Žička kartuzija (), je nekdanji samostan kartuzijanskega verskega reda v dolini svetega Janeza Krstnika, v kraju Stare Slemene, v bližini naselja Žiče, v občini Slovenske Konjice.
Ustanovitev Kartuzija je nastala okoli leta 1160, ustanovila sta jo zadnja Traungauca, štajerski mejni grof Otokar III. Štajerski (*1129, †1164) in njegov sin Otokar IV. Štajerski, od leta 1180 štajerski vojvoda Otokar I. (†1192), ki je z ustanovno listino iz leta 1165 (danes v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu, listina št. 171) kartuzijo potrdil. Gre za devetnajsti samostan tega reda, najstarejšo kartuzijo v Srednji Evropi in za prvo kartuzijo izven matičnega romanskega območja v Franciji in Italiji. Poleg odločitve, da se menihi naselijo na posesti Otokarjevega ministeriala Leopolda Konjiškega, je v zadnji vrsti listine že napisano ime prvega priorja Beremunda.
Štajerska zgodovinarja Pusch in Froelich sta mnenja, da je skupina dvanajstih patrov in dvakrat toliko konverzov iz francoske Velike kartuzije pri Grenoblu prišla v Konjice leta 1160, kjer so se naselili v župnišču vse do leta 1164, ko so bila za prebivanje primerna poslopja v dolini sv. Janeza končana. Za čas prihoda prvih kartuzijanov v letu 1160 se izreka tudi Jakob Stepišnik, avtor monografije o Žički kartuziji. V skupini kartuzijanov je bil tudi kasnejši prvi prior Beremund, grof cornwallski, sorodnik angleške kraljeve rodbine,Zelko Ivan, Žička kartuzija, stran 7 ki je dotlej vodil kartuzijo Durbon v Provansi, kmalu se jim je pridružil konverz brat Aynard (Aynardus), stavbeni mojster, ki so ga iz Velike kartuzije poslali, da bi vodil gradbena dela.
Legenda o ustanovitvi 300px|desno|thumb|Veduta Žičke kartuzije iz 1730 Kot pri mnogih srednjeveških samostanih, se je tudi o Žički kartuziji ohranila legenda o ustanovitvi. Kar dve različici legende sta zapisani v rokopisu, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Celje (Zgodovinski arhiv Celje, RKP.7,FOL 3R), zgodba o ustanovitvi pa je upodobljena na oljni sliki iz Klosterneuburga. Ko naj bi se štajerski mejni grof Otokar III. Traungavec vrnil s križarske vojne, si je zaželel nekaj zabave, obiskal je Leopolda Konjiškega, ter odšel z njim na lov na Konjiško goro. Ko je prišel v goščavo na južni strani gore, je pred njega pritekla košuta izredno neobičajne bele barve. Čeprav jo je zasledoval na konju, je ni ujel. V poletni vročini (bilo je na god sv. Janeza Krstnika) se je utrudil in v prijetno hladni senci zaspal. V sanjah se mu je prikazal mož, oblečen v bel plašč, ki se mu je razkril kot sveti Janez Krstnik. Naročil mu je, kje naj mu postavi samostan. Ko je podoba izginila, se je Otokar prebudil iz sanj. Tedaj mu je v naročje skočil zajec, ki so ga preplašili lovci, in Otokar naj bi po slovensko zaklical: »Zajec, glej no, zajec!« Po prvi različici naj bi z gradnjo samostana pričeli na kraju, kjer danes v kartuziji stoji cerkev sv. Janeza Krstnika, po drugi pa je Otokar III. pričel z gradnjo v Konjicah, vendar ga je svetnik opomnil, da ni izbral pravega mesta. Prav tako naj bi mu tudi naročil poslati v Veliko kartuzijo sla s pismom, s katerim naj tamkajšnjega priorja zaprosi, da v te kraje pošlje kartuzijanske menihe. 150px|thumb|desno|Grb Žičke kartuzije Na podlagi vzklika iz legende naj bi samostan dobil svoje ime, dolgo časa so mu rekli »Zajčki klošter«. Po nemško so »zajec« zapisali kot »Seitz« in začetnica S je tudi v samostanskem grbu (na heraldični levi strani grba), ki je naslikan na veduti kartuzije iz leta 1730.
