Albin Koroški (; ), tudi Albuin oziroma Albuin Briksenški – koroški palatinski plemič iz rodu Aribonov, škof in svetnik, * okrog 945 Koroško, † 5. februar 1006, Briksen (Južna Tirolska, Sveto rimsko cesarstvo).
Življenjepis Ime, poreklo in delovanje Ime Albin pomeni v latinščini () bel; v starovisokinemščini () pa plemenit prijatelj.
Albin se je rodil kot sin karantanskega mejnega grofa palatina Albuina in njegove žene svete Liharde okrog 945 na Koroškem.
Njegova sorodnika in sodobnika sta bila vplivna škofa: blaženi Pilgrim v PassavuPilgrim Passavski (920-991) – škof v Passavu od 971 do smrti ter blaženi Hartvik v Solnogradu. Hartvik Solnograjski (950-1023) – 21. solnograjski nadškof od 991 do smrti V sorodstvu si je bil tudi s cesarjem svetim Henrikom II.
Gospodarjenje med sorodniki Za poravnavo stroškov med študijem v stolni šoli v Briksnu - ko je bil še diakon - mu je podarila njegova mati veleposestvo Kamen pri Mohličah. Kamen v Podjuni pri Mohličah v Dravski dolini - Stein in Jauntal bei Möchling im Drautal Briksenška stolna šola je v zvezi z njegovim šolanjem prvič omenjena. Kot priča te podaritve je bil njegov brat Aribo.Aribo C. 13. A. t. I. nr. 5.
Pogodba z bratom in sestro Njegov brat Aribo (ali Aripo) je omenjen večkrat - tudi v tej pogodbi: Nemško besedilo A. t. I. nr. 28. Slovenski prevod 993/c.1000. Bischof Albuin vergleicht sich mit seinem Bruder Aripo um ein Gut zu Lippendorf (westlich Völkermarkt, Kärnten), das Schloß Stein im Jauntal (Kärnten) und ein Gut zu Aschau (südwestlich Mühldorf). Med 993 in 1000 se škof Albin pogodi s svojim bratom Aripom za posestvo pri Lipovem (ali Lipjem, zahodno od Velikovca na Koroškem), Lipovo pri Šentpetru na Vašinjah, Lippendorf, mestna občina Velikovec za grad Kamen v Podjuni (Koroško) in neko posestvo pri Aschavu (jugozahodno od Mühldorfa na Innu na Bavarskem).
V eni izmed pogodb je omenjena tudi njegova sestra Gepa:
Nemško besedilo A. t. I. nr. 34.36.64. Slovenski prevod C. 995/1005. Albuin schenkt seiner Schwester Gepa und ihrem Gemahl Pezili ein Gut zu Gösseldorf.C. 995/1005. Derselbe vergleicht sich mit seinem Bruder Aribo um einen zum Gute Stein gehörigen Wald.1006 (?) Mai 29. Erwähnt, dass Truta, Tochter Aribos (C. 13.) "nepta" Bischof Albuins war. Med 995 in 1005 podari Albin svoji sestri Gepi in njenemu možu Peziliju posest v Goselni vasi pri Klopinjskem jezeru. V istem obdobju se sporazume z bratom Aribom glede nekega gozda na posestvu Kamen. 29. maja 1006 (?) je omenjena Truta, Aribova hčerka, bratranka škofa Albina.
Albinova družina Albin je imel torej dva brata in dve sestri. Zgodovina poroča, da sta njegova starša - Albuin in Liharda - imela pet otrok. Najstarejši je bil Hartvik (Hartwich), ki je bil rojen okoli 930, in je bil – kot njegov oče – palatin v Karantaniji. Drugi brat je bil Aribo (ali Aripo), ki se je rodil okoli 935 in je bil mejni grof v Podjuni in ob Dravi. Tretji sin – sveti Albin – je bil rojen okrog 945 in je bil zadnji škof v Sebnu ter prvi škof v Briksnu. Starejša sestra Gepa (oziroma Geupa) je bila poročena s plemičem Pezilijem (oziroma Pezzilinom), mlajša sestra pa je bila Vezela (ali Wezala).
Škof
Škofijski sedež v Sebnu sličica|180px|desno|Klausen/Chiusa in Seben/Sabiona (danes: Säbener Berg), nekdanji sedež škofije; okrog 1900
975 ga je posvetil za škofa v Sebnu solnograjski nadškof Friderik.
Prvič ga omenja listina z dne 8. septembra 977 kot „škofa v Säbnu in Briksnu“. kot škofa v Säbnu: Säben, v srednjem veku Seben; ; ; ladinsko Jevun ;
Bogato arheološko najdišče; nekdanji benediktinski, pozneje kapucinski samostan in grad Seben/Sabiona se nahaja na višini 673 m, a spada v občino z okrog 5000 prebivalci in z bližnjim – za lučaj kamna oddaljenim istoimenskim središčem Klausen/Chiusa, ki pa leži že precej nižje, na višini 523 m. Pod gradom teče reka Eisack/Isarco: srednjeveško naselbino krasijo čudovite fasade, ozke ulice in živobarvne stisnjene hiše v okrilju gotskih cerkva. Starodavna gostišča so gostila slavne goste; v srednjem veku je prav skozi sredo mesteca vodila edina cesta od prelaza Brennerja kot najbolj prometna pot proti jugu.
