RMS Lusitania je bila britanska oceanska linijska ladja, ki jo je 7. maja 1915 torpedirala in potopila nemška podmornica U-20. Njen potop je bil glavni povod za vstop ZDA v prvo svetovno vojno proti Nemčiji, dve leti pozneje, predtem pa je prišlo do številnih napadov in nemškega neomejenega bojevanja do ameriškega ladijskega prometa.
Lusitania je osvojila modri trak za najhitrejše prečkanje Atlantika, za kratek čas pa je bila največja in najhitrejša potniška ladja na svetu, tri mesece pred prihodom njene sestrske ladje RMS Mauretania. Obe ladji sta bili v lasti družbe Cunard Line. Lusitania je bila splovljena 7. junija 1906 v ladjedelnici John Brow & Company. Ladja se je potopila na svoji 202 plovbi čez Atlantik.
Nemške ladje so bile v zgodnjem 20. stoletju agresivni tekmeci za čezatlantske potnike, družba Cunard Line pa se je odzvala tako, da jih je poskušala premagati po hitrosti, velikosti in luksuzu. Družba je dobila pomoč Admiralitete za gradnjo Lusitanie, saj je razumela, da bo ladja v času vojne na voljo za prevoz vojaških enot.
Tako sta bili Lusitania in Mauretania opremljeni z novimi revociunalnimi turbinskimi motorji, ki so jima omogočili hitrost plovbe do 25 vozlov (46 km/29; mph). Zagotavljali sta 50 odstotkov več prostora za potnike, kot na katerih drugih ladjah. Prvi razred je bil znan, po svojem velikem razkošju.
Kraljeva mornarica je na začetku prve svetovne vojne blokirala Nemčijo: Združeno Kraljestvo je jeseni 1914 celo Severno morje razglasilo za vojno območje. Spomladi 1915 je bil ves uvoz hrane v Nemčijo prepovedan. RMS Lusitania je 1. maja 1915 izplula iz New Yorka proti Liverpoolu v Združenem Kraljestvu medtem, ko je v Atlantiku prevladovala nevarna nemška podmornica U-20. Nemčija je morje okrog Združenega Kraljestva razglasila za vojno območje, nemško veleposlaništvo v ZDA pa je natiskalo časopisne oglase, ki so opozarjali na nevarnost plovbe z Lusitanio.
Popoldne 7. maja 1915 je nemška podmornica U-20 18 kilometrov južno od Irske obale in znotraj napovedanega vojnega območja torpedirala Lusitanio. Druga notranja eksplozija je ladjo potopila v 18 minutah pri čemer je umrlo 1.198 ljudi, preživelo pa 765. Lusitania je bila tretja največja ladja, izgubljena v prvi svetovni vojni, prva je bila HMHS Britannic in druga SS Justicia.
Nemci so povedali, da so Lusitanio obravnavali, kot vojaško ladjo, saj je skrivno prevažala velike količine strelnega orožja in trdili so, da so britanske trgovske ladje kršile pravila plovbe že v začetku vojne. Mednarodno priznana križarska plovila so do decembra 1915 zastarela. Nemci so skozi trdili, da je Lusitania redno prevažala vojno strelivo: delovala je pod nadzorom Admiralitete; njena indentiteta je bila prikrita. Trdili so, da je bila nevtralno plovilo v razglašenem vojnem območju z ukazom, da se izogne zajemanju in zagonu nemškim podmornicam.
Vendar ladja ni bila obrožena za boj, toda je prevažala na tisoče civilnih potnikov, britanska vlada pa je obtožila Nemce, da so kršili križarska pravila. Potopitev je v ZDA povzročila številne proteste, saj je bilo med mrtvimi 128 američanov. Potopitev je ZDA javno prevsmerila proti Nemčiji in vstopila v vojno skoraj dve leti pozneje. Po koncu vojne so zaporedne britanske vlade trdile, da na krovu Lusitanie ni bilo streliva, nemci pa so povedali, da ladjo niso obravnavali, kot vojaško ladjo. Leta 1982 je vodja ameriškega oddelka britanskega zunanjega ministrstva končno priznal, da je v razbitini velika količina orožja od katerega je nekaj zelo nevarnega in predstavlja varnostno tveganje za reševalne ekipe.
