Proletarec je generacijski roman Miroslava Slane, ki je izšel leta 1983 pri založbi Obzorja v Mariboru. Gre za kritično analizo družbe 70. let 20. stoletja, izpostavljeno je študentsko gibanje v letih 1968–1972.

Nastanek dela

Roman je deležen več oznak. Avtor ga opredeljuje za "tekst z revolucionarno vsebino", ki se ga lahko bere kot "samoupravni akt". Taras Kermauner ga označi za "sociološki, kulturno-politični, psihološki in politični tekst". V njem je analizirana moderna družba "brez rokavic in sončnih očal". Četudi roman ni avtobiografski, se v glavnem liku Petru Košenini vidi predvsem Slanovo izražanje bolečine.

Roman je bil založbi Obzorja predložen že 1978, izšel pa šele 1983 (z letnico 1981). Uradno izidu ni nihče nasprotoval, a je založba izid romana brez pojasnila odlagala. Leta 1979 je bil rokopis poslan v tiskarno, vendar je Herman Vogel avtorju v pismu 12. junija 1980 sporočil, da je založba po sklepu uredniškega odbora začasno ustavila tiskanje romana zaradi pripomb na račun "anahronističnih" "političnih pasusov". Predlagali so tudi izpustitev dela 2. poglavja o študentskih demonstracijah, začetek 4. poglavja, del 6. poglavja o zgodbi s potnim listom in zamejcih, konec zadnjega poglavja in izpustitev celotnega 13. in 15. poglavja. Tako je moral avtor skleniti kompromis z uredništvom in je določene dele oblikovno spremenil. Podporo mu je v pismu 16. 9. 1981 ponudil Taras Kermauner. Za pomoč je avtor neuspešno zaprosil Društvo slovenskih pisateljev in celo razmišljal o objavi v tujini, a se je raje izognil morebitnim očitkom, da piše emigrantsko literaturo in ker je delo namenil domačim bralcem. Avtor je na literarnem srečanju na Štatembergu z naslovom Usoda mojega rokopisa s svojim prispevkom Zakaj zapiramo knjige namesto hudodelcev (Nova revija 1982/83, št. 9) napadel "demagoško psihologijo zasebništva" v slovenskem založništvu. Kasneje je bil roman predmet številnih polemik o založništvu, svobodnemu izdajanju literarnih del in položaja mladih slovenskih avtorjev v družbi.

Vsebina

Glavna oseba je Peter Košenina, njegov protagonist pa je družba. Več o njem izvemo v prvem poglavju, ko ga miličnik ustavi zaradi kaljenja nočnega reda in miru. Zaradi gmotnega položaja in sodelovanja v protestnem študentskem gibanju ni dokončal študija na filozofski fakulteti, kar potrdi »zamaščeni indeks«. Z nedokončanim študijem se preživlja kot fizični delavec pri pretovarjanju blaga v skladišču. Živi s papigo v zanemarjenemu podnajemniškem stanovanju v »farmi podnajemnikov«, ki jo upravljata farmar in lajnarica, strupen par, ki sta do premoženja prišla nezakonito. Iz hiše sta v dom upokojencev strpala prejšnjo lastnico – staro Genovefo, ki je v domu znorela. Peter se v stanovanju ne počuti dobro, dvomi o lastnem in o človeškem poslanstvu. Negativna občutja preganja z alkoholom, drogami in čezmerno seksualnostjo. Pred tem je živel pri »hausfraui«, ki je sprva zanj dobro skrbela, a ga je pozneje zaradi neporavnanih obveznosti sredi zime vrgla na cesto. Zahaja v kolodvorsko restavracijo, če je zaprta, pa na poškodbeni oddelek bolnišnice, kjer osuplo opazuje poškodovance.

Ko zboli za gripo, ga začne zalezovati "najvišji najvišjih karieristov", da bi za šop deviz odšel na Švedsko, in tam »zanj nekaj malega delal«. Toda Petrov ponos prevlada in ponudbo ogorčeno odkloni hladno in brezobzirno barantanje.

Zaplete se z »obrazilom a«, ki je nezakonska hči nekega glasbenika. Mame ni poznala, oče jo je silil, da bi postala pevka (iz tega sledi tudi vzdevek »Visoki c«). Z njo ima Peter prvinski, skoraj živalski erotični odnos.

