Sajga (Saiga tatarica) je kritično ogrožena vrsta antilope, ki je v antiki naseljevala ogromno območje Evrazijske stepe, ki sega do vznožja Karpatov na severozahodu in Kavkaza na jugozahodu do Mongolije na severovzhodu in Dzungarije jugovzhodu. V času pleistocena so se pojavljale tudi v Beringiji v Severni Ameriki in na Britanskem otočju. Danes prevladujočo podvrsto (S. t. tatarica) najdemo le v eni regiji v Rusiji (v Republiki Kalmikiji in Astrahanski oblasti in treh območjih v Kazahstanu (Ural, Ustjurt in Betpak-Dala). Del populacije na Ustjurtski planoti se pozimi seli na jug v Uzbekistan in občasno v Turkmenistan. Na Kitajskem in v jugozahodni Mongoliji je izumrla. Lovili so jo v Romuniji in Moldaviji, dokler v teh regijah konec 18. stoletja ni izumrla. Mongolsko podvrsto (S. t. mongolica) najdemo le v zahodni Mongoliji.
Taksonomija in filogenija Znanstveno ime sajge je Saiga tatarica. Je edini živeči član svojega rodu in je uvrščena v družino Bovidae (votlorogi).Grubb, P. (2005). "Order Artiodactyla". In Wilson, D.E.; Reeder, D.M (eds.). Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3rd ed.). Johns Hopkins University Press. p. 688. ISBN 978-0-8018-8221-0. OCLC 62265494. To vrsto je prvi opisal švedski zoolog Carl Linnaeus v 12. izdaji Systema Naturae (1766). Linnaeus ji je dal ime Capra tatarica . Odnos med sajgo in tibetansko antilopo (Pantholops hodgsonii) je že dolgo tema razprav. Angleški zoolog Reginald Innes Pocock ju je leta 1910 razvrstil v različne poddružine.
Leta 1945 je ameriški paleontolog George Gaylord Simpson obe uvrstil v pleme Saigini pod isto poddružino, Caprinae. Kasnejši avtorji niso bili prepričani o razmerju med obema, dokler filogenetske študije v 1990-ih niso razkrile, da je tibetanska antilopa, čeprav je morfološko podobna, bližja Caprinae, medtem ko je sajga bližje Antilopinae.
Eva Verena Bärmann (z univerze v Cambridgeu) in sodelavci so v reviziji filogenije plemena Antilopini na podlagi jedrskih in mitohondrijskih podatkov leta 2013 pokazali, da je sajga sestra klad, ki sta ga oblikovala skokonoga gazela (Antidorcas marsupialis) in gerenuk (Litocranius walleri). Študija je ugotovila, da se lahko sajga in skokonoga gazela bistveno razlikujeta od preostalih antilopinov; filogenetska študija iz leta 2007 je pokazala, da dva tvorita sestro rodovniku gerenuka . Spodnji kladogram temelji na študiji iz leta 2013.
Priznani sta dve podvrsti: S. t. mongolica Bannikov, 1946: znana tudi kot mongolska sajga, včasih jo obravnavajo kot samostojno vrsto ali kot podvrsto S. borealis; omejena je na Mongolijo. S. t. tartarica (Linnaeus, 1766): znana tudi kot ruska sajga, pojavlja se v osrednji Aziji.
Evolucija
Fosili sajge, koncentrirani predvsem v osrednji in severni Evraziji, segajo že v pozni pleistocen (skoraj 0,1 mio). Iz pleistocena severne Evrazije je bila ugotovljena izumrla vrsta sajge, S. borealis. Fosili, izkopani z najdišča Buran Kaja III. (Krim), segajo v prehod iz pleistocena v holocen . Zdi se, da se morfologija sajge od prazgodovine ni bistveno spremenila.
Pred holocenom se je sajga gibala od skrajnega zahoda (sodobna Anglija in Francija) pa vse do vzhoda, severna Sibirija, Aljaska in verjetno Kanada. Antilopa je postopoma vstopila na Ural, čeprav ni kolonizirala južne Evrope. Študija iz leta 2010 je pokazala, da se je od poznega pleistocena do holocena zgodil strm upad genetske spremenljivosti sajge, verjetno zaradi ozkega grla populacije.
Značilnosti Sajga meri 61–81 cm ob rami in tehta 26–69 kg. Dolžina glave in telesa je običajno med 100 in 140 cm. Izrazita značilnost sajge je par tesno razporejenih, napihnjenih nosnic, usmerjenih navzdol. Druge lastnosti obraza so temne oznake na licih in nosu ter ušesa dolga 7–12 cm. Med poletnimi migracijami nos sajge pomaga odstranjevati prah, ki ga dviga čreda in hladi kri. Pozimi segreje hladen zrak, preden ga odnese v pljuča.