Ozadje Lusitanio in Mauretanio je za gradnjo naročila britanska pomorska družba Cunard Line, ki se je takrat spopadala z močno konkurenco čezatlantskih ladij, zlasti nemških družb Norddeutscher Lloyd (NDL) in Hamburg America Line (HAPAG). Ti dve novi podjetji sta imeli večje in razkošnejše ladje od Cunarda in sta bolje napredovali z čezatlantsko službo pri priseljevanju izseljencev iz Evrope v Ameriko. Nemški SS Kaiser Wilhelm der Grosse je leta 1897 osvojil modri trak, ki ga je prej imela Cunardova RMS Campania, preden je leta 1900 modri trak prevzela ladja HAPAG Deutschland. NDL je nagrado kmalu prejel leta 1903 z novim Kaiserjem Wilhelmom II in Kronprinzom Wilhelmom. Cunard je videl, da je število potnikov prizadeto zaradi tako imenovanih "oceanskih ladij razreda Kaiser".
Ameriški milijonski poslovnež J. P. Morgan se je odločil, da bo tekmoval v čezatlantskem ladijskem prometu, z ustanovitvijo novega podjetja International Mercantile Marine (IMM) in leta 1901 kupil britansko tovorno družbo Frederick Leyland & Co. in nadzorni delež v britanski pomorski družbi White Star Line. Leta 1902 so IMM, NDL in HAPAG sklenili "interesno skupnost", da bi določili cene in med njimi razdelili čezatlantsko trgovino. Partnerja sta pridobila tudi 51-odstotni delež v nizozemski družbi Holland America Line. IMM je ponudil nakup Cunarda, ki je bil skupaj s francoskim CGT zdaj njegov glavni tekmec.
Soočen z bližajočim se propadom družbe Cunard Line, se je tako predsednik Cunarda Lord Inverclyde obrnil na britansko vlado za pomoč. Ker je britanska vlada opazila, da je podjetje v resnih težavah in da ji grozi propad, se je odločila, da bo pomagala. S sporazumom, podpisanim junija 1903, je Cunard dobil posojilo v višini 2,6 milijona funtov za financiranje gradnje dveh ladij, odplačljivih v 20 letih po ugodni obrestni meri 2,75%. Ladji bi prejeli letno operativno subvencijo v višini 75.000 GBP in poštno pogodbo v vrednosti 68.000 GBP. V zameno bi bile ladji zgrajeni v skladu z zahtevami Admiralitete, tako da bi jih lahko uporabljali kot pomožne križarke v vojnem času.
Tehnični podatki levo|sličica|Načrt Lusitanie in njenih zgornih palub. Konstruktor ladje je bil Leonard Peskett, ladjo pa je zgradila ladjedelnica John Brown & Company na Škotskem. Leta 1902 je Peskett izdelal velik model predlagane ladje, ki jo je prikazal s tremi dimniki. Četrti zadnji dimnik je bil dodan leta 1904, saj je bilo potrebno namestiti dodaten dimnik za ogrevanje in prezračevanje luksuza. Prvotni načrt je zahteval tri propelerje, vendar je bil ta spremenjen v štiri, ker se je zdelo, da potrebne moči ni mogoče prenesti skozi samo tri propelerje. Admiraliteta je zahtevala, da so vsi stroji v podpalubju pod vodno črto, saj so bili tako varni pred udari strel.
Lusitania je bila dolga 240 metrov, široka 26 metrov in izpodrivala je več, kot 44. 000 ton. Imela je štiri propelerje in je plula s hitrostjo do 26 vozlov. V času končanih del je bila za kratek čas največja ladja na svetu, ki je bila kdajkoli zgrajena. Bila je 21 metrov daljša, hitrejša dobra dva vozla in imela večjo zmogljivost najsodobnejše nemške ladje Kronprinzessein Cecillie. Prenočišča za potnike so bila za 50 % večja od vseh drugih ladij, saj je zagotavljala zmogljivost 552 potnikov v prvem razredu, 460 v drugem razredu in 1.186 v tretjem razredu. Na palubi je bilo lahko do 69 članov posadke, 369 strojnikov in kurjačev ter 389 stevardesov. Tako kot njena sestrka ladja Mauretania, je imela tudi Lusitania brezžični telegraf, električno razsvetljavo, električna dvigala, razkošno notranjost in zgodnjo obilko klimatizacije.
