RMS Aquitania je bila britanska oceanska linijska ladja družbe Cunard Line, v službi od leta 1914 do 1950. Načrtoval jo je Leonard Peskett, zgrajena pa je bila v ladjedelnici John Brown & Company na Škotskem. Splovljena je bila 21. aprila 1913, na svojo krstno plovbo pa je odplula 30. maja 1914 iz Liverpoola v New York. Aquitania je bila tretja ladja družbe Cunard Line, ki je imela štiri dimnike in je bila tudi zadnja preživela ladja z štirimi dimniki. Kmalu po tem, ko je Aquitania začela opravljati čezatlantsko službo, se je začela prva svetovna vojna. Najprej so ladjo preuredili v vojaško ladjo, kasneje pa v bolniško ladjo za prevoz bolnih in ranjenih iz Dardanel.
V čezatlantsko službo se je ladja vrnila leta 1920 in plula skupaj z RMS Mauretanio in Berengario (prvotno imenovano SS Imperator). V tistih letih je bila Aquitania ena najbolj privlačnih in ena najbolj priljubljenih čezoceanskih potniških ladij, zato je dobila vzdevek "Lepa ladja". S svojo čezatlantsko službo je nadaljevala vse do leta 1934, ko se je družba Cunard Line združila z družbo White Star Line. Družba je nameravala ladjo upokojiti in jo zamenjati z RMS Queen Elizabeth leta 1940.
Vendar je začetek druge svetovne vojne Aquitaniji preprečil, da je v službi ostala še deset let. Med vojno in po vojni do leta 1947 je ladja služila za prevoz vojaških enot in predvsem za prevoz kanadskih vojakov iz Evrope nazaj domov v Kanado. Po vojni je ladja pripeljala priseljence v Kanado, ko je odbor za ladijsko trgovino ugotovil, da ladja ni več primerna za nadaljevanje čezatlantske službe. Aquitania je bila upokojena leta 1949 in prodana za razrez leta 1950. Po 36 letih službe je Aquitania postala druga ladja družbe Cunard Line, ki je imela najdaljšo kariero. Prva je bila RMS Scythia, ki je bila v službi 37 let. Ta rekord je bil do leta 2004, ko je Queen Elizabeth 2 postala največja ladja družbe Cunard Line.
Ozadje Izvor Aquitanie je nastal med družbama White Star Line in Cunard Line, dvema vodilnim britanskima družbama. Olympic, Titanic in prihajajoči Britannic družbe White Star Line, so bili za 15.000 ton večji od Cunardovih ladij Mauretania in Lusitania. Cunardovi ladji sta bili sicer hitrejši od ladij razreda Olympic, vendar so bile ladje razreda Olympic veliko večje in razkošnejše. Cunard je za tedensko čezatlantsko ekspresno storitev potreboval še eno linijsko ladjo in se odločil, da bo kopiral značilnosti iz ladij razreda Olympic, s počasnejšo ampak večjo in razkošnejšo ladjo od svojih prejšnjih dveh ladij. Načrti za gradnjo te ladje so se začeli leta 1910. Izdelanih je bilo več načrtov, da bi določili glavne osi, kaj naj bo ladja, za katero je bila predvidena povprečna hitrost 23 vozlov. Julija istega leta je podjetje objavilo gradbene ponudbe za več ladjedelnic, preden je izbralo podjetje John Brown & Company, ki je predtem zgradil Lusitanio. Podjetje je izbralo Aquitania kot ime za svojo novo ladjo. Tri ladje, Lusitania, Mauretania in Aquitania so bile poimenovalne po starodavnih rimskih provincah.
Tehnični podatki Aquitanio je načrtoval pomorski arhitekt Leonard Peskett. Peskett je pripravil načrte za daljšo in širšo ladjo od Mauretanie in Lusitanie. Pri načrtovanju je Peskett ladjo načrtoval enako z štirimi dimniki in na nadgradnjo vključil nekaj lastnosti, mednjimi tudi ladijske ventilatorje z svoje starejše ladje RMS Carmanie, ki jo je tudi sam načrtoval. Britanska Admiraliteta je pri načrtovanju zahtevala, da so vsi ladijski stroji vgrajeni pod vodno črto, saj bi bili tako varnejši pred udari strel.
