thumb|right|300px|Škof Anton Vovk po zažigu v Novem mestu, 20. januarja 1952 thumb|right|300px|Železniška postaja Novo mesto, kjer se je zločin zgodil thumb|right|300px|Spominska plošča na Železniški postaji Novo mesto, ki so jo odkrili 20. januarja 2002 ob 50-letnici dogodka v navzočnosti novomeškega prošta Jožefa Lapa in ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta. thumb|right|300px|Cerkev Marije Tolažnice, Stopiče
Zažig Antona Vovka je bil neuspešen poskus atentata,Ludovik Ceglar, Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, I. del, Mohorjeva založba, Celovec, Ljubljana, Dunaj, 1993, strani 252, 276 .Goreči škof (The Burning Bishop) - dokumentarni film o škofu Vovku, 42:36, pridobljeno 6. april 2020. ki se je zgodil 20. januarja 1952 na Železniški postaji Novo mesto. Žrtev atentata je bil ljubljanski pomožni škof Anton Vovk (kasnejši nadškof), ki se je uspel rešiti, vendar je utrpel hude opekline. Zločin se je zgodil, ko je bil Vovk skupaj s spremljevalcema, duhovnikoma Francem Kimovcem in Francem Čampo, na poti v Stopiče, kjer naj bi blagoslovil prenovljene orgle.
To je bil eden v vrsti poskusov atentatov nanj, najbolj očiten in najbolj medijsko izpostavljen. Poleg njega je dovolj očiten še poskus atentata v Kočevski Reki, ko je bil za pokopališkim obzidjem v pripravljenosti mitraljezec, vendar se je Vovk odločil, da se v Ribnico vrnejo po drugi poti.Goreči škof (The Burning Bishop) - dokumentarni film o škofu Vovku, 31:23–31:50, pridobljeno 6. april 2020.
Potovanje v Stopiče
Anton Vovk se je v nedeljo, 20. januarja, odpravil na pot v Stopiče, da bi opravil blagoslov prenovljenih orgel v tamkajšnji župnijski cerkvi Marije Tolažnice. Domači župnijski upravitelj Vinko Toš je z velikim trudom in požrtvovalnostjo župljanov obnovil orgle, tako da so bile praktično nov inštrument. Delo je opravil orglarski mojster Andrej Benda, za katerega je bil to prvi večji samostojni projekt. Benda se je sicer izučil orglarstva pri priznanem mojstru Francu Jenku v Šentvidu pri Ljubljani. Vovk je sprejel Toševo prošnjo, da pride blagoslovit orgle, saj je hotel dati priznanje župniji za požrtvovalnost in tudi novemu orglarskemu mojstru. Odklonil je, da bi v Stopičah prespal, hkrati pa je določil, da bo po blagoslovu pridigal, maševal, popoldne pa prisostvoval razlagi orgel in imel zatem pete Litanije Matere Božje neposredno pred odhodom na vlak. Maša naj bi bila ob 10. uri.Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, stran 266. Toš je prosil tudi Franca Kimovca, stolnega dekana in glasbenika, da bi prispel z Vovkom, da bi predstavil orgle. Že en dan prej je šel v Stopiče stolni organist in vodja stolnega zbora Venceslav Snoj, da bi ustrezno predpripravil domačega organista, da bi lahko na inštrumentu sproti predstavil Kimovčevo razlago.
Toš je 18. januarja dogodek tudi prijavil Poverjeništvu za notranje zadeve okraja Novo mesto, kakor je pozneje na procesu pričal poverjenik Rado Taufer. V napovedi je navedel, da se bo 20. januarja odvijal blagoslov prenovljenih orgel, da je povabljenih nekaj tujih duhovnikov, pri čemer škofa kot takega ni omenil, in da se bo slovesnost odvijala samo v cerkvi. Od oblasti je prejel častno besedo garancije, da se nikomur ne bo nič žalega zgodilo, kot je Toš navedel v pismu Vovku dan po dogodku.Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, strani 253–254, 272.
Vovka in Kimovca je na poti spremljal še Franc Čampa, župnijski upravitelj iz Mengša, sicer Bendin domači župnik. Od Ljubljane do Novega mesta so potovali z vlakom, od Novega mesta do 8 kilometrov oddaljenih Stopič pa naj bi se peljali z dvema zapravljivčkoma, ki ju je v Novo mesto poslal Toš. Z njimi naj bi iz Novega mesta naprej potovala tudi Alojzij Štrukelj, novomeški župnik in kanonik (od 1956 prošt), ki je bil tudi povabljen v Stopiče, in Franc Dular, njegov ministrant.Anton Vovk, V spomin in opomin, Družina, Ljubljana 2003, strani 214–215 .Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, strani 253, 255.