Čez čas pride do požara v farmarjevem stanovanju. V časopisu piše, da naj bi ga zanetila papiga. K Petru se papiga res vrne osmojena, Peter ta požar interpretira kot maščevanje farmarju za zlo, ki ga je bil kot podnajemnik deležen. A pade v še večjo farmarjevo nemilost. Ta mu izprazni stanovanje in odstrani okno, tako je Peter prisiljen prebivati v mrzlem stanovanju, vmes pa preživi pri družini "obrazila a" v obmorskem pristaniškem mestu. Skuša se preseliti k sorodnikom v Avstralijo, vendar ne more urediti potrebnih dovoljenj za potovanje papige. Farmar ga skuša celo umoriti, vendar ta pade skozi odprto okno in se ubije. Peter dokončno zapusti svoj "brlog" in se odpravi k prijatelju krojaču, ki mu že celo večnost šiva novo obleko. Je flegmatični sanjač, ki načrtuje gradnjo nove hiše, za njeno gradnjo računa, da se bo zavlekla za vsaj tri rodove. Z njim Peter odkrije strast do kuhanja in začne delati v gostilni Pri treh volkovih. Po dolgih letih spet sreča staro znanko iz otroštva "Breskvico" in se z njo zaplete v razmerje.

Odpravi se na delo v tujino. Toda vlak, s katerim potuje, doživi nesrečo, v njej pa umre njegova papiga. Ostane mu le še "Breskvica". Sklene, da se z njo ustali in zaživi normalno življenje.

Odzivi

Prve ocene romana so nastale že pred njegovim izidom, večina teh neuradno v obliki pisem. Najobširneje ga je obravnaval Ivan Kreft v pismu z 29. 10. 1978. V njem piše o odnosih med potrošniško družbo, ki jo predstavljajo papiga, prividi, sanje in tudi »pretirani seks« in socializmom, kar je pripeljalo do dveh družb, uradne in neuradne, ter do nove razslojenosti družbe, kjer je en del živel v izobilju, drugi pa v pomanjkanju informacij. Roman vrednoti pozitivno, saj naj bi branje nanj »vplivalo blagodejno«.

Jože Šifrer v Delu piše, da roman ne prikazuje proletarca v klasičnem smislu, temveč kot osebnost, ki »iz svoje fiziološke-psihične razkrojenosti vrednoti svet okoli sebe.« Njegove lastnosti pripiše absurdnim socialnim, političnim in moralnim faktorjem, ki krojijo moderni svet. V Petru vidi nekaj »tragično donkihotskega«, razpravlja o »splošnih družbenih zadevah«, predvsem o anomalijah in moralnih vrednotah družbe. Zgradbo opiše kot »mozaik ironično-satiričnih prebliskov, abstraktnih asociacij in sanj, individualnih impresij in nenadnih preobratov«. Slog označi kot »nevsakdanji, novotarski, moderen«.

Viktor Konjar roman opiše kot »bolestno krčeviti samogovor pisateljevega evidentnega alter ega »proletarca« Petra Košenine«. Vsebino označi kot »gostobesedno, pomensko nabito narativno prejo, ki niza pred naš pogled celo paleto likov, prizorov in razmerij v »trebuhu« in »črevesju«, nekje tam spodaj, pod polakirano površino časa«. Roman označi kot »izpovedni hudournik«, »razcefrano pisateljsko prejo, avtorjev izčiščevalni samogovor«, »avtorjevo refleksijo«.

Taras Kermauner v razpravi z naslovom Deklasirančev lik (odlomek je v knjigi objavljen kot spremna beseda) piše: "Proletarec je v enaki meri sociološki kot kulturno politični, psihološki in poetični tekst. Prozno tkivo se odvija okrog osnovnih metafor, ki se, v variacijah, manično obnavljajo. Pisatelj se vidi v lastni realiteti, ne pobeguje v imaginativno — kot nemajhen del mlajše slovenske literature — predvsem pa si je na jasnem o naravi svojega junaka oziroma sveta, v katerem prebivamo."

Viri

Marjan Gujtman: Miroslav Slana – Miros: Proletarec: B-diplomska naloga. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1985. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL. Jože Šifrer. Bolestni protest neke generacije. Delo 28. 7. 1983. 8. Viktor Konjar: Brodenje po črevesju življenja. Večer 11. 8. 1983. Milan Markelj: Proletarec? Dolenjski list 9. 8. 1983. 39. Aleksander Zorn. Kritika branja. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1988. 84. Jože Horvat. To bi morali prebrati. Teleks 16. 6. 1983. 6.

kategorija: Miroslav Slana kategorija: Slovenski romani Kategorija: Generacijski romani Kategorija: Knjige leta 1983