RMS Titanic je potonil v severnem Atlantskem oceanu v zgodnjih urah 15. aprila 1912, pet dni po tem, ko je ladja odplula na svojo krstno plovbo iz Southamptona v New York. Titanic, ki je bil takrat največja oceanska linijska ladja na svetu, je na krovu prevažal 2.224 ljudi, ko je v nedeljo, 14. aprila 1912, okrog 23:40 (po ladjinem času) trčil v ledeno goro, 15. aprila, dve uri in štirideset minut pozneje, pa je ob 2:20 dokončno potonil. Pri tem je umrlo več kot 1.500 ljudi, zaradi česar je to ena najhujših pomorskih nesreč v človeški zgodovini.
14. aprila je Titanic med plovbo prejel šest radijskih opozoril o nevarnosti pojava ledenih gor, vendar je ladja kljub temu plula s hitrostjo 22 vozlov, ko so opazovalci pred ladjo opazili ledeno goro. Zaradi svoje velike hitrosti se ladja ni uspela pravočasno obrniti in je z desnim bokom trčila v ledeno goro, trk pa je na njenem desnem trupu pod vodno gladino prebil šest neprepustnih predelkov. Titanic je bil narejen tako, da je lahko prenesel poplavitev štirih predelkov, a jih je voda tisti trenutek poplavila pet, zato je posadka ugotovila, da bo ladja potonila. Med evakuacijo so z ladijskega mostu izstreljevali signalne rakete, da bi pritegnili pozornost za pomoč.
V skladu z obstoječim načrtom je bil sistem reševalnih čolnov na Titanicu načrtovan za prevoz potnikov na bližnja reševalna plovila, ne pa da bi bili vsi potniki na čolnih istočasno; zato za številne potnike in posadko ni bilo varnega zatočišča. Slabo upravljanje evakuacije je povzročilo, da so bili številni spuščeni čolni tudi na pol prazni.
Kot rezultat je bilo, ko je Titanic potonil, na krovu še več kot tisoč potnikov in posadke. Skoraj vsi, ki so skočili ali padli v vodo, so se utopili ali umrli v nekaj minutah zaradi hladnega šoka in podhladitve. RMS Carpathia, ki je na kraj dogodka prispela približno uro in pol po potopu in približno devet ur in pol po trku, je rešila zadnjega od preživelih. Nesreča je šokirala svet in povzročila veliko ogorčenje zaradi pomanjkanja reševalnih čolnov, ohlapnih predpisov in neenakega obravnavanja treh razredov potnikov med evakuacijo. Poznejše poizvedbe so priporočile temeljite spremembe pomorskih predpisov, ki so leta 1914 ustanovile Mednarodno konvencijo o varstvu človeškega življenja na morju (SOLAS).
Ozadje
levo|sličica|Titanic med testiranji na morju, 2. aprila 1912. V času začetka obratovanja je bil Titanic druga od treh ladij iz razreda Olympic in največja ladja na svetu. Medtem ko je družba White Star Line nadaljevala z gradnjo njene sestrske ladje Britannic, sta Titanic in njuna najstarejša sestrska ladja RMS Olympic s svojima tonažama presegli velikost in tonažo najhitrejših ladij na svetu RMS Lusitanio in RMS Mauretanio družbe Cunard Line, bili sta tudi veliko bolj luksuzni in skoraj 30 metrov daljši od Lusitanie in Mauretanie. Titanic je lahko sprejel 3.547 ljudi, zgrajen pa je bil za čezatlantsko pot med Southamptonom in New Yorkom. Ladijski motorji so bili največji, kar so jih kadarkoli izdelali, in sicer so merili 40 metrov visoko in z jeklenkami premeri do 2,7 m, ki so zahtevali kurjenje 600 premoga na dan. Njeno bivanje potnikov, zlasti prvega razreda, naj bi bilo "neprimerljivo veliko in veličastno", nakazano z vozovnicami, ki so jih zapovedale nastanitve v prvem razredu. Parlor Suites (najdražji in najluksuznejši apartmaji na ladji) z zasebnim sprehajališčem so stali več kot 4.350 ameriških dolarjev (kar je danes 115.000 dolarjev) za enosmerno čezatlantsko plovbo. Tudi tretji razred, čeprav bistveno manj razkošen od drugega in prvega razreda, je bil po sodobnih standardih nenavadno udoben in je bil opremljen z obilnimi količinami dobre hrane, ki je potnikom zagotavljala boljše pogoje, kot so jih mnogi doživeli doma. sličica|287x287_pik|Pot, po kateri je plul Titanic in mesto, kjer je ladja potonila. Titanic je na svojo krstno plovbo odplul 10. aprila 1912. Ob 12:00 je ladja izplula iz Southamptona in štiri ure pozneje priplula v Cherbourg v Franciji, kjer so se potniki na ladjo vkrcali s pomočjo trajekta. Drugo pristanišče, kamor je ladja odplula, je bilo v Queenstownu (danes Cork) na Irskem, kamor je ladja priplula 11. aprila, pol ure pred poldnevom. Tudi v tem pristanišču so se potniki na ladjo vkrcali s pomočjo trajekta. Po vkrcanju zadnjih potnikov je ladja nato odplula na svojo prvo (in zadnjo) plovbo čez Atlantik v ZDA.