Aquitania je bila dolga 275 metrov, široka 29 metrov in je izpodrinila 45,647 ton. Imela je štiri propelerje, kar je ladji zagotavljalo, da je plula z hitrostjo do 23 vozlov. Aquitania je bila tudi prva ladja družbe Cunard Line, ki je bila dolga več kot 270 metrov. Za razliko od nekaterih ladij, ki so imele tri dimnike za kurjenje premoga in en dimnik za prezračevanje luksuzne notranjosti npr. ladje razreda Olympic, je imela Aquitania vse štiri dimnike za kurjenje premoga. Čeprav je bila Aquitania daljša in širša od ladij razreda Olympic, so bile njena hitrost, tonaža in ugrez manjši zato Aquitania nikoli ni veljala za največjo potniško ladjo na svetu, niti ni osvojila modrega traku za najhitrejše prečkanje Atlantika, je pa bila enako razkošna kot ladje razreda Olympic.
Gradnja ladje levo|sličica|239x239_pik|Aquitania malo pred splovitvijo, 21. aprila 1913. Gradnja ladje se je začela decembra 1910 v ladjedelnici John Brown & Company v Cybelnjaku. Gradnja ladje je potekala na istem mestu, kjer so štiri leta prej zgradili Lusitanio. Gradnja trupa je potekala od obeh koncev hkrati. Ko je bila do poletja 1911 več kot polovica trupa že zgrajena, se je konstruktor ladje Leonard Peskett vkrcal na takrat največjo ladjo na svetu, RMS Olympic družbe White Star Line, ki je presegla več kot 50.000 ton, da bi dobil več idej za dodatke na Aquitaniji. Po potopu Titanica leta 1912 je bila Aquitania ena od prvih ladij, ki je dobila dovolj reševalnih čolnov za vse ljudi na krovu. Ladijski propelerji so bili ob namestitvi obloženi z lesom, da bi jih tako zaščitili med splovitvijo. Trup je bil v ladjedelnici zgrajen v celoti, medtem, ko je bila nadgradnja zgrajena le delno. levo|sličica|195x195_pik|Aquitania med gradnjo v ladjedelnici leta 1913. Aquitania je bila splovljena 21. aprila 1913 ob 12:00. Splovitev si je ogledalo veliko ljudi, mednjimi tudi veliko uradnikov družbe Cunard Line. Ladja je bila med splovitvijo krščena. Po splovitvi je bila ladja privlečena v suhi dok, kjer so pobarvali ladijski trup in odstranili obloženi les s propelerjev. Po izpustitivi iz suhega doka so na ladjo namestili še preostalo nadgradnjo, jamborje in dimnike. V naslednjem letu so v ladjo vgradili še vso strojno in elekrtično opermo ter opremo primerno za bivanje potnikov. Opremljanje sta vodila Arthur Joseph Davis in njegov pomočnik Charles Mewes.
10. maja 1914 je ladja opravila vsa testiranja na morju in 14. maja je priplula v Mersey, kjer je bila zasidrana petnajst dni, nato pa je odplula v Liverpool, kjer se je ladja pripravila na svojo krstno plovbo.
Notranjost levo|sličica|Jedilnica prvega razreda na Aquitaniji. Čeprav je Aquitaniji manjkalo vidne lastnosti v notranjosti kot sta jo imela Lusitania in Mauretania, sta njena dolžina in širina prispevala k tem, da je bila večina javnih prostorov za potnike in posadko povečanih kot na njenih dveh tekmecih. Njene javne prostore je načrtoval Arthur Joseph Davis iz podjetja za načrtovanje notranje opreme, Mewès in Davis.
Notranjost prvega razreda na Aquitaniji je bila veliko vidno delo Davisa. V prvem razredu je bila zelo lepo oblikovana in narejena jedilnica prvega razreda Louis XVI, kadilnica in salon za zabavo. V prvem razredu je bilo tudi osem luskuznih apartmajev, poimenovanih po znanih slikarjih. Večina kabin prvega razreda je imela kopalnice, čeprav ne vse.
Drugi razred na Aquitaniji je imel jedilnico, več raznih salonov, kadilnico, kavarno z verando in telovadnico. Kabine drugega razreda so bile večje od povprečja in so lahko sprejelo do 4 osebe. Tretji razred na Aquitaniji je imel več skupnih prostorov, jedilnico in tri velike skupne kopalnice. Kabine tretjega razreda so imele le majhno število pogradov.
V njeni petintrideset letni karieri so se prostori na ladji veliko spremenili. Primeri dodatkov so vključevale namestitev kinodvorane med obnovo v letih 1932 in 1933 ter reorganizacija turističnega potnika med prenovo leta 1920, za večje udobje revnih ljudi.
