Zaporoški hetmanatHetman state or Hetmanate (Hetmanshchyna) (ukrajinsko Гетьманщина, Hetmanščina, rusko Гетманщина, Hetmanščina), Zaporoška republika ali Kozaška republikaThe Cossaks State (ukrajinsko Військо Запорозьке, Zaporoška vojska)Адріан Кащенко. Славне Військо Запорозьке . je bila ukrajinska kozaška republika, ki je nastala leta 1649 na ozemlju sedanje Ukrajine in manjšem delu zahodne Ruske federacije. Ozemlje je bilo pred tem v posesti poljsko-litovske Republike obeh narodov.
Hetmanat je ustanovil hetman Zaporoške vojske Bogdan Hmelnicki med vstajo proti poljsko-litovski Republiki obeh narodov 1648–1657. V sovjetskem, ukrajinskem in ruskem zgodovinopisju se za ustanovitev šteje vzpostavitev vazalnih odnosov hetmanata z ruskim carjem Aleksejem I., sklenjenih s Perejaslavskim sporazumom leta 1654. Na drugi Perejaslavski skupščini so še bolj omejili neodvisnost hetmanata. Moskovska stran je poskušala razglasiti sporazume, sklenjene z Jurijem Hmelnickim leta 1659, za nič drugega kot "nekdanje sporazume Bogdana Hmelnickega iz leta 1654".Subtelny Subtelny, O. [www.brama.com/ukraine/history/pereyaslav/ Treaty of Pereyaslav]. Ukraine - A History. University of Toronto Press, 1993.Horobets, V. The Pereyaslav Rada of 1654 in myths and reality. Newspaper Den. 8. april 2003.Пётр Шафранов. "О статьях Богдана Хмельницкого 1654 г." Киевская Старина, 1889. Andrusovski sporazum iz leta 1667 je bil sklenjen brez zastopnika Kozaškega hetmanata. Rusija in Poljska sta z njim vzpostavili nove meje med državama, razpolovili hetmanat vzdolž Dnepra in postavili Zaporoško Seč pod skupno rusko-poljsko upravo.
Po neuspelem poskusu Ivana Mazepe leta 1708, da bi prekinil zvezo z Rusijo, je bilo celotno ozemlje hetmanata vključeno v Kijevsko gubernijo,Decree on the establishment of provinces and cities of rospisanii (Google translation). Garant-Service. Pridobljeno 3. januarja 2011. kozaška samouprava pa je bila zelo omejena. Carica Katarina Velika je leta 1764 ukinila položaj hetmana in v letih 1764-1781 Kozaški hetmanat vključila v provinco Mala Rusija na čelu z Pjotrom Romancevom. Leta 1781 je razpustila še zadnje ostanka upravnega sistema hetmanata.
Imena Uradno ime Kozaškega hetmanata je bilo Zaporoška vojska (Військо Запорозьке, Vijs'ko Zaporoz'kе)."Zaporozhian Host". Encyclopedia of Ukraine. 5. 1993. Pridobljeno 9. septembra 2017. Zgodovinopisni izraz Hetmanat (Гетьманщина, Het'manščina, Hetmanska država) je bil skovan v poznem 19. stoletjuHetman State. Encyclopedia of Ukraine. iz besede hetman – naslova generala Zaporoške vojske. Beseda Zaporožje, ki v ukrajinskem jeziku pomeni "onkraj brzic", se je nanašala na zgodovinsko in geografsko regijo v južni Ukrajini, osredotočeno okoli Zaporoške Seči.The Zaporizhia. Encyclopedia of Ukraine. Zaporožje je lahko bilo tudi splošno ime ukrajinskih kozakov kot politične in vojaške organizacije. Prebivalci Kozaškega hetmanata so svoje ozemlje v ukrajinskem jeziku imenovali Ukrajina ali Vkrajina.
V moskovski diplomatski korespondenci so hetmanat imenovali Mala Rusija (rusko Малароссия, Malorossija),Magocsi 1996, str. 216, 231. v poljskih, osmanskih in arabskih virih pa Ukrajina ali Kozakija. Kozaški hetmanat je Osmansko cesarstvo imenovalo Država Ukrajina (Ukrayna memleketi).Kármán Gábor, Lovro Kunčević, ur. The European Tributary States of the Ottoman Empire in the Sixteenth and Seventeenth Centuries. Leiden: Brill, 2013. str. 145.
Ustanovitelj hetmanata Bogdan Hmelnicki je v razgovoru s poljskim predstavnikom Adamom Kysilom februarja 1649 sam sebe naslavljal "vladar rutenske države" ali "vladar ruske države"."Khmelnychyna". Izbornyk - History of Ukraine IX-XVIII centuries. Sources and Interpretations (ukrajinsko). Encyclopedia of Ukrainian Studies. Pridobljeno 25. januarja 2015. Njegov sodobnik, metropolit Silvester Kosiv, ga je priznal za "vodjo in poveljnika naše dežele". V pismu Konstantinu Șerbanu (1657) je Hmelnicki sam sebe naslovil "Clementiae divinae Generalis Dux Exercituum Zaporoviensium".Encyclopedia of Ukraine.