Medtem, ko je ladja plula čez Atlantik, je bilo na ladji 2.224 ljudi, od tega 992 članov posadke. Ladji je poveljeval izkušen 62-letni kapitan Edward J. Smith, najstarejši kapitan družbe White Star Line, ki je pred tem poveljeval na Olympicu.Velika večina posadke, ki je služila pod poveljstvom kapitana Smitha, ni bila usposobljenih mornarjev, temveč inženirjev in kurjačev, odgovornih za skrb za motorje, ali pa stevardov in kuhinjskega osebja, odgovornih za potnike.. Šest častnikov posadke in 39 usposobljenih mornarjev je predstavljalo le približno pet odstotkov usposobljene posadke, večina pa je bila zaposlena v Southamptonu in zato ni imela časa, da bi se seznanila z ladjo..
14. april 1912
Opozorila o ledenih gorah sličica|Ledena gora v katero se je zaletel Titanic. Prepoznali so jo po tem, ker je imela na mestu trčenja ostanke rdeče barve s Titanicovega trupa. Fotografijo je posnel glavni upravitelj na ladji SS Prinz Adalbert, 15. aprila nekaj ur po potopu. 14. aprila 1912 so ladijski operaterji po radijskem telegrafu dobili šest opozoril drugih ladij v okolici, ki so sporočala, da je v morju južno in vzhodno od Nove Fundlandije več ledenih gor in so zato priporočala previdnost. Potniki so ledene gore iz Titanica začeli opažati popoldne. Ledene razmere v severnem Atlantiku so bile najslabše za katerikoli april v zadnjih 50 letih. Radijski operaterji niso posredovali vseh teh sporočil kapitanu ali posadki. Takrat so bili vsi brezžični operaterji na linijskih ladjah zaposleni v brezžičnem telegrafskem podjetju Marconi in niso bili člani njihove ladijske posadke; njihova glavna odgovornost je bila pošiljanje sporočil za potnike, pri čemer so glavno težavo predstavljala vremenska poročila.http://www.encyclopedia-titanica.org levo|sličica|269x269_pik|Eno od sedmih opozoril o ledu, ki jih je Titanic prejel 14. aprila 1912. To opozorilo je poslala ladja SS America. Prvo opozorilo o nevarnosti ledenih gor prišlo že 12. aprila 1912 ob 17:46, poslala pa ga je francoska potniška ladja SS La Touraine, katera je sporočila, da je sta bili opaženi dve ločeni ledeni polji, dve veliki ledeni gori ter gosta megla. Kapitan Smith je potrdil prejem tega sporočila. 14. aprila je prvo opozorilo prišlo ob 9:00 z ladje RMS Caronia, ki je poročala: "Bodite pozorni na ledene gore in plavajoči led." Kapitan Smith je potrdil prejem tega sporočila. Ob 13:42 je RMS Baltic posredoval poročilo grške ladje Athenia, da je se je prebila skozi veliko ledeno polje in da naj zaradi varnosti zmanjšajo hitrost. Tudi to je kapitan Smith potrdil, ki je poročilo poročal predsedniku družbe White Star Line, J. Bruce Ismayu, ki je potoval na krovu. Smith je ukazal določiti nov potek plovbe, da se ladja usmeri dlje proti jugu. Ob 13:45 je nemška ladja SS America sporočila, da se je prebila skozi dve veliki ledeni gori. To sporočilo nikoli ni prispelo do kapitana Smitha ali drugih častnikov na ladijskem mostu, razlog za to pa je nejasen. SS Californian je ob 19:30 poročal o treh velikih in nevarnih ledenih gorah, ob 21:40 pa je atlantska tovorna ladja SS Mesaba sporočila: "Videli smo zamrznjeno ledeno polje in veliko nevarnih ledenih gor. Prosim bodite pazljivi!" Tudi te dve sporočili nista nikoli prispeli na ladijski most do kapitana Smitha. Zadnje poročilo je Titanic dobil ob 22:55, ko je SS Californian sporočil, da je naletel na ledeno polje z velikimi ledenimi gorami in sporočil, da je pametno zmanjšati hitrost in biti pazljivi, vendar je Titanicov glavni ladijski operater Jack Phillips prekinil in sporočil: "Utihni! Utihni! Imam veliko dela za Cape Race!"