Prvi napad v predoru Sv. Ana
Iz Ljubljane so krenili točno ob 6.00 zjutraj. Peljali so se v 3. razredu. Sedeži so bili vsi zasedeni, čeprav pretirane gneče v vagonu ni bilo. Vovk je sedel na klopi poleg izhodnih vrat, zraven njega pa neki dijak obrtne šole. Na nasprotni klopi je ob oknu sedel Kimovec, zraven njega Čampa, zraven slednjega pa neki mladi profesor. Čez njihov oddelek so večkrat tekom poti hodili neznanci, čemur pa škof in duhovnika niso posvečali pozornosti. Ti so do Trebnjega molili brevir in večinoma molčali. Ko se krenili iz Trebnjega, so pričeli pogovor s profesorjem. Ob vstopu v predor Sv. Ana (452 m) pred Mirno Pečjo so vsi, skupaj z drugimi potniki vred, utihnili. Približno na sredini predora jih je iz stropa oblila neka tekočina in takoj je zasmrdelo po karbolineju. Slišati je bilo nenadno odpiranje in zapiranje izhodnih vrat, profesor pa je potožil, da mu je tekočina padla tudi v oči. Ko so prišli iz predora, so videli, da je vseh pet oblitih s karbolinejem. Vovk je smatral, da je bil ta napad namenjen njemu, vendar se je izkazalo, da je bil v primerjavi z ostalimi še najmanj polit, saj je napadalec v temi zgrešil smer in se je karbolinej razpršil le od stene vagona. Kimovčev brevir, ki ga je odprtega držal v rokah, je bil ves moker. Dijak je vzkliknil: »Samo dva rekeljca imam. Ali bo ta uničen?« Tudi rob Vovkovega kovčka je bil oblit. Profesor si je brisal oči. Vsi v vagonu so se zgražali, vendar si o tem niso mislili nič posebnega. Do Novega mesta so morali stati, saj so bile klopi mokre, med tem časom pa so se uspeli nekako obrisati.Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, stran 256. Tja so prispeli brez zamude ob 8.45.V spomin in opomin, strani 215–216.
Zažig na Železniški postaji Novo mesto
Na železniški postaji je bila običajna množica: po pričevanju očividca iz Stopič je bilo kakih 35 oseb, večinoma mlajših ljudi,Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, stran 259. po poročilu mesečnika Duhovno življenje je bilo 40 ljudi, večinoma iz tekstilne tovarne Bršljin, po pričevanju Vovka, ki je bilo uporabljeno tudi v uradni prijavi kaznivega dejanja, ki jo je podal škofijski ordinariat, pa kakih 40 do 50 mladih ljudi.Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, stran 267. Tudi bogoslovec Peter Šetina je pričeval, da je na postaji videl množico divjih fantov, deloma iz tovarne v Bršljinu, deloma Novomeščane.Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, stran 265. Vsaj nekateri izmed njih so bili očitno vinjeni in naj bi se pred prihodom v Novo mesto sestali v Trebnjem, kjer so šli pit v gostilno.Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, strani 258, 283. Še pred prihodom vlaka so oba voznika zapravljivčkov ob grožnjah s smrtjo odgnali in ju poslali nazaj v Stopiče.Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, strani 255, 266.
Vovk si je pred izstopom iz vlaka nadel usnjene rokavice in si okoli vratu zavil volnen šal, da ga ne bi na vozu zeblo, saj je bilo ta dan –20 °C. Takoj ob izstopu iz vagona je nekdo zavpil Vovku: »Kam greš?« Odgovoril mu je: »V Stopiče.« On in še nekateri drugi – do 5 moških, mu je odvrnilo: »Nikamor! Nazaj pojdeš! Novo mesto je zibelka partizanstva in ne pustimo, da bi izdajalec vanj stopil. Nazaj! Hudič! Nazaj!« Tako se je začelo dogajanje na postaji. Med vpitjem so ga začeli obmetavati z mokrimi umazanimi kepami, ga s pestmi tolči v prsi, nekdo ga je po hrbtu močno tepel s palico, eden mu je v vrat vrgel precejšnjo količino črnila, nekdo ga je spet tako močno sunil, da se je opotekel. Zahtevali so, da gre nazaj, od koder je prišel. Vstopil je v isti vagon, z njim tudi Kimovec in Čampa, poleg njih pa še kakih 15 do 20 ljudi. Tudi Alojzija Štruklja so hoteli strpati v vagon, a se je še pravočasno izmuznil v čakalnico, kjer je skozi okno opazoval dogajanje zunaj. K njemu je nato prišel ministrant Dular in ga pregovoril, da sta se skozi stranska vrata čakalnice umaknila in odšla nazaj proti Kapitlju.V spomin in opomin, strani 216–217.Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, stran 257.
