Baldvin II. Jeruzalemski, znan tudi kot Baldvin Bourški () je bil v letih 1100-1118 grof Edese in od leta 1118 do svoje smrti kralj Jeruzalemskega kraljestva, * 1060, Francija, † 21. avgust 1131, Jeruzalem.

Na prvem križarskem pohodu je spremljal svoja bratranca Godfreja Bouillonskega in Baldvina Boulognskega, ki ga je po njegovem odhodu v Jeruzalem nasledil kot drugi grof Edese. V bitki pri Harranu leta 1104 je bil ujet. Med njegovim ujetništvom sta kot regenta v njegovem imenu vladala antioški knez Tankred Galilejski in njegov bratranec Rihard Salernski.

Spomladi 1108 so ga odkupili. Po osvoboditvi je poskušal Tankred obdržati Edeso, vendar ga je antioški patriarh Bernard prepričal, naj jo vrne Balduinu. V spopadu s Tankredom pri Turbeselu je bil Baldvin poražen. Na zboru križarskih vodij aprila 1109 pri Tripoliju sta se pobotala.

Mosulski atabeg Mavdud in njegov naslednik Aksungur al-Bursuki sta na začetku 1110. let večkrat napadla Edeso in opustošila vzhodne dele grofije. Antiohijski knez Joscelin Courtenayski si je leta 1113 prilastil cvetoče mesto Turbesel, leta 1116 in 1117 pa zasedel bližnje armensko gospostvo, kar je imel Baldvin za izdajo.

Baldvin Boulognski, prvi kralj Jeruzalemskega kraljestva, je 2. aprila 1118 umrl. Jeruzalemsko krono je prepustil svojemu bratu Evstahiju III. Boulognskemu, če Evstahij ne bi prišel v Sveto deželo, pa edeškemu grofu Balduinu. Latinski jeruzalemski patriarh Arnulf in Joscelin Courtenayski, ki je bil največji fevdni gospod v kraljestvu, sta barone prepričala, naj za kralja izvolijo Balduina.

Baldvin je zase obdržal večino mest v kraljestvu, Edeso pa je prepustil Joscelinu. Po skoraj popolnem uničenju antioške vojske 28. junija 1119, je bil Balduin izvoljen za regenta odsotnega Bohemonda II. Antioškega. Pogosti vdori Seldžukov v Antiohijo so ga prisilili, da je večino časa preživel v ogroženi kneževini, kar je povzročilo nezadovoljstvo v Jeruzalemu. Aprila 1123 je Balduina ujel seldžuški beg Belek Gazi, zato je skupina plemičev prestol ponudila flandrijskemu grofu Karlu I., ki je ponudbo zavrnil. Med Balduinovo odsotnostjo je jeruzalemska vojska s pomočjo beneškega ladjevja osvojila Tir. Po osvoboditvi avgusta 1124 je Balduin na začetku leta 1125 poskušal osvojiti Alep, vendar mu to ni uspelo.

Oktobra 1126 je v Sirijo prišel Bohemond II. in se poročil z Balduinovo hčerko Alico. Baldvin je načrtoval osvojitev Damaska, vendar je zato potreboval zunanjo podporo. Najstarejšo hčerko Melisendo je leta 1129 poročil s premožnim grofom Fulkom V. Ažujskim. Fulk je prišel v Jeruzalem v spremstvu velike vojske, ki je Balduinu omogočila napad na damaščansko ozemlje. S pomočjo nizaritov (ali Asasinov) je uspel osvojiti samo Banias. Po smrti Bohemonda II. v bitki na začetku leta 1130 je Baldvin prisilil Alico, da je zapustila Antiohijo in sam prevzel regentstvo v imenu njene hčerke Konstance. V Antiohiji je resno zbolel in vstopil v samostan, kjer je umrl.

Baldvin je bil spoštovan vojaški poveljnik in razvpit ljubitelj denarja.

Mladost Baldvin je bil mlajši sin grofa Huga I. Rethelskega in Melisende Monthléryjske.Murray 1992, str. 5.