Zgodovina Ustanovitev Po številnih uspešnih vojaških akcijah proti Poljakom je hetman Bogdan Hmelnicki na Božič 1648 zmagoslavno vstopil v Kijev, kjer so ga pozdravili kot osvoboditelja iz poljskega ujetništva. Februarja 1649 je Hmelnicki med pogajanji s poljsko delegacijo v Perejaslavu dal jasno vedeti, da želi biti ruski hetman Rutenije, ki se bo raztezala vse do Helma in Galiča, in da bo cilj ustvaril s tatarsko pomočjo. Opozoril jih je tudi, da vojaških akcij ne bo prekinil.
thumb|250px|levo|Mikola Ivasjuk: Hetman Bogdan Hmelnicki leta 1648 triumfalno vstopa v Kijev
Ko je poljska delegacija obvestila svojega kralja Ivana II. Kazimirja o novem pohodu Hmelnickega, je kralj sklical vso prostovoljno plemiško vojsko in redno vojsko takoj poslal proti kozakom v južno Volinijo. Ko je poljska vojska dobila sporočilo o premoči kozaške vojske, se je umaknila v Zbaraž in se pripravila na obrambo. Branilce Zbaraža so okrepile sile Jeremije Wiśniowieckega, ki je prevzel poveljevanje branilcev. Hmelnicki je mesto oblegal in ga nekajkrat napadel, kraljeva vojska, ki je hitela na pomoč oblegancem, pa je padla v kozaško zasedo.
Hmelnicki je zatem del svoje vojske pod poveljstvom Ivana Černijata pustil v bližini Zbaraža, sam pa je s tatarskim kanom Islamom III. Gerajem odšel naproti novim poljskim okrepitvam in blokirat prehod čez reko v bližini Zboriva. Presenečeni kralj Ivan II. Kazimir se je začel pogajati s tatarskim kanom in ga pridobil na svojo stran. Vladarja sta Hmelnickega prisilila, da se je začel pogajati za mir in dosegla. da je avgusta 1649 podpisal Zborivski sporazum, s katerim je dobil nekaj manj kot je pričakoval na začetku svoje kampanje.
Kot vladar hetmanata se je Hmelnicki lotil vzpostavljanja države: vojske, administracije, financ, gospodarstva in kulture. Pod svojo oblastjo je združil vse sfere ukrajinske družbe in poskušal vzpostaviti sistem z razvito vojaško in civilno upravo na čelu s kozaškimi častniki in rusinskimi plemiči kot državno elito.
V hetmanatu se je uporabljal poljski denar in poljščina kot jezik državne uprave in poveljevanja v kozaški vojski.T. Snyder. The reconstruction of nations: Poland, Ukraine, Lithuania, Belarus, 1569-1999. Yale University Press. 2003. str. 116. Po sklenitvi Andrusovskega premirja leta 1667 se je začel uporabljati in v uradnih dokumentih pisati jezik preprostega prebivalstva (ukrajinsko проста мова, preprost jezik). V.A. Perediyenko (2001). СТАРОУКРАЇНСЬКА "ПРОСТА МОВА" ХУІ – ХУІІІ СТ. В КОНТЕКСТІ ФОРМУВАННЯ НАЦІОНАЛЬНОЇ ЛІТЕРАТУРНОЇ МОВИ. Old Ukrainian "Simple language" of the 16th-18th century in the context of the formation of a national literary language. (ukrajinsko).
Moskovski protektorat Potem ko so krimski Tatari leta 1653 tretjič izdali kozake, je Hmelnicki spoznal, da se ne more več zanašati na njihovo podporo v uporu proti Poljski, in bil prisiljen poiskati pomoč v Ruskem carstvu. Pogajanja med Hmelnicim na čelu zaporoških kozakov in carjevim odposlancem Vasilijem Buturlinom so se začela januarja 1654 v Perejaslavu. Aprila sta delegaciji v Moskvi sklenili Perejaslavski sporazum, ki sta ga s kozaške strani podpisala Samijlo Bogdanovič-Zarudni in Pavlo Teterja, z ruske pa Aleksej Trubeckoj in Vasilij Buturlin. Zaporoška vojska je dobila avtonomen status hetmanata znotraj ruske države. Sporazum je bil povod za rusko-poljsko vojno 1654–1667.Pereyaslav Agreement. Britannica.
Ruina thumb|250px|Kozak z glavo Tatara na kopju
Obdobje zgodovine hetmanata, znano kot ruina, ki je trajalo od leta 1657 do 1687, so zaznamovale nenehne državljanske vojne. Ko je Bogdan Hmelnicki leta 1657 umrl, je bil za njegovega naslednika izvoljen njegov šestnajstletni sin Jurij Hmelnicki. Sin ni bil le premlad in neizkušen, ampak so mu očitno manjkale tudi karizma in očetove vodstvenih sposobnosti.