Arhitektura Žičke kartuzije
Zgornji samostan – Stare Slemene Aynardova prisotnost je vplivala na arhitekturo in organizacijo kartuzijanske naselbine. Prva zasilna kartuzija je bila postavljena vsaj do leta 1165. V naslednjih desetletjih je bila po vzoru francoskih kartuzij in v skladu z redovnimi pravili pozidana enoladijska cerkev brez zvonika (sprva zgolj za patre, kartuzijane z mašniškim posvečenjem). 250 px|thumb|Žička kartuzija v Vischerjevi Topografiji kneževine Štajerske (1681)
Vsako kartuzijo je obdajalo obzidje, ki je fizično ločevalo samostan od okolice. Različni viri, zgodovinske upodobitve Žičke kartuzije in ohranjene ruševine ter arheološke najdbe dokazujejo, da je Žička kartuzija klasičen primer kartuzijanske arhitekture, skoraj iz samih začetkov tega reda. Ker redovna pravila niso skoraj ničesar predpisovala glede gradnje, so v Žički kartuziji stavbe razporejene glede na obliko krajine, terenu pa se je prilagodilo tudi dokaj dobro ohranjeno obzidje zgornjega samostana Žičke kartuzije, ki je v tlorisu skorajda trikotne oblike.
Zgornji samostan (tudi zgornja hiša ali »domus superior«) je obsegal celice za 12 patrov in hišo priorja (simbolično jim je bila vzgled skupnost dvanajstih apostolov, z Jezusom na čelu), pa tudi veliki in mali križni hodnik. Okoli malega križnega hodnika so bili zgrajeni skupni prostori: kuhinja, kapiteljska dvorana z oltarjem, ki je bila običajno povezana s priorjevo hišo in njegovo kapelo, pa tudi refektorij (skupna jedilnica) ter dormitorij (spalnica) za brate konverze, ki so ob nedeljah in praznikih iz spodnjega prihajali v zgornji samostan.
Spodnji samostan – Špitalič Spodnji bratovski samostan (domus inferior), na področju cerkve v Špitaliču, so sestavljale celice za 16 bratov laikov - konverzov, ki jih je prav tako povezoval križni hodnik. O spodnjem samostanu za brate konverze danes ni vidnih sledov, domneva se, da je prav tako imel skupno kuhinjo in jedilnico, pa tudi infirmarium (bolnišnico) za bolne brate. Četudi so bili zaradi redovnih omejitev žički kartuzijani onemogočeni neposrednega delovanja med ljudmi, so bili kljub temu pravi zgled iskrene in resnične karitativnosti. V sklopu spodnjega samostana so namreč imeli tako imenovani hospital (hospic), ki naj bi stal na mestu sedanjega župnišča in po katerem je dobil ime Špitalič. V njem so pomoči potrebni dobivali miloščino v denarju, pa tudi pomoč v oskrbi, obleki, hrani in zdravilih, ki so jih v kartuziji izdelovali tudi iz gojenih zelišč, po skrbno zapisanih recepturah iz samostanske knjižnice.
Dokler so bratje konverzi živeli ločeno od patrov, je imel tudi spodnji samostan svojo samostansko / današnjo župnijsko cerkev, posvečeno Devici Mariji (ecclesia minor). Bratje laiki so (pod vodstvom prokuratorja) s svojim delom pripomogli k obstoju in delovanju glavne kartuzije. Večinoma so bili nepismeni, zato jim je verska besedila pri mašah bral in razlagal prokurator.
Zgodovina V prvih začetkih se je kartuzija težko prebijala, samostanski prihodki so bili majhni, in šele v 13. stoletju se je razvila in dosegla prvi razcvet, tudi po zaslugi privilegijev, ugodnosti in svoboščin, ki jih podeljevali in darovali plemiči ter razni cerkveni dostojanstveniki, med njimi Otokar IV. Štajerski, knez Leopold, koroški vojvoda Ulrik III., oglejski patriarhi in papeži, kasneje pa tudi Celjski grofje. Ko se je kartuzijanski red močno razširil in se razdelil na province, je Žička kartuzija pripadla Lombardski provinci. Med nadaljnjo delitvijo reda so Žiče leta 1335 postale sprva sedež Nemške province (Provinicia Alemaniae), leta 1355 sedež Zgornjenemške province (Provinicia Alemaniae Superioris). Že pred koncem 13. stoletja so žički menihi s priorjem Gotfridom pomagali pri ustanovitvi hčerinske kartuzije Červany klaštor v Lehnici na današnjem Slovaškem.
Največji razcvet pa je za Žičko kartuzijo prinesla ena od velikih katastrof v zgodovini katoliške Cerkve - Velika zahodna shizma, ko sta kristjane vodila dva papeža, eden iz Rima in drugi iz Avignona.
