Papeški vzhodni inštitut (Orientale) je katoliška visokošolska ustanova s sedežem v Rimu.
Že v času papeževanja Leona XIII. je katoliška cerkev imela načrt, da ustanovi visoko šolo, ki se bo ukvarjala z vzhodnim krščanstvom, vendar ga je uresničil šele leta 1917 papež Benedikt XV. (1914-1921). Papeški vzhodni inštitut je povezan v Consortium skupaj s Papeško univerzo Gregoriana (ustanovljena leta 1551) in Papeškim biblijskim inštitutom (ustanovljen leta 1909), ki sta oba tudi v Rimu. Vse tri ustanove upravlja Družba Jezusova. Papeški vzhodni inštitut je odvisen od Svetega sedeža, vendar je upravljanje in vodenje zaupano Družbi Jezusovi. Njegov veliki kancler je prefekt Kongregacije za vzhodne cerkve, namestnik velikega kanclerja je general Družbe Jezusove, medtem ko je za odobritev akademskih programov pristojna Kongregacija za katoliško vzgojoCl. Soetens, Congrès eucharistique de Jérusalem (1893), Louvain 1977, 725. Ideja o ustanovitvi je prvič začela krožiti v Carigradu, za vodstvo so bili izbrani Beli očetje, ki naj bi tudi obnovili grški kolegij..
Število študentov v študijskem letu 2018–2019:
351 na Fakulteti za vzhodne cerkvene vede (SEO);
71 na Fakulteti za vzhodno kanonsko pravo (DCO);
skupaj 422, od tega 242 gostujočih študentov z drugih fakultet.
Poleg profesorjev in študentov Vzhodnega inštituta je vsako leto še približno 400 zunanjih študentov, ki zaradi svojih raziskav obiščejo knjižnico.
Poslanstvo
Papeški vzhodni inštitut, ki ga je ustanovil papež Benedikt XV. leta 1917 in ga je leta 1922 papež Pij XI. zaupal Družbi Jezusovi, je višja šola, ki ima kot svoje posebno poslanstvo služenje vzhodnim cerkvam. Po njegovem delovanju naj bi vzhodne krščanske cerkve bolj poznale "neizmerno bogastvo, ki ... je ohranjeno v zakladnicah njihovih tradicij" (sv. Janez Pavel II., Orientale Lumen 4), hkrati pa bi zahodni svet odkrival to premalo poznano bogastvo. Poslanstvo Papeškega vzhodnega inštituta ima za svoj cilj raziskovanje, poučevanje in objavljanje tega, kar je povezano s tradicijami vzhodnih cerkva na področjih njihove liturgije, teologije, patristike, zgodovine, kanonskega prava, literature in jezikov, duhovnosti, arheologije in vprašanj, ki so važna za ekumensko in geopolitično področje.
Namen Papeškega vzhodnega inštituta je izobraževanje študentov, ki so končali prvo stopnjo bogoslovja, ne glede na njihovo versko pripadnost, latinsko ali grško-katoliško, pravoslavno ali drugačno, da bi poglobili svoje znanje o krščanskem vzhodu znotraj njegovih Cerkvah, teologij, duhovnosti, liturgij, kanonska prava, zgodovine in kulture. Študenti prihajajo večinoma iz dežel vzhodnih cerkva: Bližnji vzhod, Vzhodna Evropa, Afrika (Egipt, Etiopija in Eritreja) in Azija (Kerala in drugi deli Indije; Kitajska); veliko študentov je iz Evrope in obeh Amerik, ki jih zanima preučevanje krščanskega vzhoda. V našem času, ko se veča pretok migrantov in beguncev iz nekaterih zgoraj omenjenih držav, mnogi študentje pridejo tudi iz vzhodnokrščanskih skupnosti v diaspori.