Leta 1096 se je pridružil križarski vojski Godfreja Boulognskega,Runciman 1989a, str. 147. ki je na pohod v Sveto deželo krenila 15. avgusta 1096 in 23. decembra prišla v Konstantinopel.Lock 2006, str. 20–21. Bizantinski cesar Aleksej I. Komnen je od vodij pohoda zahteval prisego zvestobe.Asbridge 2004, str. 110. Balduin je bil eeden od predstavnikov križarjev, ki so se januarja 1097 pogajali z bizantinskm cesarjem.Runciman 1989a, str. 150. Po prisegi so Bizantinci februarja 1097 z ladjami prepeljali križarsko vojsko v Malo Azijo.Asbridge 2004, str. 111, 117.

Baldvin Boulognski in Norman Tankred Galilejski sta se okoli 15. septembra 1097 odcepila od glavnine križarske vojske in napadla Kilikijo.Asbridge 2004, str. 142–143. Baldvin se jima je s svojim kontingentom pridružilAsbridge 2004, str. 143.Runciman 1989a, str. 198. in se udeležil pohodov proti seldžuškim trdnjavam na ravnicah ob Evfratu.Murray 2000, str. 61. Po osvojitvi Ravendela, Turbesela in Edese je Boulogne na začetku leta 1098 ustanovil prvo križarsko državo Grofijo Edeso.Barber 2012, str. 17.Lock 2006, str. 22–23.

Baldvin se je zatem konec maja 1099 pri Tiru pridružil glavnini križarske vojske, ki je prodirala proti Jeruzalemu.Runciman 1989a, str. 276. S Tankredom sta mimogrede skoraj brez odpora osvojila večinoma krščanski Betlehem.Runciman 1989a, str. 277–278. Križarji so začeli oblegati Jeruzalem in za zastraševanje branilcev obglavili ujetega priletnega muslimanskega plemiča, ki je zavrnil pokristjanjenje. Asbridge 2004, str. 309. 15. julija 1198 je Jeruzalem padel v križarske roke.Lock 2006, str. 25. Balduin je konec avgusta zapustil Jeruzalem, Runciman 1989a, str. 298–299. po smrti Geoffreya Bouillonskega 18. julija 1100 pa se je vrnil, da bi poskrbel a njegovo dediščino.Asbridge 2004, str. 332.

Grof Edese Prva leta thumb|right|300px|Križarske države okoli leta 1135

Baldvin II. je postal poveljnik vojske Bohemonda I. Antioškega, katerege je malo pred tem ujel Danišmend Gazi.Runciman 1989a, str. 322.MacEvitt 2010, str. 75.Fink 1969, str. 380, 382.

Ko je bil Baldvin I. izvoljen za jeruzalemskega kralja, je iz Antiohije poklical Baldvina II. in mu predal grofijo Edeso.Barber 2012, str. 62.Murray 2000, str. 94. Po prisegi zvestobe je 2. oktobra 1110 odšel v Jeruzalem.Fink 1969, str. 38.

Baldvin II. se je poročil z Morfijo, hčerko melitenskega zemljiškega mogotca Gabrijela,Murray 2000, str. 186. kar mu je pomagalo utrditi položaj med pretežno armenskimi podložniki.Tyerman 2006, str. 186.Runciman 1989b, str. 36. Na začetku leta 1101 sta Sökmen in Mardin osvojila Suruč.MacEvitt 2010, str. 78.Runciman 1989b, str. 37. Med poskusom osvoboditve mesta je Baldvin doživel težak poraz in bil prisiljen na umik v Edeso.Lock 2006, str. 26. V Antiohiji je zbral novo vojsko in osvobodil Suruč in pobil vse, ki so sodelovali z Artikidi.

Ko je leta 1102 v Edeso prišel Joscelin Courtenayski, mu je podelil nekaj zemlje zahodno od Evfrata.Runciman 1989b, str. 38.

Tankredove ambicije v severni Siriji so razdražile tako Balduina kot antioškega latinskega patriarha Bernarda. Z Danišmendi sta se začela pogajati za Bohemondovo osvoboditev.Fink 1969, str. 388. Po plačilu odkupnine so Bohemonda maja 1103 izpustili iz ujetništva.

Prvo ujetništvo Baldvinove čete so pogosto vdirale na plodne ravnice okoli Harrana,Runciman 1989b, str. 41.Barber 2012, str 82. zato je vojska mosulskega atabega Džirkimiša z zavezniki maja 1104 napadla Edeso, križarska vojska pa je napadla Harran in se začela pogajati za mirno vdajo mesta.Fink 1969, str. 389.Runciman 1989b, str. 42. Ker sta si bogato mesto nameravala prilastiti tako Bohemond kot Balduin, je začela križarska vojska zaradi sporov razpadati.