Najprej je imel torej Albin svoj sedež v tem odročnem in hribovitem samostanu Seben, kot kraj imenujejo starejše listine.
Prenos škofijskega sedeža sličica|180px|desno|Albin je prenesel sedež škofije v Briksen kot pomembno gospodarsko središče na Južnem Tirolskem
Škof Albin je želel, da bi bil njegov škofovski sedež bolj dostopen ljudem, njemu samemu pa bolj pristopna njegova posest, ki bi bila bliže škofijskemu središču. Zato je prestavil svoj škofijski sedež leta 990 iz skalnatega in revnega Sebna v ravninski, rodovitni in bogati Briksen, ki se je medtem razvil v lepo mesto in kulturno središče dežele, in danes šteje okrog 23.000 prebivalcev.
Ti ukrepi so vplivali tudi na zavetnika briksenške stolnice. Namesto svetega Štefana je postal zavetnik sveti Kasijan, da bi tako trdneje povezal staro in novo središče tudi v verskem smislu.
Škof Albin je prenesel škofijski sedež v Briksen in ga omenjajo kot graditelja tamkajšnje stolnice – na podobah drži v rokah njeno maketo. Dal je tudi prenesti v slovesni procesiji relikvije svojega predhodnika Ingenina iz Sebna v Briksen. Albinovi ostanki pa so bili položeni na veliki oltar v stolnici 1141. Na ta način so postali sozavetniki škofije: Ingenin – prvi izpričani škof Sebna, Albin – prvi škof Briksna, ter Kasijan – domnevni prvi škof sebenske škofije. Med potekom Drugega vatikanskega koncila je bila preurejena tudi škofija v Briksnu: 1964 je bila preimenovana v Bozen/Bolzano-Briksen/Bressdanone, ter je postal sozavetnik škofije še Vigil. Vigil Tridentinski ((;( 360-405) škof in mučenec, ki je deloval na področju Tridenta
Pridobivanje posesti Albin je prejemal obilne nadarbinske darove za svojo škofijo od cesarjev Otona II. in Henrika II.
V nemirnih vojnih časih sta se odlikovala s posebno zvestobo do mladega svetorimskega cesarja škofa Pilgrim in Albin, ki je Otona večkrat spremljal na njegovih vojnih pohodih. V zahvalo je cesar potrdil škofu velike pravice: „da ne sme noben javni sodnik, noben grof, ne župan, sploh nobena svetna gosposka izvrševati na cerkvenih posestvih sodnih dejanj, ne zahtevati od škofijskih podložnikov nobenih davkov in jim nalagati nobenih bremen“.
Posesti na Koroškem sličica|180px|desno|Ostanki Ribniškega gradu S to listino mu je podelil svetorimski cesar Oton dvorec Ribnico. Tam blizu danes nahajamo Ribnico ob Vrbskem jezeru.Ribnica ob Vrbskem jezeru = . Od prvotnega gradu ni ostalo skoraj ničesar; na tem mestu je zdaj prekrasen Grad Ribnica, ki ga imenujejo tudi „Mali Miramar“ in je sedaj v lasti občine Otok, ki ga je odkupila od prejšnjih lastnikov v precej nepreglednih okoliščinah za zasebno galerijo.
Cesar Oton je škofu Albinu daroval tudi nekaj posestev v Beljaku: pristavo s cerkvijo in graščino.
Posest na Nemškem Albin je bil že od začetka zaupnik novega kralja in pozneje cesarja Henrika II. (vladal od 1004 kot kralj, od 1014-1024 kot cesar), ki ga je spremljal h kronanju v Aachen; že prvo leto svoje vladavine mu je podaril v Regensburgu dvor v mestu in pristavo zunaj mesta kot bivališče za časa deželnih in državnih zborov.
Posesti na Kranjskem Ko je spremljal Henrika II. na pohodu v Italijo, mu je le-ta v Tridentu dal listino, v kateri mu izroča v trajno last biser današnje Slovenije, kjer pravi: »Če povzdigujemo in povišujemo Božje cerkve z rečmi, ki nam jih je Bog podaril, upamo, da za to ne bomo prejeli samo človeške hvale, ampak tudi plačilo od Boga. Zato naj dobro pomnijo vsi naši zvesti podložniki, sedanji in prihodnji, da smo v tolažbo duši svojega ljubljenega prednika Otona, vzvišenega cesarja, in za dušo našo in naše ljubljene soproge kraljice Kunigundesveta Kunigunda Luksemburška (975-1040) – žena svetega Henrika II. in po njegovi smrti (1024) cesarica-regentinja Svetorimskega cesarstva darovali posestvo Bled častitemu škofu Albinu.« To je zadnji dogodek, ki nam ga je o njem ohranila zgodovina.