V tem času se je kartuzija Žiče vzpela do položaja enega od najpomembnejših samostanov: žički priorji so bili zaprošeni, da bi vodili ustanovitev novih kartuzij (naj omenimo samo kartuzije Mauersbach, Schnals na Tirolskem, Mainz, Trier, Koblenz in Koeln), pri čemer so morali skrbeti za vzgojo bodočih patrov in priorjev, poskrbeti pa so morali tudi za osnovne knjige v knjižnicah teh hčerinskih kartuzij. Rimski papež Urban VI. je dal v Žičko kartuzijo prenesti sedež generalnega kapitlja kartuzijanskega reda, tako da so Žiče za skoraj dve desetletji (1391–1410) prevzele vlogo osrednjega samostana za vse kartuzijanske hiše, ki so v razkolu ostale zveste rimskemu papežu, (namesto Grande Chartreuse – Velike kartuzije v Franciji). To pomeni, da je bila Žička kartuzija nekaj časa metropola tega reda, trije žički priorji (Janez iz Barija (1391), Krištof (1391–1398) in Štefan Maconi iz Siene (1398–1410) so bili hkrati generalni priorji, kar pomeni, da so tedaj v Žičah oblikovali redovno politiko in sprejemali vse pomembne odločitve. Prav tako so samostan obiskovali tudi mnogi cerkveni odličniki in plemiči.
Ko je red leta 1410 ponovno vzpostavil enotnost, je bil to tudi rezultat velikih prizadevanj in zaslug žičkih priorjev. Takšno delovanje v času razkola je Žičam zagotovilo dolgotrajno velik vpliv in ugled. Povezave med kartuzijami niso bile zgolj pokrajinske in zgodovinske, žička kartuzija je vzdrževala tesne stike s samostani tega reda v Pragi, Mauersbachu, Gamingu in Aggersbachu. Posebej so se med seboj povezale slovenske kartuzije, o čemer priča prepis bratovske listine med štirimi slovenskimi kartuzijami iz 26. junija 1415, sklenjene v samostanu Bistra (MS 20, FOL.105v), ki ga danes hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Posebej v časih stiske (zaradi lakote, bolezni in vojn) je kartuzije duhovno povezovala skupna molitev, kartuzije so si med seboj tudi izposojale knjige in si pomagale z nasveti. 150px|thumb|desno|Ambrogio Bergognone, blaženi Štefan Maconi (detajl)
Štefan Maconi Blaženega Štefana Maconi (1350–1424) iz Siene (v nekaterih slovenskih virih tudi Štefan Macone), učenca svete Katarine Sienske, med drugim žičkega in pozneje generalnega priorja papežu v Rimu zvestega dela kartuzijanskega reda med velikim zahodnim razkolom, uvrščajo med glavne protagoniste procesa, ki je kasneje pripeljal do Katarinine kanonizacije. Razširjal je njene spise, se trudil za cerkveno ter politično podporo, hkrati pa si z uspehom prizadeval za združitev svojega razklanega reda, kar je dosegel tako, da sta na koncilu v Pisi odstopila oba generalna priorja obeh obidienc in je red izvolil novega generalnega priorja, ki je bil večini kartuzij po volji. 150px|thumb|levo|Zadnja stran rokopisa pesnitve Filipa iz Žič, listino hrani Univerzitetna knjižnica v Heidelbergu
Filip iz Žič V Žički kartuziji je v 14. stoletju ustvarjal Filip iz Žič (Phillip von Seitz), ki je iz latinščine prepesnil nad 8000 verzov obsegajoč ep o Marijinem življenju. Kartuzijani se zaradi poudarjanja svoje skromnosti na svoja dela sicer niso podpisovali, zaradi pripisa »Žički« pa se danes zanesljivo ve, da je delo nastalo v Žički kartuziji.
15. in 16. stoletje 15. stoletje je bilo na splošno obdobje razcveta, toda kmalu so sledile težave, turški vpadi in kmečki upori, veliko menihov se je navdušilo za ideje reformacije. Turška vojska je po padcu Bosne leta 1463 pogosto vdirala na slovensko ozemlje. Leta 1471 so Turki razdejali kartuziji Jurklošter in Pleterje. Obzidje Žičkega samostana s stolpi je tako iz časa fortifikacije v 15. in 16. stoletju. Takrat so spodnji samostan pričeli postopno opuščati, kljub temu pa je Žička kartuzija ena od redkih, ki je ohranila dobršen del arhitekture spodnjega samostana in edina, kjer je pokrajina med zgornjim in spodnjim samostanom ostala pretežno nenaseljena, kot je bila v poznem 12. stoletju.
Turki so večkrat napadli okolico, 3. marca 1531 so napadli tudi Žičko kartuzijo, pri tem ubili priorja Andreja in nekaj menihov. Zaradi protestantizma se je za vstop med kartuzijane odločalo vse manj oseb, sredi 16. stoletja je bila žička kartuzija skorajda prazna. V 16. stoletju je redovno življenje v Žičah za tri desetletja (1565–1595) celo zamrlo. Šele sposobnemu priorju Vianniju Gravelliju (1595–1623), poslanemu iz Velike kartuzije, je uspelo oživiti meniško življenje, vrniti del nekdanjega samostanskega premoženja in pravic.
Ponovna ustanovitev in ukinitev