Rennes-le-Château (okcitansko Rènnas del Castèl) je majhna občina, približno 5 km južno od Couiza, v departmaja Aude v Languedocu na jugu Francije.
Ta hribovska vasica je znana po vsem svetu in na leto sprejme več deset tisoč obiskovalcev, ki jih privlačijo teorije zarote, ki obkrožajo domnevno zakopani zaklad, ki naj bi ga v 19. stoletju odkril duhovnik Bérenger Saunière in katerega natančna narava je sporna tudi med temi, ki sploh verjamejo v njegov obstoj Article by Christiane Amiel entitled "L’abîme au trésor, ou l’or fantôme de Rennes-le-Château" in, Claudie Voisenat (editor), Imaginaires archéologiques, pages 61-86 (Ethnologie de la France, Number 22, Paris: Éditions de la Maison des sciences de l’homme, 2008). .
Zgodovina
Gore Sevenov obkrožajo oba konca regije na severovzhodu in Pireneji na jugu. Območje je znano po svoji pokrajini, z nazobčanimi grebeni, globokimi rečnimi kanjoni in skalnatimi apnenčastimi planotami z velikimi jamami.
Rennes-le-Château je bil kraj prazgodovinskega tabora, kasneje pa rimska kolonija ali vsaj rimska vila ali tempelj, kakršen je bil dokazano, zgrajen na Fa, 5 km zahodno od Couize, del rimske province Gallia Narbonensis, najbogatejši del rimske Galije.
Rennes-le-Château je bil v 6. in 7. stoletju del Septimanije. Domneva se, da je bilo nekoč pomembno vizigotsko mesto, v katerem je okoli leta 500–600 živelo okoli 30.000 ljudi. Vendar sta britanski arheolog Bill Putnam in britanski fizik John Edwin Wood trdila, da bi na mestu sedanje vasi morda obstajalo vizigotsko mesto, vendar bi bilo '«število prebivalcev bližje 300 kot 30.000« Bill Putnam & John Edwin Wood, The Treasure of Rennes-Le-Château: A Mystery Solved, Sutton Publishing, page 87, Revised Edition, 2005. .. Do leta 1050 so to območje nadzorovali Toulouški grofje in okoli leta 1002 v Rennes-le-ChâteaujuAbbé Sabarthès, Dictionnaire topographique du Département de l'Aude, comprenant les noms de lieux anciens et modernes (1912). zgradili grad, čeprav od te srednjeveške zgradbe ni ostalo nič - sedanja ruševina je iz 17. ali 18. stoletjaBill Putnam, John Edwin Wood. The Treasure of Rennes-le-Château: A Mystery Solved, page 88 (Sutton Publishing Limited, revised paperback edition, 2005). .
Več gradov v okoliški provinci Languedoc je bilo v središču bitke med katoliško cerkvijo in katari na začetku 13. stoletja. Drugi gradovi so varovali nestanovitno mejo s Španijo. V pohodih katoliških oblasti ali albižanski križarski vojni so bile izbrisane celotne skupnosti, da so znebili katarskih heretikov in spet, ko so se francoski protestanti dve stoletji pred francosko revolucijo borili proti francoski monarhiji.
Cerkev sv. Marije Magdalene
Vaška cerkev, posvečena sveti Mariji Magdaleni, je bila večkrat prezidana. Najstarejša cerkev, o kateri so na mestu kakršni koli dokazi, sega morda v 8. stoletje, vendar je bila ta prvotna cerkev v 10. ali 11. stoletju skoraj zagotovo že v ruševinah, ko je bila na mestu zgrajena še ena cerkev, katere ostanke je mogoče videti v romanskih stebrastih arkadah na severni strani apside. Ta je ob manjših popravilih preživela vse do 19. stoletjaAn architectural report of 1845 reporting that it required extensive repairs., ko jo je obnovil lokalni duhovnik Bérenger Saunière. Ohranjene knjige računov, ki pripadajo Saunièru, razkrivajo, da je obnova cerkve, vključno z deli na prezbiteriju in pokopališču, v desetletnem obdobju med letoma 1887 in 1897 stala 11.605 frankovJacques Rivière, Le Fabuleux trésor de Rennes-le-Château, page 130 (Editions Belisane, 1983).. Skupaj z inflacijo bi bil danes (2019) ta znesek enak približno 4,5 milijona evrov.
