thumb|Zastava Kazahstana Kazahstan, največja država v celoti v Evrazijski stepi, je bila skozi zgodovino 'križišče' in dom številnih različnih ljudstev, držav in imperijev. Kazahi so se kot narod prvič oblikovali sredi 15. stoletja. Večkrat v svoji zgodovini so se morali podrediti tuji vladavini sosednjih ljudstev. Kazahstan je bil del ruske vplivne sfere od sredine 18. stoletja in je kasneje pripadal Sovjetski zvezi, dokler se 16. decembra 1991 ni osamosvojil.
Pregled Človeška dejavnost v regiji se je začela z izumrtjem Antropopitekusa in Homo erectusa pred milijonom – 800.000 let v gorah Karatau ter območjih okoli Kaspijskega in Balhaškega jezera. Neandertalci so bili v gorah Karatau in osrednjem Kazahstanu od 140.000 do 40.000 let nazaj. Sodobni Homo sapiens se je pojavil pred 40.000 do 12.000 leti v južnem, osrednjem in vzhodnem Kazahstanu. Po koncu zadnjega ledeniškega obdobja (pred 12.500 do 5000 leti) se je človeška naselitev razširila po državi in privedla do izumrtja mamuta in volnatega nosoroga (Coelodonta antiquitatis). Lovsko-nabiralniške skupine so izumile loke in čolne, za lov pa so uporabljali udomačene volkove in pasti.
Neolitsko revolucijo so zaznamovali pojav živinoreje in kmetijstva, kar je pripeljalo do razvoja kulture Atbasar, Kelteminar, Botaj in Ust-Narim. Botajska kultura (3600–3100 pr. n. št.) je zaslužna za prvo udomačitev konja, v tem obdobju pa se je pojavila tudi keramika in orodje iz poliranega kamna. 4. in 3. tisočletje pr. n. št. sta bila priča začetku kovinske proizvodnje, izdelave bakrenega orodja in uporabe livarskih kalupov. V 2. tisočletju pred našim štetjem se je v osrednjem Kazahstanu razvilo rudarstvo.
Spremembe podnebja so imele za posledico množične selitve prebivalstva v in izven stepskega pasu. Suho obdobje, ki je trajalo od konca 2. tisočletja do začetka 1. tisočletja pred našim štetjem, je povzročilo depopulacijo sušnih pasov in oaz v rečnih dolinah; ljudje s teh območij so se preselili proti severu do gozdne stepe.
Po koncu sušnega obdobja na začetku 1. tisočletja pred našim štetjem se je nomadsko prebivalstvo preselilo v Kazahstan z zahoda in vzhoda, s ponovnim naseljevanjem zapuščenih območij. Mednje je bilo vključenih več Indo-Irancev, ki so skupaj znani kot Saki. "Modern scholars have mostly used the name Saka to refer to Iranians of the Eastern Steppe and Tarim Basin" »V sodobni znanosti je ime Saka rezervirano za starodavna plemena severne in vzhodne Srednje Azije in vzhodnega Turkestana, da jih ločijo od sorodnih Masagetov iz regije Aral in Skitov v Pontskih stepah. Ta plemena so govorila iranske jezike, njihov glavni poklic pa je bil nomadski pastoralizem.«
V 4. stoletju pred našim štetjem so Kazahstan nadzirali Huni in absorbirali 26 neodvisnih ozemelj ter združili številne stepske in gozdne narode v eno državo. Huni so migrirali na zahod.
Območje sodobnega Kazahstana je bilo vključeno v Turški kaganat in države naslednice.
V zgodnjem srednjem veku je na tem območju cvetelo več neodvisnih držav; najbolj znane so bile Kangarska unija, Zahodnoturški kaganat, država Oguz Jabgu in Karahanidski kaganat.
V 13. stoletju je bilo območje pod nadzorom Mongolskega cesarstva in je ostalo 300 let v sferi mongolskih naslednic. Del območja si je Rusko cesarstvo začelo prilaščati v 16. stoletju, preostanek pa se je postopoma od začetka leta 1867 zlil v ruski Turkestan. Sodobna Republika Kazahstan je postala politična entiteta med sovjetsko delitvijo ruskega Turkestana v 1930-ih.
Predzgodovina Ljudje naseljujejo Kazahstan že od spodnjega paleolitika, na splošno pa sledijo nomadskemu pastirstvu, za katerega sta podnebje in teren regije primerna. Prazgodovinske kulture iz bronaste dobe, ki so se razširile v regijo so Srubno, Afanasjevo in Andronovo. Med letoma 500 pred našim štetjem in 500 n. št. je bil Kazahstan dom Sakov in Hunov, zgodnjih nomadskih kultur bojevnikov.
