca (1853), Kopalke (1853), Speča predica (1853) in Sejalki žita (1854).
Slikarjev atelje
Leta 1855 je Courbet na Exposition Universelle predložil štirinajst slik. Tri so bile zavrnjene zaradi pomanjkanja prostora, med njimi Pogreb pri Ornansu in njegovo drugo monumentalno platno Slikarjev atelje. Ker Courbet noče zavrnitve, je stvari vzel v svoje roke. V svoji galeriji z naslovom Paviljon realizma (Pavillon du Réalisme), ki je bila začasna zgradba in jo je postavil na sosednjih vratih uradnega Salona, je predstavil štirideset svojih slik, vključno s Slikarjevim ateljejem.
Delo je alegorija Courbetovega življenja kot slikarja, ki je videti kot junaški podvig, v katerem je on obkrožen s prijatelji in občudovalci na desni ter izzivalci in nasprotniki na levi. Prijatelji na desni so umetnostni kritiki Champfleury in Charles Baudelaire ter zbiratelj umetnosti Alfred Bruyas. Na levi strani so figure (duhovnik, prostitutka, kopač grobov, trgovec in drugi), ki predstavljajo tisto, kar je Courbet v pismu Champfleuryju opisal kot »drugi svet trivialnega življenja, ljudje, beda, revščina, bogastvo, izkoriščani in izkoriščevalci , ljudje, ki živijo od smrti«.
V ospredju na levi strani je moški s psi, ki v Courbetovem pismu Champfleuryju ni omenjen. Rentgenski žarki so pokazali, da je bil naslikan pozneje, vendar je njegova vloga na sliki pomembna: on je alegorija takratnega francoskega cesarja Napoleona III., ki se ga prepozna po njegovih znanih lovskih psih in ikoničnih zavitih brkih. Ker ga postavi na levo, Courbet javno izkaže svoj prezir do cesarja in ga prikazuje kot zločinca, kar kaže, da je njegovo 'lastništvo' nad Francijo nezakonito.
Čeprav so bili umetniki, kakršen je bil Eugène Delacroix, goreči zagovorniki njegovega truda, je javnost šla na predstavo večinoma iz radovednosti in se norčevala. Udeležba in prodaja sta bili razočaranje, vendar je postal Courbetov status junaka francoske avantgarde zagotovljen. Občudoval ga je Američan James Abbott McNeill Whistler in je postal navdih mlajši generaciji francoskih umetnikov, vključno z Édouardom Manetom in slikarji impresionisti. Slikarjev atelje so Delacroix, Baudelaire in Champfleury prepoznali kot mojstrovino, če ne celo javnost.
Realistični manifest Courbet je za uvod v katalog te neodvisne osebne razstave napisal Realistični manifest, ki je odmeval v tonu političnih manifestov tega obdobja. V njem si kot umetnik zatrjuje svoj cilj »prevesti običaje, ideje, videz moje epohe po moji lastni oceni«.
Zloglasnost
Na Salonu leta 1857 je Courbet razstavil šest slik. Sem spada slika Mlade dame na obalah Sene (poletje), ki upodablja dve prostitutki pod drevesom, pa tudi prva od številnih lovskih prizorov, ki jih je Courbet naslikal do konca svojega življenja: Košuta v zalivu v snegu in Kamnolom.
Mlade dame na obalah Sene, naslikane leta 1856, so izzvale škandal. Umetniški kritiki, navajeni običajnih, brezčasnih golih žensk v krajinah, so bili šokirani s Courbetovo upodobitvijo sodobnih žensk, ki ležerno kažejo spodnje perilo.
Z razstavljanjem senzacionalnih del skupaj z lovskimi prizori, takšnih, ki so angleškemu slikarju Edwinu Landseerju prinesli priljubljen uspeh, je Courbet zagotovil »tako razvitost kot prodajo«. V 1860-ih je Courbet naslikal vrsto vse bolj erotičnih del, kot je Femme nue couchée (Gola ležeča ženska).
To se je končalo v sliki Izvor sveta (L'Origine du monde) (1866), ki prikazuje ženske genitalije in je bila javno razstavljena šele leta 1988 in Spanje (1866) z dvema ženskama v postelji. Slednja slika je postala predmet policijskega poročila, ko jo je leta 1872 razstavil trgovec s slikami.