Tiranski preliv (arabsko: مضيق تيران Maḍīq Tīrān) so ozki morski prehodi med Sinajskim in Arabskim polotokom, ki ločujejo Akabski zaliv od samega Rdečega morja. Razdalja med obema polotokoma je približno 13 km. Preliv je poimenovana po otoku Tiran, ki je na njegovem vhodu 5 ali 6 km oddaljen od Sinaja, na katerem imajo večnacionalne sile in opazovalci opazovalno mesto za spremljanje skladnosti Egipta pri ohranjanju svobode plovbe skozi preliv kot je določeno v mirovni pogodbi med Egiptom in Izraelom.

Otok Sanafir leži jugovzhodno od plitve ožine med Tiranom in Saudovo Arabijo.

Ozadje Mednarodni dokumenti se nedosledno nanašajo na Tiranski preliv. Med Egiptom in Saudovo Arabijo se med otoki oblikuje več prehodov. Najzahodnejši med Egiptom in otokom Tiran, ki se jo opazuje iz egiptovskega mesta Šarm el Šejk, je 'Tiranski preliv, širok 5 ali 6 km. Ima dva prehoda, ki sta dovolj globoka za plovbo z velikimi ladjami. Prehod Enterprise, globok 290 metrov, meji na egipčansko stran, 73 m globok prehod Grafton, obdan s plitvino, pa je proti vzhodu, bliže otoku Tiran. Vzhodno od otoka Tirana, med njim in Saudovo Arabijo, ima drug preliv grebene in plitvine z enim kanalom globokim 16 metrov.

Zaprtje leta 1967 Dostop do edinega jordanskega morskega pristanišča Akaba in do edinega izraelskega morskega pristanišča Eilat je prek Akabskega zaliva, kar daje Tiranskemu prelivu strateški pomen. Leta 1967 je 90 % izraelske nafte prešlo skozi preliv, zaradi česar je postal tarča egiptovske blokade med bojkotom Izraelske arabske lige.

Maja 1967 je izraelski premier Levi Eshkol ponovil izjave, ki jih je Izrael podal leta 1957 in dejal, da bi bilo zaprtje Tiranskega preliva vojno dejanje. Nato je Egipt 22. maja 1967 preliv blokiral, tankerji nafte, ki naj bi prešli skozenj, pa so morali predložiti dokumente, ki zagotavljajo, da njihov tovor ni bil namenjen v izraelsko pristanišče. Takrat je Izrael na Tiranski preliv gledal kot na ključni interes, saj je Izrael dobil vitalni uvoz, predvsem nafto iz Irana, blokada pa je ogrožala sposobnost Izraela, da razvije Negevsko puščavo.

Maja 1967 je generalmajor Indar Jit Rikhye poveljnik sil Združenih narodov (UNEF) na Sinajskem polotoku, ko je Egipt na to ozemlje napotil svoje čete in zahteval, da Rikhye umakne vse svoje čete, te umaknil tudi iz pristanišča v Šarm el Šejku, ki meji na preliv. Poznejše zaprtje preliva s strani Egipta je bilo tesno povezano s predhodnim umikom UNEF-a, saj so bile za zagotavljanje odprtih vodnih poti mirovne sile (ne egipčanska vojska) v Šarm el Šejku pomembne. Kasneje v življenju je general Rikhye poskušal zmanjšati pomen, ki ga je Izrael pripisal temu, da je vodna pot ostala odprta rekoč, da je bila obtožba Izraela leta 1967 zaradi blokade 'vprašljiva', saj ladja z zastavo Izraela v dveh letih ni prešla skozi preliv in da je »egiptovska mornarica UAR po vzpostavitvi blokade zaustavila par ladij in nato sprostila njeno izvajanje«. Egipt je sprva zahteval umik UNEF-a z lokacij, ki niso Šarm el Šejk, vendar je generalni sekretar OZ-a U Thant zahteval umik vsega ali ničesar.Segev, 2007, op. cit., p. 274.

Takratni ameriški predsednik Lyndon Johnson je govoril o zaprtju teh prelivov, ki so vzrok za šestdnevno vojnoBen Gad, Yitschak. Politics, Lies, and Videotape: 3,000 Questions and Answers on the Mideast Crisis, p. 182 (SP Books, 1991).:

Projekt mostu Egiptovska vlada preučuje projekt za izgradnjo 15-kilometrskega mostu čez preliv, ki bi povezal Egipt in Saudovo Arabijo.

Egiptovski predsednik je predlagal, da se objekt imenuje most kralja Salmana bin Abdulaziza. Celoten projekt naj bi stal približno 4 milijarde ameriških dolarjev, financirala pa ga bi Saudova Arabija. Most bi povezal Tabuk ob Rdečem morju s krajem Šarm el Šejk na Sinajskem polotoku in bi šel preko otoka Tiran na vhod preko Akabskega zaliva. Sredstva za bi zagotavljala Saudi Binladin Group, ki bi sodelovala z egiptovskim vladnim podjetjem Arab Contractors.

Predlagani gradbeni projekti želijo vzpostaviti tesnejše povezave med državama in ustvariti veliko delovnih mest na obeh straneh. To je del večjega načrta egiptovske vlade, ki namerava bolj naseliti Sinajski polotok. Omogočil bo tudi alternativno pot za Hadž in predvidoma služil milijon potnikom in romarjem letno.

Skrbi so bili zaradi vplivov na okolje in sosedov glede varnosti. Dodatni promet in dodatni razvoj bi lahko povzročil nadaljnje zmanjšanje ogrožene populacije kopnega Rdečega morja in škodo koralnim grebenom in ribištvu. Eno takih organizacij, Hurghadsko združenje za varstvo okolja in zaščito (HEPCA), je odobrilo most s katerim grebeni ne bi bili poškodovani in priporočili okoljsko raziskavo. Člen V. sporazuma Camp David Accords med Izraelom in Egiptom določa pravico do svobode plovbe po Tiranskem prelivu.

Projekt je leta 2005 ustavila vlada Hosnija Mubaraka zaradi varnostnih pomislekov Izraela. Preden je izgubil oblast, naj bi uprava Mohameda Morsija zanimala dokončno oblikovanje načrtov projekta v letih 2012 in 2013.

Aprila 2016 je Saudski kralj Salman z egiptovskim predsednikom El-Sisijem na redkem obisku v Egiptu objavil sporazum o gradnji mostu med državama . Ob napovedi je sledil podpis sporazuma o razmejitvi morske meje in označila otoka Tiran in Sanafir v saudskih regionalnih vodah. Izrael je sporočil, da ne nasprotuje prenosu otoka.

Sklici

Zunanje povezave

Descriptions, pictures and videos of some Straits of Tiran dive spots One of the wrecks in the Straits of Tiran "The Strait of Tiran and the Sovereignty of the Sea" by Anthony S. Reyner Photo Gallery: Bridging the Red Sea, Speigel Online Egypt - Saudi Arabia Causeway (Bridge)

Kategorija:Geografija Saudove Arabije Kategorija:Geografija Egipta Kategorija:Morski prelivi