Dlaka kaže sezonske spremembe. Poleti se plašč zdi rumen do rdeč in bledi proti bokom. Mongolska sajga lahko razvije peščeno barvo. Dlaka je pozimi bleda, sivkasto rjave barve, na trebuhu in vratu namiguje na rjavo. Ventralni deli so na splošno beli. Dlačice, ki poleti merijo 18–30 mm, lahko pozimi zrastejo do 40–70 mm. Ta tvori na vratu grivo od 12 do 15 cm. V letu dni lahko opazimo dve levitvi, eno spomladi (od aprila do maja) in drugo jeseni (konec septembra ali v začetku oktobra do konca novembra ali v začetku decembra). Rep meri 6–12 cm.
Samo samci imajo rogove. Ti rogovi, debeli in rahlo prosojni, so barve voska in kažejo 12 do 20 poudarjenih obročev. Rogovi ruske sajge imajo premer 25–33 mm, v dolžino merijo 28–38 cm; rogovi mongolske sajge dosegajo največjo dolžino 22 cm.
Ekologija in vedenje Sajge tvorijo zelo velike črede, ki se pasejo v polpuščavah, stepah, na travnikih in odprtih gozdovih, jedo pa več vrst rastlin, tudi nekatere, ki so strupene za druge živali. Lahko prehodijo velike razdalje in plavajo čez reke, vendar se izogibajo strmim ali robustnim območjem. Sezona parjenja se začne novembra, ko se samci borijo za sprejem samic. Zmagovalec vodi čredo od pet do 50 samic. V pomladnem času se samice zberejo, da bi kotile. Dve tretjini rojstev sta dvojčka; preostala tretjina rojstev je eno tele.
Sajge so, tako kot mongolske gazele, znane po obsežnih selitvah po stepah, ki jim omogočajo, da uidejo naravnim nesrečam . Sajge je zelo občutljive na volkove. Mladiči so tarče lisic, stepskih orlov, planinskih orlov, psov in krokarjev.
Razprostranjenost in habitat
Antika V zadnjem ledeniškem obdobju so sajge segale od Britanskega otočja prek Srednje Azije in Beringovega preliva do Aljaske in kanadskega Yukona na severozahod. Do klasične dobe so menda veljale za značilno žival Skitije, sodeč po opisu zgodovinarja Strabona, živali, imenovane kolos, ki je bila 'med jeleni in ovnom po velikosti' in so (razumljivo, a napačno) verjeli, da pije skozi nos.
Številni dokazi kažejo na pomen antilope za kulturo Andronov. Ilustracije sajge lahko najdemo med jamskimi slikami, ki so bile datirane v 7. do 5. stoletje pred našim štetjem. Poleg tega so našli kosti sajge med ostanki drugih divjih živali v bližini človeških naselij .
Od 14. do 20. stoletja Razdrobljene informacije kažejo obilico sajg na ozemlju sodobnega Kazahstana v 14. in 16. stoletju. Migracijske poti so segale po celotnem območju države, zlasti na območju med reko Volgo in reko Ural. Henryk Sienkiewicz v svojem epu Z ognjem in mečem, ki je bil objavljen leta 1647, omenja črede sajg na divjih poljih Ukrajine. Ko se je do druge polovice 19. stoletja število osebkov povečalo, se je začel pretiran izvoz rogov. Visoka cena in povpraševanje po rogovih je pospešilo radikalen lov. Število živali se je zmanjšalo v vseh regijah, selitvene poti pa so se premaknile proti jugu..
Po hitrem zatonu so jih v 1920-ih skoraj popolnoma iztrebili, vendar so si opomogle. Do leta 1950 so jih v stepah ZSSR našli dva milijona. Njihova populacija je drastično padla po razpadu ZSSR zaradi nenadzorovanega lova in povpraševanja po rogovih v kitajski medicini. V nekem trenutku so nekatere skupine za ohranjanje narave, kot je Svetovni sklad za prostoživeče živali (World Wildlife Fund), spodbujale lov na to vrsto, saj je bil rog predstavljen kot alternativa nosorogovemu.
Današnja populacija se manjša Danes se je število osebkov spet močno zmanjšalo - kar 95 % v 15 letih. IUCN je sajgo uvrstil med kritično ogrožene. V Kalmikiji, treh območjih Kazahstana in na dveh izoliranih območjih Mongolije, danes po ocenah živi približno 50.000 sajg. Druga majhna populacija v predkaspijskem območju Rusije je še vedno izjemno ogrožena.
