Zahodna Afrika je regija na zahodu afriške celine. Združeni narodi opredeljujejo Zahodno Afriko kot 16 držav: Benin, Burkina Faso, Zelenortski otoki, Gambija, Gana, Gvineja, Gvineja Bissau, Slonokoščena obala, Liberija, Mali, Mavretanija, Niger, Nigerija, Senegal, Sierra Leone in Togo, kot tudi Sveta Helena, Ascension in Tristan da Cunha (Čezmorsko ozemlje Združenega kraljestva).Paul R. Masson, Catherine Anne Pattillo, "Monetary union in West Africa (ECOWAS): is it desirable and how could it be achieved?" (Introduction). International Monetary Fund, 2001.
Prebivalstvo Zahodne Afrike je bilo leta 2021 ocenjeno na 419 milijonov ljudi, leta 2017 pa na 381.981.000 ljudi, od tega 189.672.000 žensk in 192.309.000 moških. Regija je demografsko in gospodarsko ena najhitreje rastočih na afriški celini.
Zgodnja zgodovina Zahodne Afrike je vključevala številne pomembne regionalne sile, ki so prevladovale v različnih delih tako obalnih kot notranjih trgovinskih omrežij, kot sta imperiji Mali in Gao. Zahodna Afrika je bila na križišču trgovskih poti med Severno Afriko, v kateri so prevladovali Arabci in južneje na celini, vir specializiranega blaga, kot so zlato, napredna obdelava železa in slonovina. Potem ko je evropsko raziskovanje naletelo na bogata lokalna gospodarstva in kraljestva, je atlantska trgovina s sužnji gradila na že obstoječih suženjskih sistemih, da bi zagotovila delovno silo za kolonije v Ameriki. Po koncu trgovine s sužnji v zgodnjem 19. stoletju so evropske države, zlasti Francija in Britanija, še naprej izkoriščale regijo prek kolonialnih odnosov. Na primer, še naprej so izvažali številne ekstraktivne dobrine, vključno z delovno intenzivnimi kmetijskimi pridelki, kot sta kakav in kava, gozdarskimi proizvodi, kot je tropski les, in mineralnimi viri, kot je zlato. Od osamosvojitve so številne zahodnoafriške države, kot so Slonokoščena obala, Gana, Nigerija in Senegal, igrale pomembno vlogo v regionalnem in svetovnem gospodarstvu.
Zahodna Afrika ima bogato ekologijo z veliko biotsko raznovrstnostjo in več različnimi regijami. Na podnebje in ekologijo območja močno vpliva suha Sahara na severu in vzhodu, ki zagotavlja suhe vetrove med Harmattanom, pa tudi Atlantski ocean na jugu in zahodu, ki zagotavlja sezonske monsune. Ta mešanica podnebij daje Zahodni Afriki bogato paleto biomov, od tropskih gozdov, bogatih z biotsko raznovrstnostjo, do sušnih območij, kjer živijo redke in ogrožene živalske vrste, kot so luskavci, nosorogi in sloni. Zaradi pritiska po gospodarskem razvoju mnoge od teh ekologij ogrožajo procesi, kot so krčenje gozdov, izguba biotske raznovrstnosti, prekomerni ribolov, onesnaževanje zaradi rudarjenja, plastike in drugih industrij ter ekstremne spremembe, ki so posledica podnebnih sprememb v Zahodni Afriki.
Zgodovina Zgodovina zahodne Afrike je navadno deljena na pet glavnih zgodovinskih obdobij: prazgodovina, v kateri so se na območje naselila prva plemena, razvilo pa se je tudi kmetijstvo ter odnosi s sredozemskimi civilizacijami na severu; železna doba je prinesla razvoj kraljestev, ki so uveljavila trgovino in centralizirane države; tretje obdobje je obdobje trgovanja s sužnji ter svetih vojn in kolonizacije področja v 18. in 19. stoletju; četrto obdobje so zaznamovale velike kolonije, ki sta jih imela Francija in Združeno kraljestvo ter s tem obvladovala malone celotno regijo; zadnje obdobje pa je prineslo neodvisnosti in nastanek posameznih novih ali spremenjenih držav.