Med zunanjimi okraski Saunièrea je bil latinski napis Terribilis est locus iste, ki je vidno prikazan na prekladi glavnega vhoda; dobesedni in najbolj očiten prevod je To mesto je grozno; preostalo posvetilo, nad lokom vrat, piše: To je božja hiša, nebeška vrata in imenovala se bo kraljevski dvor božji.http://www.ballyroanparish.ie/parish-information/parish-history Ballyroan Parish History, reference to the Entrance Antiphon from the Common of a Dedication of a Church
V cerkvi je bila ena od figur, ki jih je namestil Saunière, demon Asmodej, ki podpira kropilnik. Njegova prvotna glava je bila ukradena leta 1996 in ni bila nikoli povrnjenaMidi Libre, 23 April 1996.. Hudičeva figura, ki drži kropilnik, je redka in nenavadna izbira za notranjo dekoracijo cerkve, vendar ne izključno cerkev svete Marije Magdalene; podobno temo si lahko ogledamo v kolegijski cerkvi sv. Vincenca v Montréalu, nedaleč od Rennes-le-Château.
Nove figure in kipi niso bili narejeni posebej za to cerkev, temveč jih je Saunière izbral iz kataloga, ki ga je v Toulousu izdal Giscard, kipar in slikar, ki je med drugim ponujal kipe in skulpture za obnovo cerkva.Marie de Saint-Gély, Bérenger Saunière, prêtre Rennes-le-Château 1885–1917 (Bélisane, 1989; 2005), p. XLII, XLIV and XLV, which has reproduced pages from the Giscard catalogue.
Saunière je financiral tudi gradnjo Magdaleninega stolpa, stolpu podobne zgradbe, ki se je prvotno imenovala Tour de L'horloge in se je kasneje preimenovala po sv. Mariji Magdaleni. Saunière ga je uporabljal kot svojo knjižnico. Zgradba vključuje krožno kupolo z dvanajstimi prsobrani na razgledišču, ki jo je povezal z oranžerijo. Stolp ima sprehajališče, ki ga povezuje z Vilo Bethanijo, ki je duhovnik dejansko ni uporabljal. Na sojenju je izjavil, da je bila namenjena domu upokojenih duhovnikov. Ohranjena potrdila in obstoječe knjige računov, ki pripadajo Saunièreju, razkrivajo, da je gradnja njegovega posestva (vključno z odkupi zemljišč) med letoma 1898 in 1905 stala 26.417 frankov.Jacques Rivière, Le Fabuleux trésor de Rennes-le-Château, Editions Belisane (1983) Po Sauniereovih prenovah in preurejanjih je cerkev leta 1897 posvetil škof monsinjor Billard.Les Cahiers de Rennes-le-Château N°11, Abbé Bruno De Monts, "Le Vrai Trésor" (Editions Bélisane, 1996 ), p. 14; 45–46.
V letih 1910–1911 je škofija Bérengerja Saunièrea pozvala, naj se pred cerkvenim sojenjem sooči z obtožbami simonije. Spoznali so ga za krivega in ga suspendirali. Ko so ga prosili, naj pripravi svoje knjige računov, se ni hotel udeležiti sojenja.
Sodobna slava Vas je vsako leto obiskalo do 100.000 turistov na vrhuncu priljubljenosti najbolj prodajanega romana Dana Browna Da Vincijeva šifra . Sodobni sloves Rennes-le-Château temelji predvsem na trditvah in zgodbah iz sredine 1950-ih, ki se nanašajo na župnika Bérengerja Saunièra iz 19. stoletja, vodilnih raziskovalcev Michaela Baigenta, Richarda Leigha in Henryja Lincolna, ki so napisali Sveta kri in sveti gral, ki je leta 1982 postal uspešnica; njihovo delo je v nadaljevanju spodbudilo Brownovo Da Vincijevo šifro, objavljeno leta 2003.
Prvi znani priljubljeni članek o Saunièreju je napisal Roger Crouquet v belgijski reviji Le Soir illustré, ki je izšla leta 1948 Roger Crouquet, Visite a une ville morte: Rennes-le-Château, autrefois Capitale du Comte de Razès, Aujourd'hui bourgade abandonne ('Obisk mrtve vasi: Rennes-le-Château, nekdanja prestolnica okrožja Razès, zdaj zapuščena vas'), in Le Soir illustré, pages 16-22 (number 819; March, 1948).. Avtor je obiskal Aude, da bi spoznal svojega prijatelja Jeana Mauhina, Belgijca, ki se je preselil v Quillan, da bi odprl tovarno zvonov in klobukov in na njegov predlog obiskal Rennes-le-Château. Tam je Crouquet zbral pričevanja krajanov o Saunièreju. Neka oseba je povedala, kako je imel duhovnik »raje vino in ženske kot opravljal duhovništvo. Konec prejšnjega stoletja je imel precej izvirno idejo. V tujih časopisih, zlasti v ZDA, je objavil oglas, ki je naznanil, da je ubogi duhovnik iz Rennes-le-Châteauja živel med heretiki in imel le najnujnejše vire. Kristjane celega sveta je prepričal v tako usmiljenje in sporočil, da je stara cerkev, arhitekturni dragulj, na poti v neizogibno propadanje, če je ne bo v najkrajšem možnem času obnovil«.. Crouquet je dodal: »Kropilnik, ki krasi vhod v kapelo, nosi rogat hudič s klovnovimi kopiti. Stara ženska je pripomnila: To je stari duhovnik, spremenjena v hudiča«.