Naravni rezervat Črna dežela (rusko заповедник Чёрные земли) je bil usanovljen v ruski republiki Kalmikiji v 1990-ih za zaščito lokalne populacije sajg. Predsednik Kalmikije Kirsan Iljumzhinov je leto 2010 razglasil za leto sajge v Kalmikiji. V Kazahstanu so ugotovili, da se število sajg povečuje, od približno 21.000 na začetku tega tisočletja do približno 81.000 januarja 2010. Potem pa so maja 2010 v kazahstanski regiji Ural našli približno 12.000 od 26.000 mrtvih sajg. Čeprav smrti trenutno pripisujejo pasteurellolosis (pasterela), nalezljivi bolezni, ki prizadene pljuča in črevesje, je treba še določiti osnovni sprožilec. Maja 2015 je v treh severnih regijah države izbruhnila enaka bolezen. Od 28. maja 2015 je bilo v osrednjem Kazahstanu, v populaciji Betpak-Dala, več kot 120.000 sajg potrjeno mrtvih, kar predstavlja več kot tretjino svetovne populacije. Do aprila 2016 se zdi, da so se sajge vračale, na območju Betpak-Dala se je število povečalo z 31.000 na 36.000.
Mongolska sajga Mongolsko sajgo (S. t. Mongolica) najdemo na majhnem območju v zahodni Mongoliji okoli naravnih rezervatov Šarga in Mankhan.
Grožnje in ohranitev
Rog sajge se uporablja v tradicionalni kitajski medicini in ga lahko prodajo za kar 150 ameriških dolarjev. Povpraševanje po rogovih je uničilo populacijo na Kitajskem, kjer je sajga zaščitena vrsta I. razreda, zato je znan krivolov in tihotapljenje.
Pod okriljem Konvencije o selitvenih vrstah divjih živali (Convention on the Conservation of Migratory Species of Wild Animals), znane tudi kot Bonska konvencija, je bil sklenjen Memorandum o soglasju o ohranjanju, obnovi in trajnostni rabi Sajga antilope (Memorandum of Understanding (MoU) Concerning Conservation, Restoration and Sustainable Use of the Saiga Antelope), ki je začel veljati 24. septembra 2006. Zmanjševanje števila sajg je med najhitrejšimi med velikimi sesalci, ki so ga nedavno opazili, cilj memoranduma o zmanjšanju trenutne stopnje izkoriščanja pa je ponovna vzpostavitev statusa populacije teh nomadov srednjeazijskih stepskih držav.
Junija 2014 je kitajska carina na kazahstanski meji odkrila 66 primerov tihotapljenja ali 2351 rogov sajg, ki naj bi bili vredni več kot 11 milijonov USD 新疆霍尔果斯海关破获一起羚羊角走私案 天山网 (Chinese) 2014-06-23. Po tej ceni bi vsak rog stal več kot 4600 ameriških dolarjev.
Junija 2015 je E. J. Milner-Gulland (predsednik zavezništva za zaščito sajge) dejal: »Boj proti krivolovu mora biti glavna prioriteta ruske in kazahstanske vlade«.
Lov Lov na sajge je bil pomemben že od prazgodovine, ko je bil lov bistveno sredstvo za pridobivanje hrane. Rogovi, meso in koža imajo tržno vrednost in se izvažajo iz Kazahstana.
Rog sajge, znan kot Cornu Antelopis, je ena glavnih sestavin tradicionalne kitajske medicine, ki se uporablja kot ekstrakt ali dodatek v prahu eliksirjem, mazilom in pijačam. Vrednost roga je enaka rogu nosoroga, katerega trgovina je bila prepovedana leta 1993. V večini receptov TCM velja, da je Cornu Antelopis cenejši nadomestek redkega nosoroga roga. Čeprav sta lov in trgovina nezakoniti, je izdelke iz roga še vedno mogoče prodati javno in odprto v številnih krajih in podjetjih.
V obdobju od leta 1955 do 1989 je bilo v Kazahstanu zbranega več kot 87 tisoč ton mesa, saj je bilo ubitih več kot pet milijonov sajg.
Leta 2011 je Kazahstan znova potrdil prepoved lova na sajgo in podaljšal to prepoved do leta 2021.
Meso je primerljivo z jagnjetino in velja za hranljivo in okusno. Obstajajo številni recepti za kuhanje. Tako meso kot stranski proizvodi se prodajajo v državi in zunaj nje. En posameznik lahko da približno 45–80 dm² kože, odvisno od starosti in spola. Koža se uporablja za izdelavo semiša.
Fizične ovire