Smrt in čaščenje
sličica|180px|desno|Sarkofag svetega Ingenina in Albina v Briksenški stolnici
sličica|180px|desno|Sveta škofa Ingenuin in AlbinBandero župnije Hippach v Schwendauvu na Tirolskem
Smrt
Glede dneva njegove smrti se vsi viri strinjajo, da je umrl 5. februarja; glede letnice pa ne; ena legenda pravi: Nemško besedilo Slovenski prevod (Am 5. Februar:) Der heil. Albin oder Albuin, Bischof zu Brixen. Er war Anfangs Bischof von Seben, lebte in ausgezeichneter Heiligkeit als eifriger Hirt, und starb den 5. Februar um’s Jahr 1015. (Na dan 5. februarja goduje:) Sveti Albin ali Albuin, škof v Briksnu. Najprej je bil škof v Sebnu, živel v najodličnejši svetosti kot goreč pastir, in umrl 5. februarja okoli leta 1015. Danes sprejemajo zgodovinarji zgodnjejšo letnico. Nekateri omahujejo med 1005 in 1006, ; v glavnem pa soglašajo, da je umrl leta 1006.
Čaščenje Albuin je torej umrl 5. februarja 1006. Zgodovina poroča, da je bilo to žalostno leto lakote in vsesplošne stiske. Ljudstvo je vsesplošno žalovalo za očetom ubogih in bolnih, katerim je posvečal nesebično skrb.
Češčenje se je začelo takoj po njegovi smrti. Že pod škofom Hugom, ki je bil izvoljen okoli 1099, so zgradili oltar v čast svetemu Albinu; njemu so posvečevali nadarbine in njegov spomin so v briksenški škofiji praznovali skupaj s svetim Ingeninom. Poročajo o številnih čudežih na njegovo priprošnjo, vendar so se tozadevni zapisi porazgubili.
Med zavetniki briksenške škofije sličica|180px|levo|Sveta škofa Ingenin in Albin sta zavetnika briksenške škofije
Ko je prenesel Albin škofijski sedež iz Sebna v Briksen, sta omenjena kot zavetnika blaženi Kasijan in Ingenin, nato Ingenin sam; potem sveti apostol Peter in Ingenin; od časa blaženega briksenškega škofa Hartmana okoli 1140 Ingenin in Albin skupaj z mučencem Kasijanom; skozi zadnja stoletja pa Albin skupno z Ingeninom.
V Sebnu so hranili toliko svetih ostankov, da niso več mogli v malo cerkvico-kostnico - in so jih pozneje morali prenesti v večjo cerkev. Tudi zategadelj je Albin prenesel Ingeninove kosti iz Sebna v Briksen; tam so jih po starodavni cerkveni navadi pohranili pod velikim oltarjem; blaženi škof Hartman jim je pridružil leta 1141 ostanke svetega Albina, ki so dotlej počivali pred oltarjem svete Neže. Tako starejšima škofijskima zavetnikoma, Ingeninu in Albinu, kot tudi blaženemu Hartmanu, je preskrbel škof Krištof Andrej von Spaur 1603 dragocen nagrobnik. Njegov naslednik nadvojvoda Karel Avstrijski Nadvojvoda »Karel Avstrijski«, »Karl von Österreich«, imenovan tudi »Postume«, tudi »Karl Joseph von Österreich« (1590 – 1624) je bil knezoškof knezoškofije Breslau ter škof škofije Briksen, kakor tudi veliki mojster nemškega viteškega reda, škof v Briksnu in Breslavu Breslau – danes Vroclav (šlezijsko Wrocuaw, , , je največje mesto v Šleziji na (Poljskem) z okrog 650.000 prebivalci. - je dal po takratni navadi okrasiti kosti teh svetnikov z biseri in dragulji, ter dodelal relikviarije, v katerih počivajo še danes – in so jih potem nosili okrog v slovesnem obhodu.
Avgusta 1814 so skrinjo in okrasje obnovili ter svete ostanke skupno pohranili v briksenški stolnici na Kasijanovem oltarju; na največje praznike jih odprejo in pri tej priložnosti nosijo okrog v procesiji. Glave treh zavetnikov: Ingenina, Albina in Hartmana, so ločili od drugih kosti, ter jih shranili v srebrne naprsnike ter jih predstavili pobožnemu ljudstvu v češčenje.Resch, Annal. Sab. T. II. p. 445. etc. et Catal, imperf. Episc. Sabion.
V briksenškem samostanu vse do danes hranijo njun nagrobnik iz 16. stoletja z napisom: TVMBA. S. INGENVINI / ET ALBV(I)N, EPISCOPO/RVM. SABIONENSIS. ECCLE/SI. NVNC. BRIXNENSIS.