Prazgodovina Zahodnoafriško prebivalstvo je bilo precej mobilno in je medsebojno vplivalo skozi celotno populacijsko zgodovino Zahodne Afrike. Acheulean arhaični ljudje, ki so uporabljali orodje, so morda prebivali po vsej Zahodni Afriki od vsaj med 780.000 pred sedanjostjo in 126.000 pred sedanjostjo (srednji pleistocen). V pleistocenu so srednjekamenodobna ljudstva (npr. ljudstvo Iwo Eleru, verjetno Aterijci), ki so prebivala po vsej Zahodni Afriki, postopoma nadomestila prihajajoča ljudstva iz pozne kamene dobe, ki so migrirala v Zahodna Afrika, saj je povečanje vlažnosti povzročilo poznejše širjenje zahodnoafriškega gozda. Zahodnoafriški lovci-nabiralci so zasedli zahodno osrednjo Afriko (npr. Šum Laka) pred 32.000 pr. n. št., prebivali po vsej obalni zahodni Afriki do 12.000 pr. n. št. in se selili proti severu med 12.000 pr. n. št. in 8000 pr. n. št. do Malija v Burkini Faso in Mavretaniji.
V holocenu so govorci Niger-Kongo neodvisno ustvarili keramiko v Ounjougouju v Maliju – najzgodnejšo keramiko v Afriki – vsaj 9400 pred našim štetjem in skupaj s svojo keramiko, ter vihteli neodvisno izumljene loke in puščice, so se preselili v osrednjo Saharo, ki je postala njihova primarna regija do 10.000 pred našim štetjem. Pojav in širjenje keramike v Sahari je mogoče povezati z izvorom okrogle glave in skalne umetnosti Kel Essuf, ki zasedajo skalna zaklonišča v istih regijah (npr. Djado, Acacus, Tadrart). Lovci v osrednji Sahari so gojili, shranjevali in kuhali neudomačeno floro osrednje Sahare, udomačili antilopo ter udomačili in pasli barbarske ovce. Po obdobju Kel Essuf in obdobju okrogle glave v osrednji Sahari je sledilo pastoralno obdobje. Nekateri lovci-nabiralci, ki so ustvarili skalno umetnost z okroglo glavo, so morda sprejeli pastirsko kulturo, drugi pa ne. Zaradi vse večjega izsuševanja Zelene Sahare so lovci-nabiralci in živinorejci v Srednji Sahari morda uporabljali sezonske vodne poti kot selitveno pot do reke Niger in porečja Čada v Zahodni Afriki. Leta 2000 pred našim štetjem je bila »ženska iz Thiaroye«, znana tudi kot »Venera iz Thiaroye«, morda najzgodnejši kipec, ustvarjen v podsaharski Zahodni Afriki; morda je šlo zlasti za kipec plodnosti, ustvarjen v regiji Senegambija, in je lahko povezan z nastankom kompleksno organiziranih pastirskih družb v Zahodni Afriki med letoma 4000 pr. n. št. in 1000 pr. n. št. Čeprav se je verjetno razvil že leta 5000 pred našim štetjem, se je Nsibidi morda razvil tudi leta 2000 pred našim štetjem, kar dokazujejo upodobitve zahodnoafriške pisave na monolitih Ikom v Ikomu v Nigeriji. Migracija saharskih ljudstev južno od sahelske regije je povzročila sezonsko interakcijo in postopno absorpcijo zahodnoafriških lovcev-nabiralcev, ki so večinoma živeli v savanah in gozdovih zahodne Afrike. V Zahodni Afriki, ki je bila morda glavna regionalna zibelka v Afriki za udomačevanje poljščin in živali, so govorci Nigra in Konga med 5500 in 1300 pred našim štetjem udomačili pegatke; udomačitev poljskih pridelkov se pojavlja na različnih lokacijah v Zahodni Afriki, kot je jam (d. praehensilis) v porečju reke Niger med vzhodno Gano in zahodno Nigerijo (severni Benin), riž (oryza glaberrima) v regiji Notranja delta Nigra v Maliju, biser proso (cenchrus americanus) v severnem Maliju in Mavretaniji ter strni grah v severni Gani.
Prvi imperiji
Razvoj gospodarstva v regiji je omogočil nastanek bolj centraliziranih držav in civilizacij, začenši z Dar Tichittom, ki se je začel leta 1600 pr. n. št., sledi Djene-Djeno z začetkom leta 300 pr. n. št. To je nato nasledilo Gansko cesarstvo, ki je najprej cvetelo približno med 2. in 12. stoletjem n. št., ki se je kasneje umaknilo Malijskemu imperiju. V današnji Mavretaniji obstajajo arheološka najdišča v mestih Tichit in Oualata, ki so bila prvotno zgrajena okoli leta 2000 pr. n. št. in je bilo ugotovljeno, da izvirajo iz ljudstva Soninke, veje ljudstva Mandé. Glede na arheologijo mesta Koumbi Saleh v sodobni Mavretaniji je Malijski imperij prevladoval nad večjim delom regije do poraza s strani osvajalcev Almoravidov leta 1052.