Prvih osem stoletij
V začetku 1. tisočletja so bile stepe vzhodno od Kaspijskega jezera naseljene z različnimi ljudstvi, večinoma nomadi, ki so govorili indoevropske in uralske jezike, vključno z Alani, Aorsi, Budini, Isedoni/Vusuni, Madijari, Masageti in Saki. Imena, odnosi med ljudmi in sestavnimi deli teh ljudstev so bili včasih tekoči in zamenljivi. Nekateri izmed njih so ustvarili države, med njimi Jankaj (severozahodno od Aralskega jezera) in Kangju na vzhodu. V nekaj stoletjih so območje obvladovali turški in drugi eksogeni jeziki, ki so prihajali z nomadskimi napadalci in naseljenci z vzhoda.
Po vstopu Hunov so mnogi prejšnji prebivalci migrirali proti zahodu v Evropo ali so jih Huni asimilirali. Po letu 91 našega štetja so Huni dosegli Turansko depresijo, vključno z regijo Atirau (severozahodni del današnjega Kazahstana). Težišče Hunskega cesarstva se je postopoma premaknilo zahodno od step v vzhodno Evropo.
Naslednjih nekaj stoletij so dogodki v bodočem Kazahstanu nejasni in so pogosto predmet špekulacij, ki temeljijo na mitskih ali apokrifnih ljudskih legendah, priljubljenih med različnimi ljudstvi, ki so migrirali skozi stepe na zahod.
Od sredine 2. stoletja so Juebani - odsek Xiongnu in zato morda povezani s Huni - ustanovili državo na skrajnem vzhodu Kazahstana.
V naslednjih nekaj stoletjih so se ljudstva, kot so Akatziri, Avari (pozneje imenovani Panonski Avari; ne smemo jih mešati z Kavkaškimi Avari), Sabirji in Prabolgari migrirali skozi območje na Kavkaz in Vzhodno Evropo.
Do začetka 6. stoletja je proto-mongolski Rouranska zveza posedovala območja, ki so bila pozneje del vzhodnega Kazahstana.
Göktürki, turško ljudstvo, ki je bilo nekdaj podvrženo Rouranu, je migriralo proti zahodu in potisnilo ostanke Hunov še bolj na zahod in jug. Do srede 6. stoletja so bile srednje Evrazijske stepe pod nadzorom Turškega kaganata, znanega tudi kot Göktürški kaganat. Nekaj desetletij pozneje je državljanska vojna povzročila razkol kaganata in ustanovitev Zahodno-turškega kaganata pod plemenom Onoğur in vzhodno-turškega kaganata pod Göktürki. Dinastija Tang je leta 659 zasedla Zahodno-turški kaganat. Proti koncu 7. stoletja sta se dve državi združili v Drugem turškem kaganatu. Vendar se je kaganat začel drobiti nekaj generacij kasneje.
Leta 766 je bila ustanovljena država Oghuz Jabgu (Oguz il) s prestolnico v Jankentu in je zasedla večino poznejšega Kazahstana. Ustanovili so ga begunski Turki iz sosednjega Turgeškega kaganata. Oguzi so izgubili boj s Karluki za nadzor nad Turgeši, drugi oguški klani so se preselili izpod Turgeškega nadzora v gore Karatau in dolino Ču, v kotlini Isik Kul (kirgiško Isyk-Köl).
8. do 15. stoletje V 8. in 9. stoletju so del Južnega Kazahstana osvojili Arabci, ki so uvedli islam. Turški Oguzi so nadzorovali zahodni Kazahstan od 9. do 11. stoletja; ljudstva Kimaki in Kipčaki, prav tako turškega porekla, so ob približno istem času nadzirala vzhod. Kumani so zahodni Kazahstan nadzirali od približno 12. stoletja do leta 1220. Velika osrednja puščava Kazahstana se še vedno imenuje Dašti-Kipčak ali stepa Kipčak.
V 9. stoletju je konfederacija Qarluq oblikovala državo Karahanidov, ki je osvojila Transoksanijo (območje severno in vzhodno od reke Oxus, današnja Amu Darja). Od začetka 11. stoletja so se Karahanidi nenehno borili med seboj in s seldžuškimi Turki na jugu. Karahanide, ki so prešli na islam, so v 1130-ih osvojili Karakitajski kanat (mongolsko ljudstvo, ki se je preselilo zahodno od Severne Kitajske. Sredi 12. stoletja se je neodvisna država Horezm ob reki Oxus odcepila od oslabljenega Karakitajskega kanata, vendar je glavnina kanata trajala do mongolske invazije Džingiskana od leta 1219 do 1221.
Po mongolskem zavzetju Karakitajskega kanata je Kazahstan padel pod nadzor nasledstva vladarjev Zlate horde (zahodna veja mongolskega cesarstva). Horda ali jüz je podobna današnjemu plemenu ali klanu. V začetku 15. stoletja se je vladajoča struktura razcepila na več velikih skupin, znanih kot kanati, ki so vključevali Nogajsko Hordo in Kazaški kanat.