Crouquetov članek je zbledel v obskurnost in ga je prepustil domačinu Noël Corbu, ki je sredi 1950-ih na nekdanjem Saunièrvem posestvu odprl restavracijo (imenovano L'Hotel de la Tour), da bi vas naredil prepoznavno. Corbu je začel širiti zgodbe, da je Saunière med obnavljanjem svoje cerkve leta 1892 odkril listine, povezane z zakladom Blanche Kastiljske in ki naj bi »v skladu z arhivi« obsegal 28.500.000 kosov zlata (pravijo, da je zaklad francoske krone, ki ga je zbrala Blanche za plačilo odkupnine Ludvika IX., ujetnika nevernikov, katerega presežek je skrivala v Rennes-le-Château). Ko je našel le del tega dela, je Saunière nadaljeval svoje preiskave pod cerkvijo in na drugih delih njegove posesti.Albert Salamon, D'un coup de pioche dans un pilier du maître-autel, l'abbé Saunière met à jour le trésor de Blanche de Castille ('Z enim udarcem krampa v steber glavnega oltarja je Abbé Saunière odkril zaklad Blanche de Kastiljske'), in La Dépêche du Midi dated 12, 13, 14 January 1956.
Corbu, ki mu sledijo Baigent, Leigh in Lincoln, trdi, da je bil Rennes-le-Château prestolnica vizigotskega kraljestva Rhedae, medtem ko nekateri drugi postavljajo Rhedaejevo središče v Narbonne. Corbujevo trditev je mogoče zaslediti do knjige Louisa Fédiéja z naslovom Le comté de Razès et le diocèse d'Alet (1880), ki je vsebovala poglavje o zgodovini Rennes-le-Châteauja; izšla je kot brošura leta 1994 Louis Fédié, Rhedae, la Cité des Chariots (Rennes-le-Château: Terre de Rhedae, 1994). . Noël Corbu je to zgodbo vključil v svoj esej L'histoire de Rennes-le-Château, ki je bil shranjen v departmajskem arhivu v Carcassonneju 14. junija 1962. Fedijeve trditve o prebivalstvu in pomenu Rhedaeja so bile odtlej pod vprašajem pri delu arheologov in zgodovinarjev Jean Fourié, Rennes-le-Château: L’Histoire de Rennes-le-Château antérieure à 1789, Notes Historiques, Editions Jean Bardou, Esperaza, 1984..
Corbujeva zgodba je bila objavljena v knjigi Roberta Charrouxa Trésors du monde leta 1962 Robert Charroux, Trésors du monde: enterrés, emmurés, engloutis (Paris: Fayard, 1962)., ki je pritegnila pozornost Pierra Plantarda, ki je z nejasnimi motivi uporabil in prilagodil Corbujevo zgodbo, ki vključuje apokrifno zgodovino Prieuré de Sion, navdih za knjigo L'Or de Rennes iz leta 1967 avtorja Gérarda de Sèdeja Gérard de Sède, L'Or de Rennes, ou La Vie insolite de Bérenger Saunière, curé de Rennes-le-Château (René Julliard, 1967).. Sèdejeva knjiga je vsebovala reprodukcije listin, ki jih je domnevno odkril Saunière in namigoval na preživetje linije Dagoberta II. Plantard in Sède sta izpadla zaradi avtorskih pravic in Philippe de Chérisey, Plantardov prijatelj, je razkril, da je ponaredil nekaj listin kot del domnevnega zapleta. Plantard in Chérisey sta vložila dokumente v zvezi s Sionskim priorstvom v francosko Bibliothèque Nationale.
Corbujeva zgodba je avtorja Roberta Charrouxa navdihnila za aktivno zanimanje in leta 1958 je skupaj z ženo Yvette in drugimi člani Kluba iskalcev zakladov, ki ga je ustanovil leta 1951, z detektorjem kovin raziskal vas in njeno cerkev Robert Charroux described his activities in Rennes-le-Château in his 1962 book Trésors du Monde enterrées, emmurés, engloutis (Fayard), that was published in English in 1966..