Zgodovina
Prva leta alt=|sličica|415x415_pik| Santa Maria Maggiore avtorja Alberta Pisa (1905) Prvi začasni sedež Papeškega vzhodnega inštituta je bil v neposredni bližini Vatikana v palači dei Convertendi na trgu Scossacavalli, ki je bil pozneje preurejen v Via della ConciliazioneRoberta Maria Dal Mas, "Palazzo dei Convertendi e la casa di Raffaelo", Claudio Parisi Presicce in Laura Petacco (ur.), La Spina: dall'Agro vaticana a via della Conciliazione, Rim 2016, 129-129, tukaj 129 .. Začasno je bil Inštitut v stavbah, kjer je zdaj Papeški biblijski inštitut na ulici della Pilotta 25, leta 1926 pa je dobil svoj dokončni sedež na Piazza di Santa Maria Maggiore 7, kjer je še danesV. Poggi, "Il Pontificio Istituto Orientale", Per la storia del Pontificio Istituto Orientale, Rim 2000, 15-30, 23.. Od vseh cerkva v Rimu je bazilika svete Marije Velike tista, ki najbolj spominja na vzhod. V njej so znameniti mozaiki, ki so bili narejeni pod papežem Sikstom III. (432–440) v počastitev tretjega ekumenskega koncila v Efezu (431), ki je zato, da bi poudaril resnico, da je Jezus Kristus oseba, izjavil, da je njegova mati Marija Božja Mati - ali Theotokos, kot jo imenujejo Grki. Ker se bazilika ponaša z relikvijami jaslic, je liturgično znana kot "ad Praesepe", cerkev jaslic. V tej baziliki sta v drugi polovici devetega stoletja apostola Slovanov, sveta Ciril in Metod, položila svoje liturgične knjige, kot znamenje, da je od zdaj, ko jih je papež odobril, bogoslužje mogoče slaviti v cerkveno-slovanskem jeziku. V eni od stranskih ulic nasproti Papeškega vzhodnega inštituta stoji bazilika Santa Prassede s svojimi karolinškimi mozaiki, ki pričajo o papežu sv. Paskalu I. in njegovi odločni zavrnitvi ikonoklazma, ki se je v času gradnje bazilike (817) širil na vzhodu. V bližini je marmornata plošča, ki spominja na kraj smrti svetega Cirila, brata svetega Metoda, ki je umrl leta 869. Znotraj kompleksa, kjer se nahaja Papeški vzhodni inštitut, je cerkev svetega Antona puščavnika (Sant'Antonio Abate), ki ga vzhodne krščanske cerkve posebej častijo. Ta svetnik je v ljudski pobožnosti zelo navzoč tudi v Rimu, kjer se ljudje še vedno spominjajo časov, ko so v tej cerkvi blagoslavljali živali. Od leta 1929, ko je papež Pij XI. (1921–1939) ustanovil Papeški ruski zavod, imenovan Russicum, cerkev vodijo jezuiti, ki živijo v zavoduC. Simon, Pro Russia: The Russicum and Catholic Work for Russia, Rim 2009, 404–432.. V mnogih pogledih je pozicija Papeškega vzhodnega inštituta resnično idealna.
Prvih sto let alt=|levo|sličica|260x260_pik| Msgr Michel d'Herbigny, škof in rektor Papeškega orientalskega inštituta (Rim) Papeški vzhodni inštitut je nastal kot vzporedna (sestrinska) ustanova Kongregacije za vzhodno cerkev, katere ime je bilo leta 1967 spremenjeno v Kongregacijo za vzhodne cerkve. Brez povezave s tem pomembnim organom Svetega sedeža ne moremo razumeti namena in poslanstva Papeškega vzhodnega inštituta in tega, kako to, da je bil ustanovljen leta 1917, sredi "nepotrebnega klanja" prve svetovne vojne. Problem, na katerega je ustanovitev Papeškega vzhodnega inštituta hotela odgovoriti, izvira časovno daleč nazaj. Poznan je kot vprašanje Vzhoda, vprašanje, ki se je prvič pojavilo po ponižujočem porazu Osmanskega cesarstva v boju proti Rusiji leta 1774 (prim. mirovna pogodba v Küçük Kaynarci) in je postalo še bolj ostro, ko je Napoleon leta 1798 zavzel Egipt, namreč vprašanje, kaj lahko storimo za milijone kristjanov pod Otomani, ko bo Osmansko cesarstvo izginilo? Vprašanje je doseglo vrhunec med evharističnim kongresom v Jeruzalemu leta 1893, ko so vzhodni katoliški patriarhi papeškega delegata, kardinala Benoîta Langenieuxa seznanili s težavami in prošnjami vernikov svojih skupnosti, ta pa jih je posredoval papežu. Leon XIII. je takoj za naslednje leto (1894) sklical zbor vzhodnih katoliških patriarhov, po katerem je napisal apostolsko pismo Orientalium dignitasOrientalium dignitas Ecclesiarum: v V. Peri, Orientalium varietas, Rim 1994, 334–339., ki znano kot Magna Carta ali Velika listina pravic vzhodnih katoličanov.