Kazaški kanat (1465–1731)
Kazaški kanat sta leta 1465 v regiji Žetisu v jugovzhodnem Kazahstanu ustanovila Janibek kan in Kerej kan. V času vladavine Kasim kana (1511–1523) se je kanat znatno razširil. Kasim kan je leta 1520 sprejel prvi kazaški zakonik, Qasym Khannyn Qasqa Zholy ('Svetla cesta Kasim kana'). Kanat je opisan v zgodovinskih besedilih, kot je Tarikh-i-Rashidi (1541–1545) avtorjev Mohameda Haidar Duglata in Žamigi-at-Tavariha (1598–1599) Kadirgali Kosinuli Žalajirja.
Na svojem vrhuncu je kanat vladal delom Srednje Azije in Kumanije. Kazaški nomadi so jahali po ruskem ozemlju zaradi sužnjev. Med ugledne kazaške kane so spadali Haknazar kan, Esim kan, Tauke kan in Ablai kan.
Kazaški kanat ni imel vedno enotne vlade. Kazahi so bili tradicionalno razdeljeni v tri skupine ali zhuzes: višji, srednji in mlajši. Zhuzes so se morali strinjati, da imajo skupnega kana. Leta 1731 ni bilo močnega kazaškega vodstva; trije zkuzi so bili eden za drugim vključeni v Rusko cesarstvo in kanat je prenehal obstajati.
Ruski imperij (1731–1917)
Ruski trgovci in vojaki so se začeli pojavljati na severozahodnem robu kazaškega ozemlja v 17. stoletju, ko so kozaki zgradili utrdbe, ki sta kasneje postale mesta Jaick (sodobni Oral) in Gurjev (sodobni Atirau). Rusi so lahko zavzeli kazaško ozemlje, ker so bili kanati obremenjeni z Dzunghar Oirati, ki so se v poznem 16. stoletju začeli seliti v to regijo v smeri proti vzhodu. Kazahi so se na zahodu ujeli med Kalmike in Ruse.
Dve kazaški hordi sta bili odvisni od Oirata Huntaijija. Leta 1730 je Abul Khair, kan Male horde, zaprosil za rusko pomoč. Čeprav je bil Khairov namen ustanoviti začasno zavezništvo proti močnejšim Kalmikom, so Rusi dobili nadzor nad Malo Hordo. Srednjo Hordo so osvojili do leta 1798, Velika Horda pa je ostala neodvisna do 1820-ih (ko je širitev Kokandskega kanata na jug prisilila kane Velike Horde, da sprejmejo rusko zaščito, ki se jim je zdela manjše zlo).
Rusko cesarstvo je začelo povezovati Kazaško stepo. Med letoma 1822 in 1848 so bili trije glavni kazaški kani Male, Srednje in Velike horde odstavljeni. Rusi so zgradili veliko utrdb za nadzor osvojenih ozemelj. Poleg tega so ruski naseljenci imeli zemljo, medtem ko so nomadska plemena imela manj prostora za pašo svojih čred. Številna nomadska plemena so bila prisiljena sprejeti stalni način življenja. Zaradi politike Ruskega cesarstva je bilo med 5 in 15 odstotki prebivalstva Kazaške stepe priseljencev. 19. stoletje kolonizacije Kazahstana s strani Rusije je upočasnilo upore in vojne, kot so vstaje, ki sta jih vodila Isataj Tajmanuli in Mahambet Utemisuli od 1836 do 1838 in vojna, ki jo je vodil Eset Kotibaruli od 1847 do 1858. Leta 1863 je Rusko cesarstvo objavilo novo politiko, ki je uveljavljala pravico do prisvajanja problematičnih območij na mejah. To je takoj privedlo do osvojitve preostale Srednje Azije in ustanovitve dveh upravnih okrožij: General-gubernatorstvo (rusko Генерал-губернатор) ruskega Turkestana in Stepe. Večina današnjega Kazahstana, vključno z Almatijem (Verni), je bila v tem okrožju.
V 19. stoletju so bili Kazahi izjemno številčni, in so se še povečevali iz približno 72 % leta 1820 na približno 88 % leta 1880. V prvem delu stoletja so bili Kazahi številčnejši kot Rusi. Vendar je Rusija v tistem stoletju osvojila številne dežele, kar je posledično privedlo do večje številčnosti. Kljub temu je bila številčnost Kazahov še vedno višja od drugih srednjeazijskih držav, ki jih danes imenujemo Kirgizistan, Turkmenistan in Uzbekistan. Za to je lahko več razlogov. Najprej in najpomembnejši del, Rusi so bili manjšina v Kazaški stepi. Drugič, razmere glede prehrane so razmeroma dobre. Beljakovinske podhranjenosti, ki je prizadela številne druge prebivalce srednjeazijskih držav, v Kazahstanu ni bilo. Poleg tega so ruski naseljenci v 1870 in 1880-ih morda simulirali tako imenovano kontaktno učenje. Kazahi so začeli več vlagati v človeški kapital, ker so opazili, da so Rusi na tem področju uspešni.