Notranjost levo|sličica|Jedilnica prvega razreda sredi stopnišča pod stekleno kupolo na Lusitaniji. V času močne konkurence za čezatlantske plovbe, sta Lusitania in Mauretania spadali med najbolj luksuzne, prostorne in udobnejše ladje na svetu. Škotski arhitekt James Miller je bil izbran za oblikovanje notranjosti Lusitanie, Harold Peto pa od Mauretanie. Miller se je odločil za izdelavo luksuznih sten z raznimi barvami pri izdelavi notranjosti, medtem ko je Peto veliko uporabljal lesene dele, zaradi česar je bil splošni vtis, ki ga je dala Lusitania, svetlejši od Mauretanie. Modeli na Lusitaniji so se izkazali za bolj priljubljene.
Ladja za potnike je bila razporejena po šestih palubah; od zgornje palube do vodne črte so bili paluba čolnov, palubna promenada (paluba B), zaklonišče (paluba C), zgornja paluba (paluba D), glavna paluba (paluba E) in spodnja paluba F, pri čemer je bil vsakemu od treh razredov potnikov namenjen svoj prostor na ladji. Kot je bilo videti na krovu vseh potniških linijskih ladij, so bili potniki prvega, drugega in tretjega razreda strogo ločeni drug od drugega. Po prvotni konfiguraciji leta 1907 je bila ladja načrtovana za prevoz 2.198 potnikov in 827 članov posadke. Cunard Line se je ponašal z rekordom zadovoljstva potnikov. sličica|Pisarna in bralna soba prvega razreda na Lusitaniji. Prvi razred na Lusitaniji je bil v osrednjem delu ladje na petih zgornjih palubah, večinoma med prvim in četrtim dimnikom. Skupaj z drugimi linijskimi ladjami, je bila tudi notranjost prvega razreda na Lusitaniji okrašena z melango zgodovinskih slogov. Ladijske restavracije prvega razreda so bile največje od ladijskih javnih prostorov; razporejene so bile v središču stopnišča prvega razreda pod veliko stekleno kupolo, okrašeno z freskami iz slogov Françoisa Boucherja, ki je bila elegantno realizirana v neoklasičnem slogu Luisa XVI. Stene so bile pobarvane z belimi in pozlačenimi izrezljanimi ploščami iz mahagonija, s korintskimi okrašenimi stebri, ki so bili potrebni za podporo nadstropja. Prvorazredne kabine so bile okrašene v gruzijskem slogu z vloženimi ploščami iz mahagonija, ki obdajajo nežno zeleno preprogo z rumenim cvetličnim vzorcem. Vsi drugi javni prostori prvega razreda so bili nameščeni na palubi čolnov in so imeli sobo za bivanje, branje, pisanje, kadilnico in kavarno, ki je bila zadnja novost na ladji, ki jo je družba Cunard Line namestila, da bi bila ob lepem in toplem vremenu odprta. Ker je ladja plula več ali manj samo čez Atlantik, je bil ta dodatek, zaradi slabega vremena na Atlantiku, le redko kdaj uporabljen.
Drugi razred na Lusitaniji se je nahajal večinoma na krmi, za stranskim jamborjem. Javne sobe drugega razreda so bile nameščene na predelnih odsekih palube čolnov in sprehajališč, ki so bili nameščeni na ločenem delu nadgradnje na krmi prvorazrednih potniških prostorov. Oblikovalsko delo je izdelal Robert Whyte, ki je bil arhitekt, zaposlen pri ladjedelnic John Brown. Čeprav je bila manjša in bolj gladka, je oblikovanje jedilnice odražal dizajn prvega razreda, le eno nadstropje jedilnice je bilo pod stropom z manjšo kupolo in balkonom. Stene so bile obložene z okrašenimi stebri, vse v beli barvi. Kot je bilo razvidno iz prvega razreda, je bila jedilnica postavljena na nižjem nivoju ladje. Prostori za kajenje so zasedle kabine in drugorazredne promenadne palube s kabinami na palubi čolnov.
Tretji razred na Lusitaniji je bil pohvaljen zaradi izboljšanja pogojev potovanja, ki jih je zagotavljal potnikom izseljencem, in so se izkazali kot zelo priljubljena ladja za priseljence. V dneh pred Lusitanio in še vedno v letih, ko je bila Lusitania v službi, je bila namestitev v tretjem razredu sestavljena iz velikih odprtih prostorov, kjer bi si na stotine ljudi delilo zasebne in javne prostore, ki so bili pogosto sestavljeni iz manjšega dela odprtega krovnega prostora in nekaj miz, zgrajenih znotraj njihovih spalnih prostorov. Družba Cunard Line je tretji razred na ladji še bolj opremila, da bi bil čim bolj udoben in prijeten.
Gradnja ladje levo|sličica|Lusitania med splovitvijo, 7. junija 1906.|238x238_pik