V vagonu se je zmerjanje, vpitje in preklinjanje nadaljevalo. Prišel je tudi neki policist, ki je miril ljudi, vendar ga nihče ni upošteval. Govorili so: »Ti si prihajal med okupacijo v Novo mesto, da si izdajal in določal, koga naj Italijani internirajo! Ti si pripeljal Nemce v Novo mesto! Ti si ubijalec! Koljaš! Hudič! Ti bomo že preparali trebuh!« Vovk jim ni uspel pojasniti, da se med okupacijo sploh nikdar ni nahajal v Novem mestu. V tistem je prišel Avgust Mežnaršič (kasnejši obtoženec) in začel preko klopi po Vovku iz precej velike steklenice brizgati bencin. Vovk je vprašal: »Kaj vendar delate!« Ljudje pa so vpili: »Ubijmo hudiča!« Naenkrat je nekdo drug vanj vrgel prižgano vžigalicoNadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, strani 259, 287. in Vovk se je v trenutku znašel cel v plamenih, tako da so modri smrdeči zublji segali od dna suknje pa preko glave. Ljudje so se odmaknili v polkrog in kričali: »Zgori, hudič! Crkne naj hudič!« Vovku ni hotel pomagati nihče, vendar je k sreči imel oblečene rokavice. Tako je hitro odpel gumbe na suknji in še gorečo vrgel zraven na klop. Ko je začutil, da mu na vratu še vedno gori kolar, ki je bil iz celuloida, je s šalom pritisnil na vrat, da je zadušil plamen. V hipu je začutil silno utrujenost, prevzetost in prestrašenost. Imel je občutek, da če bi samo še nekaj trenutkov gorel, bi zagotovo izgubil zavest in se zgrudil. Nekdo je nato odprl okno, vzel še gorečo suknjo in jo vrgel ven na sneg. V njej je imel denarnico, legitimacijo, ključe od škofije in dragocen škofovski prstan.
Policist je nato Vovka pozval, naj gre v čakalnico, saj naj bi bil tam varen. Čeprav mu Vovk ni verjel, ga je vseeno ubogal. Tudi Čampa je šel z njim, Kimovec pa je še nekaj časa ostal na peronu, da je »lovil zrak«. Čakalnica se je v hipu napolnila z ljudmi, ponovno kakih 50, od katerih jih je bilo ves čas kakih 5 vodilnih. Vovk se je usedel k vogalu mize, in medtem ko se je zmerjanje in preklinjanje nadaljevalo, si privedli še Kimovca. Zahtevali so, da oba stopita na mizo, kar sta tudi storila. Vovk se je bal, da ne bi mizo spodnesli in bi težko padel. Za hip so vsi celo utihnili in zvedavo gledali Vovka. Sam namreč takrat še ni vedel, kakšen je zgledal v obraz. Bil je ves črn od bencinskega dima, na vratu v smeri proti levem ušesu so se mu vnemali mehurčki, koža mu je visela od vratu v dolgih vrvicah in videlo se je živo meso. V čakalnico sta tedaj stopila dva policista (oni prvi je odšel), nakar je Vovk prosil enega, če mu prinese suknjo z njegovimi stvarmi. Prinesel mu jo je, le prstan se je izgubil in ga ni bilo v žepu (tega je kasneje med tiri našel železničar Alojzij Saje in ga posredoval naprej do škofa). Ko so bili v čakalnici že kako uro in pol, se je nekdo spomnil, da bi lahko preiskali kovčka od Vovka in Kimovca, če nimata morebiti v njima orožje ali propagandni material. Čeprav so vse preiskali, niso našli nič takega, pa tudi vzeli niso nič. Tedaj sta prišla dva oznovca v civilni obleki, ki sta Vovku ukazala, naj gre ponovno nazaj v vagon, kjer naj bi bil varen do odhoda vlaka. Ljudje so se ponovno valili za njim in še kar vpili in ga tepli s palicami po hrbtu. Drli so se: »V svinjski vagon naj gre! V skret z njim!« Preklinjanju ni bilo videti konca. Vovk je vstopil, ponovno skupaj s svojima spremljevalcema. Bil je brez suknje in vagon je bil mrzel. Z njimi sta bila oznovca, policista pa sta čakala zunaj. Nato se je vpitje stopnjevalo. Iz novomeške bolnišnice je namreč prispel zdravnik Anton Rehar, da bi Vovka oskrbel. Ko je le s težavo prišel do njega, ga je pregledal in mu svetoval, da bi šel z njim v bolnišnico, saj tam na mestu samem ni mogel storiti potrebnega. Vovk je odklonil, saj je smatral, da mu ljudje tega ne bi pustili. Zdravnik je tako po kakih 10 minutah odšel, da bi šel v bolnišnico po povoje in mazilo in se nato vrnil.Nadškof Vovk in njegov čas 1900-1963, stran 263. Oznovca sta želela Vovku prinesti kaj za popiti, kakor je svetoval zdravnik, vendar je Vovk tudi to odklonil, meneč, da bi gotovo kdo zunaj najmanj pljunil v pijačo.V spomin in opomin, strani 218–221.