Na arhitekturo Bosne in Hercegovine so v veliki meri vplivala štiri glavna obdobja, ko so politične in družbene spremembe določile oblikovanje izrazitih kulturnih in arhitekturnih navad v regiji.

Arhitektura srednjega veka

Srednjeveško obdobje v Bosni je trajalo do invazije Osmanskega cesarstva. Takratna družbena organizacija Bosne se je razvila v sistem, znan kot Zadruga. V Zadrugi je bila skupnost organizirana tako, da je nekaj družin s skupnimi interesi tesno živelo skupaj v stanovanjskih grozdih. Voditelji skupnosti so bili izbrani glede na starost in visoke etične standarde. V sistemu Zadruga so bile predvsem podeželske, agrarne skupnosti, ki so močno odvisne od naravnih virov. Kot je skupnost rasla, so se segmenti družin kolektivno preselili na drugo območje in oblikovali novo gručo ali vas. Nenehne povezave med temi povezanimi grozdi so spodbudile trgovino in gospodarstvo. Posamezne družine so živele skupaj v hišah, znanih kot dinarske hiše. To so bile preproste konstrukcije, zgrajene iz naravnih materialov (običajno lesa in pletenih izdelkov). Notranji prostor je bil organiziran okoli ognjišča v osrednji sobi z ločenimi zasebnimi prostori za moške in ženske.

Čeprav vojaške trdnjave v Bosni in Hercegovini izvirajo iz rimskih časov, je bila večina zgrajena med 12. in 15. stoletjem. Konstrukcije so bile zgrajene iz klesanega kamna na hribih s pogledom na reko, pot ali mesto. Danes jih je približno 300, večina pa je v ruševinah. Najlepše in lepo ohranjene so: Sarajevo, Srebrenik, Blagaj, Jajce, Travnik, Tešanj, Počitelj, Doboj, Vranduk, Bobovac, Stolac, Maglaj, Gradačac, Ljubuški, Sokol, Sokolac na Uni Dobor, Ključ, Bihać, Bosanska Krupa, Ostrožac, Oštrovica, Velika Kladuša, Višegrad, Zvornik, itd. Dvor v Kraljevi Sutjeski je bil celo bogato klesan v gotskem slogu. Primer srednjeveškega gotskega in romanskega stolpa je stolp svetega Luke v Jajcu in je nastal v 15. stoletju.

Osmansko obdobje

V poznem 15. stoletju je na Balkan prišlo Osmansko cesarstvo. Obravnavali so potrebo po razvoju urbanih območij in mest, iz tega pa se je pojavila osnovna oblika in organizacija urbanih območij, ki so še danes značilna. Dušan Grabrijan, arhitekturni teoretik, je opredelil primarno organizacijo tipičnih bosanskih mest. Spoznal je, da imajo mesta pet verodostojnih sestavin, opredeljenih z nizom 'nenapisanih zakonov': okoliški hribi so definirali obliko mesta, glavna cesta je hrbtenica, čaršija je srce, rastlinje so pljuča, reka je duh. Drugi teoretik Juraj Neidhardt je v eni izmed svojih knjig opisal značilno bosansko mesto:

»Kakšen je čar Orienta, ki se začne v Sarajevu in se mu zahodnjaki ne morejo upreti? Tukaj ni načrtovanih ukrepov, ki bi izhajali iz racionalnega razmišljanja, vse je stvar improvizacije, rezultat ad hoc idej in začasnih potreb. Tu ne najdete jasne osi in absolutne simetrije. Tu ne najdete niti pravilnih gradenj gradbenih sistemov. Tu vse kaže, da je treba ugajati ljudem. Sestava, ki je bila na Zahodu mišljena in zgrajena po logiki in načrtu, tukaj postane strnjen del, vsakič posledica različnih potreb in vsakič drugače improviziranih; vendar vedno v povezavi s čutili.«

Dejstvo, da so ljudje uporabljali reko kot glavni element mestnega življenja, je leta 1566 v Mostarju v Hercegovini zgradilo Stari most. V času, ko je bil zgrajen, je bil to najdaljši enojni kamniti ločni most na svetu. Njegov pomen pa je imel precej globljo moč. Simbolizira povezavo med vzhodno in zahodno civilizacijo. Poleg urbanističnega načrtovanja se je arhitektura pojavila z nekoliko bolj jasnim arhitekturnim besediščem. Vendar je bila arhitektura organizirana na podlagi nepisanih arhitekturnih zakonov, ki vključujejo: človeški obseg, neovirane poglede, geometrijo, odprte in prožne prostore, preprosto pohištvo, prostorske povezave z naravo in uporabo lokalnih materialov in tradicionalnih tehnik gradnje. Poleg tega je oblikovalska filozofija zagovarjala heterogenost materialov. Z drugimi besedami, vsak material je imel določeno intrinzično funkcijo, ki mu jo je dodelila družbena percepcija ljudi, vključenih v arhitekturni proces. Juraj Neidhardt je to dojemanje opisal tako:

»Bistvo je, da ima bosanski moški svoj slog. Svojo lončenino, prostor, mesto naredi po človeškem merilu, ni mistik, ampak realist in to je vir vse te realistične arhitekture, ki je hkrati udobna, ponižna in demokratična. Vse strehe in vrata teh hiš so skoraj enake, lahko bi jih imenovali domovi za vsakogar, vse [hiše] po človeškem merilu, vse skoraj zrasle iz zemlje, vsi okraski, ki so jih prinesli v zgradbe in strukture - arhitektura zgrajena iz naravnega in lokalnega.«

Temelji so bili zato zgrajeni iz kamna, pritličje iz gline, nežgane opeke in lesene vezi, prvo nadstropje iz lesenega okvirja in streha skoraj vedno iz lesa. Organizacijsko je značilna bosanska rezidenca iz 17. stoletja obsegala pet glavnih elementov: ograjo, ki je gledala na ulico in definirala zasebno od javnega, dvorišče, običajno zgrajeno iz prodnatega ali ploščatega kamnitega vzorca za lažje vzdrževanje, zunanji vodnjak (šadrvan) v higienske namene, 'pol javen' zasebni prostor spodnjega nadstropja, imenovan hajat, kjer bi se družina zbirala in divanhan, delno zasebni / zasebni prostor na zgornjem nadstropju, ki se uporablja za sprostitev in uživanje.

Avstro-ogrsko obdobje

Leta 1878 je Avstro-Ogrska okupirala Bosno in Hercegovino in naslednjih 40 let imela velik vpliv na prihodnje urbanistično načrtovanje in arhitekturo. Nekatere spremembe, ki jih je uvedel avstrijski vpliv, so vključevale uvedbo novih gradbenih predpisov, kot so zahtevana gradbena dovoljenja, varnost ljudi in požarna zaščita, urejena debelina sten in višina stavbe. Nekaj sprememb v urbanističnem načrtovanju je vključevalo klasifikacijo ulic in posledične gradbene predpise, zahtevo po skladnem oblikovanju z bližnjo okolico in skladnost s celotnim regulacijskim načrtom. Prišlo je do sprememb v splošni filozofiji oblikovanja. V slogovnem smislu naj bi se Bosna asimilirala v evropski mainstream (torej uporaba historicističnih arhitekturnih slogov), razen za videz orientalističnega sloga (tudi psevdo-mavrski slog). Cilj je bil spodbujati bosansko nacionalno identiteto, pri tem pa se izogniti povezanosti bodisi z Osmanskim cesarstvom bodisi z rastočim pan-slovanskim gibanjem z ustvarjanjem islamske arhitekture evropske fantazije .

Novi arhitekturni jeziki so dodali raznolikost v že tako zapletene urbane kompozicije v bosanskih mestih. Te in druge spremembe so povzročile nekatere druge posledice. Na primer, varnost zgradb je bila izboljšana, vendar so bili lokalni gradbeni izvajalci in arhitekti zastareli glede novih predpisov in načinov gradnje. To je povzročilo priseljevanje kvalificirane delovne sile iz srednje Evrope.

Končno so mesta začela spreminjati svoj značaj. Večina projektov se je v času avstrijskega vpliva ukvarjala z načrtovanjem upravnih stavb. Pošta v Sarajevu na primer sledi izrazitim formalnim značilnostim oblikovanja, kot so jasnost oblike, simetrija in sorazmernost, tudi je notranjost sledila isti nauk. Narodna in univerzitetna knjižnica Bosne in Hercegovine v Sarajevu je primer orientalističnega arhitekturnega jezika, ki uporablja mavrsko-mameluško dekoracijo in poudarjene loke, hkrati pa v oblikovanje še vedno vključuje druge formalne elemente.

Historicizem Avstro-ogrske oblasti so si v času svoje vladavine prizadevale v Bosni in Hercegovini vsiliti in zgraditi arhitekturo evropskih slogov in s tem pokazati pomen njihovega poslanstva v okupirani državi. Sprva so ponujali zgodovinske sloge, ki so na Dunaju zgradili najbolj reprezentativne zgradbe druge polovice 19. stoletja. V BiH je bilo preveč zgrajenega v tujih gradbenih slogih, predvsem historicizmu in premalo cenjenih, spoštovanih in uporabljenih narodnih bosanskih metod gradnje.