Ko je po februarski revoluciji leta 1917 prišlo do razpada Ruskega cesarstva in se je bližal razpad Otomanskega, se je papež odločil, da bo ukrepalDokument, ki poroča o posvetovanjih, opravljenih v letih, preden je papež sprejel takšno odločitev, je sestavil kardinal N. Marini kot tipkopis, ki ni bil namenjen širši javnosti: Opinamenta et vota quoad pontificiam in Urbe pro ecclesiarum orientalium dissidentium Concordia institutionem, Rim 1917 .. Z motu proprio z naslovom Providentis Dei Dei providentis arcano: v V. Peri, Orientalium varietas, Rim 1994, 344–346.(1.05.1917) je ustanovil Vzhodno kongregacijo, z motu proprio Orientis catholici (15.10.1917)Orientis Catholici: v V. Peri, Orientalium varietas, Rim 1994, 372. pa Vzhodni papeški inštitutGlej: C. Koroloevskij, La foundation de l’Institut Pontifical Oriental, v E.G. Farrugia (ur.), The Pontifical Oriental Institute: the First Seventy-five Years 1917-1992, Rim 1993, 65–106, uvod A. Raes. G.M. Croce je izdal pet zvezkov, kje je zbrano veliko informacij, o Cirilu Korolevskiju (1878-1959), Kniga bytija moego (Le livre de ma vie): Mémoires autobiographiques, 1-5, Vatikan 2007.. Prefekturo nove Kongregacije je papež pridržal zase in je zato na začetku Kongregacijo vodil samo tajnik, čeprav bi v skladu s kanonskim pravom (prim. Kan. 257 Codex Iuris canoniciN. Loda, "Codex Iuris Canonici 1917", EDCE, 465-466. Pij-Benediktov zakonikIzraz Pij-Benediktov se nanaša na dva papeža, pod katerima je bil razglašen Codex iuris canonici iz leta 1917. Zakonik Cerkvenega prava je začel nastajati leta 1904 pod Pijem X., končan pa je bil pod Benediktom XV. iz leta 1917, ki je to natančno določil) moral prefekt biti kardinal. Že tri leta po ustanovitvi Papeškega vzhodnega inštituta je Benedikt XV. z apostolsko konstitucijo Quod nobis in condendo inštitutu podelil pravico, da podeljuje akademske diplomeQuod nobis in condendo, v V. Peri, Orientalium varietas, Rim 1994, 373-374.. Papež je že od začetka vztrajal pri tem, da inštitut potrebuje bogato specializirano knjižnicoOrientis catholici, št. VII., v V. Peri, Orientalium varietas, Rim 1994, 373., ki bo učnemu osebju in študentom inštituta omogočala preučevanje in raziskovanje. alt=|sličica|343x343_pik| Papež Benedikt XV Prvi profesorji so bili izbrani iz različnih redovnih skupnosti in tudi izmed laikov. To so bili: Antoine Delpuch (1868–1936)V. Poggi, Per la storia del Pontificio istituto Orientale, Rim 2000, 147–153. iz reda Belih očetov, ki je v prvem letu delovanja Vzhodnega inštituta (1918–19) zasedal položaj prodekanaV. Poggi, “Il Pontificio Istituto Orientale”, Per la storia del Pontificio istituto Orientale, Rim 2000, 15-30, 18. Poggi Delpucha imenuje "dekan delegat" ali "prodekan", pri čemer ugotavlja, da je bil kardinal Marini pred papežem glavna odgovorna oseba za Inštitut, kar je razvidno tudi iz dejstva, da je iskanje prvih profesorjev vodil kardinal sam.; dva benediktinca, tudi blaženi Alfredo Ildefonso Schuster; trije asumpcionisti, med njimi Martin Jugie (1878–1954), ki je bil profesor na Vzhodnem inštitutu le prvih pet let in je napisal obsežen povzetek zgodovine vzhodne teologije; en dominikanec; en redovnik iz reda mekitaristov; štirje jezuiti, med njimi znameniti arheolog Guillaume de Jerphanion (1877–1948); dva Rusa, en Grk in en Etiopec; trije laični profesorji, med njimi priznani filolog in zgodovinar Michelangelo GuidiV. Poggi, Per la storia del Pontificio istituto Orientale, Rim 2000, 154–174..