Sokmen in Džikirmiš sta 7. maja napadla križarski tabor v Harranu,Köhler 2013, str. 65. navidezno pobegnila in zvabila križarje v zasedo in Baldvina in Joscelina ujela. Bohemond in Tankred sta odjezdila v Edeso, da bi rešila mesto.Runciman 1989b, str. 43. Edeški nadškof Benedikt, ki je bil tudi ujet, vendar kmalu osvobojen, in edeški vitezi so za regenta ujetega Baldvina izvolili Tankreda. Meščani Turbessela so leta 1107 za Joscelina plačali odkupnino in ga osvobodili.

Baldvina so odpeljali v Mosul.Runciman 1989b, str. 111. Ko je Tankred ujel seldžuško kneginjo iz Džikirmiševe družine,Runciman 1989b, str. 45.Maalouf 1984, str. 70. je slednji za njeno odkupnino ponudil 15.000 zlatih bezantov ali Balduinovo osvoboditev. Bohemondu in Zakredu je bil ljubši denar in Baldvin je ostal v ječi.Barber 2012, str. 84. Bohemond je pred odhodom v Evropo Antiohijo prepustil Tankredu, Edeso pa svojemu sorodniku Rihardu Salernskemu.Lock 2006, str. 28.Fink 1969, str. 393.

Leta 1107 je turški vojak Džavali Sakava ujel Džikirmiša in zasedel Mosul.Runciman 1989b, str. 110–111. Za Baldvinovo osvoboditev je zahteval 60.000 dinarjev in izpustitev muslimanskih ujetnikov iz Edese. Ko je seldžuški sultan Mohamed I. Tapar za atabega Mosula imenoval Mameluka Mavduda,Runciman 1989b, str. 111–112. je Džavali pobegnil iz mesta in s seboj odpeljal Balduina.Runciman 1989b, str. 112. Joscelin je Džavaliju za odkupnino ponudil 30.000 dinarjev in sebe kot talca.Köhler 2013, str. 124. Ker je Džvali potreboval zaveznika proti Mavdudu, je ponudbo sprejel in Balduina poleti 1108 osobodil.Köhler 2013, str. 66.Lock 2006, str. 29.

Spori thumb|right| |Baldvinov kovanec, kovan v Edesi

Baldvin je po osvoboditvi odšel v Edeso, kjer je Tankred od njega v zamenjavo za mesto zahteval prisego zvestobe.Maalouf 1984, str. 69. Balduin je zahtevo zavrnil in odšel v Turbesel. Po Tankredovem pohodu na Turbesel sta se začela pogajati, vendar nista dosegla kompromisa. Balduin je proti Tankredu sklenil zavezništvo z armenskim vladarjem Vasilom Gogom. Na pomoč mu je prišlo tudi 300 pečeneških konjenikov Ošina Lampronskega.Runciman 1989b, str. 112–113. Pohodi na antioško ozemlje so Tankreda prisilili, da je sprejel razsodbo cerkvenih prelatov,Runciman 1989b, str. 113.Fink 1969, str. 394. ki je bila v Baldvinovo korist. V Edeso se je vrnil septembra 1108.Lock 2006, str. 30.

Spori so se nadaljevali do aprila 1109, ko je kralj Baldvin I. v imenu jeruzalemske cerkve povabil sprte voditelje na zbor na Mons Peregrinus v bližini Tripolija.Lock 2006, str. 30. Fink 1969, str. 397. Na srečanju je kralj posredoval za spravo med Baldvinom in Tankredom. Slednji je priznal Baldvinovo oblast v Edesi in v zameno dobil Galilejo in nekaj drugih fevdov v Jeruzalemskem kraljestvu. Runciman 1989b, str. 115.Fink 1969, str. 398. Balduin je nato sodeloval v obleganju Tripolija, ki se je končalo z osvojitvijo mesta.

Sklici

Kategorija:Rojeni leta 1060 Kategorija:Umrli leta 1131 Kategorija:Vladarji v 12. stoletju Kategorija:Vladarji Jeruzalemskega kraljestva Kategorija:Veterani križarskih vojn Kategorija:Naslovni kralji Jeruzalema