Tri velika kraljestva so bila identificirana v Bilad al-Sudan do 9. stoletja. Vključevali so Gano, Gao in Kanem-Bornu.
Imperij Sosso je skušal zapolniti praznino, vendar so ga (okoli 1240) porazile sile Sundiata Keite iz ljudstva Mandinka, ustanovitelja novega Malijskega imperija. Slednji je še naprej cvetel več stoletij, zlasti pod Sundiatinim vnukom Muso I., preden je zaporedje šibkih vladarjev povzročilo njegov propad pod okupatorji Mosi, Tuaregi in Songaji. V 15. stoletju bi Songaji oblikovali novo prevladujočo državo, ki je temeljila na Gau, v imperiju Songaj, pod vodstvom Sonija Alija in Askie Mohameda.
Medtem so južno od Sudana v Igbolandu nastale močne mestne države, kot je kraljestvo Nri iz 10. stoletja, ki je pomagalo pri rojstvu umetnosti in običajev Ibojev, država Bono v 11. stoletju, ki je rodila številne države Akanov, medtem ko je Ifẹ postal pomemben okoli 12. stoletja. Dlje proti vzhodu je nastalo cesarstvo Oyo kot prevladujoča država Jorubov in Konfederacija Aro kot prevladujoča država Ibojev v današnji Nigeriji.
Kraljevina Nri je bila zahodnoafriška srednjeveška država v današnji jugovzhodni Nigeriji in podskupina ljudstva Ibojev. Kraljevina Nri je bila nenavadna v zgodovini svetovne vlade, saj njen voditelj ni izvajal nobene vojaške moči nad svojimi podaniki. Kraljestvo je obstajalo kot sfera verskega in političnega vpliva na tretjino Igbolanda in ga je upravljal duhovnik-kralj, imenovan Eze Nri. Eze Nri je vodil trgovino in diplomacijo v imenu ljudstva Nri in je imel božansko avtoriteto v verskih zadevah.
Cesarstvo Oyo je bil jorubski imperij današnje zahodne, severne osrednje Nigerije in južne republike Benin. Imperij Oyo, ki je bil ustanovljen v 14. stoletju, je zrasel v eno največjih zahodnoafriških držav. Povzpel se je zaradi izjemnih organizacijskih sposobnosti Jorubov, bogastva, pridobljenega s trgovino in njihove močne konjenice. Cesarstvo Oyo je bila politično najpomembnejša država v regiji od sredine 17. do poznega 18. stoletja, ki je imela oblast ne le nad večino drugih kraljestev v Yorubalandu, ampak tudi nad bližnjimi afriškimi državami, zlasti nad kraljevino Fon Dahomej leta sodobna republika Benin na zahodu.
Beninski imperij je bil postklasični imperij v današnji južni Nigeriji. Njegovo glavno mesto je bil Edo, zdaj znan kot Benin City, Edo. Ne smemo ga zamenjevati s sodobno državo, imenovano Benin, ki se je prej imenovala Dahomej. Beninski imperij je bil »ena najstarejših in najbolj razvitih držav v obalnem zaledju Zahodne Afrike, morda iz 11. stoletja našega štetja«. Beninskemu imperiju je upravljal suvereni cesar s stotisoči vojakov in močnim svetom, bogatim z viri, bogastvom, starodavno znanostjo in tehnologijo z mesti, ki so bila opisana kot lepa in velika kot Haarlem. »Olfert Dapper, nizozemski pisatelj, ki opisuje Benin v svoji knjigi Opis Afrike (1668)«. Njegova obrt je bila najbolj oboževana in cenjena bronasta litina v zgodovini Afrike. Britanski imperij si ga je priključil leta 1897 med invazijo in prerivanjem Afrike.
Suženjstvo in kolonializem Leta 1591 so maroški zavojevalci porazili Songajski imperij, zaradi česar je območje zapolnila množica manjših držav. Med temi je bil tudi bambarski imperij Ségou, bambarsko kraljestvo Kaarta in peulsko kraljestvo Khasso ter kenedougouški imperij Sikasso. V tem času pa so na obalah že cvetele portugalske postojanke, ki so jih Portugalci začeli ustanavljati leta 1445 za Francozi in Angleži. Nedolgo zatem se je začela trgovina s sužnji, ki je v nadaljnjih stoletjih pošteno oslabila populacijo regije in njeno gospodarstvo. Ta dejavnost je spodbudila tudi porajanje nekaterih novih držav, kot sta bili Bambarski imperij in Dahomeja. Gospodarstva teh so temeljila na izmenjavi sužnjev za evropsko strelno orožje, s katerim je bilo moč zasužnjiti še več domorodcev.