Čeprav se je posadka zavedala nevarnosti ledu, niso zmanjšali hitrosti in so še vedno pluli s hitrostjo 22 vozlov. Titanicova visoka hitrost v nevarnih vodah, kjer je prevladoval led, je bila pozneje kritizirana in označena za nepremišljeno.
"Ledena gora, naravnost pred nami!"
Titanic zapluje v vode Iceberg Ailly Medtem, ko je Titanic zaplul v območje Iceberg Ailly in se počasi bližal usodnemu trčenju, se je večina potnikov že odpravljala spat. Poveljstvo je bilo predano drugemu častniku, Charlesu Lightollerju. Na ladijskem mostu je bil dežuren prvi častnik William McMaster Murdoch. Opazovalca Frederick Fleet in Reginald Lee sta bila dežurna na opazovalnem jamboru, 29 m nad palubo. Temperatura zraka je padla skoraj do ledišča, morje pa je bilo popolnoma mirno. Če bi bilo morje valovito, bi posadka lažje opazila ledene gore, ko bi se valovi zaletavali vanj. Že od Southamptona opazovalci niso našli daljnogledov za opazovanje; Kljub temu so opazovalci dobro poznali nevarnost ledu, saj je Lightoller in drugim članom posadke naročil, naj dobro pazijo na ledene gore, zlasti tudi na plavajoči led..
Ob 23:30 sta Fleet in Lee na obzorju pred ladjo opazila rahlo meglo, vendar nista storila ničesar. Nekateri strokovnjaki zdaj verjamejo, da je bila ta megla pravzaprav privid, ko se je hladna voda srečala s toplim zrakom. To bi povzročilo dvignjeno obzorje, ki bi zaslepilo poglede, če bi opazili karkoli daleč.
Trk sličica|Ledena gora je prebila trup, razbila zakovice in poškodovala sprednje predelke. Devet minut pozneje, ob 23:39, je Fleet pred ladjo opazil ledeno goro. Trikrat je pozvonil na zvonec in nato po telefonu poklical na ladijski most, kjer je njegovo poročil prejel častnik James Paul Moody. Fleet je vprašal: "Je kdo tam?" Moody mu je odgovoril: "Ja, kaj vidite?" Fleet je nato povedal: "Ledeno goro, naravnost pred nami!" Ko se mu je Moody zahvalil, je poročilo takoj predal dežurnemu častniku Williamu Murdochu, ta pa je krmarju Robertu Hichensu, ki je takrat krmaril, nemudoma ukazal spremeniti smer plovbe z ukazom "ostro v levo". Ladja je začela počasi zavijati levo, manevru se je Murdoch trčenju z ledeno goro poizkušal izogniti tako, da bi ledeno goro v loku enostavno obšel in s tem preprečil trčenje s premcem ali krmo. Zaradi velike hitrosti ladje, počasne odzivnosti krmilnega mehanizma in počasne ustavitve ter vnovičnega zagona parnih strojev (turbina ni imela možnosti obratovanja v smeri plovbe nazaj), se je manever ponesrečil. Ladja je zavila le toliko, da se ni direktno zaletela v ledeno goro, ampak jo je obdrsnila. Ob 23:40 je Titanic z desnim bokom zadel v rob ledene gore, led pa je na ladijskem trupu pod vodno gladino prebil šest lukenj, ki skupaj niso bile večje od 1,2 kvadratnega metra. sličica|286x286_pik|Portret trka ladje z ledeno goro. Največja luknja je bila dolga 12 m, zanimivo pri tem pa je, da največje luknje ni naredil led, ampak je trup zaradi pritiska ob trku enostavno počil po šivih, točenje so zakovice, ki so držale več oplat skupaj, enostavno odletele, kar so ugotovili kasneje. Zato so se ob odkritju lukenj pojavila ugibanja o slabi izdelavi in uporabi jekla slabe kakovosti. Ostanki oplat trupa še danes ležijo na mestu gradnje, najmodernejše preiskave so pokazale, da s kakovostjo materiala ni bilo prav nič narobe. Kriva je bila slaba izdelava oziroma način gradnje s kovičenjem, če bi bile namreč oplate trupa Titanica takrat zvarjene, do katastrofe ne bi nikoli prišlo. Do trka z ledeno goro pa tudi ne bi prišlo če bi Murdoch spremenil smer ladje tako, da ne bi zaganjal strojev nazaj, medtem ko je plula z enako hitrostjo, bi Titanic morda ledeno goro zgrešil, ali pa bi trčil v špico ter utrpel manjšo škodo in bi lahko nadaljeval pot v New York.