Kot odgovor je bil na Svetu starešin za novega hetmana izvoljen Ivan Vigovski, generalni pisar hetmanata in svetovalec Bogdana Hmelnickega. Njegova izvolitev je povzročila široko nezadovoljstvo v zaporoški vojski, ki se je preko svojih odposlancev pritožila Moskvi. Rezultat pritožbe so bile nove volitve, na katerih je bil Generalnem vojaškem zboru ponovno izvoljen Ivan Vigovski. Izvolitev je v skladu s Perejaslavskim sporazumom potrdila tudi moskovska oblast. V Moskvo so še vedno prihajali odposlanci iz vseh delov hetmanata, ki niso priznavali avtoritete hetmana in širili govorice, da Moskva v resnici ne podpira kandidature Vigovskega.Hrushevsky, M. Illustrated History of Ukraine. "BAO". Donetsk, 2003. str. 340 ISBN 966-548-571-7. Vigovski je spoznal, da razmer ne obvladuje. Nezadovoljstvo se je nadaljevalo z uporom, ki sta ga vodila koševski ataman Jakiv Barabaš in poltavski polkovnik Martin Puškar. Spomladi leta 1658 je Vigovski prestopil Dneper in se s pomočjo Tatarov spopadel z vstajniki blizu Poltave. Med bitko je bil Puškar ubit in nadomeščen z novim polkovnikom, voditelji vstaje pa so bili ostro kaznovani.
Po teh dogodkih sta Vigovski in vrhovni starešina menila, da so odnosi z Moskvo prekinjeni. Novoizvoljeni metropolit Dionizij Balaban je bil premeščen iz Kijeva v Čigirin. V hetmanatu so se začele agitacije proti Moskvi, v katerih je ukrajinska vlada obvestila prebivalstvo o mogočih represalijah, podobnih tistim v sosednjih beloruskih pokrajinah, ki jih je izvedla Rusija v vojni s poljsko-litovsko Republiko obeh narodov. Manifest o razveljavitvi zveze z Moskvo je bil poslan po vsej Evropi, predvsem zato, ker je podpiral prijateljske odnose s Poljsko in nasprotnike Moskve. Pogajanja s Švedsko so bila zaradi podpore Krimskega kanata zamrznjena, zato se je Vigovski odločil za obnovo pogajanj s Poljsko.
thumb|250px| Nikola Pimonenko (1902): Na vojno!
16. septembra 1658 so predstavniki Kozaškega hetmanata in Poljske v Gadjaču podpisali uradni dokument, s katerim naj bi Ukrajina postala tretja in avtonomna enota poljsko-litovske skupnosti pod suverenostjo poljskega kralja, vendar z lastno vojsko, sodstvom in državno blagajno. Sporazum, ki ga ja maja 1659 potrdila skupščina, ni bil nikoli realiziran, ker je bil med nižjimi sloji rusinske družbe nepriljubljen in sprožil več uporov. Vigovski je nazadnje odstopil s položaja hetmana in pobegnil na Poljsko. Za novega hetmana je bil ponovno izvoljen Jurij Hmelnicki, ki je podpisal na novo sestavljeni Perejaslavski sporazum. Novi sporazum je bil za hetmanat manj ugoden od prvega in je kasneje privedel do uvedbe kmetskih državljanskih pravic.
Rusko-poljska vojna se je končala leta 1667 s podpisom Andrusovskega premirja, ki je Kozaški hetmanat razpolovil vzdolž reke Dneper. Levobrežna Ukrajina je uživala nekaj avtonomije znotraj Ruskega carstva. Desnobrežna Ukrajina je ostala del Republike obeh narodov in bila v letih 1672 do 1699 nekajkrat pod okupacijo Osmanskega cesarstva. Hetman obeh Ukrajin je za nekaj časa postal Petro Dorošenko. Po izdaji Demijana Mnohohrišnega in novi poljski ofenzivi je Dorošenko sklenil zavezništvo z Osmanskim cesarstvom. Cesarstvo mu je podelilo oblast v Ukrajini v zameno za vojaško podporo v osmanskih vojnih operacijah. Visoka porta je leta 1669 izdala patent (berat, nişan), s katerim je Dorošenku podelila celo kozaško Ukrajino kot osmanski sandžak (provinca). Kármán & Kunčevic 2013, str. 142. Po porazu Osmanskega cesarstva v drugem obleganju Dunaja leta 1683 je Poljska uspela do leta 1690 povrniti Desnobrežno Ukrajino, razen Kijeva, in jo znova vključila med svoja vojvodstva. Uprava hetmanata je bila med letoma 1699 in 1704 ukinjena.
Mazepovo obdobje thumb|250px|Stolnica sv. Mihaela v Kijevu. zgrajena z denarjem hetmana Ivana Mazepe thumb|250px|Zemljevid Johanna Baptista Homanna (1720): Ukrajina ali Kozaška dežela