Zgodnja kariera in prva svetovna vojna levo|sličica|Aquitania leta 1914. Aquitania je na svojo krstno plovbo odplula 30. maja 1914 pod poveljstvom kapitana Wiliama Thomasa Turnerja, v New York pa je priplula 5. junija. Njeno prvo potovanje in njen prvi prihod v New York sta bila deležna velike množice ljudi. Na njeni prvi plovbi je bilo na ladji 1.055 potnikov, veliko potnikov je uživalo med plovbo, posadka in družba Cunard Line so bili zadovoljni s krstno plovbo. Na njeni povratni plovbi je bilo na krovu skupno 2649 potnikov.
Ob prihodu v domače pristanišče Liverpool je ladja doživela manjše spremembe, pri čemer je upoštevala opažanja med obema prvima potovanjima (to je bilo značilno za linijsko ladjo po krstni plovbi in prvem povratnem potovanju). V drugi polovici junija in v celotnem juliju istega leta je ladja preplula še dve povratni potovanji. Njen arhitekt Leonard Peskett je bil na teh potovanjih na krovu, da je opazil kakršno koli pomanjkljivost in še kaj prostora za izboljšave. Na njenih prvih šestih plovbah čez Atlantik je na ladji skupaj potovalo 11.208 potnikov. Njeno čezatlantsko službo je nenadoma prekinil začetek prve svetovne vojne, ki jo je šest let odstranil iz službe za prevoz potnike. levo|sličica|Aquitania kot bolniška ladja. 28. julija 1914 se je prva svetovna vojna uradno začela. Kmalu po začetku vojne sta Aquitania in RMS Mauretania prispeli v Halifax, kjer je britanska vlada prosila naj obe ladji postaneta ladji za prevoz vojaških enot, vendar sta se zaradi njune velikosti in velike porabe premoga izkazali za neprimerni in sta se vrnili v čezatlantsko službo. 22. avgusta je Aquitania trčila v ladjo z imenom Kanada. 30. septembra je bila Aquitania popravljena in se vrnila nazaj v službo. sličica|Aquitania kot vojaška ladja. Potem ko je bila nekaj časa zasidrana v Liverpoolu, jo je Admiraliteta spomladi 1915 uporabila za vojaško ladjo ter se odplula v Dardanele, včasih pa je plula z ladjo Britannic ali Mauretanio. V Dardanele je bilo med majem in avgustom istega leta na bojišče pripeljanih približno 30.000 vojakov. Aquitanijo so nato preuredili v bolniško ladjo za prevoz bolnih in ranjenih iz Dardanel. Aprila 1916 je doživela močno nevihto zaradi česar je odšla na dolga popravila. Novembra 1916, ko je se je potopila največja in takrat vodilna ladja družbe White Star Line ter edena od glavnih tekmecev Aquitanie, Britannic, se je Aquitania vrnila v vojaško službo, nato pa je bila leta 1917 premeščena v ožino Solent. Leta 1918, zdaj pod poveljstvom kapitana Jamesa Charlesa, je bila ladja spet na odprtem morju v vojaški službi, ki je ameriške vojake pripeljala v Anglijo. Številni odhodi so bili iz pristanišča Halifax v Novi Škotski, kjer so umetniki in fotografi ujeli umetniško in fotografsko fotografijo ladijske spektakularne zaslepitvene sheme. Aquitanija je nekoč pripeljala več kot 8.000 vojakov. Med devetimi potovanji čez Atlantik je pripeljala približno 60.000 vojakov. V tem obdobju je trčila v USS Shaw in ji raztrgala premec. V nesreči je umrlo ducat članov posadke ameriške ladje.
Po koncu vojne, decembra 1918, je bila Aquitania umaknjena iz vojaške službe, saj je ponovno trčila v ladjo. Trčila je z britansko tovorno ladjo Lord Dufferin v New Yorku, 28. februarja 1919. Lord Dufferin se je potopila in Aquitania je rešila preživelo posadko.
Medvojna kariera Junija 1919 je Aquitania med Southamptonom in New Yorkom plula za Cunardovo "varčevalno službo". Decembra istega leta je Aquitania odplula v Newcastle, kjer so jo ponovno opremili za čezatlantsko službo. Ladja je bila iz kurjenja premoga preurejena v kurilno olje, kar je močno zmanjšalo število potrebnih moških strojnice.
1920 - 1939 sličica|Aquitania po vojni, leta 1921.