Neoromanska, neobizantinska in neogotska arhitektura

Neomavrska arhitektura Soočena z večnacionalno strukturo prebivalstva v Bosni in Hercegovini je vlada spoznala, da je treba imeti politično uho pri izbiri enega od zgodovinskih slogov. Za gradnjo na območjih, kjer je prevladovalo bošnjaško prebivalstvo, so arhitekti uporabili neomavrski slog.

Ta slog je črpal iz mavrske in mudéharske arhitekture Španije, pa tudi iz mameluške arhitekture Egipta in Sirije, kot to kaže Mostarska gimnazija. To je vključevalo uporabo okraskov in drugih 'mavrskih' oblikovalskih strategij, od katerih ni bilo veliko opraviti s predhodnimi arhitekturnimi usmeritvami avtohtone bosanske arhitekture.

Art Nouveau in secesija

Dunajska secesija

Bosanski slog arhitekture Bosanski slog lahko primerjamo s skandinavskim romantičnim nacionalizmom.About Art Nouveau Bosanski slog so zagovarjali mlajša generacija arhitektov, kot so češki arhitekt Josip Pospošil, slovenski arhitekt Rudolf Tönnies in avstrijski arhitekt Ernst Lichtblau, vsi študirali na umetniški akademiji na Dunaju pri Karlu von Hasenauerju in Ottu Wagnerju. Slog pa je poimenoval starejši sarajevski arhitekt Josip Vancaš, za katerega je delalo veliko mlajših arhitektov.

Arhitekti bosanskega sloga so želeli v nasprotju z uvoženimi slogi dojeti vernakularne arhitekturne elemente Bosne in Hercegovine. Bosanski slog je mogoče »najbolje razumeti v tradiciji romantičnega nacionalizma«, čeprav njegovi oblikovalci niso bili iz naroda, ki so ga želeli predstavljati. Pa vendar so se arhitekti bosanskega sloga sklicevali tudi na zgodovinske in ne sodobne vire, predvsem pa na islamsko komponento narodne bosanske arhitekture, kar je povzročilo »nadomeščanje enega historicističnega kolaža z drugim« (Gunzburger-Makas in Damljanović-Conley) Emily Gunzburger Makas, Tanja Damljanovic Conley (eds.) Capital Cities in the Aftermath of Empires.

Obdobje Kraljevine Jugoslavije Bosna in Hercegovina se je leta 1918 pridružila Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, katere uradno arhitekturo je vse bolj narekovala in koncentrirana nacionalna oblast, ki si je prizadevala za vzpostavitev enotne državne identitete .

Bosna in Hercegovina je ostala na robu medvojnega arhitekturnega modernizma v Jugoslaviji.

V tistih letih sta brata Muhamed in Reuf Kadić, ki sta se šolala v Pragi, delovala v Sarajevu. Leta 1940 je bila odprta njuna zgradba Pokojninskega inštituta architectuul, ki prikazuje »reducirane oblike, geometrijsko čiste površine in volumne« Ivan Straus, Muhamed Kadic, 100 godina rodjenja, www.a4a.info.

Socialistična Jugoslavija Ob koncu druge svetovne vojne je SR Bosna in Hercegovina postala republika v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Kmalu po drugi svetovni vojni je kratka zveza Jugoslavije z vzhodnim blokom začela kratko obdobje socialističnega realizma .

To se je naglo končalo s sporom Tito – Stalin leta 1948. V naslednjih letih je modernistična arhitektura simbolizirala ločitev od ZSSR (pojem, ki se je pozneje zmanjšal z naraščajočo sprejemljivostjo modernizma v vzhodnem bloku).

S politiko decentralizacije in liberalizacije iz 1950-ih je arhitektura vse bolj razpadala po etničnih poteh. Arhitekti so se vedno bolj osredotočali na gradnjo glede na arhitekturno dediščino posameznih socialističnih republik v obliki kritičnega regionalizma . Odmeven primer tega premika je uvodna publikacija Juraja Neidharda in Dušana Grabrijana iz leta 1957 Arhitektura Bosne in pot v modernost (Arhitektura Bosne in put u suvremeno), ki je modernizem poskušala razumeti skozi objektiv bosanske osmanske dediščine. Čedalje večje razlikovanje med posameznimi etničnimi arhitekturnimi identitetami v Jugoslaviji se je poslabšalo z decentralizacijo prej centraliziranega organa za zgodovinsko ohranitev iz leta 1972, kar je dalo posameznim regijam priložnost za kritično analizo lastnih kulturnih pripovedi.

V poznih 1950-ih in v začetku 1960-ih je začel brutalizem v Jugoslaviji, zlasti med mlajšimi arhitekti .